Arahna

Besedilo

Arahna

Izvirni jezik: latinščina Vir: PerseusDL canonical-latinLit Zanesljivost segmentacije: srednja Tritonija je prisluhnila tem besedam in odobrila pesmi aonijskih muz in njihovo pravično jezo. Tedaj si je rekla: »Premalo je hvaliti; naj hvalijo tudi nas, in ne dopustimo, da bi našo božansko moč nekaznovano zaničevali.« In misli je usmerila k usodi meonijske Arahne, o kateri je slišala, da v slovesu tkalske umetnosti ne zaostaja za njo. Ni slovela po rojstnem kraju ne po rodu, temveč po svoji umetnosti. Njen oče, Idmon iz Kolofona, je vpojno volno barval s fokejsko škrlatno barvo.

Mati ji je umrla; tudi ta je bila iz preprostega ljudstva in po rodu enaka svojemu možu. A vendar si je Arahna po lidijskih mestih s svojo vnemo pridobila slavno ime, čeprav je izhajala iz skromne hiše in prebivala v majhnih Hipajpah. Da bi si ogledale njeno občudovanja vredno delo, so pogosto nimfe zapuščale vinograde svojega Tmola, nimfe Paktola pa zapuščale svoje vode.

Ni bilo užitek gledati le dokončanih tkanin, temveč tudi njihovo nastajanje: tolikšna milina je spremljala njeno umetnost. Naj je surovo volno zvijala v prve klobke ali s prsti obdelovala predivo in z dolgimi, ponavljajočimi se potegi mehčala kosme, podobne meglicam, naj je z lahkim palcem vrtela gladko vreteno ali z iglo vezla podobe, bi vedel, da jo je učila Palada.

To pa sama zanika in, užaljena ob misli na tako veliko učiteljico, pravi: »Naj se pomeri z menoj! Če me premaga, sprejmem kakršno koli kazen.« Palada se preobleče v starko, na sence si nadene lažne sive lase in si da slabotne ude, ki jih podpira s palico. Nato začne takole govoriti: »Visoka starost ne prinaša le tega, čemur bi se morali ogibati; pozna leta prinašajo izkušnje.

Ne zavrzi mojega nasveta. Prizadevaj si za največjo slavo v obdelovanju volne med smrtniki, boginji pa se ukloni in jo za svoje predrzne besede ponižno prosi odpuščanja: če jo prosiš, ti bo odpustila.« Arahna jo mrko pogleda in odloži začeto predivo; komaj zadržuje roko, njen obraz pa izdaja jezo, ko preoblečeni Paladi odvrne s takimi besedami: »Brez pameti si prišla sem, izčrpana od dolge starosti.

Škodi ti, da si že predolgo živela. Naj te besede posluša tvoja snaha, če jo imaš, ali tvoja hči, če jo imaš. Sama premorem dovolj razsodnosti zase. In nikar ne misli, da si z opominjanjem kaj dosegla: moje mnenje ostaja enako. Zakaj ne pride sama? Zakaj se izmika temu tekmovanju?« Tedaj boginja reče: »Prišla je,« odloži starkino podobo in se pokaže kot Palada. Nimfe počastijo njeno božanstvo, prav tako migdonijske žene; le dekle se ne ustraši.

Vendar zardi in nenadna rdečica proti njeni volji obarva njen obraz, nato pa spet izgine, kakor se nebo navadno obarva škrlatno, ko se zarja šele prebuja, in kmalu zatem pobledi ob sončnem vzhodu. Vztraja pri svojem namenu in v želji po nespametni zmagi drvi svoji pogubi naproti: Jupitrova hči namreč tekmovanja ne zavrne, je ne opominja več in spopada nič več ne odlaga.

Brez odlašanja si vsaka na svoji strani postavi statve in obe napneta tanko osnovo za svoji tkanini (tkanina je vpeta v prečko, osnovne niti ločuje trst); z ostrimi čolnički vnašata votek med niti, prsti ga razpletajo, ko pa je speljan skozi osnovo, ga z udarci zbijejo nazobčani zobje grebena. Obe hitita, z obleko, podpasano pod prsmi, premikata vešče roke in vnema jima daje pozabiti na trud.

Tam se vtke tudi škrlat, ki se je barval v tirskem kotlu, in nežni odtenki, ki se komaj ločijo med seboj, kakor mavrica, ki jo sončni žarki ustvarijo v dežju in s silnim lokom obarva širno nebo: čeprav v njej žari tisoč različnih barv, njihovi prehodi vendar uidejo očesu opazovalca; sosednji barvi sta si tako podobni, skrajni pa se razlikujeta. Med niti se vpleta tudi voljno zlato in v tkanini nastaja starodavna zgodba.

Palada na kekropski akropoli upodobi Marsovo skalo in davni spor o imenu dežele. Dvanajst nebeščanov z Jupitrom v sredini sedi na visokih prestolih v vzvišeni veličastnosti. Vsakega boga prepoznamo po njegovem obličju; Jupitrova podoba je kraljevska. Boga morja upodobi stoječega, ko z dolgim trizobom udarja po trdem skalovju, iz rane sredi skale pa privre morje, s tem znamenjem naj bi si pridobil mesto; sebi pa da ščit, da si sulico z ostro konico, na glavo si posadi čelado, prsi ji varuje egida, in prikaže, kako zemlja, ki jo je udarila s svojo sulico, rodi sivozeleno oljko, polno plodov,

in kako jo bogovi občudujejo: delo sklene Zmaga. Da pa bi tekmica za slavo iz zgledov razumela, kakšno plačilo naj pričakuje za tako blazno predrznost, v štiri vogale doda štiri prizore tekmovanj, žareče v svojih barvah in izrisane z drobnimi podobami. V enem vogalu sta traška Rodopa in Hem (zdaj ledeni gori, nekoč pa človeški telesi!), ki sta si nadela imeni najvišjih bogov.

Drugi del prikazuje nesrečno usodo pigmejske matere: Junona ji je, ko jo je premagala v tekmovanju, ukazala, naj postane žerjav in napove vojno svojemu ljudstvu. Upodobila je tudi Antigono, ki si je nekoč drznila tekmovati z ženo velikega Jupitra in jo je kraljevska Junona spremenila v ptico; ne Ilion ne njen oče Laomedon ji nista pomagala: odeta v perje, si kot bela štorklja sama ploska s klopotajočim kljunom.

V edinem preostalem vogalu je Kiniras, ki je izgubil otroke; objema stopnice svetišča, telesa svojih hčera, in zdi se, da joče, ko leži na kamnu. Zunanje robove obda z oljkami miru: to je konec in s svojim drevesom sklene delo. Meonijka upodobi Evropo, ki jo je prevarala podoba bika: mislil bi, da sta bik in morje resnična. Zdelo se je, da se ozira proti zapuščeni obali, kliče svoje tovarišice in se boji dotika pljuskajoče vode ter plaho odmika stopala.

Upodobila je tudi Asterijo, ki jo v boju drži orel, upodobila Ledo, ležečo pod labodjimi krili; dodala je, kako je Jupiter, skrit v podobi satira, lepo Niktejevo hčer oplodil z dvojčkoma, kako je bil Amfitrion, ko je osvojil tebe, Tirintijka, kako je kot zlato prevaral Danajo, kot ogenj Asopovo hčer, kot pastir Mnemozino in kot pisana kača Demetrino hčer. Tudi tebe, Neptun, je upodobila kot divjega mladega bika ob Eolovi deviški hčeri. V podobi Enipeja zaplojuješ Aloada, kot oven prevaraš Bisaltovo hčer; in zlatolasa, najmilejša mati žita te je spoznala kot konja, kot ptico te je spoznala s kačami v laseh

mati krilatega konja, kot delfina pa Melanto. Vsem tem je dala njihove lastne obraze in zvesto podobo krajev. Tam je tudi Feb v podobi kmeta, pa kako si je nadel zdaj jastrebova krila, zdaj levjo kožo in kako je kot pastir prevaral Iso, Makarejevo hčer; kako je Liber z lažnim grozdom zapeljal Erigono in kako je Saturn kot konj zaplodil Hirona dvojne narave. Skrajni del tkanine, obdan s tankim robom, krasijo cvetovi, prepleteni z ovijajočim se bršljanom.

Tega dela ne Palada ne sama Zavist ne bi mogli grajati. Zlatolaso bojevnico je uspeh zabolel in raztrgala je izvezene tkanine, ki so razkrivale zločine bogov. In s čolničkom iz lesa s kitorske gore, ki ga je držala v roki, je trikrat, štirikrat udarila po čelu Arahno, Idmonovo hčer. Nesrečnica tega ni prenesla in si je v svojem ponosu z zanko zadrgnila grlo. Paladi se je obešena zasmilila; dvignila jo je in rekla: »Živi, vendar visi, predrznica!

In da ne boš brez skrbi za prihodnost, naj ista kazen velja tudi za tvoj rod in tvoje pozne potomce.« Nato jo je ob odhodu poškropila s sokom Hekatinega zelišča; in brž ko se je je dotaknil pogubni pripravek, so ji izpadli lasje, z njimi pa izginili nos in ušesa, glava se ji je čisto zmanjšala in tudi vse telo je postalo drobno; ob straneh ji namesto nog štrlijo tenki prsti, vse drugo zavzame trebuh: iz njega pa še vedno izpušča nit in kot pajek opravlja svojo nekdanjo tkalsko umetnost.