Prevod

Božanski Odisej pa si je pripravil ležišče v preddverju; spodaj je razgrnil nestrojeno volovsko kožo, čeznjo pa mnogo kož ovac, ki so jih Ahajci zaklali za daritev. Evrinoma je leglemu vrgla čez telo plašč.

Tam je Odisej, ki je v srcu snoval pogubo snubcem, ležal buden; iz dvorane pa so prihajale služabnice, ki so se že prej ljubile s snubci, in si med seboj izmenjavale smeh in vesele besede.

Srce se mu je razburkalo v prsih; v mislih in duši je dolgo tehtal, ali naj plane za njimi in vsako pokonča ali naj jim še dovoli, da se združijo s predrznimi snubci zadnjikrat in nikoli več. Srce pa mu je v notranjosti lajalo.

Kakor psica, ki stoji ob svojih nežnih mladičih, zalaja na neznanca in se je pripravljena spopasti, tako je v njem lajalo srce, ogorčeno nad hudobnimi dejanji. Udaril se je po prsih in ga okaral z besedami: »Potrpi, srce! Še hujše si nekoč prestalo,

tistega dne, ko mi je neukrotljivi Kiklop požiral vrle tovariše. Ti pa si vzdržalo, dokler te ni zvijača rešila iz votline, čeprav si že pričakovalo smrt.«

Tako je govoril in krotil ljubo srce v prsih; srce ga je poslušalo in vztrajno potrpežljivo molčalo, sam pa se je obračal sem in tja.

Kakor mož nad velikim plamenečim ognjem obrača vamp, napolnjen z mastjo in krvjo, sem ter tja in si močno želi, da bi bil čim prej pečen, tako se je tudi on obračal sem in tja in premišljal, kako naj se loti brezsramnih snubcev, sam proti tolikim. Tedaj mu je pristopila Atena, ki se je spustila z neba in prevzela žensko podobo. Postavila se mu je ob vzglavje in spregovorila: »Zakaj si spet buden, ti, ki si najbolj nesrečen med vsemi ljudmi?

Saj je to tvoj dom, v njem je tvoja žena in sin, kakršnega bi si vsak želel imeti.« Preudarni Odisej ji je odgovoril: »Da, boginja, vse to si prav povedala. Vendar mi srce še zmeraj tehta tole: kako naj se lotim brezsramnih snubcev, ko sem sam, oni pa so v hiši vselej zbrani skupaj.

Poleg tega me v mislih tare še večja skrb: tudi če jih z Zevsovo in tvojo pomočjo pobijem, kam naj potem zbežim? Prosim te, premisli o tem.«

Svetlooka boginja Atena mu je odvrnila: »Trmoglavec! Marsikdo zaupa tudi slabšemu tovarišu, ki je zgolj smrtnik in ne pozna toliko zvijač. Jaz pa sem boginja in te zvesto varujem v vseh preizkušnjah. Odkrito ti povem: tudi če bi naju obkolilo petdeset čet smrtnikov, željnih, da naju v boju pokončajo, bi jim lahko odgnal govedo in krepke ovce.

A zdaj naj te zajame spanec; naporno je tudi bedeti vso noč in stražiti. Kmalu se boš rešil nesreč.« Tako je rekla in mu na veke izlila spanec, sama pa se je vrnila na Olimp, vzvišena med boginjami.

Ko ga je zajel spanec, ki sprošča ude in razvezuje srčne skrbi, se je prebudila njegova zvesta žena. Sedla je na mehko posteljo in jokala.

Ko se je njeno srce nasitilo joka, je ta odlična žena najprej molila k Artemidi: »Artemida, mogočna boginja, Zevsova hči, ko bi mi že zdaj s puščico prebodla prsi in mi vzela življenje, ta hip! Ali pa naj me zgrabi vihar, me odnese po meglenih poteh in vrže v ustje nazaj tekočega Okeana!

Tako so nekoč viharji odnesli Pandarejeve hčere. Bogovi so jima pogubili starše in dekleti sta ostali siroti v hiši; božanska Afrodita ju je hranila s sirom, sladkim medom in prijetnim vinom. Hera jima je bolj kakor vsem drugim ženskam naklonila lepoto in razumnost, čista Artemida jima je dala visoko rast, Atena pa ju je naučila izdelovati čudovite ročne izdelke.

Ko je božanska Afrodita odšla na visoki Olimp, da bi dekletoma izprosila srečno poroko — k Zevsu, ki se veseli groma, saj on dobro pozna vse, srečno in nesrečno usodo smrtnih ljudi —, so medtem Harpije dekleti ugrabile in ju izročile strašnim Erinijam za služabnici. Tako naj tudi mene izbrišejo bogovi, ki prebivajo na Olimpu, ali pa naj me zadene lepokita Artemida, da bi z Odisejevo podobo pred očmi odšla pod osovraženo zemljo in nikoli razveseljevala srca slabšemu možu.

Toda gorje je še znosno, kadar človek podnevi joka, globoko ranjen v srcu, ponoči pa ga objame spanec — ta namreč prinese pozabo vsega, dobrega in hudega, ko zagrne veke. Meni pa je božanstvo poslalo celo zle sanje.

To noč je namreč ob meni ležal nekdo, povsem podoben njemu, takšen, kakršen je odšel z vojsko. Moje srce se je veselilo, saj sem mislila, da niso sanje, temveč resničnost.«

Tako je govorila in že je prišla zlatoprestolna Zora. Božanski Odisej je zaslišal njen jok in se zamislil; v srcu se mu je zazdelo, da ga je že prepoznala in mu stoji ob vzglavju.

Zložil je plašč in kože, na katerih je spal, jih odnesel v dvorano in položil na stol, volovsko kožo pa odnesel ven. Nato je dvignil roke in molil k Zevsu: »Oče Zevs, če ste me po svoji volji čez kopno in morje privedli v domačo deželo, potem ko ste me hudo trpinčili, naj mi kdo od ljudi, ki se prebujajo v hiši, izreče besede v dobro znamenje, zunaj pa naj se pokaže še drugo Zevsovo znamenje.«

Tako je molil in modri Zevs ga je uslišal. Nemudoma je zagrmel s sijočega Olimpa, visoko iz oblakov; božanski Odisej se je razveselil.

Iz bližnje hiše pa je pomenljive besede izrekla ženska, ki je mlela tam, kjer so stali mlini vladarja ljudstva. Pri njih je delalo dvanajst žensk in pripravljalo ječmenov zdrob ter pšenično moko, moč ljudi.

Druge so že spale, saj so pšenico zmlele, le ena še ni končala, najšibkejša med njimi. Ustavila je mlin in izrekla besede, znamenje za gospodarja: »Oče Zevs, ki vladaš bogovom in ljudem, glasno si zagrmel z zvezdnatega neba, pa nikjer ni oblaka! Nekomu kažeš znamenje.

Izpolni zdaj tudi meni, nesrečnici, željo, ki jo bom izrekla: naj snubci danes zadnjikrat, res zadnjikrat, uživajo prijetno gostijo v Odisejevi hiši! S svojim mučnim delom so mi oslabili kolena, ko sem jim mlela žito. Naj zdaj večerjajo poslednjič!«

Tako je rekla in božanski Odisej se je razveselil njenih besed ter Zevsovega groma; vedel je, da bo kaznoval zločince. Druge služabnice pa so se zbrale v lepem Odisejevem domu in na ognjišču zanetile neutrudni ogenj.

Telemah, bogovom podoben mož, je vstal s postelje, se oblekel in si čez ramo obesil oster meč. Na gladke noge si je privezal lepe sandale in vzel močno sulico, okovano z ostrim bronom. Stopil je na prag in nagovoril Evriklejo: »Ljuba dojilja, ste tujca v hiši dostojno pogostile z ležiščem in hrano ali pa leži povsem zanemarjen?

Takšna je namreč moja mati, čeprav je razumna: nepremišljeno izkazuje čast slabšemu človeku, boljšega pa prezre in pošlje proč.«

Preudarna Evrikleja mu je odgovorila: »Otrok, tokrat je ne bi smel kriviti brez razloga. Sedel je in pil vino, dokler je sam hotel, hrane pa, kot je rekel, ni več potreboval; vprašala ga je namreč.

Ko je pomislil na počitek in spanec, je služabnicam ukazala, naj mu pripravijo posteljo. Toda on, kakor kak popoln nesrečnik, ki ga je zapustila sreča, ni hotel spati na postelji in pregrinjalih, temveč je na nestrojeni volovski koži in ovčjih kožuhih legel v preddverje. Me smo ga pokrile s plaščem.«

Tako je rekla, Telemah pa je s sulico v roki odšel skozi dvorano; spremljala sta ga dva hitra psa. Napotil se je na zborovališče med Ahajce z lepimi golenicami.

Evrikleja, odlična med ženami, hči Opa, Pejzenorjevega sina, pa je zaklicala služabnicam: »Brž! Ene pridno pometite dvorano, jo poškropite in na lepo izdelane stole položite škrlatne preproge; druge z gobami obrišite vse mize ter očistite mešalne vrče in čaše z dvema ročajema. Spet druge pojdite k studencu po vodo in jo hitro prinesite.

Snubci namreč ne bodo dolgo proč od dvorane, temveč se vrnejo prav zgodaj, saj je danes praznik za vse.« Tako je rekla; skrbno so jo poslušale in ubogale.

Dvajset jih je šlo k studencu s temno vodo, druge pa so doma spretno opravljale delo. Prišli so tudi ahajski služabniki in skrbno ter vešče razcepili drva. Ženske so se vrnile od studenca, za njimi pa je prišel svinjar in prignal tri pitane prašiče, najboljše med vsemi.

Pustil jih je, da so se pasli po lepem dvorišču, sam pa je Odiseja prijazno nagovoril: »Tujec, ali te Ahajci zdaj kaj bolj spoštujejo ali pa te v dvorani še zmeraj zaničujejo kakor prej?«

Preudarni Odisej mu je odgovoril: »Ko bi bogovi, Evmaj, kaznovali sramoto, ki jo ti objestneži s svojimi hudobnimi naklepi povzročajo v tuji hiši, ne da bi premogli trohico sramu!«

Medtem ko sta si tako govorila, se jima je približal kozji pastir Melantij. Prignal je koze, najlepše v vseh čredah, za gostijo snubcem; z njim sta šla dva pastirja.

Privezal jih je pod odmevnim stebriščem, nato pa Odiseja nagovoril s posmehljivimi besedami: »Tujec, boš še zdaj nadlegoval ljudi po hiši s svojim beračenjem in ne boš šel ven?

Mislim, da se midva nikakor ne bova razšla, dokler ne okusiš mojih pesti, saj tvoje beračenje presega vse meje. Ahajci imajo tudi drugod gostije!«

Tako je rekel, a preudarni Odisej mu ni odgovoril. Molče je zmajal z glavo in v sebi snoval pogubo. Kot tretji je prišel k njim Filojtij, vodja pastirjev, ki je snubcem prignal jalovo kravo in pitane koze.

Prepeljali so jih brodniki, ki prevažajo tudi druge ljudi, kadar kdo pride k njim. Živali je trdno privezal pod odmevnim stebriščem, sam pa stopil k svinjarju in ga vprašal: »Kdo je ta tujec, svinjar, ki je pravkar prišel v naš dom? Iz katerih ljudi pravi, da izvira? Kje sta njegov rod in domača dežela?

Nesrečnik! Po postavi je res podoben kralju. Toda bogovi pahnejo ljudi v dolgo tavanje, kadar tudi kraljem napredejo gorje.«

Tako je rekel, pristopil k njemu in mu podal desnico, nato pa ga nagovoril s krilatimi besedami: »Pozdravljen, oče tujec! Naj te vsaj v prihodnje spremlja sreča, čeprav te zdaj stiskajo mnoge nesreče.

Oče Zevs, noben bog ni bolj poguben od tebe! Ne usmiliš se ljudi, čeprav si jih sam ustvaril, temveč jih pehaš v nesrečo in bridke bolečine.

Ko sem te zagledal, me je spreletel srh in oči so se mi orosile, ker sem se spomnil Odiseja; mislim namreč, da tudi on v takšnih cunjah tava med ljudmi, če je še živ in gleda sončno svetlobo.

Če pa je že umrl in prebiva v Hadovem domu, gorje mi za brezgrajnim Odisejem, ki me je, ko sem bil še deček, postavil za govedarja v deželi Kefalencev!

Zdaj je goveda neizmerno veliko; nikomur drugemu se ne bi tako množila čreda širokočelih živali. A drugi mi ukazujejo, naj jim jih priganjam, da jih pojedo. Nič jim ni mar za sina v hiši, niti se ne bojijo božje kazni; že si želijo razdeliti imetje gospodarja, ki je tako dolgo odsoten.

Meni pa se v srcu nenehno vrtijo te misli: zelo narobe bi bilo, ko ima gospodar sina, oditi z govedom v drugo deželo, med tuje ljudi; še huje pa je ostajati tu, paziti na govedo za druge in trpeti gorje.

Že zdavnaj bi pobegnil h kateremu drugemu mogočnemu kralju, saj razmere niso več znosne; vendar še zmeraj upam, da se nesrečnik od kod vrne in razžene snubce po svojem domu.«

Preudarni Odisej mu je odgovoril: »Govedar, ker nisi videti ne hudoben ne nespameten človek in tudi sam spoznavam, da je v tebi razumen duh, ti bom tole povedal in potrdil z veliko prisego: priča naj bo najprej Zevs med bogovi, pa gostoljubna miza in ognjišče brezgrajnega Odiseja, h kateremu sem prišel: še ko boš tukaj, se bo Odisej vrnil domov. Na lastne oči boš lahko videl, če boš hotel, kako padajo pobiti snubci, ki zdaj tu gospodujejo.«

Mož, ki je skrbel za govejo čredo, mu je odgovoril: »Ko bi Kronion izpolnil te besede, tujec! Tedaj bi spoznal mojo moč in kaj zmorejo moje roke.«

Prav tako je Evmaj molil k vsem bogovom, da bi se modri Odisej vrnil v svoj dom. Medtem ko so se tako pogovarjali, so snubci Telemahu snovali smrt in pogubo. Tedaj jim je z leve priletela ptica, visoko leteči orel, ki je držal plašno golobico.

Amfinom jih je nagovoril in rekel: »Prijatelji, ta naš načrt se ne bo posrečil, umor Telemaha. Rajši pomislimo na gostijo.«

Tako je rekel Amfinom in njegove besede so jim ugajale. Odšli so v dom božanskega Odiseja, odložili plašče na naslanjače in stole ter začeli klati velike ovce in pitane koze, klali so tudi rejene prašiče in kravo iz črede. Spekli so drobovino in jo razdelili, vino pa mešali v mešalnih vrčih; svinjar je razdelil čaše.

Filojtij, vodja pastirjev, jim je razdelil kruh v lepih košarah, Melantij pa je točil vino. Segli so po pripravljenih jedeh pred seboj.

Telemah pa je premišljeno posadil Odiseja v trdno zidano dvorano, ob kamniti prag, kamor mu je postavil neugleden stolček in majhno mizo. Nanj je položil dele drobovine, natočil vino v zlato čašo in mu rekel: »Sedi zdaj tukaj in pij vino z možmi. Jaz sam bom poskrbel, da te noben snubec ne bo zasmehoval ali udaril. Ta hiša ni javna, temveč Odisejeva, in on jo je pridobil zame.

Vi pa, snubci, zadržite žaljive besede in roke, da ne izbruhneta prepir in spor.« Tako je rekel; vsi so se ugriznili v ustnice in se čudili Telemahu, ker je tako drzno govoril.

Antinoj, Evpejtov sin, jim je dejal: »Ahajci, sprejmimo Telemahove besede, čeprav so neprijetne. Hudo nam grozi.

Zevs Kronion tega ni dovolil; sicer bi ga že utišali v tej hiši, čeprav je tako glasen govornik.« Tako je rekel Antinoj, a Telemah se ni zmenil za njegove besede.

Glasniki so po mestu vodili sveto hekatombo za bogove, dolgolasci Ahajci pa so se zbirali v senčnem gaju daljnosežnega Apolona. Ko so snubci spekli preostalo meso in ga sneli z ražnjev, so razdelili obroke in uživali sijajno gostijo. Tisti, ki so stregli, so tudi Odiseju dali enak delež, kakršnega so dobili sami; tako je namreč naročil Telemah, ljubi sin božanskega Odiseja.

Atena pa objestnim snubcem ni pustila, da bi se povsem vzdržali žaljivega ravnanja, da bi še hujša bolečina prebodla srce Odiseju, Laertovemu sinu. Med snubci je bil mož, vajen brezpravnih dejanj, po imenu Ktezip; njegov dom je bil na Sami. Ker se je zanašal na svoje neizmerno bogastvo, je snubil ženo dolgo odsotnega Odiseja.

Tedaj je nagovoril predrzne snubce: »Poslušajte me, ponosni snubci, da vam nekaj povem. Tujec je že dobil enak delež kakor drugi, kot se spodobi; ni namreč ne lepo ne pravično prikrajšati Telemahovega gosta, kdor koli pride v to hišo.

A naj mu tudi jaz dam gostinsko darilo, da bo lahko sam obdaroval kopališko strežnico ali koga drugega izmed služabnikov v domu božanskega Odiseja.« Tako je rekel in s svojo močno roko zalučal volovsko nogo,

ki jo je vzel iz košare. Odisej se ji je izognil, ko je rahlo nagnil glavo, in se v srcu bridko zasmejal; noga pa je zadela trdno zidano steno.

Telemah je Ktezipa okaral z besedami: »Ktezip, za tvoje življenje je res bolje, da tujca nisi zadel; sam se je izognil tvojemu metu.

Sicer bi te s svojo ostro sulico prebodel skozi sredino in oče bi ti namesto poroke pripravljal pogreb tukaj. Zato naj nihče več ne počenja sramotnih dejanj v moji hiši! Zdaj že razumem in poznam vse, dobro in slabo; prej pa sem bil še otrok.

Vendar smo doslej potrpežljivo gledali, kako nam koljete živino, pijete vino in jeste kruh; težko je namreč enemu brzdati mnoge.

A nehajte mi sovražno prizadevati zlo! Če pa me že hočete z bronom ubiti, bi to tudi sam rajši sprejel; veliko bolje bi bilo umreti kakor nenehno gledati ta sramotna dejanja, pretepanje gostov in služabnice, ki jih brez sramu vlačite po lepih sobanah.«

Tako je rekel in vsi so obmolknili v popolni tišini. Šele čez čas je spregovoril Agelaj, Damastorjev sin: »Prijatelji, nihče naj se ne jezi in z nasprotujočimi besedami ne napada pravičnega govora. Ne trpinčite ne tujca ne koga drugega izmed služabnikov v domu božanskega Odiseja.

Telemahu in njegovi materi pa bi rad izrekel prijazen nasvet, če bi bil obema po srcu. Dokler sta v prsih gojila upanje, da se bo preudarni Odisej vrnil v ta dom, ni bilo nič graje vrednega, da sta čakala in zadrževala snubce v hiši; to bi bilo pač bolje, če bi se Odisej res vrnil in spet prišel domov. Zdaj pa je že jasno, da se ne bo več vrnil.

Zato sedi k svoji materi in ji povej, naj se poroči z najboljšim možem, ki ji bo dal največ darov, da boš ti lahko veselo užival vse očetovo imetje, jedel in pil, ona pa skrbela za hišo drugega.«

Razumni Telemah mu je odgovoril: »Pri Zevsu, Agelaj, in pri gorju mojega očeta, ki je nekje daleč od Itake umrl ali pa tava: prav nič ne zavlačujem materine poroke, temveč ji prigovarjam, naj vzame, kogar želi, in ji obljubljam neizmerne darove.

Vendar bi me bilo sram, da bi jo proti njeni volji izgnal iz hiše s prisilnim ukazom. Naj bog nikoli ne dopusti tega!« Tako je rekel Telemah, Palada Atena pa je v snubcih vzbudila neugasljiv smeh in jim zmedla razum.

Smejali so se, kakor da čeljusti niso več njihove, in jedli meso, oblito s krvjo; njihove oči so se polnile s solzami, srce pa jim je slutilo žalovanje.

Tedaj jih je nagovoril tudi bogovom podobni Teoklimen: »O nesrečniki, kakšno zlo vas je zadelo? Noč vam ovija glave, obraze in kolena spodaj.

Razlega se stokanje, lica so premočena s solzami, stene in lepi prečni tramovi so poškropljeni s krvjo. Preddverje je polno prikazni, polno jih je tudi dvorišče, in hitijo v Ereb, v temo. Sonce je izginilo z neba, zlovešča megla se je razprostrla povsod.«

Tako je rekel in vsi so se mu sladko zasmejali. Evrimah, Polibov sin, pa jih je nagovoril: »Tujec, ki je pravkar prišel od drugod, je zblaznel.

Mladeniči, hitro ga pošljite iz hiše, naj gre na trg, če se mu tukaj zdi kakor ponoči!« Bogovom podobni Teoklimen mu je odgovoril: »Evrimah, prav nič te ne prosim, da mi daš spremljevalce. Imam oči in ušesa ter obe nogi, pa tudi razum v prsih, ki mu nič ne manjka.

Z njimi bom odšel ven, saj vidim, da prihaja nad vas nesreča, ki ji noben snubec ne bo mogel ubežati ali se ji izogniti; v domu bogovom podobnega Odiseja namreč trpinčite ljudi in snujete hudobna dejanja.«

Tako je rekel in odšel iz lepo urejene hiše. Prišel je k Pejraju, ki ga je prijazno sprejel. Vsi snubci pa so se spogledovali in dražili Telemaha, medtem ko so se smejali njegovim gostom. Tako je govoril kateri izmed objestnih mladeničev: »Telemah, nihče nima slabših gostov kakor ti! Poglej, kakšnega požrešnega potepuha imaš tukaj, željnega kruha in vina, ki ne zna nobenega dela in nima nobene moči, temveč je zgolj breme zemlji.

Drugi pa je zdaj vstal in začel prerokovati! Če bi poslušal moj nasvet, bi bilo zate veliko bolje: naložimo tujca na ladjo z mnogimi veslaškimi klopmi in ju pošljimo k Sikulom; tam bi zanju dobil lepo plačilo.«

Tako so govorili snubci, a on se ni zmenil za njihove besede. Molče je gledal očeta in ves čas čakal, kdaj se bo lotil brezsramnih snubcev.

Nasproti pa si je postavila prelep stolček Ikarijeva hči, preudarna Penelopa, in poslušala besede vsakega moža v dvorani. S smehom so si pripravili obed, slasten in po njihovem okusu, saj so zaklali mnogo živali. Toda nobena večerja ne bi mogla biti bolj neprijetna od tiste, ki sta jim jo kmalu nameravala pripraviti boginja in mogočni mož; prvi so namreč sami snovali sramotna dejanja.