Prevod

Nekoč je živel cesar, ki je imel tri sinove. Nekega dne se je najstarejši sin odpravil na lov. Komaj je prišel iz mesta, je izza grma skočil zajec, on pa za njim, zdaj sem, zdaj tja, dokler ni zajec ušel v neki vodni mlin, cesarjevič pa za njim. A glej, tisto ni bil zajec, temveč zmaj, ki je pričakal cesarjeviča in ga požrl. Ko je potem minilo nekaj dni, cesarjeviča pa še ni bilo domov, so se začeli spraševati, kaj neki se je zgodilo, da ga ni. Nato se je srednji sin odpravil na lov. Komaj je prišel iz mesta, je izza grma skočil zajec, cesarjevič pa za njim, zdaj sem, zdaj tja, dokler ni zajec ušel v tisti vodni mlin, cesarjevič pa za njim. A glej, tisto ni bil zajec, temveč zmaj, ki ga je pričakal in požrl. Ko je potem minilo nekaj dni, nobeden od cesarjevih sinov pa se ni vrnil, je ves dvor prevzela skrb.

Nato se je še tretji sin odpravil na lov, da bi morda našel tudi brata. Komaj je prišel iz mesta, je spet izza grma skočil zajec, cesarjevič pa za njim, zdaj sem, zdaj tja, dokler ni zajec ušel v tisti vodni mlin. Toda cesarjevič ni hotel za njim, temveč je šel iskat drugo divjad in si rekel: »Ko se vrnem, te že najdem.« Potem je dolgo hodil po gorah, a ni našel ničesar, zato se je vrnil v tisti mlin. Ko je stopil vanj, je zagledal neko starko. Cesarjevič jo je pozdravil: »Bog pomagaj, babica!« Starka pa mu je odzdravila: »Bog ti pomagaj, sinko!« Nato jo je cesarjevič vprašal: »Kje je moj zajec, babica?« Ona pa mu je odgovorila: »Sinko moj, tisto ni zajec, temveč zmaj. Toliko ljudi je že pomoril in pokončal.« Ko je cesarjevič to slišal, ga je nekoliko zaskrbelo in rekel je starki: »Kaj pa zdaj? Najbrž sta tudi moja brata tu končala.« Starka mu je odgovorila: »Sta, pri moji veri. A nič ne pomaga, zato le pojdi domov, sinko, dokler še ti nisi šel za njima.« Tedaj ji je rekel: »Babica, veš kaj? Vem, da bi se tudi ti rada rešila te nadloge.« Starka mu je segla v besedo: »O, sinko moj, kako se je ne bi! Tudi mene je tako ujel, zdaj pa nimam kam.« Nato je nadaljeval: »Dobro poslušaj, kaj ti bom povedal. Ko pride zmaj, ga vprašaj, kam hodi in kje je njegova moč, potem pa kar poljubljaj tisto mesto, za katero ti reče, da je v njem njegova moč, kakor da to delaš od same ljubezni, dokler ne izveš resnice. Ko pridem, mi boš pa povedala.«

Potem je cesarjevič odšel na dvor, starka pa je ostala v mlinu. Ko je prišel zmaj, ga je začela spraševati: »Kod si vendar, za božjo voljo? Kam hodiš tako daleč? Nikoli mi nočeš povedati, kam greš.« Zmaj ji je odgovoril: »Eh, babica moja, daleč hodim.« Tedaj se mu je starka začela prilizovati: »Zakaj pa hodiš tako daleč? Povej mi, kje je tvoja moč. Ko bi vedela, kje je tvoja moč, še sama ne vem, kaj bi od same ljubezni počela, kar naprej bi poljubljala tisto mesto.« Zmaj se je ob tem zasmejal in ji rekel: »Tamle v tistem ognjišču je moja moč.« Starka je brž začela objemati in poljubljati ognjišče. Ko je zmaj to videl, je planil v smeh in ji rekel: »Neumna ženska, tam ni moje moči. Moja moč je v tistem drevesu pred hišo.« Starka je spet začela objemati in poljubljati drevo, zmaj pa se je znova zasmejal in ji rekel: »Nehaj vendar, neumna ženska, tam ni moje moči.« Tedaj je starka vprašala: »Kje pa je?« Zmaj ji je začel pripovedovati: »Moja moč je daleč, tja ne moreš priti. Daleč v drugem cesarstvu je ob cesarskem mestu jezero, v tistem jezeru je zmaj, v zmaju merjasec, v merjascu zajec, v zajcu golob, v golobu pa vrabec. V tistem vrabcu je moja moč.« Ko je starka to slišala, je rekla zmaju: »To je pa res daleč, tistega ne morem poljubljati.«

Naslednjega dne, ko je zmaj odšel iz mlina, je prišel k starki cesarjevič in povedala mu je vse, kar je slišala od zmaja. Nato je odšel domov in se preoblekel: nadel si je pastirsko obleko in vzel v roke pastirsko palico ter se tako napravljen v pastirja odpravil v svet. Hodil je od vasi do vasi in od mesta do mesta, dokler ni naposled prišel v drugo cesarstvo in v cesarsko mesto, pod katerim je v jezeru živel zmaj. Ko je prišel v mesto, je začel povpraševati, kdo potrebuje pastirja. Meščani so mu povedali, da ga potrebuje cesar. Šel je naravnost k njemu. Ko so ga najavili, ga je cesar sprejel in vprašal: »Bi pasel ovce?« On pa je odgovoril: »Bi, presvetla krona!« Cesar ga je vzel v službo ter mu začel svetovati in ga poučevati: »Tu je neko jezero in ob njem zelo dobra paša. Brž ko ovce priženeš na pašo, se takoj napotijo tja in se razkropijo okoli jezera. Toda kateri koli pastir gre tja, se ne vrne več. Zato ti pravim, sinko, ne puščaj ovc, da bi šle, kamor se jim zahoče, temveč jih ženi, kamor hočeš ti.« Cesarjevič se je cesarju zahvalil, se pripravil in odgnal ovce na pašo. S seboj je vzel še dva hrta, ki sta lahko ujela zajca na polju, in sokola, ki je lahko ujel vsako ptico, ter si oprtal dude. Brž ko je ovce odgnal na pašo, jih je pustil k jezeru. Ko so prišle tja, so se takoj razkropile okoli njega. Cesarjevič je posadil sokola na klado, hrta in dude pa pustil pod njo, si zavihal hlače in rokave ter zabredel v jezero in začel klicati: »Oj, zmaj, oj, zmaj, pridi mi danes na dvoboj, da se pomeriva, če nisi baba!« Zmaj se je oglasil: »Takoj pridem, cesarjevič, takoj.« Čez hip je bil zmaj že tam: velik, strašen in grd! Brž ko je prišel iz vode, sta se zgrabila okoli pasu in se ruvala vse poletno dopoldne do poldneva. Ko pa je opoldne pritisnila vročina, je zmaj rekel: »Izpusti me vendar, cesarjevič, da si omočim svojo ubogo glavo v jezeru, potem pa te vržem v nebeške višave.« Cesarjevič mu je odgovoril: »Eh, zmaj, ne kvasi neumnosti! Ko bi le prišla cesarična in me poljubila na čelo, bi te jaz vrgel še više.« Zmaj ga je ob teh besedah takoj izpustil in odšel v jezero. Proti večeru se je cesarjevič lepo umil in uredil, si posadil sokola na ramo, poklical hrta k sebi, stisnil dude pod pazduho ter odgnal ovce proti mestu in spotoma igral na dude. Ko je prišel v mesto, se je vse zgrnilo gledat to čudo, saj se pred njim še noben pastir ni vrnil od tistega jezera.

Naslednjega dne se je cesarjevič spet pripravil in se z ovcami odpravil naravnost k jezeru. Cesar pa je za njim poslal dva jezdeca, naj mu skrivaj sledita in pogledata, kaj počne. Povzpela sta se na visoko goro, od koder sta lahko vse dobro videla. Ko je pastir prišel do jezera, je pustil hrta in dude pod tisto klado, sokola posadil nanjo, si zavihal hlače in rokave, zabredel v jezero in zaklical: »Oj, zmaj, oj, zmaj, pridi mi na dvoboj, da se spet pomeriva, če nisi baba!« Zmaj mu je odgovoril: »Takoj pridem, cesarjevič, takoj.« Čez hip je bil zmaj že tam: velik, strašen in grd! Zgrabila sta se okoli pasu in se ruvala vse poletno dopoldne do poldneva. Ko pa je opoldne pritisnila vročina, je zmaj rekel: »Izpusti me vendar, cesarjevič, da si omočim svojo ubogo glavo v jezeru, potem pa te vržem v nebeške višave.« Cesarjevič mu je odgovoril: »Eh, zmaj, ne kvasi neumnosti! Ko bi le prišla cesarična in me poljubila na čelo, bi te jaz vrgel še više.« Zmaj ga je ob teh besedah takoj izpustil in odšel v jezero. Pred nočjo je cesarjevič kakor prejšnji dan odgnal ovce domov in spotoma igral na dude. Ko je prišel v mesto, je bilo vse mesto na nogah in vsi so se čudili, da se pastir vsak večer vrača domov, kar se prej ni posrečilo še nobenemu. Jezdeca sta se vrnila na dvor že pred cesarjevičem in cesarju po vrsti povedala vse, kar sta slišala in videla. Ko je cesar videl, da se je pastir vrnil domov, je takoj poklical k sebi svojo hčer in ji povedal, kaj in kako se je zgodilo. »Zato,« je rekel, »pojdi jutri s pastirjem k jezeru in ga poljubi na čelo.« Ko je to slišala, je planila v jok in začela prositi očeta: »Nikogar nimaš razen mene edine, pa ti še zame ni mar, če poginem.« Oče jo je začel tolažiti in opogumljati: »Ne boj se, hči moja. Glej, toliko pastirjev smo že zamenjali, pa se ni vrnil nobeden, ki je šel k jezeru, ta pa se že dva dni bori z zmajem in mu ni nič hudega. Zaupam v Boga, da lahko premaga tega zmaja. Le pojdi jutri z njim, da nas morda odreši te nadloge, ki je pomorila že toliko ljudi.«

Ko se je zjutraj zdanilo, beli dan napočil in sonce vzšlo, je vstal pastir, vstala je tudi deklica in začela sta se pripravljati za pot k jezeru. Pastir je bil vesel, bolj vesel kakor kdaj prej, cesarična pa je bila žalostna in je točila solze. Pastir jo je tolažil: »Gosposka sestrica, prosim te, nikar ne joči, le stori, kar ti rečem. Ko bo čas, priteci k meni in me poljubi, pa se nič ne boj.« Ko sta odšla in odgnala ovce, je bil pastir vso pot vesel in je veselo igral na dude, deklica pa je hodila ob njem in kar naprej jokala. Tu in tam je izpustil piščal iz ust, se obrnil k njej in rekel: »Ne joči vendar, nič se ne boj.« Ko sta prišla k jezeru, so se ovce takoj razkropile okoli njega, cesarjevič pa je posadil sokola na klado, hrta in dude pustil pod njo, si zavihal hlače in rokave, zabredel v vodo in zaklical: »Oj, zmaj, oj, zmaj, pridi mi na dvoboj, da se spet pomeriva, če nisi baba!« Zmaj se je oglasil: »Takoj pridem, cesarjevič, takoj.« Čez hip je bil zmaj že tam: velik, strašen in grd! Brž ko je prišel iz vode, sta se zgrabila okoli pasu in se ruvala vse poletno dopoldne do poldneva. Ko pa je opoldne pritisnila vročina, je zmaj spregovoril: »Izpusti me vendar, cesarjevič, da si omočim svojo ubogo glavo v jezeru, potem pa te vržem v nebeške višave.« Cesarjevič mu je odgovoril: »Eh, zmaj, ne kvasi neumnosti! Ko bi le prišla cesarična in me poljubila na čelo, bi te jaz vrgel še više.« Komaj je to izrekel, je cesarična pritekla k njemu in ga poljubila na lice, na oko in na čelo. Tedaj je zamahnil z zmajem in ga zalučal v nebeške višave. Ko je zmaj treščil na tla, se je ves razletel na kose. Brž ko se je razletel, je iz njega skočil divji merjasec in jo ucvrl, cesarjevič pa je zaklical pastirskim psom: »Drži ga! Ne spusti ga!« Psa sta planila za njim, ga dohitela in pri priči raztrgala. Toda iz merjasca je skočil zajec in jo mahnil čez polje. Cesarjevič je spustil hrta: »Drži ga! Ne spusti ga!« Hrta sta se pognala za zajcem, ga ujela in takoj raztrgala, a iz zajca je vzletel golob. Cesarjevič je spustil sokola, ta pa je ujel goloba in ga prinesel cesarjeviču v roke. Cesarjevič je vzel goloba in ga razparal, v golobu pa je bil vrabec, in brž ga je zgrabil. Ko je ujel vrabca, mu je rekel: »Zdaj pa mi povej, kje sta moja brata.« Vrabec mu je odgovoril: »Povem, samo nikar mi nič ne stori. Tik za mestom tvojega očeta stoji vodni mlin in v njem so tri šibe. Odsekaj tiste tri šibe in z njimi udari po korenini. Takoj se bodo odprla železna vrata velike kleti. V tisti kleti je toliko ljudi, starih in mladih, bogatih in revnih, majhnih in velikih, žena in deklet, da bi z njimi lahko naselil celo cesarstvo. Tam sta tudi tvoja brata.« Ko je vrabec vse povedal, ga je cesarjevič takoj zgrabil za vrat in zadavil. Cesar sam je bil odšel iz mesta in se povzpel na tisto goro, od koder sta jezdeca opazovala pastirja, ter tudi sam gledal vse, kar se je dogajalo. Ko je pastir tako pokončal zmaja, se je že začelo mračiti. Lepo se je umil, si posadil sokola na ramo, poklical hrta k sebi in stisnil dude pod pazduho, nato pa je med igranjem odgnal ovce proti cesarskemu dvoru. Deklica je hodila ob njem, še vedno vsa prestrašena. Ko sta prišla v mesto, se je vse zgrnilo gledat to čudo. Cesar, ki je z gore opazoval vse njegovo junaštvo, ga je poklical predse in mu dal svojo hčer. Takoj so šli v cerkev, kjer so ju poročili, nato pa so pripravili svatbo, ki je trajala ves teden. Potem je cesarjevič razodel, kdo je in od kod prihaja, in cesar ter vse mesto so se še bolj razveselili. Ko pa je cesarjevič vztrajal, da mora domov, mu je cesar dal številno spremstvo in ga odpravil na pot.

Ko so prišli do tistega vodnega mlina, je cesarjevič ustavil vse spremstvo, sam pa vstopil, odsekal tiste tri šibe in z njimi udaril po korenini. Železna vrata so se takoj odprla, in glej, v kleti je bilo ljudi kot listja in trave. Tedaj je cesarjevič ukazal, naj vsi prihajajo ven drug za drugim in gredo, kamor jih je volja, sam pa je stopil k vratom. Ljudje so prihajali ven drug za drugim in med njimi sta bila tudi njegova brata. Objel ju je in poljubil. Ko so že vsi prišli ven, so se mu zahvalili, da jih je izpustil in rešil, ter odšli vsak na svoj dom. On pa je z bratoma in nevesto odšel domov k očetu in tam živel ter cesaroval do konca svojih dni.