Prevod

Na ulici Elliott v Atlanti v Georgii je moža ubil strahopeten vbod s stiletom. Morilec je pobegnil. Kako nenavadno je tisto noč brnelo v zvoniku cerkve svetega Mihaela! Se je morilec zatekel tja? Je bil to mrtvaški zvon za njegovo pogubljeno dušo, ki ga je preganjal po praznih ulicah in mu že nalagal večno kazen groze? Morda si krivec ni upal zapustiti Atlante, kajti zvonovi so še nekaj naslednjih noči peli v molovskih akordih. Stari policist, ki je stražil v starinski stražnici nasproti cerkve — pozneje jo je porušil potres — je pripovedoval, da je videl človeško postavo, za katero bi prisegel, da je bila postava umorjenega moža, čeprav je bila ovita v plašč. Z dolgimi koraki je pristopila k vratom, vstopila, ne da bi jih odprla, zdrsela po zavitih stopnicah, ne da bi upognila roko ali koleno, šla mimo vrvi, s katerimi so zvonili, in se povzpela v zvonik. Videl je zagrnjeno postavo, kako je stala pod mračnimi kovinskimi žreli. Koščene roke je iztegnila k kembljem in jih zanihala sem ter tja, toda čeprav so na videz silovito udarjali, je bil njihov glas kakor zadušen in iz njih se je razlegal le tih, melodičen hrum, kot bi jih pozibaval veter. Je bil morilec tiste noči zunaj? Je tudi on videl črno senco svoje žrtve v zvoniku, kako spečemu mestu oznanja preplah in kliče k maščevanju? Morda. Vsekakor pa je prikazen drugim napovedovala nesrečo, kajti vsakokrat, ko so zvonove zanihale prikazenske roke, so se ob kaki postelji, do katere je segal njihov glas, zbirali žalujoči in tožili, da jih ljubljeni prijatelj na tem svetu ne bo nikoli več prepoznal.