Prevod

Izvirni jezik: latinščina Vir: PerseusDL canonical-latinLit Zanesljivost razčlenitve: srednja Med tolikimi srečnimi dogodki ti je, Kadmos, vnuk prvi prinesel žalost, pa tuje rogovje, ki mu je zraslo na čelu, in vi, psi, nasičeni z gospodarjevo krvjo. A če dobro premisliš, boš v tem našel krivdo usode, ne hudodelstva: kakšen zločin je bil vendar v njegovi zmoti? Gora je bila oškropljena s krvjo raznovrstne zverjadi; poldan je že skrajšal sence vseh stvari in sonce je bilo enako daleč od obeh skrajnih točk svoje poti, ko je hiantijski mladenič z mirnim glasom nagovoril

tovariše pri lovu, ki so blodili po odročnih goščavah: »Tovariši, mreže in železo so mokri od krvi zverjadi, in današnji dan nam je naklonil dovolj sreče. Ko bo jutri Avrora na žafranastih kolesih spet pripeljala svetlobo, bomo nadaljevali začeto delo; zdaj je Feb enako daleč od obeh robov zemlje in z vročino razpoka polja. Za zdaj opustite delo in pospravite vozlaste mreže.« Ubogajo njegov ukaz in prekinejo lov.

Bila je dolina, porasla z gostimi smrekami in koničastimi cipresami, imenovana Gargafija, posvečena Diani z visoko podpasano obleko. V njenem najodročnejšem kotu je gozdna votlina, ki je ni izoblikovala nobena človeška umetnost: narava je s svojo iznajdljivostjo posnemala umetnost; iz živega plovca in lahkega lehnjaka je namreč ustvarila naravni obok. Na desni žubori izvir s tankim curkom prozorne vode, njegovo široko odprtino obdaja travnat rob.

Tu si je gozdna boginja, utrujena od lova, navadno umivala deviške ude s čisto vodo. Ko je stopila vanjo, je eni od nimf, svoji nosilki orožja, izročila kopje, tul in nenapeti lok; druga je v naročje sprejela odloženo obleko, dve sta ji sezuli obuvalo; spretnejša od njiju pa ji je Ismenova hči Krokala lase, razsute po vratu, spela v vozel, čeprav je sama nosila razpuščene.

Nefela, Hiala, Ranis, Psekas in Fiala zajemajo vodo in jo izlivajo iz velikih vrčev. Medtem ko se Titanova potomka tam umiva v svoji običajni kopeli, glej, Kadmov vnuk, ki je odložil preostali lov, z negotovimi koraki blodi po neznanem gozdu in prispe v gaj: tako ga je vodila usoda. Brž ko je stopil v votlino, vlažno od izvirov, so se nimfe, gole, kakor so bile, ob pogledu na moža udarile po prsih in z nenadnim vriščem napolnile ves gozd; obstopile so Diano in jo zakrile s svojimi telesi; vendar je boginja višja od njih in jih vse presega za vrat in glavo.

Kakršna barva navadno oblije oblake, ko jih zadenejo sončni žarki, ali škrlatno zarjo, takšna je oblila obraz Diane, ko jo je uzrl brez obleke. Čeprav jo je tesno obdajala množica spremljevalk, se je vendar postavila po strani in obraz obrnila nazaj; in čeprav bi si želela imeti pri roki puščice, je zajela vodo, ki ji je bila na voljo, in z njo poškropila možev obraz; ko mu je lase omočila z maščevalnimi kapljami, je izrekla še te besede, ki so napovedale prihodnjo nesrečo: »Zdaj lahko pripoveduješ, da si me videl brez obleke, če boš sploh mogel pripovedovati.« Brez nadaljnjih groženj mu na poškropljeni glavi požene rogovje dolgoživega jelena,

mu podaljša vrat in priostri konice uhljev, roke mu spremeni v noge, podlakti pa v dolge goleni in mu telo prekrije s pegasto dlako. Pridruži se še strah. Avtonojin sin zbeži in se že med tekom čudi svoji hitrosti. Ko pa v vodi uzre svoj obraz in rogovje, hoče reči: »Gorje meni!« Toda noben glas ne pride iz njega. Zastoka: to je bil ves njegov glas, in solze mu stečejo po licih, ki niso več njegova; le um mu ostane nekdanji.

Kaj naj stori? Naj se vrne domov, v kraljevo palačo, ali naj se skrije v gozd? Vrnitev mu brani sram, skrivanje strah. Medtem ko omahuje, ga zagledajo psi. Prva Melampus in bistronosi Ichnobates z laježem naznanita sled; Ichnobates je iz Knososa, Melampus špartanskega rodu. Nato pridrve še drugi, hitrejši od urnega vetra, Pamphagus, Dorceus in Oribasus, vsi iz Arkadije, pa močni Nebrophonus in divji Theron z Laelapsom, Pterelas, izvrsten v teku, in Agre, izvrstna po vohu, srditi Hylaeus, ki ga je pred kratkim ranil merjasec, Nape, spočeta z volkom, in Poemenis, ki je hodila za čredami, ter Harpyia s svojima mladičema,

pa sikionski Ladon z vbočenimi boki, Dromas, Canache, Sticte, Tigris in Alce, Leucon s snežno belo in Asbolus s črno dlako, silno močni Lacon in v teku neutrudna Aello, Thous in hitra Lycisce s svojim ciprskim bratom, Harpalos, ki mu sredi črnega čela izstopa bela lisa, pa Melaneus in kosmata Lachne, Labros in Argiodus, rojena diktejskemu očetu in lakonski materi, ter Hylactor s predirnim glasom in drugi, ki bi jih bilo predolgo naštevati. Ta trop, željan plena, ga zasleduje čez pečine, strmine in nedostopno skalovje, tam, kjer je pot težavna, in tam, kjer je sploh ni.

Beži po krajih, kjer je tolikokrat sam zasledoval divjad, gorje, zdaj beži pred lastnimi služabniki. Rad bi zavpil: »Akteon sem, prepoznajte svojega gospodarja!« A misel ne najde besed; nebo odmeva od laježa. Prvo rano mu v hrbet zada Melanchaetes, naslednjo Therodamas, Oresitrophus se mu zarije v pleče: pozneje so se pognali za njim, a so ga po gorskih bližnjicah prehiteli. Medtem ko ga ti zadržujejo, se zgrne še preostali trop in mu zasadi zobe v telo.

Že ni več prostora za nove rane. Stoka in spušča glas, ki sicer ni človeški, a ga tudi jelen ne bi mogel izvabiti, in z žalostnimi tožbami polni znane grebene. Poklekne, kakor da bi prosil milosti, in nemo obrača obraz naokrog, kakor bi iztegoval roke. Njegovi tovariši pa v nevednosti z običajnimi vzkliki spodbujajo urni trop in z očmi iščejo Akteona; kakor da ga ni, kar tekmujejo, kdo bo glasneje klical Akteona — ob svojem imenu obrne glavo — in se pritožujejo, da ga ni ter da iz lenobe zamuja pogled na plen, ki se jim je ponudil.

Res bi si želel biti odsoten, a je tu; rad bi gledal, ne pa tudi občutil divjanja svojih psov. Od vseh strani ga obdajajo in z gobci, zaritimi v telo, trgajo gospodarja pod varljivo podobo jelena. Šele ko mu neštete rane vzamejo življenje, se, pravijo, poleže jeza Diane, nosilke tula.