Prevod
Izvirni jezik: latinščina Vir: PerseusDL canonical-latinLit Zanesljivost razdelitve: srednja Ta napor, ta boj je prinesel večdnevni predah in obe strani sta odložili orožje ter obstali. Medtem ko je budna straža varovala frigijsko obzidje in budna straža varovala argoške jarke, je napočil praznični dan, ko je Ahil, Kiknov zmagovalec, s krvjo zaklane krave pridobival Paladino naklonjenost.
Ko je njene izbrane dele položil na razgrete oltarje in se je dim, bogovom ljub, dvignil v nebo, je daritev dobila svoj delež, preostalo pa so odnesli na mize. Prvaki so legli na ležišča in si telesa krepili s pečenim mesom, z vinom pa blažili skrbi in žejo. Ni jih razveseljevala ne kitara ne petje glasov ne dolga piščal iz pušpanovega lesa z mnogimi luknjicami, temveč so si krajšali noč s pogovorom, njegova snov pa je bil pogum: pripovedovali so o bojih, sovražnikovih in svojih, in radi so se drug za drugim znova spominjali nevarnosti, ki so jih prestali in premagali — o čem drugem naj bi govoril Ahil in o čem naj bi raje govorili v družbi velikega Ahila?
Predvsem je beseda tekla o nedavni zmagi nad Kiknom. Vsem se je zdelo čudežno, da mladeničevega telesa ni moglo prebosti nobeno orožje, da je bilo nedovzetno za rane in je krhalo železo. Temu so se čudili sam Eakov vnuk in Ahajci, ko je Nestor takole spregovoril: »V vašem času je bil le eden, ki je preziral železo in ga noben udarec ni mogel predreti: Kiknos. Sam pa sem nekoč videl perajbskega Kajneja, ki je prestal tisoč udarcev, ne da bi bilo njegovo telo ranjeno, perajbskega Kajneja, ki je slovel po dejanjih in prebival na Otrisu; da bi bilo čudo pri njem še večje, se je rodil kot ženska.« Vse navzoče prevzame
nenavadnost tega čudeža in prosijo ga, naj pripoveduje. Med njimi tudi Ahil: »Daj, povej! Vsi si enako želimo slišati, o zgovorni starec, modrost naše dobe, kdo je bil Kajnej, zakaj se mu je spremenil spol, na katerem pohodu, v spopadu katere bitke si ga spoznal in kdo ga je premagal, če ga je sploh kdo.« Tedaj starec: »Čeprav me ovira počasna starost in mi marsikaj, kar sem videl v mladih letih, uhaja iz spomina, se vendar spominjam še več reči. Med tolikimi dogodki v vojni in miru pa ni nobenega, ki bi se mi globlje vtisnil v srce. In če je dolga starost lahko koga napravila za pričo mnogih dejanj: živel sem že
dvesto let, zdaj pa teče moje tretje stoletje. Elatova hči Kajnis je slovela po lepoti, najlepša med tesalskimi dekleti; po bližnjih mestih in po tvojih krajih — saj je bila tvoja rojakinja, Ahil — so mnogi snubci zaman hrepeneli po njej. Morda bi si tudi Pelej prizadeval za zakon z njo, a je bil tedaj že poročen s tvojo materjo ali pa mu je bila že obljubljena. Kajnis se ni poročila z nikomer; ko pa je hodila po samotnem obrežju, jo je bog morja posilil — tako je šla govorica — in ko je Neptun okusil naslado te nove ljubezni, je dejal: ‘Tvojim željam se ni treba bati zavrnitve:
izberi, kaj si želiš!’ Tudi to je pravila ista govorica. ‘Ta krivica,’ je rekla Kajnis, ‘mi narekuje veliko željo: naj ne bom nikoli več mogla pretrpeti česa takega; daj, da ne bom ženska, in izpolnil mi boš vse.’ Zadnje besede je izgovorila z globljim glasom, ki bi ga lahko imeli za moškega, kakor je tudi bil; bog globokega morja je namreč že uslišal njeno željo in ji povrhu naklonil, da je noben udarec ne bi mogel raniti in da ne bi mogla umreti od železa.
Vesel tega daru je atraški junak odšel in življenje posvečal moškim opravilom ter prehodil penejske poljane.
Izvirnik
Source ID: ovid_metamorphoses_story_082 Citation: Ovid, Metamorphoses 12.146-12.209 Original language: Latin Source: PerseusDL canonical-latinLit Source URL: https://github.com/PerseusDL/canonical-latinLit/blob/master/data/phi0959/phi006/phi0959.phi006.perseus-lat2.xml Segmentation certainty: medium 146: Hic labor, haec requiem multorum pugna dierum 147: attulit, et positis pars utraque substitit armis.
148: Dumque vigil Phrygios servat custodia muros 149: et vigil Argolicas servat custodia fossas, 150: festa dies aderat, qua Cygni victor Achilles 151: Pallada mactatae placabat sanguine vaccae. 152: Cuius ut inposuit prosecta calentibus aris 153: et dis acceptus penetravit in aethera nidor, 154: sacra tulere suam, pars est data cetera mensis. 155: Discubuere toris proceres et corpora tosta 156: carne replent vinoque levant curasque sitimque.
157: Non illos citharae, non illos carmina vocum 158: longave multifori delectat tibia buxi, 159: sed noctem sermone trahunt, virtusque loquendi 160: materia est: pugnas referunt hostisque suasque, 161: inque vices adita atque exhausta pericula saepe 162: commemorare iuvat,— quid enim loqueretur Achilles, 163: aut quid apud magnum potius loquerentur Achillem? 164: Proxima praecipue domito victoria Cygno 165: in sermone fuit. Visum mirabile cunctis, 166: quod iuvenis corpus nullo penetrabile telo 167: invictumque a vulnere erat ferrumque terebat.
168: Hoc ipse Aeacides, hoc mirabantur Achivi, 169: cum sic Nestor ait: “Vestro fuit unicus aevo 170: contemptor ferri nulloque forabilis ictu 171: Cygnus. At ipse olim patientem vulnera mille 172: corpore non laeso Perrhaebum Caenea vidi, 173: Caenea Perrhaebum, qui factis inclitus Othryn 174: incoluit; quoque id mirum magis esset in illo, 175: femina natus erat.” Monstri novitate feruntur 176: quisquis adest, narretque rogant. Quos inter Achilles: 177: “Dic age! nam cunctis eadem est audire voluntas, 178: o facunde senex, aevi prudentia nostri, 179: quis fuerit Caeneus, cur in contraria versus,
180: qua tibi militia, cuius certamine pugnae 181: cognitus, a quo sit victus, si victus ab ullo est.” 182: Tum senior: “Quamvis obstet mihi tarda vetustas, 183: multaque me fugiant primis spectata sub annis, 184: plura tamen memini. Nec, quae magis haereat ulla 185: pectore res nostro est inter bellique domique 186: acta tot. Ac siquem potuit spatiosa senectus 187: spectatorem operum multorum reddere, vixi 188: annos bis centum; nunc tertia vivitur aetas.
189: Clara decore fuit proles Elateia Caenis, 190: Thessalidum virgo pulcherrima, perque propinquas 191: perque tuas urbes (tibi enim popularis, Achille), 192: multorum frustra votis optata procorum. 193: Temptasset Peleus thalamos quoque forsitan illos, 194: sed iam aut contigerant illi conubia matris, 195: aut fuerant promissa, tuae. Nec Caenis in ullos 196: denupsit thalamos secretaque litora carpens 197: aequorei vim passa dei est (ita fama ferebat), 198: utque novae Veneris Neptunus gaudia cepit, 199: “sint tua vota licet” dixit “secura repulsae: 200: elige, quid voveas!” (eadem hoc quoque fama ferebat).
201: “Magnum” Caenis ait “facit haec iniuria votum; 202: tale pati iam posse nihil; da, femina ne sim: 203: omnia praestiteris.” Graviore novissima dixit 204: verba sono, poteratque viri vox illa videri, 205: sicut erat; nam iam voto deus aequoris alti 206: adnuerat dederatque super, ne saucius ullis 207: vulneribus fieri ferrove occumbere posset. 208: Munere laetus abit studiisque virilibus aevum 209: exigit Atracides Peneiaque arva pererrat.
