Prevod

Zhang Fu iz Xingyanga je potoval s čolnom in se ustavil ob samotnem bregu. Ponoči je do njega v čolničku priveslala nadvse lepa mladenka in ga prosila za zavetje: »Stemnilo se je. Bojim se tigrov in si ne upam potovati ponoči.« Fu je dejal: »Kako se pišeš? Kako da potuješ tako neopremljena? Niti klobuka nimaš, dež pa lije. Stopi v moj čoln in se umakni pred dežjem.« Začela sta se spogledovati in si izmenjavati zapeljive besede, nato pa je stopila v Fujev čoln in legla k njemu. Svoj čolniček je privezala ob njegovega. Okoli tretje nočne straže je dež ponehal in posijala je luna. Fu je pogledal žensko in zagledal velikega aligatorja, ki je ležal z glavo na njegovi roki. Prestrašen je planil pokonci in ga hotel zgrabiti, a je žival brž smuknila v vodo. Tisto, kar se mu je prej zdelo čolniček, pa je bil kos suhega debla, dolg dobre tri metre.