Žena in izgubljeni dirhem

Besedilo

Žena in izgubljeni dirhem

Izvedel sem, o kralj, tudi za tole žensko zvijačo. Neki ženi je mož dal dirham, da bi zanj kupila riž. Vzela je denar in odšla k prodajalcu riža. Ta ji je dal riž, nato pa se je začel z njo spogledovati, ji pomežikovati in ji govoriti: »Riž je dober le s sladkorjem. Če ga želiš, pridi k meni za kako uro.« Žena je stopila k njemu v prodajalno, prodajalec riža pa je svojemu sužnju rekel: »Odtehtaj ji sladkorja za dirham.« Ob tem mu je skrivaj pomignil. Suženj je vzel ženino ruto, iz nje stresel riž in namesto njega nasul prsti, namesto sladkorja pa vanjo položil kamen. Nato je ruto zavezal in jo pustil zanjo. Ko je žena prišla od prodajalca, je vzela svojo ruto in odšla domov, prepričana, da sta v njej riž in sladkor. Doma je ruto položila pred moža, ta pa je v njej našel prst in kamen. Ko je prinesla lonec, ji je rekel: »Ali sem ti mar rekel, da kaj zidamo, da si nam prinesla prst in kamen?« Ko je zagledala vsebino rute, je spoznala, da jo je prodajalčev suženj ukanil. Ker je v roki že držala lonec, je možu rekla: »Oh, mož, tako sem raztresena od skrbi, da sem šla po sito, pa sem prinesla lonec.« Mož jo je vprašal: »Kaj pa te tako skrbi?« Odgovorila je: »Oh, mož, dirham, ki sem ga imela pri sebi, mi je na trgu padel na tla. Sram me je bilo pred ljudmi iskati za njim, pa tudi sprijazniti se nisem mogla s tem, da bi ga izgubila. Zato sem pobrala prst tam, kjer mi je padel, in jo hotela presejati. Šla sem torej po sito, pa sem prinesla lonec.« Nato je odšla po sito, ga izročila možu in mu rekla: »Presej jo ti, saj bolje vidiš kakor jaz.« Mož je sedel in sejal prst, dokler mu nista bila obraz in brada vsa zaprašena, ne da bi spregledal njeno zvijačo ali slutil, kaj je storila. Tudi to, o kralj, je ena izmed ženskih zvijač. Pomisli na besede vzvišenega Boga: »Vaša zvijačnost je res velika,« in na njegove besede, slavljen in vzvišen naj bo: »Satanova zvijačnost pa je res šibka.«

Ko je kralj slišal vezirjeve besede, ki so ga prepričale, pomirile in odvrnile od njegove slepe strasti, ter premislil o Božjih verzih, ki mu jih je ta navedel, je na nebu njegovega uma in duha zasijala luč dobrega nasveta. Opustil je svojo odločitev, da bo ubil sina. Četrti dan je sužnja stopila pred kralja, poljubila tla pred njim in rekla: »O srečni kralj modre presoje! Jasno sem ti pokazala, da imam prav, ti pa si mi storil krivico in nisi kaznoval tistega, ki mi jo je prizadejal, ker je tvoj sin in ljubljenec tvojega srca. Toda Bog, slavljen in vzvišen naj bo, mi bo pomagal proti njemu, kakor je kraljevemu sinu pomagal proti vezirju njegovega očeta.« Kralj jo je vprašal: »Kako pa se je to zgodilo?«