Prevod

Pripovedujejo, da je v davnih časih, v zdavnaj minulih dneh, živel v deželi Horasan trgovec po imenu Madžd ad Din. Imel je veliko bogastvo, sužnje, služabnike in mlade strežaje, vendar je dočakal šestdeset let, ne da bi mu bil dan otrok. Potem pa mu je vsemogočni Bog naklonil sina in dal mu je ime Ali. Deček je zrasel in postal lep kakor polna luna. Ko je dosegel možato dobo in se odlikoval z vsemi čednostmi, je njegov oče zbolel na smrt. Poklical je sina in mu rekel: »Sin moj, ura moje smrti se bliža in rad bi ti dal nekaj napotkov.« »Kakšnih, oče?« ga je vprašal sin. Oče je dejal: »Svetujem ti, da se ne družiš z ljudmi in se ogibaš vsega, kar prinaša škodo in nesrečo. Varuj se slabe družbe, kajti slab tovariš je kakor kovač: če te ne opeče njegov ogenj, ti škoduje njegov dim. Kako lepo je povedal pesnik:

V teh časih ni človeka, čigar ljubezni bi se nadejal, ne prijatelja, ki bi ti ostal zvest, ko te sreča zapusti. Zato živi sam in se na nikogar ne zanašaj; povedal sem ti dober nauk in to naj ti zadostuje. In drugi je dejal:

Ljudje so skrita bolezen, nikar se ne zanašaj nanje; v njih sta prevara in zvijača, ko bi le videl vanje. In spet drugi: Druženje z ljudmi ti ne prinese drugega kakor prazno blebetanje in govorice. Zato se z njimi srečuj čim manj, razen kadar iščeš znanje ali želiš izboljšati svoje stanje. In še drugi:

Če je moder človek kdaj preizkušal ljudi, sem jih jaz okusil do zadnjega grižljaja. V njihovi naklonjenosti sem našel le prevaro, v njihovi veri pa zgolj hinavščino.« Sin je rekel: »Slišim in ubogam, oče. Kaj naj še storim?« Oče je odgovoril: »Delaj dobro, kadar le moreš, in nikoli ne nehaj lepo ravnati z ljudmi. Izkoristi vsako priložnost, da komu izkažeš dobroto, kajti prošnji ni mogoče vselej ustreči. Kako lepo je povedal pesnik:

Ne ob vsaki uri in ob vsakem času se ponudi priložnost za dobro delo. Ko se ti ponudi, brž se je oprimi, preden ti možnost spolzi iz rok.« Sin je dejal: »Slišim in ubogam.« Tedaj je Šeherezado presenetilo jutro in je prekinila pripoved, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 309. noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je mladenič rekel očetu: ‘Slišim in ubogam. Kaj še?’ Oče je dejal: ‘Sin moj, spoštuj Boga in Bog te bo varoval. Čuvaj svoje premoženje in ga ne zapravljaj, kajti če ga zapraviš, boš moral prositi za pomoč še najbolj neznatne ljudi. Vedi, da je človekova veljava v tem, kar ima v rokah. Kako lepo je povedal pesnik:

Ko imam malo denarja, me noben prijatelj ne spremlja; ko ga imam veliko, so vsi ljudje moji prijatelji. Koliko sovražnikov se mi je zaradi denarja pridružilo, koliko prijateljev se je ob izgubi denarja obrnilo proti meni!’ Sin je vprašal: ‘Kaj še?’ Oče je dejal: ‘Sin moj, posvetuj se s starejšimi od sebe in se ne prenagli pri tem, česar se nameravaš lotiti. Bodi usmiljen s tistimi, ki so pod teboj, pa bodo tisti, ki so nad teboj, usmiljeni s teboj. Nikomur ne delaj krivice, sicer bo Bog dal nadte nekoga, ki bo delal krivico tebi. Kako lepo je povedal pesnik:

Svoji presoji pridruži presojo drugega in vprašaj za nasvet, kajti dvema prava misel ne ostane skrita. Človek v ogledalu vidi svoj obraz, z dvema ogledaloma pa zagleda tudi svoj zatilnik. In drugi je dejal:

Bodi preudaren in ne hiti pri tem, kar nameravaš storiti; bodi usmiljen do ljudi, pa boš naletel na usmiljenega človeka. Nad vsako roko je Božja roka in vsak krivičnež bo doživel še hujšega krivičneža. In spet drugi:

Ne delaj krivice, četudi imaš moč, kajti krivičnež stoji na robu kazni. Tvoje oči spijo, zatirani pa bedi in kliče prekletstvo nadte; Božje oko nikoli ne zaspi. Varuj se tudi pitja vina, kajti to je začetek vsega zla. Vino jemlje pamet in ponižuje tistega, ki ga pije. Kako lepo je povedal pesnik:

Pri Bogu, vino me ne bo omamilo, dokler je moja duša v telesu in moj govor razločen. Nikdar nisem hrepenel po hladni vinski čaši in za družabnika sem si izbral le treznega človeka. To je moja oporoka tebi; imej jo vedno pred očmi. Naj te Bog varuje namesto mene.’ Nato je izgubil zavest in nekaj časa obležal brez glasu. Ko se je zavedel, je prosil Boga odpuščanja, izrekel izpoved vere in prešel v usmiljenje vsemogočnega Boga. Sin je jokal in ihtel za njim, potem pa poskrbel za vse, kar je bilo potrebno za pogreb. V sprevodu so šli veliki in mali, okoli njegove krste so bralci recitirali Koran in sin ni opustil niti ene dolžnosti do očeta. Nato so molili zanj, ga položili v zemljo in na njegov grob zapisali tale verza:

Iz prahu si bil ustvarjen, zaživel si in se naučil govoriti z zgovornim jezikom. V prah si se vrnil, mrtev si postal, kakor da prahu nikdar nisi zapustil. Njegov sin Ali Šar je silno žaloval za njim in mu priredil žalovanje, kakršno je bilo v navadi med uglednimi ljudmi. Še vedno je objokoval očeta, ko mu je kmalu zatem umrla tudi mati. Zanjo je poskrbel tako kakor za očeta, nato pa sedel v prodajalno ter kupoval in prodajal. Po očetovem nasvetu se ni družil z nobenim Božjim bitjem in tako je živel celo leto. Po letu dni pa so se mu z zvijačami približali sinovi vlačug in se spoprijateljili z njim. Nazadnje je z njimi zabredel v razvrat in zapustil pravo pot. Pil je vino iz čaš ter dan za dnem obiskoval lepotce in lepotice. Pri sebi si je rekel: ‘Oče je zame zbral to bogastvo. Če ga ne bom porabil, komu naj ga pustim? Pri Bogu, ravnal bom tako, kakor pravi pesnik:

Če vse življenje le kopičiš in zbiraš zase, kdaj boš užival v tem, kar si pridobil in nakopičil?’ Ali Šar je razmetaval z denarjem noč in dan, dokler ni zapravil vsega premoženja in obubožal. Njegovo življenje je postalo bedno in skrbi so mu zatemnile misli. Prodal je prodajalno, posestva in vse drugo, nato še oblačila, tako da mu je ostala le ena obleka. Ko je omama minila in se je vrnila trezna misel, ga je prevzelo obžalovanje. Nekega dne je od jutra do popoldneva sedel, ne da bi zaužil grižljaj, in si rekel: ‘Obiskal bom tiste, za katere sem zapravljal denar. Morda me bo kdo od njih danes nahranil.’ Obšel je vse, toda pri vsakih vratih, na katera je potrkal, so se stanovalci zatajili in skrili pred njim. Ko ga je lakota že razjedala, je odšel na trgovski bazar. Tedaj je Šeherezado presenetilo jutro in je prekinila pripoved, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 310. noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je Ali Šara razjedala lakota in je odšel na trgovski bazar. Tam je zagledal gosto množico ljudi, zbranih v krogu, in si rekel: ‘Le zakaj so se vsi ti ljudje zbrali? Pri Bogu, ne bom se ganil od tod, dokler ne vidim, kaj se dogaja.’ Pristopil je in zagledal sužnjo, visoko pet pedi, skladnega telesa, rožnatih lic in čvrstih prsi. Po lepoti, sijaju in popolnosti je prekašala vse ženske svojega časa, kakor je dejal nekdo, ki jo je opisoval:

Ustvarjena je bila prav po svoji želji in v podobi lepote dovršena, ne previsoka ne prenizka. Sama lepota se je zaljubila v njeno podobo, odklonilnost, ponos in sramežljivost pa ji očitajo. Njen obraz je polna luna, njena postava veja, njen dih mošus; noben človek ji ni enak. Kakor da je bila ulita iz bisernega soka; v vsaki deklici je le luna njene lepote. Sužnji je bilo ime Zumurud. Ko jo je Ali Šar zagledal, se je začudil njeni lepoti in ljubkosti ter rekel: ‘Pri Bogu, ne odidem, dokler ne vidim, kolikšno ceno bo dosegla ta sužnja in kdo jo bo kupil.’ Postavil se je med trgovce, ti pa so menili, da jo namerava kupiti, saj so vedeli za bogastvo, ki ga je podedoval po starših. Dražitelj je stal ob sužnji in klical: ‘Trgovci, premožni gospodje! Kdo bo prvi ponudil ceno za to gospodarico vseh lun, za dragoceni biser, za Zumurud z mačjimi očmi, željo vsakogar, ki išče, in radost vsakogar, ki hrepeni? Odprite dražbo, saj tistega, ki prvi ponudi, nihče ne graja in ne obsoja!’ Eden od trgovcev je rekel: ‘Ponujam petsto dinarjev.’ Drugi je dodal: ‘In deset.’ Neki starec po imenu Rašid ad Din, ki je imel modre oči in grd obraz, je dejal: ‘In sto.’ Drugi je rekel: ‘In deset.’ Starec je ponudil: ‘Tisoč dinarjev.’ Trgovci so zadržali jezike in utihnili. Dražitelj se je posvetoval z njenim gospodarjem, ta pa je dejal: ‘Prisegel sem, da jo bom prodal le tistemu, ki ga bo sama izbrala. Vprašaj jo.’ Dražitelj je stopil k njej in rekel: ‘Gospodarica vseh lun, ta trgovec te želi kupiti.’ Pogledala ga je in videla, da je tak, kakor smo ga opisali, zato je dražitelju dejala: ‘Ne dam se prodati starcu, ki ga je starost tako grdo zdelala. Bog naj poplača tistega, ki je dejal:

Nekoč sem jo prosil za poljub, ona pa je pogledala moje sive lase, čeprav sem bil bogat in obdarjen z blaginjo. Obrnila se je proč in me zavrnila z besedami: Ne, pri njem, ki je človeka ustvaril iz nič! Nič me ne mika belina sivih las. Mar naj imam že za življenja usta napolnjena z bombažem?’

Ko je dražitelj slišal njene besede, ji je rekel: ‘Pri Bogu, prav imaš. Vredna si deset tisoč dinarjev.’ Nato je gospodarju povedal, da starca noče, gospodar pa je dejal: ‘Vprašaj jo za drugega.’ Pristopil je drug mož in rekel: ‘Ponujam toliko kakor starec, ki ga je zavrnila.’ Pogledala ga je in videla, da ima pobarvano brado, zato je dejala: ‘Kakšna sramota in prevara, takole očrniti obraz starosti!’ Na ves glas se je čudila in izrekla tele verze:

Na njem sem videla, kar sem videla: zatilnik, pri Bogu, nalašč za udarce s čevlji; brado, kjer imajo komarji široko polje, in rog, ki se je ukrivil od zategovanja vrvi. O ti, zaljubljeni v moja lica in postavo, kar ponarejaj z nemogočim, nič naj te ne skrbi! Mar z grdo barvo prekrivaš bele lase, da bi z zvijačo skril očitno resnico? Odhajaš z eno brado in prihajaš z drugo, da bi prikril delo mojstrov slepila. In kako lepo je povedal pesnik:

Rekla je: Vidim, da si si pobarval sive lase. Odgovoril sem: Pred teboj sem jih skril, moj sluh in moj vid. Zasmejala se je na ves glas in dejala: To je pa res čudno! Prevara se je tako razpasla, da je segla že v lase. Ko je dražitelj slišal njeno pesem, je rekel: ‘Pri Bogu, resnico govoriš.’ Trgovec je vprašal: ‘Kaj je rekla?’ Ponovil mu je verze in trgovec je spoznal, da ima prav, zato je odstopil od nakupa. Pristopil je drug trgovec in dejal: ‘Vprašaj jo zame; ponudim ceno, ki si jo slišal.’ Dražitelj jo je vprašal, ona pa je pogledala trgovca in videla, da je enook. Rekla je: ‘Ta je enook, o takem pa je pesnik dejal:

Nikdar se ne druži z enookim in se varuj njegove zlobe in laži. Če bi bilo v enookem kaj dobrega, mu Bog ne bi oslepil očesa.’ Dražitelj jo je vprašal: ‘Bi se dala prodati tistemu trgovcu?’ Pogledala ga je in videla, da je nizke rasti, njegova brada pa mu sega do popka. Rekla je: ‘To je tisti, o katerem je pesnik dejal:

Imam prijatelja z brado, ki mu jo je Bog dal rasti brez vsake koristi. Kakor zimske noči je: dolga, temna in mrzla.’ Dražitelj ji je rekel: ‘Gospa moja, poglej, kdo od navzočih ti je všeč, in povej, pa te bom prodal njemu.’ Pogledala je po krogu trgovcev in jih premerila drugega za drugim, dokler se ji ni pogled ustavil na Ali Šaru. Tedaj je Šeherezado presenetilo jutro in je prekinila pripoved, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 311. noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je sužnja, ko se ji je pogled ustavil na Ali Šaru, zazrla vanj s pogledom, za katerim je prišlo tisoč vzdihov, in njeno srce se je navezalo nanj. Bil je namreč čudovito lep in nežnejši od severne sapice. Rekla je: ‘Dražitelj, ne dam se prodati nikomur drugemu kakor temu mojemu gospodu, lepemu v obraz in skladnemu v postavi, o katerem je nekdo dejal:

Razkrili so tvoj lepi obraz, nato pa grajali tistega, ki ga je očaral. Ko bi me hoteli obvarovati, bi tvoj lepi obraz zakrili. Nihče drug ne sme postati moj gospodar, kajti njegova lica so gladka, njegova slina kakor voda Salsabila, njegov poljub zdravi bolnega, njegova lepota pa spravlja v zadrego pesnike in pisce, kakor je povedal pesnik:

Njegova slina je vino, njegov dih mošus, njegovi zobje kafra. Ridvan ga je izgnal iz svojega bivališča v strahu, da bi zapeljal rajske device. Ljudje mu očitajo prevzetnost, toda polni luni je prevzetnost vedno odpuščena. Ima kodraste lase, rožnata lica in čaroben pogled, o katerem je pesnik dejal:

Mlada gazela mi je obljubila, da se združi z menoj; srce mi trepeta in oko čaka. Njegove veke so jamčile za resnico obljube, a kako naj izpolnijo jamstvo, ko pa so povešene? In drugi je dejal:

Rekli so: Na njegovih licih se je zarisala prva brada. Kako si lahko zaljubljen vanj, ko že ima brado? Odgovoril sem: Nehajte me grajati in odnehajte! Če je ta črta resnična, je vendarle ponarejena. V sadovih njegovih lic so edenski vrtovi, dokaz pa so njegove ustnice, studenec Kavsar.’ Ko je dražitelj slišal pesmi, ki jih je izrekla o Ali Šarovi lepoti, se je začudil njeni zgovornosti in sijočemu čaru. Njen gospodar mu je dejal: ‘Ne čudi se le njenemu sijaju, ki zasenči dnevno sonce, niti temu, da zna na pamet pretanjene pesmi. Poleg tega bere veličastni Koran na vseh sedem načinov, pripoveduje plemenita izročila po zanesljivih virih, piše v sedmih pisavah in pozna vede, ki jih ne pozna niti najbolj učen učenjak. Njene roke so vredne več kakor zlato in srebro, saj izdeluje svilene zastirke in jih prodaja. Z vsako zasluži petdeset dinarjev, izdela pa jo v osmih dneh.’ Dražitelj je rekel: ‘Srečen tisti, ki jo bo imel v svoji hiši in jo prištel med svoje skrite zaklade!’ Njen gospodar mu je nato dejal: ‘Prodaj jo tistemu, ki si ga je izbrala.’ Dražitelj se je vrnil k Ali Šaru, mu poljubil roke in rekel: ‘Gospod moj, kupi to sužnjo, saj je izbrala tebe.’ Opisal mu je njene vrline in spretnosti ter dodal: ‘Blagor tebi, če jo kupiš, kajti naklonil ti jo je on, ki ni skop v darovanju.’ Ali Šar je za nekaj časa sklonil glavo k tlom in se v sebi zasmejal svoji usodi. Pri sebi je dejal: ‘Do te ure nisem zaužil še niti zajtrka, a pred trgovci me je sram priznati, da nimam denarja, s katerim bi jo kupil.’ Sužnja je videla, da je sklonil glavo, in rekla dražitelju: ‘Primi me za roko in me pelji k njemu, da se mu sama ponudim in ga pregovorim, naj me vzame, saj se ne dam prodati nikomur drugemu.’ Dražitelj jo je prijel za roko, jo postavil pred Ali Šara in ga vprašal: ‘Kaj meniš, gospod moj?’ Ni mu odgovoril. Sužnja pa je dejala: ‘Gospod moj in ljubljenec mojega srca, zakaj me nočeš kupiti? Kupi me za ceno, ki jo želiš, in prinesla ti bom srečo.’ Dvignil je glavo in ji rekel: ‘Mar naj me prisiliš k nakupu? Tisoč dinarjev je visoka cena zate.’ Rekla je: ‘Gospod moj, kupi me za devetsto.’ Odgovoril je: ‘Ne.’ Dejala je: ‘Za osemsto.’ Spet je rekel: ‘Ne.’ Tako je nižala ceno, dokler mu ni rekla: ‘Za sto dinarjev.’ Dejal je: ‘Nimam niti celih sto.’ Zasmejala se je in vprašala: ‘Koliko ti manjka do stotih?’ Odgovoril je: ‘Nimam ne stotih ne česa drugega. Pri Bogu, ne premorem ne srebrnega dirhema ne zlatega dinarja. Poišči si drugega kupca.’ Ko je izvedela, da nima ničesar, mu je rekla: ‘Primi me za roko in me odpelji v stransko ulico.’ Storil je tako. Iz nedrja je potegnila mošnjo s tisoč dinarji in mu rekla: ‘Odštej iz nje devetsto za mojo ceno, sto pa jih obdrži, saj nama bodo prišli prav.’ Storil je, kar mu je naročila, jo kupil za devetsto dinarjev, plačal iz tiste mošnje in jo odpeljal domov. Ko je prišla v hišo, jo je našla povsem prazno, brez preprog in posode. Dala mu je tisoč dinarjev in rekla: ‘Pojdi na bazar in za tristo dinarjev kupi preproge, posteljnino in posodo za hišo.’ Storil je tako, nato pa mu je dejala: ‘Kupi nama še hrane in pijače.’ Tedaj je Šeherezado presenetilo jutro in je prekinila pripoved, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 312. noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da mu je sužnja rekla: ‘Za tri dinarje nama kupi hrane in pijače.’ Storil je tako, nato pa mu je dejala: ‘Kupi nama kos svile, velik za zastirko, zlate in srebrne niti ter svilene niti v sedmih barvah.’ Vse je kupil, ona pa je opremila hišo, prižgala sveče in sedla z njim k jedi in pijači. Potem sta legla na ležišče in se naužila drug drugega, noč pa preživela objeta za zastirkami. Bila sta taka, kakor je dejal pesnik:

Obišči ljubljenega in pusti govorice zavistneža, kajti zavistnež ljubezni ne podpira. V sanjah sem te videl ležati ob sebi in s tvojih ustnic pil najslajšo svežino. Vse, kar sem videl, je resnično in gotovo, in dosegel bom to kljub zavistnežu. Oči še niso videle lepšega prizora kakor dveh zaljubljencev na enem ležišču, objetih, ogrnjenih v zadovoljstvo, z zapestjem in podlaktjo pod glavo. Kadar se srca povežejo med seboj, ljudje zaman kujejo hladno železo. O ti, ki zaljubljencem očitaš ljubezen, mar zmoreš popraviti pokvarjeno srce? Če ti življenje nakloni enega samega zvestega človeka, je to vse, kar potrebuješ: živi s tem edinim. Ostala sta objeta do jutra in ljubezen vsakega od njiju se je naselila v srcu drugega. Nato je vzela svileno zastirko, jo izvezla z barvnimi svilenimi nitmi in okrasila z zlatimi in srebrnimi. Na njej je naredila pas s podobami ptic, okoli njega pa upodobila divje živali. Ni bilo zveri na svetu, ki je ne bi upodobila na njej. Delala jo je osem dni. Ko je končala, jo je obrezala in zgladila, nato pa izročila svojemu gospodarju in rekla: ‘Odnesi jo na bazar in jo prodaj trgovcu za petdeset dinarjev. Pazi, da je ne prodaš kakemu mimoidočemu, kajti to bi naju lahko ločilo. Imava namreč sovražnike, ki naju ne spustijo izpred oči.’ Odgovoril je: ‘Slišim in ubogam.’ Odnesel jo je na bazar in jo prodal trgovcu, kakor mu je naročila. Potem je kakor prej kupil blago, svilene in kovinske niti ter hrano, ki sta jo potrebovala. Vse ji je prinesel in ji izročil preostali denar. Odtlej mu je vsakih osem dni dala zastirko, ki jo je prodal za petdeset dinarjev, in tako je minilo celo leto. Po letu dni je kakor navadno odšel na bazar z zastirko in jo izročil dražitelju. Pojavil se je kristjan in zanjo ponudil šestdeset dinarjev. Ali Šar je ponudbo zavrnil, toda kristjan je višal ceno, dokler ni dosegel stotih dinarjev, dražitelja pa podkupil z desetimi. Dražitelj se je vrnil k Ali Šaru, mu povedal za ceno in ga z zvijačnimi besedami pregovarjal, naj zastirko proda kristjanu za ta znesek. Rekel mu je: ‘Gospod moj, ne boj se tega kristjana, nič hudega ti ne bo storil.’ Tudi trgovci so pritiskali nanj, zato mu je prodal zastirko, čeprav ga je v srcu navdajal strah. Vzel je denar in odšel proti domu, pa opazil, da kristjan hodi za njim. Vprašal ga je: ‘Kristjan, zakaj hodiš za menoj?’ Odgovoril je: ‘Gospod moj, na koncu te ulice imam opravek. Bog naj ti nikdar ne da potrebe po tuji pomoči.’ Ko je Ali Šar prišel do hiše, mu je bil kristjan še vedno za petami. Rekel mu je: ‘Prekleti, zakaj mi slediš, kamorkoli grem?’ Ta pa je odgovoril: ‘Gospod moj, daj mi požirek vode, žejen sem. Vsemogočni Bog te bo poplačal.’ Ali Šar si je rekel: ‘Ta mož je pripadnik zaščitene vere in je prišel k meni prosit za požirek vode. Pri Bogu, ne bom ga zavrnil.’ Tedaj je Šeherezado presenetilo jutro in je prekinila pripoved, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 313. noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da si je Ali Šar rekel: ‘Ta mož je pripadnik zaščitene vere in je prišel k meni prosit za požirek vode. Pri Bogu, ne bom ga zavrnil.’ Vstopil je v hišo in vzel vrč vode. Njegova sužnja Zumurud ga je videla in vprašala: ‘Ljubi moj, si prodal zastirko?’ Odgovoril je: ‘Da.’ Vprašala je: ‘Trgovcu ali mimoidočemu? Moje srce namreč sluti ločitev.’ Dejal je: ‘Prodal sem jo samo trgovcu.’ Rekla je: ‘Povej mi po resnici, da še pravočasno poskrbim zase. In zakaj si vzel vrč vode?’ Odgovoril je: ‘Da napojim dražitelja.’ Dejala je: ‘Ni moči ne sile razen pri Bogu, Vzvišenem in Veličastnem.’ Nato je izrekla tale verza:

O ti, ki iščeš ločitev, počasi! Naj te objem ne zavede. Počasi, kajti času je izdaja v naravi in konec druženja je slovo. Nato je odšel ven z vrčem in našel kristjana že v hišnem preddverju. Rekel mu je: ‘Si prišel že sem, pes? Kako si drzneš vstopiti v mojo hišo brez dovoljenja?’ Odgovoril je: ‘Gospod moj, med vrati in preddverjem ni razlike. S tega mesta se ne bom premaknil nikamor, razen ven. Ti pa si plemenit in dobrohoten, radodaren in milosten.’ Vzel je vrč, izpil vodo in ga vrnil Ali Šaru. Ta ga je sprejel in čakal, da bo kristjan vstal, toda ni se ganil. Vprašal ga je: ‘Zakaj ne vstaneš in ne greš svojo pot?’ Odgovoril je: ‘Gospod moj, ne bodi med tistimi, ki storijo dobro delo, potem pa ga očitajo, niti med tistimi, o katerih je pesnik dejal:

Minili so tisti, ki so bili, ko si se ustavil pri njihovih vratih, najradodarnejši med radodarnimi do tvoje prošnje. Če pa se ustaviš pri vratih teh, ki so prišli za njimi, ti očitajo že požirek vode.’ Nato je dejal: ‘Gospod moj, napil sem se, zdaj pa bi rad, da mi daš kaj iz hiše za pod zob, pa naj bo le kos kruha ali prepečenec s čebulo.’ Ali Šar mu je rekel: ‘Vstani in ne ugovarjaj. V hiši ni ničesar.’ Kristjan je dejal: ‘Gospod moj, če ni ničesar v hiši, vzemi teh sto dinarjev in nama prinesi kaj z bazarja, četudi en sam hlebec, da bosta med nama kruh in sol.’ Ali Šar si je mislil: ‘Ta kristjan je nor. Vzel mu bom sto dinarjev, prinesel kaj za dva dirhema in se mu smejal.’ Kristjan mu je dejal: ‘Gospod moj, želim si le kaj, kar prežene lakoto, pa naj bo suh hlebec s čebulo. Najboljša popotnica je tista, ki prežene lakoto, ne razkošna jed. Kako lepo je povedal pesnik:

Lakoto prežene suh hlebec; zakaj torej moje skrbi in hrepenenje po veličini? Smrt je najbolj pravična, saj enako ravna s kalifom in bednim revežem.’ Ali Šar mu je rekel: ‘Počakaj tu, da zaklenem notranje prostore in ti prinesem kaj z bazarja.’ Odgovoril je: ‘Slišim in ubogam.’ Ali Šar je stopil ven, zaklenil notranje prostore, zapahnil vrata, vzel ključ s seboj in odšel na bazar. Kupil je ocvrt sir, svetli med, banane in kruh ter mu vse prinesel. Ko je kristjan to zagledal, je rekel: ‘Gospod moj, tega je veliko, dovolj za deset mož, jaz pa sem sam. Morda bi jedel z menoj?’ Ali Šar je odgovoril: ‘Jej sam, jaz sem sit.’ Kristjan mu je dejal: ‘Gospod moj, modreci pravijo: Kdor ne je s svojim gostom, je sin nečistovanja.’ Ko je Ali Šar slišal te kristjanove besede, je sedel in z njim nekaj malega pojedel. Hotel je že odmakniti roko … Tedaj je Šeherezado presenetilo jutro in je prekinila pripoved, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 314. noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je Ali Šar sedel in s kristjanom nekaj malega pojedel. Ko je hotel odmakniti roko, je kristjan vzel banano, jo olupil in razpolovil. V eno polovico je dal prečiščeno uspavalo, pomešano z opijem, tako močno, da bi en dirhem podrl slona. Nato je polovico banane pomočil v med in mu rekel: ‘Gospod moj, pri tvoji veri te rotim, vzemi to.’ Ali Šara je bilo sram, da bi ga pustil prelomiti prisego, zato je vzel banano in jo pogoltnil. Komaj mu je prišla v želodec, že se mu je glava povesila k nogam in obležal je, kakor da spi že celo leto. Ko je kristjan to videl, je planil na noge kakor podivjan, oguljen volk, mu vzel ključ notranjih prostorov in ga pustil ležati. Stekel je k bratu in mu povedal, kaj se je zgodilo. Kristjanov brat je bil namreč tisti ostareli mož, ki jo je hotel kupiti za tisoč dinarjev, pa ga je zavrnila in zasmehovala v pesmih. Na zunaj se je kazal kot musliman, v sebi pa je ostal nevernik in si je nadel ime Rašid ad Din. Ko ga je zavrnila in osmešila, se je pritožil svojemu krščanskemu bratu, ki se je nato z zvijačo polastil nje pri njenem gospodarju Ali Šaru. Temu bratu je bilo ime Barsum in mu je rekel: ‘Ne žalosti se zaradi tega. Z zvijačo ti jo bom priskrbel brez enega samega dirhema ali dinarja.’ Bil je namreč duhovnik, zvit, goljufiv in pokvarjen. Spletkaril je in snoval zvijače, dokler ni izvedel prevare, ki smo jo opisali. Vzel je ključ, šel k bratu in mu povedal, kaj se je zgodilo. Brat je zajahal mulo, zbral svoje sluge in se z njim odpravil v Ali Šarovo hišo. S seboj je vzel mošnjo s tisoč dinarji, da bi jo izročil upravitelju mesta, če bi mu prekrižal pot. Odklenil je notranje prostore in možje, ki so bili z njim, so planili na Zumurud, jo na silo odvedli ter ji zagrozili s smrtjo, če bi spregovorila. Hišo so pustili nedotaknjeno in iz nje niso vzeli ničesar. Ali Šara so pustili spati v preddverju, za seboj zaprli vrata in položili ključ notranjih prostorov poleg njega. Kristjan jo je odpeljal v svojo palačo, jo postavil med svoje sužnje in priležnice ter ji rekel: ‘Vlačuga, jaz sem tisti starec, ki si ga zavrnila in zasmehovala. Zdaj pa sem te dobil brez dirhema in brez dinarja!’ Oči so se ji napolnile s solzami in rekla mu je: ‘Bog naj te kaznuje, hudobni starec, ker si me ločil od mojega gospodarja!’ Dejal ji je: ‘Vlačuga, zaljubljenka, še videla boš, kako te bom mučil. Pri Kristusu in Devici, če me ne boš ubogala in sprejela moje vere, te bom trpinčil na vse mogoče načine!’ Odgovorila je: ‘Pri Bogu, tudi če moje meso razrežeš na koščke, ne bom zapustila islama. Morda mi bo vsemogočni Bog kmalu naklonil rešitev, saj zmore vse, kar hoče. Modri so rekli: Bolje nesreča telesa kakor nesreča vere.’ Tedaj je zavpil služabnikom in sužnjam: ‘Vrzite jo na tla!’ Vrgli so jo na tla in začel jo je silovito pretepati. Klicala je na pomoč, a nihče ji ni pomagal. Nazadnje je nehala klicati in ponavljala: ‘Bog mi zadostuje, on mi je dovolj.’ Tako je govorila, dokler ji ni zmanjkalo sape in je njeno stokanje zamrlo. Ko si je nad njo ohladil srce, je služabnikom rekel: ‘Odvlecite jo za noge in jo vrzite v kuhinjo. Ničesar ji ne dajte jesti.’ Prekleti je nato prespal noč. Zjutraj jo je dal privesti, jo znova pretepel in ukazal služabnikom, naj jo vržejo nazaj, kamor so jo položili prej. Storili so tako. Ko je bolečina od udarcev nekoliko popustila, je rekla: ‘Ni boga razen Boga in Mohamed je Božji poslanec. Bog mi zadostuje, najboljši varuh je.’ Nato je prosila za pomoč našega gospoda Mohameda, mir in blagoslov z njim. Tedaj je Šeherezado presenetilo jutro in je prekinila pripoved, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 315. noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je Zumurud prosila za pomoč Preroka, mir in blagoslov z njim. Tako je bilo z njo. Ali Šar pa je spal do naslednjega dne. Potem mu je uspavalo izpuhtelo iz glave, odprl je oči in zaklical: ‘Zumurud!’ Nihče mu ni odgovoril. Vstopil je v notranje prostore in našel prazno hišo; ljubljena je bila daleč. Spoznal je, da je vse to zakrivil kristjan. Hrepenel je in jokal, stokal in tožil, točil solze ter izrekel tele verze:

O hrepenenje, ničesar mi ne prihrani, ničesar ne pusti! Tu je moje srce med muko in pogubo. Gospodje moji, usmilite se sužnja, ponižanega pod zakonom ljubezni, bogataša svojega rodu, ki je obubožal. Kaj naj stori lokostrelec, ko ga obkolijo sovražniki in hoče izstreliti puščico, pa se mu pretrga tetiva? Ko mladeniča z vseh strani zasujejo skrbi in se kopičijo druga na drugo, kam naj ubeži usodi?

Kako močno sem se bal, da se najina zveza razdre, toda ko se spusti usoda, pogled oslepi. Ko je končal pesem, je globoko zavzdihnil in izrekel še tele verze:

Na peščenem obrobju zavetja je odložila svoje okrasje in žalostni je zahrepenel po njenem bivališču. Ozrla se je proti domovom in jo je prevzela sla po kraju, katerega sledovi so bili izbrisani in razrušeni. Obstala je in ga spraševala, odmev pa ji je vrnil odgovor: Ni poti do ponovnega srečanja. Kakor blisk je bil, ki je zasvetil nad zavetjem in izginil, pa ti nič več ne kaže svojega sijaja. Kesal se je, ko mu kesanje ni moglo več koristiti, jokal in trgal svoja oblačila. V roke je vzel dva kamna in hodil po mestu, se z njima tolkel po prsih ter klical: ‘Zumurud!’ Otroci so se zbrali okoli njega in vpili: ‘Norec! Norec!’ Vsakdo, ki ga je poznal, je jokal ob pogledu nanj in govoril: ‘Saj to je vendar ta in ta! Kaj se mu je zgodilo?’ Tako je blodil do večera. Ko ga je zagrnila noč, je legel v neki uličici in spal do jutra. Zjutraj je spet hodil s kamnoma po mestu vse do konca dneva, potem pa se vrnil v svojo hišo, da bi tam prespal. Zagledala ga je soseda, dobra stara žena, in mu rekla: ‘Sin moj, Bog te obvaruj! Kdaj si izgubil pamet?’ Odgovoril ji je s tema verzoma:

Rekli so mi: Ponorel si zaradi ljubljenega. Odgovoril sem: Sladkost življenja poznajo le norci. Pustite mojo norost in mi pripeljite tistega, zaradi katerega sem ponorel. Če on ozdravi mojo norost, me nikar ne grajajte. Stara soseda je spoznala, da je zaljubljenec, ločen od ljubljene, in rekla: ‘Ni moči ne sile razen pri Bogu, Vzvišenem in Veličastnem. Sin moj, rada bi, da mi poveš zgodbo svoje nesreče. Morda mi bo Bog po svoji volji dal moč, da ti pomagam.’ Povedal ji je vse, kar se mu je zgodilo s kristjanom Barsumom, bratom duhovnika, ki si je nadel ime Rašid ad Din. Ko je izvedela vse, je rekla: ‘Sin moj, upravičeno trpiš.’ Nato je potočila solze in izrekla tale verza:

Zaljubljencem zadostujejo muke na tem svetu. Pri Bogu, naj jih po njem peklenski ogenj ne muči! Kajti umrli so od ljubezni, ki so jo prikrivali, in ostali krepostni; o tem priča izročilo. Ko je končala pesem, mu je rekla: ‘Sin moj, zdaj vstani in kupi košaro, kakršne uporabljajo zlatarji. Kupi zapestnice, prstane, uhane in drug nakit za ženske. Ne skopari z denarjem. Vse zloži v košaro in mi jo prinesi. Položila si jo bom na glavo, se pretvarjala, da sem trgovka, in hodila od hiše do hiše ter iskala tvojo ljubljeno, dokler ne izvem kaj o njej, če bo taka volja vsemogočnega Boga.’ Ali Šar se je razveselil njenih besed, ji poljubil roko in hitro odšel po vse, kar je zahtevala. Ko ji je prinesel stvari, je vstala, si nadela zakrpano obleko, čez glavo poveznila medeno rumeno ogrinjalo in vzela palico v roko. Dvignila je košaro in začela hoditi po stranskih ulicah in hišah. Hodila je iz kraja v kraj, iz četrti v četrt in iz ulice v ulico, dokler je vsemogočni Bog ni pripeljal do palače prekletega kristjana Rašida ad Dina. Iz notranjosti je zaslišala stokanje in potrkala na vrata. Tedaj je Šeherezado presenetilo jutro in je prekinila pripoved, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 316. noč,

Rekla je: Slišala sem, o srečni kralj, da je starka, ko je iz hiše zaslišala stokanje, potrkala na vrata. Ponjo je prišla sužnja, ji odprla in jo pozdravila. Starka ji je rekla: »S seboj imam nekaj drobnarij za prodajo. Ali je pri vas kdo, ki bi kaj kupil?« Sužnja je odgovorila: »Da.« Nato jo je odpeljala v hišo in ji ponudila sedež. Sužnje so posedle okoli nje in vsaka si je kaj izbrala. Starka jim je prijazno prigovarjala in jim popuščala pri ceni, zato so bile vesele njene dobrote in blagih besed. Medtem se je ozirala po prostoru in iskala dekle, ki je stokalo. Ko jo je zagledala, je sužnjam še bolj ustregla in jim izkazovala naklonjenost. Pozorneje je pogledala ležeče dekle in prepoznala Zumrud. Zajokala je in jih vprašala: »Otroci moji, zakaj je to dekle v takšnem stanju?« Sužnje so ji povedale vso zgodbo in dodale: »Tega ne počnemo po svoji volji. Tako nam je ukazal gospodar, ki je zdaj na potovanju.« Starka jim je rekla: »Otroci moji, nekaj bi vas prosila. Odvežite to nesrečnico, dokler ne izveste, da se vaš gospodar vrača, potem pa jo spet zvežite kakor prej. Tako si boste prislužile plačilo pri Gospodu vseh svetov.« Odgovorile so: »Slišimo in ubogamo.« Odvezale so jo ter ji dale jesti in piti. Starka pa je rekla: »Ko bi si le zlomila nogo, preden sem stopila v vašo hišo!« Nato je pristopila k Zumrud in ji dejala: »Hčerka moja, naj ti bo bolje! Bog te bo odrešil stiske.« Povedala ji je, da prihaja od njenega gospodarja Alija Šara, in ji naročila, naj bo naslednjo noč pripravljena ter pozorno posluša. Rekla ji je: »Tvoj gospodar bo prišel pod zidano klop pred palačo in ti zažvižgal. Ko ga zaslišiš, mu zažvižgaj v odgovor in se skozi okno spusti po vrvi. Sprejel te bo in odšel s teboj.« Zumrud se ji je zahvalila. Starka je odšla k Aliju Šaru, mu vse povedala in dejala: »Jutri opolnoči pojdi v tisto ulico. Tam stoji hiša tega prekletnika, prepoznal jo boš po teh in teh znamenjih. Postavi se pod njegovo palačo in zažvižgaj. Spustila se bo k tebi, ti pa jo odpelji, kamor želiš.« Zahvalil se ji je, nato pa se mu je ulil potok solza in zapel je te verze:

Utišaj grajavce in njihove prazne besede; moje srce je v mukah, telo shujšano in izčrpano. Solze pripovedujejo zgodbe v nepretrgani verigi, resnične, četudi je njihovo izročilo zapleteno in brez posrednikov. Ti, ki ne poznaš mojih skrbi in hrepenenja, ne trudi se več s spraševanjem, kako mi je. Sladke ustnice, vitka, skladna postava so mi z medeno sladkostjo ugrabile srce. Odkar vas ni, moje srce ne najde miru, oko ne spanja in upanje ne utehe v potrpljenju. Pustili ste me žalostnega, ujetnika hrepenenja, razpetega med zavistneže in grajavce. Pozabe ne poznam in nihče razen vas mi nikdar ni prišel na misel. Ko je končal pesem, je vzdihnil, potočil solze in zapel še ta dva verza:

Bog naj blagoslovi glasnika vašega prihoda, saj mi je prinesel najmilejšo novico! Ko bi bil zadovoljen s tem, kar je strgano in zavrženo, bi mu podaril srce, raztrgano ob slovesu. Nato je potrpežljivo čakal, da se je znočilo in je napočil dogovorjeni čas. Odšel je v ulico, ki mu jo je opisala soseda, zagledal palačo in jo prepoznal. Sedel je na zidano klop pod njo, a ga je premagal spanec in je zaspal. Slavljen naj bo On, ki nikdar ne spi! Zaradi silnega hrepenenja že dolgo ni zatisnil očesa in zdaj je bil kakor pijan. Medtem ko je spal … Šeherezado je prehitelo jutro in prekinila je pripoved, ki ji je bila dovoljena.

Ko je napočila tristosedemnajsta noč,

je rekla: Slišala sem, o srečni kralj, da je med njegovim spanjem prišel tat, ki se je tisto noč potikal po obrobju mesta, da bi kaj ukradel. Usoda ga je pripeljala pod palačo tistega kristjana. Obšel jo je, a ni našel poti, po kateri bi se lahko povzpel vanjo. Krožil je okoli nje, dokler ni prišel do zidane klopi in zagledal spečega Alija Šara. Vzel mu je turban. Komaj ga je ukradel, se je pri oknu prikazala Zumrud. Videla ga je stati v temi, ga imela za svojega gospodarja in mu zažvižgala. Tat ji je zažvižgal v odgovor. Spustila se je k njemu po vrvi, s seboj pa je imela bisago, polno zlata. Ko jo je tat zagledal, si je rekel: »To je res nenavadna reč, za katero mora tičati čuden vzrok.« Pobral je bisago, si dekle naložil na ramena in z obema švignil proč kakor blisk. Rekla mu je: »Starka mi je povedala, da si zaradi mene oslabel, ti pa si močnejši od konja!« Ni ji odgovoril. Potipala mu je obraz in odkrila brado, podobno metli v kopališču; bil je kakor prašič, ki je pogoltnil perje, pa mu je puh pognal iz grla. Prestrašila se je in ga vprašala: »Kdo si?« Odvrnil ji je: »Vlačuga, jaz sem razbojnik Džuvan Kurd iz tolpe Ahmeda ad Danafa. Štirideset nas je in nocoj te bomo od večera do jutra vsi po vrsti obdelovali.« Ko je to slišala, je zajokala in se začela biti po obrazu. Spoznala je, da jo je usoda premagala in da ji ne preostane drugega, kakor da se prepusti vzvišenemu Bogu. Potrpežljivo se je vdala njegovi sodbi in rekla: »Ni boga razen Boga! Kadar se rešimo ene stiske, pademo v še hujšo.« Džuvan pa je prišel tja zato, ker je Ahmedu ad Danafu rekel: »Tovariš, že prej sem bil v tem mestu in zunaj njega poznam votlino, v kateri je prostora za štirideset ljudi. Rad bi vas prehitel in vanjo spravil svojo mater, potem pa se vrnil v mesto ter za srečo naše druščine kaj ukradel. Plen bom hranil za vas, dokler ne pridete, in tistega dne boste moji gostje.« Ahmed mu je odgovoril: »Stori, kakor želiš.« Džuvan je odšel pred njimi in prvi prišel tja. Mater je namestil v votlino. Ko je stopil iz nje, je zagledal spečega vojaka, ob katerem je bil privezan konj. Prerezal mu je vrat, vzel njegova oblačila, konja in orožje ter vse skril v votlino k materi. Tam je privezal konja, nato pa se vrnil v mesto. Hodil je, dokler ni prišel do kristjanove palače, in storil, kar smo že povedali: ukradel je turban Alija Šara in odnesel njegovo sužnjo Zumrud. Z njo je tekel, dokler je ni odložil pri materi, in ji naročil: »Pazi nanjo, dokler se jutri zjutraj ne vrnem.« Potem je odšel. Šeherezado je prehitelo jutro in prekinila je pripoved, ki ji je bila dovoljena.

Ko je napočila tristoosemnajsta noč,

je rekla: Slišala sem, o srečni kralj, da je Džuvan Kurd svoji materi rekel: »Pazi nanjo, dokler se jutri zjutraj ne vrnem.« Nato je odšel. Zumrud si je rekla: »Zakaj tako brezskrbno odlašam, namesto da bi se z zvijačo rešila? Kako naj čakam, da pride tistih štirideset mož in se bodo vrstili na meni, dokler ne bom kakor ladja, potopljena v morju?« Obrnila se je k starki, materi Džuvana Kurda, in ji rekla: »Teta, ali ne bi šli iz votline, da ti na soncu preberem uši?« Odgovorila je: »Da, pri Bogu, hčerka moja! Že dolgo nisem bila v kopališču, saj me ti prašiči kar naprej vlačijo iz kraja v kraj.« Šla je z njo ven. Zumrud ji je začela prebirati lase in pobijati uši, dokler starki ni postalo tako prijetno, da je zaspala. Tedaj je Zumrud vstala in oblekla oblačila vojaka, ki ga je ubil Džuvan Kurd. Za pas si je pripela njegov meč in si ovila glavo z njegovim turbanom, tako da je bila videti kakor moški. Zajahala je konja, vzela s seboj bisago z zlatom in rekla: »Ti, ki milostno zakrivaš naše slabosti, obvaruj me zavoljo Mohameda, mir in blagoslov z njim!« Nato je pomislila: »Če se vrnem v mesto, me utegne opaziti kdo od vojakovih svojcev in se mi ne bo dobro godilo.« Zato ni šla v mesto, temveč je zavila v pusto divjino. S konjem in bisago je potovala deset dni. Jedla je rastline, ki so rasle ob poti, z njimi hranila konja in pila iz rek. Enajstega dne je prišla do prijetnega, varnega in premožnega mesta. Zima s svojim mrazom se je že poslovila od njega, pomlad pa je prišla s cvetjem in vrtnicami; cvetlice so se bohotile, reke so bučno tekle in ptice so prepevale.

Ko je prispela do mesta in se približala njegovim vratom, je zagledala vojake, emirje in mestne veljake. Začudila se je, ko jih je videla zbrane, in si rekla: »Vse mesto se je zbralo tukaj. Za to mora biti kak razlog.« Napotila se je k njim. Ko se jim je približala, so vojaki pohiteli proti njej, razjahali in pred njo poljubili tla. Rekli so: »Bog naj ti nakloni zmago, naš gospod sultan!« Dostojanstveniki so se razvrstili pred njo, vojaki pa so urejali množico in klicali: »Bog naj ti nakloni zmago in naj bo tvoj prihod blagoslov za muslimane, sultan vseh svetov! Bog naj utrdi tvojo oblast, kralj našega časa, edinstveni mož te dobe!« Zumrud jih je vprašala: »Kaj se dogaja, prebivalci tega mesta?« Dvorni komornik je odgovoril: »On, ki ni skop s svojimi darovi, ti je podelil oblast nad tem mestom in te postavil za vladarja vseh njegovih prebivalcev. Vedi, da je pri nas navada, da se vojaki, kadar kralj umre brez sina, odpravijo pred mesto in tam ostanejo tri dni. Kdorkoli pride po poti, po kateri si prišel ti, ga postavijo za svojega sultana. Hvala Bogu, ki nam je poslal mladeniča turškega rodu s tako lepim obrazom! Tudi če bi prišel kdo, ki ti ne bi segel do kolen, bi postal sultan.« Zumrud je znala premišljeno ravnati v vsem, česar se je lotila, zato je rekla: »Nikar ne mislite, da izviram iz navadne turške družine. Sem sin velikašev, a sem se sprl s svojci, odšel od njih in jih zapustil. Poglejte to bisago zlata, ki sem jo pripeljal s seboj, da bi iz nje vso pot dajal miloščino revnim in ubogim.« Blagoslavljali so jo in bili neizmerno veseli njenega prihoda, pa tudi Zumrud je bila vesela njih. Nato si je rekla: »Zdaj ko sem dosegla tak položaj …« Šeherezado je prehitelo jutro in prekinila je pripoved, ki ji je bila dovoljena.

Ko je napočila tristodevetnajsta noč,

je rekla: Slišala sem, o srečni kralj, da si je Zumrud rekla: »Zdaj ko sem dosegla tak položaj, me bo Bog morda prav tukaj združil z mojim gospodarjem. On zmore vse, kar hoče.« Odpravila se je naprej in vojska ji je sledila, dokler niso vstopili v mesto. Vojaki so pred njo razjahali in jo pospremili v palačo. Ko je sestopila s konja, so jo emirji in veljaki prijeli pod pazduhami in ji pomagali sesti na prestol, nato pa vsi pred njo poljubili tla. Ko je sedla, je ukazala odpreti zakladnice. Odprli so jih in vsem vojakom je razdelila darove. Molili so za trajnost njene vladavine in ubogali so jo vsi ljudje in prebivalci dežele. Tako je nekaj časa vladala, zapovedovala in prepovedovala. Zaradi njene radodarnosti in krepostnosti so jo ljudje globoko spoštovali. Odpravila je dajatve, izpustila jetnike in odpravila krivice, zato so jo vsi vzljubili. Kadar pa se je spomnila svojega gospodarja, je jokala in prosila Boga, naj ju združi. Neke noči se ga je spomnila in pomislila na dni, ki jih je preživela z njim. Solze so ji privrele iz oči in zapela je ta dva verza:

Moje hrepenenje po tebi je kljub času vedno novo; solze so mi razjedle oči in še kar tečejo. Kadar jočem, jočem od bolečine ljubezni, saj je ločitev za zaljubljenca težka. Ko je končala pesem, si je obrisala solze, se povzpela v palačo in stopila v harem. Sužnjam in priležnicam je določila ločene prostore ter jim odmerila plačilo in oskrbo. Rekla je, da želi prebivati sama in se posvetiti bogoslužju. Začela se je postiti in moliti, tako da so emirji govorili: »Ta sultan je silno pobožen.« Pri sebi ni obdržala nobenega služabnika razen dveh mladih evnuhov, ki sta ji stregla. Na prestolu je preživela leto dni, ne da bi slišala kaj o svojem gospodarju ali našla kakšno njegovo sled. To jo je navdajalo s tesnobo. Ko je ta postala neznosna, je poklicala vezirje in komornike ter jim ukazala, naj pripeljejo stavbenike in zidarje. Pod palačo naj ji zgradijo trg, dolg in širok po eno parasango. Ukaz so izpolnili v najkrajšem času in trg je bil natanko takšen, kakršnega si je želela. Ko je bil dokončan, je stopila nanj. Postavili so ji velik šotor, razvrstili sedeže za emirje in po njenem naročilu pripravili gostijo z najrazličnejšimi imenitnimi jedmi. Ko so vse uredili, je dostojanstvenikom ukazala jesti in jedli so. Nato je emirjem rekla: »Želim, da ob začetku novega meseca spet pripravite takšno gostijo in po mestu razglasite, da nihče ne sme odpreti svoje prodajalne, temveč morajo vsi priti jest za kraljevo mizo. Kdor se temu upre, bo obešen pred vrati svoje hiše.« Ko se je začel nov mesec, so storili, kakor jim je ukazala. To navado so ohranili, dokler se ni začel prvi mesec drugega leta. Tedaj je odšla na trg, glasnik pa je razglasil: »Vsi ljudje, poslušajte! Kdor odpre prodajalno, skladišče ali hišo, bo nemudoma obešen pred njenimi vrati. Vsi morate priti jest za kraljevo mizo!« Ko se je razglas končal in je bila gostija pripravljena, so ljudje začeli prihajati v trumah. Ukazala jim je, naj sedejo in se do sitega najedo vseh vrst jedi. Sedli so in jedli, kakor jim je naročila, sama pa je sedela na kraljevem prestolu in jih opazovala. Vsakdo, ki je sedel za mizo, si je mislil: »Kralj gleda samo mene.« Jedli so, emirji pa so jim prigovarjali: »Jejte in nikar se ne sramujte, kralj je tega vesel!« Najedli so se do sitega in odšli z blagoslovi za kralja. Drug drugemu so govorili: »Še nikoli nismo videli sultana, ki bi imel reveže tako rad kakor ta.« Molili so za njegovo dolgo življenje, Zumrud pa se je vrnila v palačo. Šeherezado je prehitelo jutro in prekinila je pripoved, ki ji je bila dovoljena.

Ko je napočila tristodvajseta noč,

je rekla: Slišala sem, o srečni kralj, da se je kraljica Zumrud vrnila v palačo, zadovoljna s tem, kar je uredila. Rekla si je: »Če bo vzvišeni Bog hotel, bom tako izvedela kaj o svojem gospodarju Aliju Šaru.« Ko se je začel drugi mesec, je po ustaljeni navadi spet priredila gostijo. Pripravili so jedi, Zumrud je prišla na trg, sedla na prestol in ljudem ukazala, naj sedejo in jedo. Medtem ko je sedela na čelu omizja in so ljudje prihajali v skupinah in posamič ter posedali k jedi, ji je pogled obstal na kristjanu Barsumu, ki je od njenega gospodarja kupil zaveso. Prepoznala ga je in si rekla: »To je začetek odrešitve in izpolnitve mojih želja.« Barsum je prišel bliže in sedel med ljudi, da bi jedel. Zagledal je skledo sladkega riža, posutega s sladkorjem, ki je stala precej daleč od njega. Prerinil se je do nje, iztegnil roko, jo pograbil in postavil predse. Mož poleg njega mu je rekel: »Zakaj ne ješ tistega, kar je pred teboj? Ali te ni sram? Kako lahko segaš po nečem, kar je tako daleč od tebe? Res nimaš nobenega sramu?« Barsum mu je odvrnil: »Jedel bom samo to.« Mož je rekel: »Kar jej, Bog ti ne daj užitka ob tem!« Neki hašišar pa je pripomnil: »Pusti ga, naj jé, da bom še jaz jedel z njim.« Mož mu je rekel: »Ti najnesrečnejši med hašišarji, to ni jed za vaju, temveč za emirje! Pustita jo, da jo vrnejo tistim, ki jim pripada, in jo bodo pojedli.« Barsum ga ni ubogal. Zajel je grižljaj, ga vtaknil v usta in že segel po drugem. Kraljica ga je ves čas opazovala. Poklicala je nekaj vojakov in jim rekla: »Pripeljite mi tistega, pred katerim stoji skleda sladkega riža! Ne dovolite mu pojesti grižljaja, ki ga ima v roki, temveč mu ga izbijte!« Pristopili so štirje vojaki, mu izbili grižljaj iz roke, ga odvlekli z obrazom po tleh in ga postavili pred Zumrud. Ljudje so nehali jesti in drug drugemu govorili: »Pri Bogu, sam je kriv, saj ni jedel hrane, namenjene ljudem njegovega stanu.« Nekdo je rekel: »Jaz sem zadovoljen s tem kiškom, ki stoji pred menoj.« Hašišar pa je dejal: »Hvala Bogu, da mi je preprečil pojesti kaj iz tiste sklede sladkega riža! Čakal sem, da jo postavi predse in začne uživati v njej, potem bi jedel še jaz. Zdaj pa ga je doletelo to, kar smo videli.« Ljudje so si govorili: »Počakajmo in poglejmo, kaj se bo zgodilo z njim.« Ko so ga privedli pred kraljico Zumrud, mu je rekla: »Gorje tebi, modrooki! Kako ti je ime in zakaj si prišel v našo deželo?« Prekletnik je zamolčal svoje pravo ime. Na glavi je imel bel turban in rekel je: »O kralj, ime mi je Ali, po poklicu sem tkalec, v to mesto pa sem prišel trgovat.« Zumrud je ukazala: »Prinesite mi ploščo s peskom in medeninasto pisalo!« Takoj so ji prinesli, kar je zahtevala. Vzela je ploščo in pisalo, začela vedeževati iz peska ter s pisalom zarisala podobo, podobno opici. Nato je dvignila glavo, nekaj časa gledala Barsuma in mu rekla: »Pes, kako si drzneš lagati kraljem? Ali nisi kristjan in ti je ime Barsum? Ali nisi prišel iskat nečesa? Povej mi resnico, sicer ti pri veličastvu Božjem odsekam glavo!« Kristjan je začel jecljati. Emirji in drugi navzoči so rekli: »Ta kralj zna vedeževati iz peska! Slavljen naj bo On, ki mu je dal ta dar!« Nato je zavpila nad kristjanom: »Povej mi resnico, sicer te pogubim!« Kristjan je odgovoril: »Milost, kralj našega časa! Tvoje vedeževanje je resnično, saj je ta nevrednež kristjan.« Šeherezado je prehitelo jutro in prekinila je pripoved, ki ji je bila dovoljena.

Ko je napočila tristoenaindvajseta noč,

je rekla: Slišala sem, o srečni kralj, da je kristjan rekel: »Milost, kralj našega časa! Tvoje vedeževanje je resnično, saj je ta nevrednež kristjan.« Navzoči emirji in drugi so se čudili kraljevi natančnosti pri vedeževanju iz peska in govorili: »Ta kralj je vedeževalec, ki mu na svetu ni para.« Nato je kraljica ukazala kristjana odreti, njegovo kožo napolniti s slamo in jo obesiti na vrata trga. Zunaj mesta naj izkopljejo jamo, v njej sežgejo njegovo meso in kosti ter nanje namečejo smeti in nesnago. Odgovorili so: »Slišimo in ubogamo,« in izpolnili vse njene ukaze. Ko so ljudje videli, kaj je doletelo kristjana, so rekli: »Dobil je, kar si je zaslužil. Kako nesrečen grižljaj je bil to zanj!« Eden od njih je rekel: »Naj se ločim od žene, če bom v življenju še kdaj jedel sladki riž!« Hašišar pa je dejal: »Hvala Bogu, da me je obvaroval tega, kar je doletelo njega, in mi preprečil jesti tisti riž!« Nato so vsi odšli in sklenili, da nikdar ne bodo sedli k sladkemu rižu na mesto tistega kristjana. Ko je prišel tretji mesec, so po ustaljeni navadi pripravili gostijo in omizje napolnili s skledami. Kraljica je sedla na prestol, vojaki pa so kot vselej stali na svojih mestih in trepetali pred njeno močjo. Meščani so prihajali kakor navadno, obhodili omizje in pogledovali proti skledi. Eden je rekel drugemu: »Hadži Halaf!« Ta mu je odgovoril: »Tukaj sem, hadži Halid.« Prvi je dejal: »Izogibaj se skledi sladkega riža in pazi, da ne boš jedel iz nje. Če boš, boš končal na vislicah.«

Nato so posedli okoli omizja, da bi jedli. Medtem ko so jedli in je kraljica Zumrud sedela na svojem mestu, je njen pogled ujel moža, ki je od mestnih vrat prihajal v naglici. Pozorno ga je pogledala in prepoznala Džuvana Kurda, tatu, ki je ubil vojaka. Prišel je iz tega razloga: ko je zapustil mater, se je odpravil k tovarišem in jim rekel: »Sinoči sem dobil izvrsten plen. Ubil sem vojaka in vzel njegovega konja, poleg tega pa sem še isto noč dobil bisago, polno zlata, in dekle, vredno več kakor vse zlato v njej. Vse sem pustil v votlini pri materi.« Razveselili so se in se ob koncu dneva odpravili k votlini. Džuvan Kurd je vstopil prvi, oni pa za njim. Hotel jim je prinesti, kar jim je obljubil, a je našel prazno votlino. Mater je vprašal, kaj se je zgodilo, in povedala mu je vse. Od obžalovanja se je ugriznil v dlani in rekel: »Pri Bogu, poiskal bom to vlačugo in jo izvlekel iz skrivališča, četudi bi se skrila v pistacijevo lupino! Nad njo si bom ohladil jezo.« Odšel jo je iskat in se potikal po deželah, dokler ni prišel do mesta kraljice Zumrud. Ko je vstopil vanj, ni našel nikogar na ulicah. Povprašal je nekaj žensk, ki so gledale skozi okna. Povedale so mu, da sultan ob začetku vsakega meseca priredi gostijo, na katero gredo vsi ljudje jest, in mu pokazale pot do trga, kjer je bila pripravljena. Pohitel je tja, a ni našel prostega prostora razen ob že omenjeni skledi. Sedel je, skleda se je znašla pred njim in segel je proti njej. Ljudje so zavpili: »Brat, kaj nameravaš?« Odgovoril je: »Jesti hočem iz te sklede, dokler se ne nasitim.« Nekdo mu je rekel: »Če boš jedel iz nje, boš končal na vislicah.« Odvrnil mu je: »Utihni in ne govori takih reči!« Nato je segel po skledi in jo potegnil predse. Ob njem je sedel prej omenjeni hašišar. Ko je videl, da je potegnil skledo k sebi, je skočil s svojega mesta in ves hašišev omamni učinek mu je v hipu izpuhtel iz glave. Sedel je daleč proč in rekel: »S to skledo nočem imeti ničesar!« Džuvan Kurd pa je vanjo potisnil roko, podobno vranji nogi, zajel riž in jo izvlekel, zdaj podobno kameljemu stopalu. Šeherezado je prehitelo jutro in prekinila je pripoved, ki ji je bila dovoljena.

Ko je napočila tristodvaindvajseta noč,

je rekla: Slišala sem, o srečni kralj, da je Džuvan Kurd iz sklede izvlekel roko, podobno kameljemu stopalu. Grižljaj je valjal po dlani, dokler ni bil velik kakor velika grenka pomaranča, nato pa si ga bliskovito vrgel v usta. Zdrsnil mu je po grlu z ropotom, podobnim grmenju, in tam, kjer ga je zajel, se je pokazalo dno sklede. Mož poleg njega mu je rekel: »Hvala Bogu, da me ni postavil predte za jed, saj si z enim grižljajem naredil brezno v skledi!« Hašišar je dejal: »Pustite ga, naj jé, saj ga že vidim viseti na vislicah.« Nato se je obrnil k njemu in mu rekel: »Jej, Bog ti ne daj užitka ob tem!« Džuvan je segel po drugem grižljaju in ga hotel oblikovati v dlani kakor prvega, ko je kraljica poklicala nekaj vojakov in jim ukazala: »Hitro mi pripeljite tistega moža! Ne dovolite mu pojesti grižljaja, ki ga ima v roki!« Vojaki so pohiteli k njemu, ko je bil še vedno sklonjen nad skledo, ga prijeli in odpeljali pred kraljico Zumrud. Ljudje so se naslajali nad njegovo nesrečo in si govorili: »Zasluži si! Svetovali smo mu, pa nas ni poslušal. Vsakemu, ki sede na to mesto, je namenjena smrt, in ta riž prinese nesrečo vsakomur, ki ga jé.«

Nato mu je kraljica Zumrud rekla: »Kako ti je ime? Kaj delaš in zakaj si prišel v naše mesto?« Odgovoril je: »Naš gospod sultan, ime mi je Osman, po poklicu sem vrtnar, v to mesto pa sem prišel, ker iščem nekaj, kar sem izgubil.« Kraljica je ukazala: »Prinesite mi ploščo s peskom!« Prinesli so jo pred njo. Vzela je pisalo, zarisala vedeževalska znamenja in jih nekaj časa opazovala. Nato je dvignila glavo in mu rekla: »Gorje ti, hudobnež! Kako si drzneš lagati kraljem? Ta pesek mi pove, da ti je ime Džuvan Kurd in da si po poklicu tat, ki ljudem krivično jemlje imetje in ubija duše, ki jih je Bog prepovedal ubiti, razen po pravici.« Nato je zavpila nad njim: »Prašič, povej mi resnico, sicer ti odsekam glavo!« Ko je slišal njene besede, je prebledel in zobje so mu začeli šklepetati. Mislil je, da se bo rešil, če pove resnico, zato je dejal: »Resnico govoriš, o kralj, toda od tega trenutka se pred teboj kesam in vračam k vzvišenemu Bogu.« Kraljica mu je odgovorila: »Ne smem pustiti nadloge na poti muslimanov.« Nato je nekaterim svojim služabnikom naročila: »Odpeljite ga, odrite ga in storite z njim isto, kar ste prejšnji mesec storili z njemu podobnim.« Izpolnili so njen ukaz. Ko je hašišar videl, da so vojaki prijeli tistega moža, je skledi riža obrnil hrbet in rekel: »Prepovedano mi je gledati te v obraz!« Ko so nehali jesti, so se razšli in odšli vsak po svoje. Kraljica se je vrnila v palačo ter mamelukom dovolila oditi.

Ko se je začel četrti mesec, so po ustaljeni navadi prišli na trg, prinesli jedi in ljudje so sedli ter čakali na dovoljenje. Tedaj je prišla kraljica, sedla na prestol in se zazrla vanje. Opazila je, da je prostor ob skledi riža prazen, čeprav bi na njem lahko sedeli štirje ljudje. To jo je začudilo. Medtem ko je s pogledom krožila po množici, je zagledala moža, ki je v naglici vstopil skozi vrata trga. Hitel je, dokler ni prišel do omizja. Nikjer ni našel prostega mesta razen ob skledi, zato je sedel tja. Pozorno ga je pogledala in prepoznala prekletega kristjana, ki se je imenoval Rašid ad Din. Rekla si je: »Kako blagoslovljena je ta gostija, da se je v njene mreže ujel ta nevernik!« Njegov prihod pa je imel nenavaden razlog. Ko se je namreč vrnil s potovanja … Šeherezado je prehitelo jutro in prekinila je pripoved, ki ji je bila dovoljena.

Ko je napočila tristotriindvajseta noč,

je rekla: Slišala sem, o srečni kralj, da so prekletniku, ki se je imenoval Rašid ad Din, po vrnitvi s potovanja domači povedali, da je Zumrud izginila in s seboj odnesla bisago denarja. Ko je slišal novico, si je raztrgal oblačila, se začel biti po obrazu in si puliti brado. Brata Barsuma je poslal, naj jo poišče po deželah. Ker se mu dolgo ni oglasil, se je sam odpravil iskat brata in Zumrud. Usoda ga je pripeljala v Zumrudino mesto, kamor je vstopil prvi dan meseca. Ko je hodil po ulicah, jih je našel prazne, prodajalne so bile zaprte, ženske pa so gledale skozi okna. Nekaj jih je vprašal, kaj se dogaja, in odgovorile so mu: »Kralj na začetku vsakega meseca priredi gostijo za vse ljudi. Vsi gredo jest tja in nihče ne sme ostati v svoji hiši ali prodajalni.« Pokazale so mu pot do trga. Ko je vstopil nanj, je našel množico, zbrano okoli jedi, in ni opazil nobenega prostega mesta razen tistega ob znani skledi riža. Sedel je tja in iztegnil roko, da bi jedel iz nje. Kraljica je poklicala nekaj vojakov in rekla: »Pripeljite mi tistega, ki je sedel k skledi riža!« Ker so že poznali navado, so vedeli, koga misli. Prijeli so ga in ga postavili pred kraljico Zumrud. Rekla mu je: »Gorje ti! Kako ti je ime? Kaj delaš in zakaj si prišel v naše mesto?« Odgovoril je: »Kralj našega časa, ime mi je Rustam. Nimam poklica, saj sem ubog derviš.« Svojim ljudem je ukazala: »Prinesite mi ploščo s peskom in medeninasto pisalo!« Po ustaljeni navadi so ji prinesli, kar je zahtevala. Vzela je pisalo, zarisala znamenja v pesek in jih nekaj časa opazovala. Nato je dvignila glavo in mu rekla: »Pes, kako si drzneš lagati kraljem? Ime ti je Rašid ad Din in si kristjan. Tvoj posel je nastavljati pasti muslimanskim sužnjam in jih ugrabljati. Navzven si musliman, v sebi pa kristjan. Povej resnico! Če je ne poveš, ti odsekam glavo.« Začel je jecljati, nato pa rekel: »Resnico govoriš, kralj našega časa.« Ukazala je, naj ga raztegnejo in ga po vsaki nogi udarijo s sto udarci biča, po telesu pa s tisoč. Nato naj ga oderejo in njegovo kožo napolnijo s slamnato steljo. Zunaj mesta naj izkopljejo jamo, ga v njej sežgejo in nanj namečejo smeti in nesnago. Storili so, kakor jim je ukazala. Potem je ljudem dovolila jesti in jedli so. Ko so končali ter odšli vsak po svoji poti, se je kraljica Zumrud vrnila v palačo in rekla: »Hvala Bogu, ki je moje srce razbremenil tistih, ki so me mučili.« Zahvalila se je Stvarniku zemlje in nebes ter zapela te verze:

Vladali so in se v svoji oblasti prevzeli, čez čas pa je bilo, kakor da je nikdar niso imeli. Ko bi ravnali pravično, bi tudi z njimi ravnali pravično, a so delali nasilje, zato jih je čas obiskal z nesrečami in preizkušnjami. Nazadnje jim je usoda sama zapela: »To je plačilo za ono; času ni česa očitati.« Ko je končala pesem, se je spomnila svojega gospodarja Alija Šara in bridko zajokala. Nato se je zbrala in si rekla: »Morda me bo Bog, ki mi je izročil sovražnike, obdaril tudi z vrnitvijo mojih ljubljenih.« Prosila je Boga, mogočnega in vzvišenega, odpuščanja. Šeherezado je prehitelo jutro in prekinila je pripoved, ki ji je bila dovoljena.

Ko je napočila tristoštiriindvajseta noč,

je rekla: Slišala sem, o srečni kralj, da je kraljica prosila Boga, mogočnega in vzvišenega, odpuščanja ter rekla: »Morda me bo Bog kmalu spet združil z mojim ljubljenim Alijem Šarom. On zmore vse, kar hoče, do svojih služabnikov je milosten in jih dobro pozna.« Nato je hvalila Boga, ga vztrajno prosila odpuščanja in se vdala usodi. Prepričana je bila, da ima vsak začetek svoj konec, in zapela je pesnikove besede:

Pomiri se, saj je usoda vseh stvari v Božji dlani. Kar je ukazal zadržati, ti ne bo škodilo, in kar je namenil tebi, te ne bo zgrešilo. In besede drugega pesnika:

Pusti dnevom, naj minevajo, in minili bodo; ne stopaj v domove skrbi. Marsikaj, kar se je zdelo nedosegljivo, je približala ura odrešitve. In besede drugega pesnika: Bodi blag, ko te preizkuša jeza, in potrpežljiv, ko te zadene nesreča. Noči časa so visoko noseče in rojevajo vsakršna čudesa. In besede drugega pesnika:

Potrpi, saj je v potrpljenju dobro; ko bi ga poznal, bi bila tvoja duša mirna in se ne bi plašil bolečine. Vedi, da boš, če ne potrpiš plemenito, moral potrpeti prisiljen pod tem, kar je zapisalo pero usode. Ko je končala pesem, je tako preživela še ves mesec. Podnevi je razsojala med ljudmi, zapovedovala in prepovedovala, ponoči pa jokala in ihtela zaradi ločitve od svojega gospodarja Alija Šara. Ko se je začel nov mesec, je ukazala po ustaljeni navadi pripraviti gostijo na trgu. Sedla je na vzvišeno mesto nad ljudmi, ki so čakali na dovoljenje za jed. Prostor ob skledi riža je bil prazen. Sedela je na čelu omizja in upirala pogled v vrata trga, da bi videla vsakogar, ki bi vstopil. V sebi je govorila: »Ti, ki si Jožefa vrnil Jakobu in Joba odrešil nesreče, obdaruj me s tem, da mi s svojo močjo in veličino vrneš mojega gospodarja Alija Šara! Ti zmoreš vse, Gospod vseh svetov, vodnik izgubljenih, ti, ki slišiš glasove in uslišiš molitve! Usliši me, Gospod vseh svetov!« Komaj je končala molitev, je skozi vrata trga vstopil mož, pokončen kakor veja moringe, vendar shujšan in bled. Bil je eden najlepših mladeničev, razumen in lepo vzgojen. Ko je vstopil, ni našel prostega mesta razen ob skledi riža, zato je sedel tja. Ko ga je Zumrud zagledala, ji je srce poskočilo. Pozorneje se je zazrla vanj in spoznala, da je njen gospodar Ali Šar. Od veselja je hotela vzklikniti, a se je zadržala, ker se je bala, da bi se razkrila pred ljudmi. Vse v njej je vztrepetalo in srce ji je divje bilo, vendar je skrila svoja čustva. Ali Šar pa je prišel tja iz tega razloga: ko je zaspal na zidani klopi, se je Zumrud spustila iz palače in jo je odnesel Džuvan Kurd. Pozneje se je Ali Šar prebudil in ugotovil, da ima golo glavo. Spoznal je, da mu je nekdo med spanjem ukradel turban, in izrekel besede, katerih se njihov govorec nikdar ne sramuje: »Bogu pripadamo in k njemu se vračamo.« Nato se je vrnil k starki, ki mu je povedala, kje je Zumrud, in potrkal na njena vrata. Prišla je ven, on pa je pred njo tako dolgo jokal, da je izgubil zavest. Ko se je ovedel, ji je povedal vse, kar se mu je zgodilo. Grajala ga je in mu očitala njegovo ravnanje. Rekla mu je: »Za svojo nesrečo in gorje si kriv sam.« Še naprej ga je grajala, dokler mu ni iz obeh nosnic pritekla kri in je znova omedlel. Ko se je prebudil iz omedlevice … Šeherezado je prehitelo jutro in prekinila je pripoved, ki ji je bila dovoljena.

Ko je napočila tristopetindvajseta noč,

je rekla: Slišala sem, o srečni kralj, da je Ali Šar, ko se je prebudil iz omedlevice, videl starko jokati zaradi njega in prelivati solze. V svoji stiski je zapel ta dva verza: Kako grenka je ločitev za ljubljene in kako sladka združitev za zaljubljence! Bog naj združi vsakega, ki ljubi, in naj obvaruje mene, saj že umiram. Zasmilil se ji je in rekla mu je: »Ostani tukaj, jaz pa grem poizvedovat in se hitro vrnem.« Odgovoril je: »Slišim in ubogam.« Pustila ga je in odšla. Ni je bilo do poldneva, potem pa se je vrnila in mu rekla: »Ali, bojim se, da boš umrl od žalosti. Svoje ljubljene ne boš več videl, razen na mostu Sirat. Zjutraj so namreč stanovalci palače našli okensko rešetko, ki gleda na vrt, izdrto, Zumrud pa je izginila skupaj z bisago kristjanovega denarja. Ko sem prišla tja, sem našla mestnega načelnika z njegovimi ljudmi pred vrati palače. Ni moči in ne sile razen pri Bogu, vzvišenem in velikem!« Ko je Ali Šar slišal te besede, je svetlobo na njegovem obrazu zamenjala tema. Obupal je nad življenjem in bil prepričan, da ga čaka smrt. Jok je trajal, dokler ni izgubil zavesti. Ko se je ovedel, sta ga ljubezen in ločitev tako izmučili, da je hudo zbolel in obležal doma. Starka mu je vse leto vozila zdravnike, mu dajala zdravilne napitke in pripravljala prevretke, dokler se mu ni vrnila življenjska moč. Tedaj se je spomnil preteklosti in zapel te verze:

Skrbi so se zgrnile, bližnji so se razšli, solze druga drugo prehitevajo in srce gori. Ljubezenska muka vse bolj stiska njega, ki ne najde miru, ki so ga strast, hrepenenje in nemir že izčrpali. O Gospod, če je kje kaj, kar bi mi prineslo olajšanje, mi to milostno nakloni, dokler v meni še tli življenje. Ko se je začelo drugo leto, mu je starka rekla: »Sin moj, potrtost in žalost, ki te mučita, ti ne bosta vrnili ljubljene. Vstani, zberi moči in jo pojdi iskat po deželah; morda izveš kaj o njej.« Vztrajno ga je bodrila in mu vlivala pogum, dokler ga ni spravila pokonci. Peljala ga je v kopališče, mu dajala piti vino in jesti piščanca. Tako je zanj skrbela vsak dan ves mesec, dokler si ni opomogel in odpotoval. Potoval je, dokler ni prišel v mesto, kjer je vladala Zumurrud. Stopil je na trg, sedel k jedi in iztegnil roko, da bi začel jesti. Ljudem se je zasmilil in rekli so mu: »Mladenič, ne jej s tega krožnika, kajti vsakogar, ki jé z njega, doleti nesreča.« Odgovoril je: »Pustite me jesti, potem pa naj storijo z menoj, kar hočejo. Morda se bom tako rešil tega mučnega življenja.« Pojedel je prvi grižljaj in Zumurrud ga je hotela dati privesti predse, a pomislila je, da je lačen, ter si rekla: »Najbolje bo, da ga pustim jesti, dokler se ne nasiti.« Tako je jedel, ljudje pa so strmeli vanj in čakali, kaj se mu bo zgodilo. Ko se je najedel do sitega, je rekla nekaterim evnuhom: »Pojdite k mladeniču, ki jé riž, in ga prijazno privedite sem. Recite mu: ‘Pridi h kralju, da ti zastavi prijazno vprašanje in sliši tvoj odgovor.’« Rekli so: »Slišimo in ubogamo.« Odšli so k njemu, se ustavili ob njem in rekli: »Gospod, blagovoli priti h kralju in bodi brez skrbi.« Odgovoril je: »Slišim in ubogam.« Nato je odšel z evnuhi. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je nehala pripovedovati.

Ko je nastopila tristo šestindvajseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je Ali Šar odgovoril: ‘Slišim in ubogam,’ in odšel z evnuhi. Ljudje so govorili drug drugemu: ‘Ni moči ne sile razen pri Bogu, Vzvišenem in Velikem! Le kaj bo kralj storil z njim?’ Nekateri so rekli: ‘Samo dobro mu bo storil. Če bi mu hotel škodovati, ga ne bi pustil jesti do sitega.’ Ko je stopil pred Zumurrud, jo je pozdravil in poljubil tla pred njo. Vrnila mu je pozdrav, ga častno sprejela in vprašala: ‘Kako ti je ime? Kaj delaš? In kaj te je pripeljalo v to mesto?’ Odgovoril ji je: ‘O kralj, ime mi je Ali Šar. Sem trgovski sin in prihajam iz Hurasana. V to mesto sem prišel iskat sužnjo, ki sem jo izgubil in ki mi je bila dražja od lastnega sluha in vida. Odkar sem jo izgubil, moja duša visi med življenjem in smrtjo. To je moja zgodba.’ Nato je tako silovito zajokal, da je omedlel. Ukazala je, naj mu obraz poškropijo z rožno vodo, in škropili so ga, dokler ni prišel k sebi. Ko se je ovedel, je rekla: ‘Prinesite mi vedeževalsko ploščo s peskom in medeninasto pisalo.’ Prinesli so ji ju. Vzela je pisalo, zarisala znamenja v pesek in jih nekaj časa preučevala, nato pa mu rekla: ‘Resnico si povedal. Bog te bo kmalu spet združil z njo, zato ne bodi v skrbeh.’ Zatem je ukazala komorniku, naj ga odpelje v kopališče, obleče v lepo kraljevsko opravo, posadi na enega najboljših konj iz kraljeve konjušnice in ga proti večeru privede v palačo. Komornik je odgovoril: ‘Slišim in ubogam.’ Odpeljal ga je izpred nje in odšel z njim. Ljudje so govorili drug drugemu: ‘Zakaj je sultan tako prijazen do tega mladeniča?’ Nekdo je rekel: ‘Ali vam nisem povedal, da mu ne bo storil nič hudega? Čeden je, in že ko ga je pustil jesti do sitega, sem vedel, kako bo.’ Vsak je povedal svoje, nato pa so se razšli po svojih poteh. Zumurrud je komaj čakala, da se spusti noč in bo lahko sama z ljubljencem svojega srca. Ko je prišla noč, je odšla v spalnico in se pretvarjala, da jo premaguje spanec. Običajno ni pri njej spal nihče razen dveh mladih služabnikov, ki sta ji bila na voljo za postrežbo. Ko se je namestila v spalnici, je poslala po svojega ljubljenega Alija Šara. Sedela je na postelji, sveče so ji svetile nad glavo in ob vznožju, po sobi pa so se lesketali zlati viseči okraski. Ko so ljudje slišali, da je poslala ponj, so se čudili; vsak je nekaj ugibal in povedal svoje. Nekateri so rekli: ‘Kralj se je očitno zagledal v tega mladeniča. Jutri ga bo postavil za poveljnika vojske.’ Ko so ga privedli prednjo, je poljubil tla in izrekel molitev zanjo. V sebi si je rekla: ‘Nekaj časa se moram pošaliti z njim, ne da bi mu razkrila, kdo sem.’ Nato ga je vprašala: ‘Ali, si bil v kopališču?’ Odgovoril je: ‘Da, moj gospodar.’ Rekla je: ‘Vstani, jej tega piščanca in meso ter se okrepčaj s sladkim napitkom in vinom, saj si utrujen. Potem pridi sem.’ Odgovoril je: ‘Slišim in ubogam,’ in storil, kar mu je ukazala. Ko je nehal jesti in piti, mu je rekla: ‘Pridi k meni na posteljo in me zmasiraj.’ Začel ji je masirati stopala in meča ter ugotovil, da so mehkejša od svile. Rekla mu je: ‘Masiraj me še više.’ Odgovoril je: ‘Oprosti, moj gospodar, a čez kolena ne grem.’ Rekla je: ‘Se mi boš uprl in si nakopal nesrečno noč?’« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je nehala pripovedovati.

Ko je nastopila tristo sedemindvajseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je Zumurrud rekla svojemu gospodarju Aliju Šaru: ‘Se mi boš uprl in si nakopal nesrečno noč? Ubogati me moraš, pa te bom vzel za ljubimca in te postavil za enega svojih emirjev.’ Ali Šar je odgovoril: ‘O kralj tega časa, v čem naj te ubogam?’ Rekla je: ‘Sleci hlače in lezi na trebuh.’ Odgovoril je: ‘Česa takega nisem storil še nikoli v življenju. Če me v to prisiliš, te bom na sodni dan zatožil pred Bogom. Vzemi nazaj vse, kar si mi dal, in me pusti oditi iz svojega mesta.’ Nato je zajokal in zaihtel. Rekla mu je: ‘Sleci hlače in lezi na trebuh, sicer ti dam odsekati glavo.’ Ubogal je, ona pa se je povzpela na njegov hrbet. Začutil je nekaj nežnega, mehkejšega od svile in voljnejšega od masla, ter si rekel: ‘Ta kralj je boljši od vseh žensk.’ Nekaj časa je ostala na njegovem hrbtu, nato pa se je zvalila na tla. Ali Šar je rekel: ‘Hvala Bogu, očitno se mu ni dvignil.’ Rekla je: ‘Ali, moj ud ima to navado, da se ne dvigne, dokler ga ne podrgnejo z roko. Vstani in ga drgni, dokler ne otrdi, sicer te ubijem.’ Nato je legla na hrbet, prijela njegovo roko in si jo položila na spolovilo. Zatipal je spolovilo, mehkejše od svile, belo, polno in veliko, vroče kakor kopališče ali srce zaljubljenca, ki ga je izmučila ljubezenska strast. Ali Šar si je rekel: ‘Kralj ima pizdo! To je res čudo vseh čudes.’ Prevzela ga je sla in njegov ud se je silno napel. Ko je to videla, je prasnila v glasen smeh in rekla: ‘Moj gospodar, vse to se je zgodilo, pa me še vedno ne prepoznaš?’ Vprašal je: ‘Kdo pa si, o kralj?’ Odgovorila je: ‘Tvoja sužnja Zumurrud sem.’ Ko je to izvedel, jo je poljubil, objel in se vrgel nanjo kakor lev na ovco. Brez najmanjšega dvoma je spoznal, da je to njegova sužnja. Svoj meč je potisnil v njeno nožnico in ostal vratar pri njenih vratih ter imam v njeni molilni niši, ona pa se je z njim priklanjala in padala na obraz, vstajala in sedala. Le da je hvalnicam dodajala ljubko stokanje in zapeljive gibe. Evnuhi so ju slišali, prišli in pokukali izza zaves. Videli so, da kralj leži, na njem pa je Ali Šar, ki se zaganja in suva, medtem ko ona hrope in sladko stoka. Evnuhi so rekli: ‘To ni moško stokanje. Morda je ta kralj ženska!’ Vendar so odkritje zadržali zase in ga nikomur niso razodeli.

Ko se je zdanilo, je Zumurrud poslala po vso vojsko in državne dostojanstvenike ter jih zbrala pred seboj. Rekla jim je: »Odpotovati hočem v deželo tega moža. Izberite si namestnika, ki vam bo vladal, dokler se ne vrnem.« Odgovorili so ji, da slišijo in ubogajo. Nato je začela pripravljati vse potrebno za pot: živež, denar in zaloge, dragocena darila, kamele in mule. Odpotovala je iz mesta in potovala, dokler ni prispela v domači kraj Alija Šara. Vstopil je v svoj dom, delil darove in miloščino ter obdaroval ljudi. Rodila mu je otroke in živela sta v največji sreči, dokler ju ni obiskala uničevalka užitkov in ločevalka družb. Slavljen naj bo Tisti, ki ostaja in nikoli ne mine, in hvala Bogu v vseh okoliščinah.