Lov na kalidonskega merjasca

Besedilo

Lov na kalidonskega merjasca

Izvirni jezik: latinščina Vir: PerseusDL canonical-latinLit Zanesljivost razčlenitve: srednja In že je utrujenemu Dedalu nudila zavetje etenska dežela, Kokal pa, ki je za zaščito pribežnika prijel za orožje, je veljal za dobrosrčnega; že so Atene po Tezejevi zaslugi prenehale plačevati žalostni davek. Templje krasijo z venci, bojevito Minervo kličejo skupaj z Jupitrom in drugimi bogovi, ki jih častijo z zaobljubljeno krvjo, darovi in posodami kadila.

Potujoča govorica je po argolskih mestih raznesla Tezejevo ime in ljudstva, ki jih je obsegala bogata Ahaja, so v hudih nevarnostih prosila za njegovo pomoč. Tudi Kalidon, čeprav je imel Meleagra, ga je v stiski ponižno prosil zanjo. Vzrok prošnje je bil merjasec, služabnik in maščevalec razjarjene Diane. Pravijo namreč, da je Ojne v letu, polnem obilja, daroval prvine žita Cereri, svoje vino Lieju, Paladino olje pa zlatolasi Minervi.

Čaščenje, ki so ga začeli bogovi poljedelstva, se je razširilo na vse nebeščane; le oltarji prezrte Latonine hčere so, pravijo, ostali brez kadila in brez daritev. Tudi bogove prevzame jeza. »Tega ne bom trpela nekaznovano; če mi pravijo, da nisem bila počaščena, mi ne bodo še, da nisem maščevana,« je rekla in, užaljena, na Ojnejeva polja za maščevalca poslala merjasca, od katerega niti travnata Epirija nima večjih bikov, sicilska polja pa imajo manjše.

Oči mu žarijo od krvi in ognja, grozljivi vrat je trd, ščetine štrlijo kakor toga kopjišča in stojijo kot palisada, kot visoko dvignjena kopja; vroča pena mu s hripavim sikanjem teče čez široka pleča, čekani se merijo z okli indijskih slonov, iz gobca mu šviga strela, od njegove sape gori listje. Zdaj potepta rastoče žito, ko je še zeleno, zdaj požanje zrelo upanje kmeta, ki bo jokal, in uniči Cererin dar v klasju. Zaman mlatilnica in zaman kašče pričakujejo obljubljeno žetev.

Na tla padajo težki grozdi skupaj z dolgimi trtnimi mladikami in plodovi vedno zelene oljke skupaj z vejami. Besni tudi nad živino: drobnice ne moreta obvarovati ne pastir ne pes, čred pa ne divji biki. Ljudje bežijo na vse strani in verjamejo, da so varni le za mestnim obzidjem, dokler se Meleager in z njim izbrana četa mladeničev ne zberejo v želji po slavi: Tindarjeva dvojčka, eden sloveč po boju s pestmi, drugi po konjih, in Jazon, graditelj prve ladje, pa Tezej s Pejritoom, srečno združena prijatelja; in oba Testijeva sinova ter Afarejeva potomca, Linkej in hitri Idas, pa Kajnej, ki ni bil več ženska,

in srditi Levkip ter Akast, sloveč po kopju, Hipotoj in Drias ter Feniks, Amintorjev sin, in enaka Aktorjeva sinova ter Filej, poslan iz Elide. Tudi Telamon ni manjkal, ne oče velikega Ahila, z njima pa Feresov sin in beotski Jolaj, neutrudni Evritij in Ehion, nepremagljiv v teku, pa Leleks iz Nariksa, Panopej, Hilej in srditi Hipas ter Nestor, ki je bil še v cvetu mladosti, in tisti, ki jih je Hipokoon poslal iz starodavnih Amikel, pa Penelopin tast s parazijskim Ankajom, in pronicljivi Ampikov sin ter Ojklejev sin, ki mu žena še ni stregla po življenju, in Tegejka, kras likaonskega gozda.

Njej je gladka zaponka spenjala zgornji rob obleke, lasje so bili brez okrasja, zbrani v en sam vozel. Slonokoščeni tulec, varuh puščic, ji je rožljal, obešen čez levo ramo, leva roka pa je držala tudi lok. Takšna je bila njena oprava; njen obraz bi zares lahko imenoval dekliški pri fantu in fantovski pri dekletu. Kalidonski junak jo je zagledal in si jo v istem hipu zaželel, čeprav je bog nasprotoval, ter vase vsrkal skriti plamen. »O srečen tisti,« je rekel, »ki ga bo imela za vrednega, da ji postane mož.« A čas in sramežljivost mu ne pustita povedati več: kliče ga večje delo, veliki boj.

Gozd, gost od dreves, ki jih nobena doba ni posekala, se začenja na ravnini in gleda na položna polja. Ko možje pridejo tja, eni razpenjajo mreže, drugi spuščajo pse s povodcev, tretji sledijo globoko vtisnjenim stopinjam in si želijo najti nevarnost, ki jih čaka. Tam je bila globoka dolina, v katero so se stekali potoki deževnice; dno njene kotanje poraščajo prožna vrba, lahki šaš in močvirsko ločje, šibje in nizko trstje pod visokimi trsti.

Od tod se vzdraženi merjasec silovito požene med sovražnike, kakor ogenj, ki se iztrga iz trčenih oblakov. Pod njegovim naletom pada drevje in odrinjeni gozd hrešči. Mladeniči zavpijejo in v močnih desnicah držijo predse orožje, ki se trese s širokimi železnimi konicami. On pa drvi in razmetava pse, ki mu v besu stopajo na pot, ter jih lajajoče razprši z udarcem vstran.

Kopje, ki ga je prva zalučala Ehionova roka, je zgrešilo in le lahno ranilo javorovo deblo. Zdelo se je, da se bo naslednje zapičilo v hrbet, ki mu je bilo namenjeno, ko le metalec ne bi uporabil prevelike moči: zletelo je predaleč. Zalučal ga je Jazon iz Pagaz. »Feb,« je rekel Ampikov sin, »če sem te častil in te še častim, daj, da z zanesljivim kopjem zadenem, kar merim!« Bog je uslišal prošnjo, kolikor je mogel: merjasec je bil zadet, vendar ne ranjen; Diana je letečemu kopju odstranila železo in priletel je les brez osti.

Zveri je vzplamtela jeza, nič blažja od strele: iz oči ji šviga plamen, tudi iz prsi ga izdiha. In kakor poleti težka skala, izstreljena z napeto vrvjo, ko meri na obzidje ali stolpe, polne vojakov, tako se ranonosni merjasec v neustavljivem naletu zažene med mladeniče in podre Hipalma ter Pelagona, ki sta varovala desno krilo; tovariši odnesejo padla. A Enejzim ni ušel smrtonosnemu udarcu, Hipokoonov sin: ko je trepetal in se pripravljal, da obrne hrbet, so mu pod presekanim kolenom odpovedale kite.

Morda bi tudi Pilijec umrl še pred trojanskimi časi, a se je oprl na kopje, uprto ob tla, in skočil med veje najbližjega drevesa; od tam je na varnem gledal sovražnika, ki mu je ušel. Ta je divje nabrusil čekane ob hrastovem deblu in grozil s pogubo; zaupal je na novo nabrušenemu orožju ter z ukrivljenim rilcem razparal stegno velikega Evritovega sina. Brata dvojčka, ki še nista bila nebesni zvezdi, oba sijajna, sta jezdila na konjih, beljših od snega, in oba po zraku vihtela kopji s trepetajočima ostema.

Ranila bi ga, ko se ščetinasta zver ne bi umaknila v temni gozd, kamor ni bilo poti ne kopjem ne konju. Telamon jo zasleduje in v vnemi za napredovanje ne pazi; spotakne se ob drevesno korenino in pade na obraz. Medtem ko ga Pelej dviguje, Tegejka položi hitro puščico na tetivo in jo izstreli iz upognjenega loka. Puščica se zveri zarije pod uho, površno oplazi telo in z malo krvi pordeči ščetine.

A svojega uspešnega zadetka se ni veselila nič bolj kakor Meleager. Pravijo, da je prvi opazil kri, jo prvi pokazal tovarišem in rekel: »Prejela boš zasluženo priznanje za pogum.« Možje zardijo, spodbujajo drug drugega in si s kričanjem vlivajo pogum ter brez reda mečejo kopja: množica ovira mete in preprečuje zadetke, ki jih želijo. Glej, Arkadijec z dvorezno sekiro, ki v besu kljubuje svoji usodi, zavpije: »Spoznajte, mladeniči, koliko je moško orožje boljše od ženskega, in prepustite delo meni!

Četudi ga Latonina hči sama varuje s svojim orožjem, ga bo moja desnica pokončala proti Dianini volji.« Tako je govoril, napihnjen od bahavih besed, in z obema rokama dvignil dvorezno sekiro ter se vzpel na prste, vzdignjen na sprednji del stopal. Zver ga prehiti v drznem napadu in tja, kjer je pot v smrt najkrajša, usmeri oba čekana, naravnost v vrh dimelj. Ankaj se zgrudi in iz njega zdrsne drobovje, zvito v obilici krvi; zemlja se napoji s krvjo.

Iksionov sin Pejritoj je šel sovražniku naproti in v močni desnici vihtel lovsko kopje. »Ostani daleč,« mu je rekel Ajgejev sin, »ti, ki si mi ljubši od mene samega, del moje duše! Tudi pogumni se smejo bojevati od daleč: Ankaj je poginil zaradi nepremišljenega poguma.« Rekel je in zalučal težko drenovo kopje z bronasto ostjo. Čeprav je bilo dobro namerjeno in bi izpolnilo njegovo željo, ga je ustavila olistana veja, odlomljena z drevesa.

Tudi Ajzonov sin je zalučal kopje, a naključje ga je odvrnilo od zveri v pogubo nedolžnemu lajajočemu psu; zabodlo se mu je med boke in ga skozi trebuh prikovalo k tlom. Ojnejev sin pa je vrgel dve kopji z različnim uspehom: prvo se je zapičilo v zemljo, drugo sredi hrbta. Brez odlašanja, medtem ko zver besni, se vrti v krogu in bruha šumečo peno, pomešano s svežo krvjo, pristopi tisti, ki jo je ranil, jo izzove k besu in ji v pleča od spredaj zarije bleščeče lovsko kopje.

Tovariši s spodbudnim vpitjem izražajo veselje in se skušajo z desnico dotakniti zmagovite desnice; z občudovanjem zrejo velikansko zver, ki ležeča pokriva velik kos zemlje, in še vedno menijo, da se je ni varno dotakniti; vendar vsak okrvavi svoje orožje. Sam ji stopi na pogubno glavo, jo pritisne k tlom in reče: »Vzemi, Nonakrijka, plen, ki mi pripada, in naj si moja slava del časti deli s teboj.« Takoj ji izroči kožo, hrbet, na katerem štrlijo toge ščetine, in glavo, ki jo krasijo veliki čekani.

Njo poleg daru razveseljuje tudi tisti, ki ji ga daje; drugi zavidajo in po vsej četi se razlega godrnjanje. Izmed njih Testijeva sinova iztegneta roke in glasno zavpijeta: »Daj, odloži to, ženska, in nam ne kradi naše slave! Naj te zaupanje v lastno lepoto ne zavede: zaljubljeni darovalec ti ne bo vedno stal ob strani.« Njej vzameta dar, njemu pa pravico, da ga podari.

Marsov potomec tega ne prenese; škripaje z zobmi od kipeče jeze reče: »Spoznajta, roparja tuje časti, kako zelo se dejanja razlikujejo od groženj!« In z brezbožnim mečem prebode Pleksipove prsi, ki niso pričakovale nič takega. Toksej ne ve, kaj naj stori; hkrati želi maščevati brata in se boji bratove usode. Meleager mu ne pusti dolgo omahovati in orožje, še vroče od prvega umora, znova ogreje s krvjo njegovega brata.