Prevod

Pred davnimi časi je živel neki namestnik poveljnika cesarske straže. Ker je imel na svojem dvornem pokrivalu nenavadno dolg trak, so ga ljudje klicali Akeo no nuši — gospod Dolgi trak. Med njivami pri zahodni Osmi aveniji in aveniji Kjōgoku je stala uboga hišica. Ko je nekoč jezdil mimo nje, ga je ujela nenadna ploha, zato je razjahal in stopil vanjo. V njej je našel žensko, ki je živela sama. Konja je pripeljal pod streho in, da bi počakal, dokler naliv ne mine, sedel na ploščat kamen, podoben majhni skrinji. S kamenčkom je iz kratkočasja potrkaval po njem, ko pa je pogledal vdolbinico, ki jo je izdolbel, je v njej zagledal zlati lesk. »Kako nenavadno!« si je mislil. Odkrušeno mesto je premazal z zemljo, da bi ga zakril, nato pa žensko vprašal: »Kakšen kamen je to?« Odgovorila mu je: »Le kakšen naj bi bil? Že od nekdaj je tu. Nekoč je na tem kraju stala hiša bogataša; tale koča stoji tam, kjer so bila njegova skladišča.« In res je naokrog opazil velike temeljne kamne. »Kamen, na katerem sedite, pa so izkopali iz zemlje, ko so na prostoru nekdanjih skladišč urejali njivo in kopali grede. Zdaj mi leži tu sredi hiše. Rada bi ga spravila stran, toda ženska sem in nimam dovolj moči, zato ga nikakor ne morem premakniti. Tako ga moram pustiti, čeprav mi je ves čas v napoto.« Ob teh besedah je pomislil: »Ta kamen bom vzel. Sicer bo še prišel kdo z ostrim očesom in odkril, kaj je.« Ženski je rekel: »Jaz bi ti vzel tale kamen.« »To bi bilo pa prav imenitno,« je odgovorila. K nekemu služabniku, ki ga je poznal v bližini, je poslal po prazen voz. Ko so hoteli kamen naložiti in odpeljati, je slekel svojo podloženo svileno obleko in jo dal ženski, saj se mu je zdelo greh, da bi ga vzel brez plačila. Ženska je ob tem vsa iz sebe hitela sem ter tja, on pa ji je pojasnil: »Tebi se zdi ta kamen nekoristna reč, jaz pa ga bom doma lahko za kaj porabil. Ker bi bilo narobe, če bi ga vzel kar zastonj, ti dajem to obleko.« »Česa takega si še v sanjah nisem obetala! Za nekoristen kamen naj dobim tako dragoceno oblačilo, pa še kako čudovito je podloženo! Kar strah me je tolikšnega daru,« je vzkliknila. Obesila ga je na drog in se mu priklanjala. Kamen so nato naložili na voz in ga odpeljali k njemu domov. Tam je z njega po malem odbijal koščke in jih prodajal; zanje je dobival riž, denar, vzorčasto svilo in še marsikaj drugega, dokler ni postal silno bogat mož. Severno od zahodne Četrte avenije in zahodno od vrat Kōkamon je ležalo prostrano močvirno zemljišče, veliko približno en mestni kare, kjer ni prebival nihče. Pomislil je, da bi ga lahko kupil za skoraj nič, in ga res dobil za pičlo ceno. Lastniku se je zdelo povsem neuporabno: ne njive ni bilo mogoče urediti na njem ne hiše postaviti. Človeka, ki je bil pripravljen zanj dati še tako malo, je imel za pravega čudaka in mu ga je z veseljem prodal. Ko je gospod Dolgi trak zemljišče kupil, se je odpravil v provinco Cu. S štirimi ali petimi čolni je odplul v okolico Nanive. Priskrbel je veliko sakeja in riževe kaše, pa tudi obilo srpov. Vabil je mimoidoče in jim govoril: »Pridite jest kašo in pit sake! V zameno mi le nakosite nekaj tega trstja.« Ljudje so se veselo zbirali ter mu prinašali po štiri ali pet snopov, po deset, dvajset ali trideset. Ko so tako kosili tri ali štiri dni, je trstja zrasel cel kup, velik kakor gora. Naložil ga je na kakih deset čolnov in se odpravil proti prestolnici. Ker je imel še obilo sakeja, je svojim delavcem med potjo rekel: »Namesto da bi šli praznih rok, raje vlecite čolne po vrvi.« Pili so njegov sake in vlekli, tako da so prav kmalu prispeli do ustja reke Kamo. Od tam je dal trstje z najetimi vozovi prepeljati do svojega močvirnega zemljišča in ga razgrniti po njem. Najel je delavce, ki so čezenj nametali zemljo, nato pa si je tam sezidal hišo natanko po svojih željah. Na južnem kareju je stala hiša velikega svetnika Minamota no Sade, na severnem pa hiša, ki jo je gospod Dolgi trak postavil na zasutem močvirju. Pozneje jo je veliki svetnik Sada odkupil in obe posesti združil v eno, veliko dva mestna kareja. To je današnja tako imenovana Zahodna palača. Zgrajena je bila torej z bogastvom, katerega začetek je bil zlati kamen, ki ga je tisti mož odnesel iz ženine hiše.