Prevod

Nekoč je živel sveti mož po imenu Seitoku. Ko mu je umrla mati, jo je položil v krsto in jo čisto sam odnesel na goro Atago. Tam je razpostavil štiri velike kamne in nanje položil krsto, tako da je vsak njen vogal slonel na enem. Nato je hodil okoli nje in pobožno izgovarjal dharani Tisočerorokega. Niti za hip ni počival, ni spal, ničesar ni jedel in ni pil ne tople ne hladne vode; neprenehoma je molil in tako so minila tri leta. Spomladi tretjega leta je, ne v sanjah ne v budnosti, kakor od daleč zaslišal materin glas: »Ker si noč in dan izgovarjal ta dharani, sem se že zdavnaj prerodila kot moški v nebesih. Toda rekla sem si, da ti, ko sem že tam, to sporočim šele, ko postanem buda, zato se ti doslej nisem oglasila. Zdaj sem postala buda in ti to naznanjam.« Ko je to slišal, je dejal: »Prav to sem tudi mislil. Zdaj si gotovo že dosegla svoj cilj.« Vzel jo je iz krste in jo tam sežgal, zbral kosti in jih pokopal, nadnje pa po običaju postavil kamnit nagrobni steber. Nato se je napotil v prestolnico. Ob poti je bil kraj, kjer je na gosto rasla rastlina nagi. Ker ga je mučila silna lakota, jo je med hojo trgal in jedel. Prišel je lastnik nasada in zagledal na videz nadvse častitljivega svetega moža, ki je kar brez dovoljenja trgal in jedel njegove rastline. Osupnil je in ga vprašal: »Kako da jih takole jeste?« Sveti mož je odgovoril: »Lakota me tako muči, da jih moram jesti.« Mož je nato dejal: »Če vam teknejo, jih pojejte še toliko, kolikor si jih želite.« Sveti mož je brž potrgal kakih trideset stebel in jih pojedel. Nagi je rasel na približno treh čojih zemlje, in ko je lastnik videl, kako ga sveti mož golta, se ni mogel načuditi. Ker ga je zanimalo, koliko neki zmore pojesti, mu je rekel: »Če morete, jih pojejte, kolikor hočete.« »Kako ste dobri!« je vzkliknil sveti mož, potem pa se je sede pomikal naprej, trgal rastline in jih jedel, dokler ni pospravil vsega nasada na treh čojih. Lastnik si je mislil: »Ta sveti mož pa res lahko poje neverjetno veliko!« Rekel mu je: »Še malo posedite. Nekaj vam pripravim za pod zob.« Prinesel je cel koku belega riža, ga skuhal in mu ga ponudil. »Dolga leta nisem ničesar jedel, pa sem tako lačen,« je dejal sveti mož, pojedel vse in odšel. Mož je ves začuden pripovedoval ljudem, kaj se mu je zgodilo, in nazadnje je nekdo povedal zgodbo tudi visokemu desnemu ministru iz Bōjōja. Ta si je mislil: »Kako bi bilo kaj takega mogoče? Tega ne razumem. Poklical ga bom in mu dal jesti, pa bomo videli.« Poslal je ponj, češ da bi mu rad ponudil hrano in si tako ustvaril duhovno vez z njim. Kmalu je prišel sveti mož, ves veličastnega videza, za njim pa so se zgrinjale nepregledne množice lačnih duhov in živali, tigrov, volkov, psov, vran ter najrazličnejših drugih ptic in zveri. Nihče drug jih ni mogel videti; vsem se je zdelo, da prihaja sveti mož sam. Minister pa jih je uzrl in pomislil: »Saj sem vedel! Resnično je izjemen svetnik. Kako čudovito!« Dal je skuhati deset kokujev belega riža, razgrniti nove slamnate rogoznice in nanje v vrstah postaviti pladnje, vedra in druge posode, napolnjene z rižem. Ko je ukazal, naj svetemu možu postrežejo, je ta hrano razdelil bitjem, ki so stala za njim. Zgrnila so se okoli njega, dvigala roke in vse pojedla. Sam ni zaužil niti grižljaja, temveč je ves zadovoljen odšel. »Saj sem vedel, da ni navaden človek,« je pomislil minister. »Nemara je celo buda, ki hodi med nami v privzeti podobi.« Drugi pa so videli le svetega moža, ki je sam pojedel vso hrano, in so bili neizmerno osupli. Ko je odhajal, se je v uličici severno od Četrte avenije iztrebil. Tudi bitja, ki so ga spremljala, so se iztrebila vsevprek, tako da so po dolgem odseku uličice brez presledka ležali kakor črnilo črni iztrebki. Preprostim ljudem se je to tako gnusilo, da so jo poimenovali Ulica iztrebkov. Ko je cesar slišal za to, je vprašal: »Kako pa se imenuje ulica južno od Četrte avenije?« Odgovorili so mu: »Pravimo ji Aja-kōji, Ulica vzorčaste svile.« »Potem pa tej recite Nišiki-kōji, Ulica brokata. Sedanje ime je res preveč umazano,« je ukazal. In odtlej se imenuje Nišiki-kōji.