Prevod

Izvirni jezik: latinščina Vir: PerseusDL canonical-latinLit Zanesljivost razčlenitve: srednja Vodje so sedli in množica je stala v krogu okoli njih, prednje pa je vstal Ajaks, gospodar sedemplastnega ščita. Ker ni mogel brzdati svoje jeze, je s srepim pogledom premeril sigejske obale in ladjevje na obrežju, iztegnil roke in dejal: »Pri Jupitru! Pravdo bijemo pred ladjami, pa se Odisej meri z menoj!

A pred Hektorjevimi plameni se ni obotavljal umakniti, medtem ko sem jih jaz zadržal in odgnal od tega ladjevja. Torej je varneje tekmovati z izmišljenimi besedami kakor bojevati se z roko! A meni govor ne gre gladko, njemu pa ne dejanja: kolikor jaz zmorem v divjem boju, kolikor veljam na bojišču, toliko on velja z govorjenjem. Vendar menim, Pelazgi, da vam svojih dejanj ni treba pripovedovati: sami ste jih videli. Naj Odisej pripoveduje svoja, ki jih opravlja brez prič in jim je edina zaupnica noč.

Za veliko nagrado prosim, priznam; toda tekmec ji jemlje čast: Ajaksu ni v ponos osvojiti nekaj, pa naj bo še tako veličastno, kar si je upal pričakovati Odisej. On je že zdaj dobil plačilo za ta svoj poskus: ko bo premagan, bodo govorili, da se je meril z menoj. In tudi če bi kdo dvomil o mojem junaštvu, bi me povzdigoval rod: Telamonov sin sem, ki je pod vodstvom pogumnega Herkula osvojil trojansko obzidje in s pagazajsko ladjo dosegel kolhijske obale.

Njegov oče je Eak, ki deli pravico molčečim tam, kjer težka skala tlači Eolovega sina Sizifa. Eaka najvišji Jupiter priznava za svojega potomca in ga imenuje sina: tako je Ajaks tretji v rodu od Jupitra. Vendar naj mi ta rodovnik v pravdi nič ne pomaga, Ahajci, če ga nimam skupnega z velikim Ahilom: brat mi je bil, bratovo dediščino terjam! Zakaj ti, rojen iz Sizifove krvi in po krajah in prevarah njemu tako podoben, vtikaš ime tujega rodu med Eakove potomce?

Mar mi zato, ker sem prvi prijel za orožje in me ni bilo treba razkrinkati, orožje odrečete, bolj vreden pa se vam bo zdel on, ki ga je zadnji prijel in se je vojaški službi izmikal s hlinjeno blaznostjo, dokler ni nekdo, premetenejši od njega, a sebi v škodo, razkril zvijače njegove strahopetne duše, Navplijev sin, in ga potegnil v boj, ki se mu je ogibal? Naj dobi najboljše orožje, ker ni hotel prijeti za nobeno?

Mi pa naj ostanemo brez časti in brez bratrančevih darov, ker smo se sami ponudili za prve nevarnosti? O, ko bi bila njegova blaznost resnična ali bi ji vsaj verjeli, da ne bi nikoli prišel z nami pred frigijske trdnjave, ta spodbujevalec zločinov! Potem tebe, Pojantov sin, ne bi zapuščenega gostil Lemnos v našo sramoto! Zdaj, kakor pripovedujejo, skrit v gozdnih votlinah s stokanjem pretresaš skale in Laertovemu sinu kličeš nesrečo, ki si jo je zaslužil: če bogovi obstajajo, je ne kličeš zaman!

In zdaj ta, ki je z nami prisegel za isto vojno, gorje, eden naših vodij, dedič Herkulovih puščic, strt od bolezni in lakote, se odeva s pticami in se z njimi hrani ter z lovom nanje vadi puščice, ki jih je usoda namenila Trojancem. Vendar živi, ker ni spremljal Odiseja; tudi nesrečni Palamed bi rajši ostal zapuščen: živel bi ali pa bi vsaj umrl brez krivde! Toda ta, ki ni mogel pozabiti razkritja svoje hlinjene blaznosti, si je izmislil, da Palamed izdaja danajsko stvar, in lažno obtožbo dokazal z zlatom, ki ga je sam prej zakopal.

Tako je Ahajcem jemal moč bodisi z izgnanstvom bodisi z umorom: tako se bojuje Odisej, tako se ga je treba bati. Četudi bi z zgovornostjo prekosil celo zvestega Nestorja, me vendar ne bo prepričal, da zapustiti Nestorja ni bil zločin. Ko je ta klical Odiseja na pomoč, ker ga je ranjeni konj oviral in ga je izčrpavala starost, ga je tovariš izdal. Da si teh obtožb ne izmišljam, dobro ve Tidejev sin, ki ga je večkrat klical po imenu, ga grajal in prestrašenemu prijatelju očital beg.

Bogovi s pravičnimi očmi gledajo dejanja smrtnikov! Glej, pomoč potrebuje, kdor je ni nudil, in kakor je zapustil drugega, bi morali zapustiti njega: sam si je postavil to pravilo. Na ves glas kliče tovariše: prihitim in ga vidim, kako trepeta, bled od strahu, prestrašen pred bližajočo se smrtjo; predenj sem postavil svoj mogočni ščit, ga pokril, ko je ležal, in mu rešil strahopetno življenje — za to mi gre najmanj hvale.

Če vztrajaš pri tekmovanju, se vrniva na tisti kraj: vrni sovražnika, svojo rano in svoj običajni strah, skrij se za ščit in se pod njim meri z menoj! A potem ko sem ga rešil, čeprav mu rane niso dopuščale stati, je zbežal, ne da bi ga katera rana zadrževala. Prihaja Hektor in s seboj vodi bogove v boj; kjer plane naprej, se ne prestrašiš le ti, Odisej, temveč tudi pogumni: tolikšen strah prinaša s seboj.

Ko je vriskal ob uspehu krvavega pokola, sem ga od daleč z mogočno težo kamna zvrnil na hrbet; ko je zahteval nasprotnika za dvoboj, sem se mu jaz edini postavil po robu, in vi, Ahajci, ste molili, da bi žreb izbral mene, in vaše molitve so bile uslišane! Če vprašate, kako se je končal tisti boj: ni me premagal. Glejte, Trojanci prinašajo meč, ogenj in Jupitra nad danajsko ladjevje: kje je zdaj zgovorni Odisej?

Jaz sem s svojimi prsmi obvaroval tisoč ladij, vaše upanje na vrnitev: za toliko ladij mi dajte orožje! Če smem povedati resnico, gre temu orožju večja čast kakor meni in najina slava je združena: orožje išče Ajaksa, ne Ajaks orožja. Naj Itačan s tem primerja Reza, nebojevitega Dolona in ujetega Priamovega sina Helena ter ugrabljeno Palado: nič se ni zgodilo podnevi, nič brez Diomeda.

Če že dajete to orožje za tako neznatne zasluge, ga razdelite in večji delež naj dobi Diomed! A čemu sploh to orožje Itačanu, ki vse opravlja skrivaj, vselej brez orožja, in s prevarami ukanja neprevidnega sovražnika? Že sam lesk čelade, bleščeče od svetlega zlata, bo izdal zasedo in razkril skritega. Dulihijska glava pod Ahilovo čelado ne bo prenesla tolikšne teže, tudi pelijska sulica bo težka in pretežka za nebojevite roke, in ščit, na katerem je upodobljen prostrani svet, ne bo pristajal plahi levici, rojeni za krajo: zakaj terjaš dar, ki te bo oslabil, brezsramnež?

Če ti ga ahajsko ljudstvo po zmoti podari, bo sovražniku razlog, da te oropa, ne da se te boji, in tvoj beg, edina stvar, v kateri vse prekašaš, največji strahopetec, bo počasnejši, ko boš vlačil tolikšno breme. Poleg tega je tvoj ščit, ki je tako redko okusil boj, še cel; mojega pa, ki je prestregel toliko izstrelkov in zeva od tisoč udarcev, mora nadomestiti nov.

Navsezadnje — čemu besede? — naj sodijo naju dejanja! Vrzite orožje pogumnega moža med sovražnike: ukažite, naj ga kdo prinese od tam, in z njim odlikujte tistega, ki ga prinese!« Telamonov sin je končal in njegovim zadnjim besedam je sledilo mrmranje množice, dokler ni Laertov junak vstal, oči, ki so se malo pomudile na tleh, dvignil proti veljakom in odprl usta za težko pričakovane besede; njegov zgovorni govor ni bil brez očarljivosti.

»Ko bi bile moje in vaše želje uslišane, Pelazgi, ne bi bilo dvoma o dediču te velike nagrade; ti, Ahil, bi užival svoje orožje, mi pa tebe. Ker pa je nepravična usoda tebe odrekla meni in vam,« je dejal in si z roko obrisal oči, kakor da bi bile polne solz, »kdo bi bolje nasledil velikega Ahila kakor tisti, po katerem so Danajci dobili velikega Ahila? Le naj temu ne koristi, da je videti top, kakršen tudi je, in naj meni ne škoduje bistroumnost, ki je vam, Ahajci, vselej koristila; ta moja zgovornost, če jo sploh imam, ki zdaj govori za svojega gospodarja, tolikokrat pa je govorila za vas, naj ne zbuja zavisti in naj nihče ne zavrača svojih darov.

Rodu, pradedom in temu, česar nismo storili sami, komaj pravim naše; ker pa se je Ajaks skliceval na to, da je Jupitrov pravnuk, je tudi začetnik naše krvi Jupiter in prav toliko rodov nas loči od njega. Moj oče je namreč Laert, njegov Arkezij, njegov pa Jupiter, in nihče med njimi ni bil obsojen in izgnan. Po materi mi pripada še druga plemenitost, potomstvo Kilenijca: po obeh starših izhajam od boga.

Toda ne zato, ker sem po materinem rodu plemenitejši, in ne zato, ker moj oče ni kriv prelitja bratove krvi, terjam ponujeno orožje: presodite pravdo po zaslugah, le tega, da sta bila Telamon in Pelej brata, ne štejte Ajaksu v zaslugo; ne bližina sorodstva, temveč junaštvo naj bo nagrajeno s tem orožjem! Če pa iščete najbližjega sorodnika in prvega dediča, ima Ahil očeta Peleja in sina Pira.

Kaj tu pomeni Ajaks? Odnesite orožje v Ftijo ali na Skiros! Tudi Tevker je Ahilov bratranec, prav toliko kakor on: pa ga mar terja? In če bi ga terjal, bi ga mar dobil? Ker torej tekmujemo samo v dejanjih, sem jih sicer opravil več, kakor bi jih mogel brez težav zaobjeti z besedami; vendar bom sledil njihovemu zaporedju. Nerejeva hči, mati, ki je vnaprej vedela za sinovo smrt, ga je skrila s preobleko; zvijača z oblačili je prevarala vse, tudi Ajaksa.

Med žensko blago sem položil orožje, ki naj bi zbudilo moško srce; junak še ni odvrgel dekliške oprave, ko sem mu, medtem ko je držal ščit in sulico, rekel: »Sin boginje, Pergam čaka nate, da ga pogubiš! Kaj se obotavljaš porušiti mogočno Trojo?« Položil sem roko nanj in pogumnega poslal k pogumnim dejanjem. Njegova dela so torej moja: jaz sem s sulico premagal Telefa, ki se je bojeval, in ga ozdravil, ko je premagan prosil; moja zasluga je, da so padle Tebe; verjemite, da sem jaz osvojil Lezbos, Tenedos, Hrizo in Kilo, Apolonovi mesti, pa tudi Skiros; mislite si, da je moja desnica stresla lirnesijsko obzidje in ga zrušila na tla;

in da o drugih molčim: jaz sem vam vendar dal tistega, ki je mogel pogubiti divjega Hektorja; po meni slavni Hektor leži mrtev. Zaradi orožja, s katerim sem odkril Ahila, terjam to orožje: živemu sem ga dal, po smrti ga zahtevam nazaj. — Ko je bolečina enega dosegla vse Danajce in je tisoč ladij napolnilo evbojsko Avlido, smo dolgo čakali, a vetra ni bilo ali pa je pihal proti ladjevju; kruti izreki so Agamemnonu ukazali, naj nedolžno hčer žrtvuje neusmiljeni Diani.

Oče je to zavračal in se jezil celo na bogove; čeprav kralj, je vendar ostal oče. Jaz sem z besedami njegovo nežno očetovsko srce obrnil k skupni koristi. Priznam — in naj mi Atrid odpusti to priznanje! —, da sem tedaj zagovarjal težko stvar pred nenaklonjenim sodnikom. Vendar so ga korist ljudstva, brat in vrhovna oblast žezla, ki mu je bilo dano, ganili, da je slavo pretehtal proti krvi. Poslali so me tudi k materi, ki je ni bilo treba prepričevati, temveč jo z zvijačo prevarati: ko bi tja šel Telamonov sin, bi jadra še zdaj zaman čakala na svoj veter.

Poslali so me tudi kot drznega govornika v ilijsko trdnjavo; videl sem in vstopil v posvetovalnico visoke Troje, ki je bila tedaj še polna mož, ter neustrašeno zagovarjal stvar, ki mi jo je zaupala vsa Grčija. Obtožil sem Parisa, zahteval plen in Heleno nazaj ter ganil Priama in ob njem Antenorja. Toda Paris in njegovi bratje ter tisti, ki so pod njim ropali, so komaj zadržali zločinske roke — to veš, Menelaj —, in tisti dan je bil prvi, ko sva se skupaj znašla v nevarnosti.

Predolgo bi trajalo pripovedovati, kaj vse sem z nasvetom in z roko koristnega opravil v letih dolgotrajne vojne. Po prvih bojih so se sovražniki dolgo držali za mestnim obzidjem in ni bilo nobene priložnosti za odprt spopad: šele v desetem letu smo se bojevali. Kaj si medtem počel ti, ki ne znaš drugega kakor bojevati se? Kakšna je bila tvoja korist? Če pa sprašuješ po mojih dejanjih: nastavljal sem zasede sovražnikom, utrjeval jarke, tolažil tovariše, da so naveličanost dolge vojne prenašali mirnega srca, učil, kako naj se oskrbujemo in oborožujemo, in odhajal tja, kamor je klicala potreba.

Glej, po Jupitrovem opominu, prevaran s sanjsko prikaznijo, kralj ukaže opustiti skrb za začeto vojno. Svoje besede lahko upraviči z njihovim pobudnikom: naj Ajaks tega ne dovoli in zahteva, da se Pergam poruši, naj se bojuje, saj to zna! Zakaj ne zadržuje tistih, ki odhajajo? Zakaj ne prime za orožje? Naj da zgled, ki mu bo sledila omahljiva množica! To ne bi bilo preveč za nekoga, ki govori le o velikih stvareh.

In kaj, ko je tudi sam bežal? Videl sem in sram me je bilo videti, kako si obračal hrbet in pripravljal jadra za sramotni odhod. Nemudoma sem dejal: »Kaj počnete? Kakšna blaznost vas žene, tovariši? Trojo, ki je že osvojena, zapuščate! Kaj boste po desetih letih odnesli domov razen sramote?« S takšnimi in drugimi besedami, za katere me je sama bolečina naredila zgovornega, sem jih od bežečega ladjevja privedel nazaj.

Atrid skliče tovariše, ki trepetajo od strahu; Telamonov sin si še zdaj ne upa odpreti ust, pa vendar si je celo Terzit drznil z besedami napasti kralje — za svojo predrznost po moji zaslugi ni ostal nekaznovan! Vstanem, preplašene rojake spodbudim proti sovražniku in jim s svojim glasom povrnem izgubljeni pogum. Od tega trenutka je vse, kar je ta morda storil pogumnega, moja zasluga, saj sem ga vrnil, ko je obračal hrbet.

Navsezadnje: kdo izmed Danajcev te hvali ali si te želi ob sebi? Tidejev sin pa svoja dejanja deli z menoj, mene ceni in vselej zaupa tovarišu Odiseju. Nekaj že pomeni, da me je izmed toliko tisoč Grkov izbral Diomed — in ni mi žreb ukazal oditi! Preziraje nevarnost noči in sovražnika sem ubil Dolona iz frigijskega rodu, ki si je drznil isto kakor midva, vendar šele potem, ko sem ga prisilil vse izdati in izvedel, kaj pripravlja zahrbtna Troja.

Vse sem že vedel in ničesar več ni bilo, kar bi moral izvideti; lahko bi se že vrnil z obljubljeno slavo. A s tem nisem bil zadovoljen: odpravil sem se k Rezovim šotorom in v njegovem lastnem taboru ubil njega in njegove tovariše; tako sem se kot zmagovalec, ki je dosegel svoje želje, pripeljal na zaplenjenem vozu kakor v veselem zmagoslavnem sprevodu. Sovražnik si je za svojo nočno pot za plačilo zaželel konje tega voza; meni pa odrecite orožje — in Ajaks bo tedaj radodarnejši!

Zakaj bi govoril o četah Likijca Sarpedona, ki jih je pokončal moj meč? V obilici krvi sem podrl Kojrana, Ifitovega sina, Alastorja in Hromija, Alkandra, Halija, Noemona in Pritanisa, pogubil sem Toona skupaj s Hersidamantom, Haropa in Enoma, ki ga je gnala neusmiljena usoda, in druge, manj slavne, ki so pod mestnim obzidjem padli od moje roke. Tudi jaz imam rane, rojaki, častne že po mestu, kjer so: ne verjemite praznim besedam, glejte!« Z roko je odmaknil oblačilo in dejal: »To so prsi, ki so se vselej trudile za vaše koristi.

Telamonov sin pa v tolikih letih ni prelil niti kaplje krvi za tovariše in njegovo telo je brez ran! A kaj to pomeni, če se hvali, da je za pelazgijsko ladjevje dvignil orožje proti Trojancem in Jupitru? Priznavam, dvignil ga je — saj ni moja navada zlobno omalovaževati dobrih del —, vendar naj si ne prisvoji skupnih zaslug in naj tudi vam prizna nekaj časti. Aktorjev potomec, varen pod Ahilovo podobo, je Trojance in njihovega branilca odbil od ladij, ki bi že skoraj zgorele.

Tudi misli, da si je edini drznil spopasti s Hektorjevim orožjem, pozablja pa na kralja, na vodje in name, saj se je ponudil kot deveti in ga je izbral šele dar žreba. A kakšen je bil vendar izid vajinega boja, najpogumnejši? Hektor je odšel brez ene same rane! Gorje meni, s kakšno bolečino se moram spominjati tistega časa, ko je padel Ahil, obzidje Grkov! Ne solze ne žalost ne strah me niso zadržali, da ne bi dvignil njegovega telesa s tal in ga odnesel.

Na teh ramah, pravim, na teh ramah sem odnesel Ahilovo telo in obenem orožje, ki si ga tudi zdaj prizadevam nositi! Imam moč, ki je kos takšnemu bremenu, in zagotovo srce, ki bo znalo ceniti vašo čast. Mar se je njegova sinja mati zato tako vneto zavzemala za sina, da bi nebeške darove, delo tako velike umetnosti, nosil neuk in nespameten vojak? Saj ne razume podob na ščitu: Oceana in zemlje, zvezd z visokim nebom, Plejad in Hiad ter Medveda, ki se ne potopi v morje, različnih mest in bleščečega Orionovega meča: zahteva orožje, ki ga ne razume!

In kaj, ko me obtožuje, da sem se izmikal dolžnostim krute vojne in se pozno pridružil začetemu trudu, pa ne opazi, da s tem žali tudi velikodušnega Ahila? Če praviš, da je pretvarjanje zločin, sva se pretvarjala oba; če je odlašanje krivda, sem jaz prišel prej kakor on. Mene je zadržala ljubeča žena, Ahila ljubeča mati: prvi čas sva namenila njima, ves preostali vam.

Tudi če se ne bi mogel braniti, se ne bojim obtožbe, ki mi je skupna s tako velikim možem: vendar je njega razkrila Odisejeva bistroumnost, Odiseja pa ni razkril Ajaks! In ne čudimo se, da me z neumnim jezikom zasipa z žaljivkami, saj tudi vam očita stvari, ki naj bi vas sramotile. Mar je bilo zame sramotno Palameda lažno obtožiti, za vas pa častno ga obsoditi? Toda Navplijev sin se ni mogel ubraniti tako velikega in tako očitnega zločina; niste le slišali obtožb proti njemu: videli ste jih in podkupnina jih je jasno razkrila.

Tudi nisem zaslužil obsodbe, ker Pojantovega sina gosti Vulkanov Lemnos: zagovarjajte svoje dejanje, saj ste se z njim strinjali. Ne bom zanikal, da sem mu svetoval, naj se umakne naporom vojne in poti ter skuša s počitkom ublažiti divje bolečine. Ubogal je in živi! Ta nasvet ni bil le dobronameren, temveč tudi srečen, čeprav bi bilo dovolj že, da je bil dobronameren.

Ker pa vedeževalci zahtevajo njega za pogubo Pergama, ne nalagajte tega meni: bolje bo, da gre Telamonov sin in z zgovornostjo omehča moža, podivjanega od bolezni in jeze, ali ga s kakšno spretno zvijačo pripelje od tam. Prej bo Simois tekel nazaj, Ida bo stala brez listja in Ahaja obljubila pomoč Troji, kakor bo, če se moj um neha truditi za vaše koristi, spretnost neumnega Ajaksa koristila Danajcem!

Četudi si sovražen tovarišem, kralju in meni, neizprosni Filoktet, četudi me preklinjaš in brez konca kličeš pogubo nad mojo glavo ter si v svoji bolečini želiš, da bi ti me naključje izročilo in bi lahko pil mojo kri, in četudi bi ti imel moč nad menoj, kakor jo imam jaz nad teboj, bom vendar prišel do tebe in te skušal pripeljati nazaj s seboj; tvoje puščice bom dobil — naj mi bo Sreča naklonjena! — prav kakor sem dobil dardanskega vedeževalca, ki sem ga ujel, kakor sem razkril odgovore bogov in usodo Troje, kakor sem ugrabil sveti kip frigijske Minerve iz srede sovražnikov. In Ajaks se meri z menoj?

Usoda je vendar preprečevala osvojitev Troje brez tega kipa: kje je pogumni Ajaks? Kje so mogočne besede velikega moža? Zakaj se tu bojiš? Zakaj si Odisej drzne iti mimo straž, se prepustiti noči in med sovražnimi meči prodreti ne le skozi trojansko obzidje, temveč tudi v najvišjo trdnjavo ter boginjo iztrgati iz njenega svetišča in jo odnesti skozi vrste sovražnikov?

Če tega ne bi storil, bi Telamonov sin zaman nosil na levici sedem bikovih kož. Tisto noč sem si priboril zmago nad Trojo: tedaj sem premagal Pergam, ko sem dosegel, da ga je mogoče premagati! Nehaj mi s pogledi in mrmranjem kazati na mojega Tidejevega sina: njemu pripada njegov delež slave. Tudi ti, ko si s ščitom branil zavezniško ladjevje, nisi bil sam: tebe je spremljala množica, mene le eden.

Če ta ne bi vedel, da je bojevnik manj vreden od modrega moža in da nagrada ne pripada nebrzdani desnici, bi tudi sam terjal to orožje; terjal bi ga bolj preudarni Ajaks, divji Evripil in sin slavnega Andrajmona, nič manj Idomenej in Merion, rojen v isti deželi, terjal bi ga tudi brat starejšega Atrida: saj so močni v boju in ti po junaštvu ne zaostajajo, a so se uklonili mojim nasvetom. Tvoja desnica je koristna v vojni, tvoj um pa potrebuje moje vodstvo; ti imaš moč brez razuma, jaz skrbim za prihodnost; ti se znaš bojevati, čas za boj pa skupaj z menoj izbira Atrid; ti koristiš le s telesom,

jaz z umom; kolikor krmar ladje presega veslača in kolikor je poveljnik večji od vojaka, toliko jaz presegam tebe; tudi v našem telesu je srce pomembnejše od roke: v njem je vsa moč. Vi pa, veljaki, nagradite svojega budnega varuha in mi za skrb tolikih let, ki sem jih preživel v tesnobi, podelite to čast kot povračilo za moje zasluge. Trud je že pri koncu: odstranil sem ovire usode in osvojil visoki Pergam s tem, da sem omogočil njegovo osvojitev.

Pri naših skupnih upih in pri trojanskem obzidju, ki bo padlo, pri bogovih, ki sem jih nedavno odvzel sovražniku, vas prosim, pri vsem, kar še ostaja in je treba opraviti modro, pri vsem, kar je še treba drzno doseči v nevarnosti, če mislite, da za usodo Troje še kaj ostaja, spomnite se mene! Če pa orožja ne daste meni, ga dajte tej!« — In pokazal je usodni Minervin kip.

Veljaki so bili ganjeni in dejanski izid je pokazal, kaj zmore zgovornost: zgovorni je dobil orožje pogumnega. Ta, ki se je edini tolikokrat postavil po robu Hektorju, meču, ognju in Jupitru, ne vzdrži ene same jeze; bolečina je premagala nepremagljivega moža: zgrabi meč in reče: »Ta je vsaj moj! Mar tudi tega zase terja Odisej? Z njim moram sam udariti po sebi; meč, ki je bil tolikokrat moker od frigijske krvi, bo zdaj moker od krvi svojega gospodarja, da nihče ne bo mogel premagati Ajaksa razen Ajaksa.« Rekel je in si v prsi, ki so šele tedaj utrpele rano, kjer je bilo železu odprto mesto, zasadil smrtonosni meč.

Roke niso imele moči, da bi izvlekle zapičeno orožje: iztisnila ga je sama kri in zemlja, pordela od krvi, je iz zelene ruše rodila škrlaten cvet, ki je nekoč že vzklil iz rane ojbalijskega mladeniča; sredi cvetnih listov je zapisan znak, skupen mladeniču in možu: pri tem označuje ime, pri onem tožbo.