Prevod
»Din don! Din don!« zveni iz Klokkedybeta v reki Odense Å. – Kakšna reka pa je to? – Pozna jo vsak otrok v mestu Odense; teče pod vrtovi, od zapornice do vodnega mlina in pod lesenimi mostovi. V njej rastejo rumeni lokvanji, trstje z rjavimi perjanicami in črno, žametasto rogozje, tako visoko in mogočno; stare, razpokane vrbe, upognjene in zvite, segajo daleč nad vodo na strani Munkemoseja in ob belivčevem travniku, prav nasproti pa se vrstijo vrtovi, drug za drugim, vsak drugačen: tu z lepimi cvetlicami in uticami, ličnimi in urejenimi kakor drobne igračke za punčke, tam le z zeljem, ponekod pa vrta sploh ni videti, saj se tam razraščajo veliki bezgovi grmi in visijo daleč nad tekočo vodo, ki je tu in tam globlja, kot lahko sežeš z veslom. Pred starim samostanom za plemiške gospodične je najgloblje; temu kraju pravijo Klokkedybet in tam prebiva povodni mož. Podnevi spi, ko sonce sije skozi vodo, ob zvezdnatih nočeh in mesečini pa pride na plan. Zelo star je; babica pravi, da je o njem slišala od svoje babice. Samotno živi in nima nikogar, s komer bi se pogovarjal, razen velikega, starega cerkvenega zvona. Nekoč je visel v zvoniku, zdaj pa ni več ne duha ne sluha ne o zvoniku ne o cerkvi, ki se je imenovala Sankt Albani.
»Din don! Din don!« je pel zvon, ko je zvonik še stal, in nekega večera, ko je sonce zahajalo in se je zvon najmočneje zibal, se je odtrgal in poletel po zraku; bleščeči bron je žarel v rdečih žarkih.
»Din don! Din don! Zdaj grem spat!« je pel zvon in poletel v reko Odense Å, kjer je bila najgloblja, zato se tisti kraj zdaj imenuje Klokkedybet; a tam ni našel ne spanja ne počitka! Pri povodnem možu zvoni in poje, tako da ga je včasih slišati sem gor skozi vodo, in mnogi pravijo, da to pomeni: zdaj bo nekdo umrl. Toda ne zvoni zato, ne, temveč pripoveduje povodnemu možu, ki zdaj ni več sam.
In kaj pripoveduje zvon? Tako star je, tako zelo star, pravijo; obstajal je že davno prej, preden se je rodila babičina babica, pa vendar je po letih le otrok v primerjavi s povodnim možem, ki je star, tih, čuden možak s hlačami iz jegulje kože in srajco iz ribjih lusk, v kateri so rumeni lokvanji, s šašem v laseh in vodno lečo na bradi, in to res ni posebno lepo.
Da bi ponovili vse, kar pripoveduje zvon, bi potrebovali leta in leta; pripoveduje vsevprek, pogosto eno in isto, zdaj na kratko, zdaj na dolgo, kakor se mu zahoče; pripoveduje o starih časih, trdih, mračnih časih.
»V cerkev Sankt Albani, tja gor v zvonik, kjer je visel zvon, je prihajal menih; bil je mlad in lep, a zamišljen kot nihče drug. Skozi lino je gledal čez reko Odense Å, ko je bila njena struga še široka in močvirje še jezero; gledal je čezenj in čez zeleni nasip, tisti ‘Nonnebakken’ tam onkraj, kjer je stal samostan in je iz nunine celice sijala luč. Dobro jo je poznal – in tega se je spominjal, in ob tem mu je srce močno bilo – din don! Din don! –«
Da, tako pripoveduje zvon. »V zvonik je prihajal škofov prismuknjeni hlapec, in ko sem se jaz, zvon, ulit iz brona, trd in težak, zibal sem in tja, bi mu lahko zdrobil čelo. Sedel je tik pod menoj in se igral z dvema paličicama, kakor da bi bili strunsko glasbilo, zraven pa pel: ‘Zdaj smem na glas peti, česar si sicer ne upam niti šepetati, peti o vsem, kar se skriva za ključavnicami in zapahi! Tam je mrzlo in mokro! Podgane jih žive žrejo! Nihče ne ve za to, nihče ne sliši o tem! Tudi zdaj ne, saj zvon tako glasno zvoni: din don! Din don!’
»Bil je kralj, rekli so mu Knud; priklanjal se je tako škofu kot menihu, ko pa je prebivalce Vendsyssla preveč stisnil s hudimi davki in trdimi besedami, so pograbili orožje in kole ter ga pognali pred seboj kakor divjo zver. Zatekel se je v cerkev ter zaklenil vrata in duri; nasilna množica je ostala zunaj, in slišal sem, kaj se je godilo: srake in vrane, pa tudi kavke, so se prestrašile krikov in vpitja; priletavale so v zvonik in spet iz njega, gledale množico spodaj, kukale tudi skozi cerkvena okna in glasno kričale, kaj so videle. Kralj Knud je ležal pred oltarjem in molil, njegova brata Erik in Benedikt sta z izvlečenima mečema stala na straži, kraljev služabnik, zahrbtni Blake, pa je izdal svojega gospodarja. Tisti zunaj so vedeli, kje ga lahko zadenejo, in nekdo je vrgel kamen skozi šipo, in kralj je obležal mrtev! – Divja množica je kričala in vpila, prav tako jata ptic, in tudi jaz sem vpil z njimi, pel sem in zvenel: din don! Din don!«
»Cerkveni zvon visi visoko, vidi daleč naokrog, ptice ga obiskujejo in razume njihovo govorico; veter mu šumi skozi line in zvočne odprtine, skozi vsako špranjo, in veter ve vse, od zraka je izvedel, zrak pa obdaja vse, kar živi, prodira v človekova pljuča in pozna vse, kar se oglasi, vsako besedo in vsak vzdih –! Zrak ve, veter pripoveduje, cerkveni zvon razume njegovo govorico in jo razglaša vsemu svetu: din don! Din don!«
»Toda vsega, kar sem slišal in izvedel, je bilo zame preveč, nisem zmogel vsega izzvoniti! Tako utrujen sem postal, tako težak, da se je tram prelomil in sem poletel v bleščeči zrak, dol, kjer je reka najgloblja, kjer povodni mož živi samotno in sam, in tam leto za letom pripovedujem, kar sem slišal in kar vem: din don! Din don!«
Tako zveni iz Klokkedybeta v reki Odense Å, tako je pripovedovala babica. Naš učitelj pa pravi: »Tam spodaj ni nobenega zvona, ki bi lahko zvonil, saj ne more! – In tam spodaj ni nobenega povodnega moža, saj povodnih mož ni!« In kadar vsi cerkveni zvonovi tako veselo pojejo, pravi, da ne zvenijo zvonovi, temveč pravzaprav zrak, zrak je tisti, ki daje glas – tudi babica je rekla, da je zvon tako povedal – v tem se strinjata, in potem že mora biti res! »Bodi pazljiv, bodi pazljiv, skrbno pazi nase!« pravita oba.
Zrak ve vse! Okrog nas je, v nas je, govori o naših mislih in naših dejanjih, in njegova govorica seže dlje kakor govorica zvona v globini reke Odense Å, kjer prebiva povodni mož; razglaša jo v prostrano nebesno globino, tako daleč, tako daleč, na veke in za vselej, dokler ne zazvonijo zvonovi nebeškega kraljestva: »Din don! Din don!«
