Prevod

V času cesarja Mina iz dinastije Jin je zahodna prestolnica padla. Cesar Yuan je tedaj šele postal kralj Jina in srca ljudi med štirimi morji so se obračala k njemu. Dvaindvajsetega dne desetega meseca tistega leta je petindvajsetletna gospa Hu, žena Ren Qiaa, uradnika v okraju Xincai, rodila deklici, obrnjeni druga proti drugi in zraščeni v predelu trebuha in srca; nad pasom in pod popkom sta bili ločeni. To je bilo zlovešče znamenje, da Podnebje še ni združeno. Tedaj je Lü Hui, upravitelj kneževine, vladarju predložil poročilo: »V Knjigi podob srečnih znamenj piše: ‘Kadar se drevesi z različnima koreninama zrasteta v eno telo, temu pravimo prepleteni veji. Kadar žito z različnih njiv požene skupen klas, temu pravimo srečno žito.’ Če že takšne pojave pri travah in drevju štejemo za srečna znamenja, potem sta zdaj, ko imata dva človeka skupno srce, Nebo in njegova čudežna moč pred nami razgrnila svoje znamenje. Saj Knjiga premen pravi: ‘Če sta dva človeka enega srca, njuna ostrina preseka kovino.’ To blagoslovljeno znamenje se je pojavilo na vzhodu dežele Chen in gotovo naznanja, da bodo ljudje med štirimi morji enega srca. Od radosti se komaj zadržujem. Spoštljivo prilagam risbo.« Razgledani ljudje tistega časa so se mu posmehovali. Plemeniti mož pravi: »Kako težko je doseči pravo spoznanje! Celo tako nadarjen mož, kot je bil Zang Wenzhong, je daroval morski ptici yuanju. To je zapisano v knjigah in niti po tisoč letih ni pozabljeno. Zato se izobražen mož ne sme nehati učiti. Stari so rekli: ‘Drevesu brez vej pravimo shirano, človeku brez učenosti pa slep.’ Kjer mu je pogled zastrt, naj raje prizna, da ne ve. Ali se torej ne bi morali marljivo učiti?«