Prevod

Vedi, o srečni kralj, da je v davnih časih in minulih vekih živel kralj izmed perzijskih kraljev, ki mu je bilo ime Mohamed bin Sabaik in je vladal deželam Horasana. Vsako leto se je vojskoval proti deželam nevernikov v Indiji, Sindu in na Kitajskem, v deželah onstran reke ter v drugih perzijskih in tujih pokrajinah. Bil je pravičen, pogumen, plemenit in radodaren kralj. Rad je imel prijetna druženja, pripovedi, pesmi, poročila, zgodbe, večerne pomenke in življenjepise ljudi iz davnine. Vsakogar, ki je znal kako nenavadno zgodbo in mu jo povedal, je bogato obdaril. Pravijo, da je tujcu, ki je prišel predenj z nenavadno pripovedjo in ga s svojim pripovedovanjem očaral, podaril dragoceno častno oblačilo in tisoč dinarjev, mu dal osedlanega in zauzdanega konja, ga oblekel od glave do pet ter ga zasul z velikimi darovi. Mož je darove vzel in šel svojo pot. Nekoč je prišel k njemu starec z nenavadno pripovedjo in mu jo povedal. Kralju je bila všeč in njegove besede so ga prevzele, zato je ukazal, naj mu dajo imenitno nagrado, med drugim tisoč horasanskih dinarjev in konja s popolno opravo. Glas o tem kralju se je nato razširil po vseh deželah in zanj je slišal tudi mož, ki so mu pravili trgovec Hasan. Bil je plemenit in radodaren, učenjak, pesnik in kreposten mož. Kralj pa je imel zavistnega vezirja, zlonamernega spletkarja, ki ni maral nikogar, ne bogatega ne revnega. Kadar koli je kdo prišel h kralju in mu je ta kaj podaril, mu je vezir zavidal in govoril: »S tem zapravljate bogastvo in pogubljate deželo, kralj pa kar naprej tako ravna.« Toda iz vezirja sta govorila le zavist in sovraštvo.

Ko je kralj slišal za trgovca Hasana, je poslal ponj in ga dal pripeljati predse. Ko je prišel, mu je rekel: »O trgovec Hasan, vezir mi nasprotuje in je postal moj sovražnik zaradi denarja, ki ga dajem pesnikom, družabnikom ter pripovedovalcem zgodb in pesmi. Hočem, da mi poveš lepo zgodbo in nenavadno pripoved, kakršne še nikoli nisem slišal. Če mi bo tvoja pripoved všeč, ti bom dal številne dežele z njihovimi gradovi vred in jih dodal tvojemu fevdu. Vse svoje kraljestvo bom položil v tvoje roke in te postavil za prvega med svojimi vezirji; sedel boš na moji desnici in vladal mojim podložnikom. Če pa mi ne prineseš tega, kar sem zahteval, ti bom vzel vse, kar imaš, in te izgnal iz svojih dežel.« Trgovec Hasan je odgovoril: »Slišim in ubogam, naš gospod kralj. Toda tvoj služabnik te prosi, da mu daš leto dni časa. Potem ti bom povedal zgodbo, kakršne v svojem življenju še nisi slišal, niti ni kdo drug kdaj slišal podobne ali lepše.« Kralj je rekel: »Dajem ti celo leto časa.« Nato je naročil, naj prinesejo dragoceno častno oblačilo, ga oblekel vanj in mu dejal: »Ostani doma. Vse leto nikamor ne jezdi, ne hodi in ne prihajaj, dokler ne boš imel tega, kar sem zahteval. Če mi to prineseš, te čaka posebna milost; veseli se tega, kar sem ti obljubil. Če pa mi tega ne prineseš, nisi več naš in mi nismo več tvoji.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila 757. noč

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je kralj Mohamed bin Sabaik trgovcu Hasanu dejal: »Če mi prineseš, kar sem zahteval, te čaka posebna milost; veseli se tega, kar sem ti obljubil. Če pa mi tega ne prineseš, nisi več naš in mi nismo več tvoji.« Trgovec Hasan je poljubil tla pred njim in odšel. Nato je med svojimi mameluki izbral pet mož, ki so vsi znali brati in pisati ter so bili krepostni, razumni in izobraženi, med njegovimi najzaupnejšimi služabniki. Vsakemu je dal pet tisoč dinarjev in jim rekel: »Prav za tak dan sem vas vzgajal. Pomagajte mi izpolniti kraljevo željo in me rešite iz njegovih rok.« Odgovorili so mu: »Kaj želiš, da storimo? Svoje življenje bi dali zate.« Rekel jim je: »Hočem, da vsak izmed vas odpotuje v drugo pokrajino ter temeljito poizveduje pri učenjakih, književnikih, modrih možeh in pripovedovalcih nenavadnih zgodb in čudovitih dogodkov. Poiščite mi zgodbo o Sajfu al Muluku in mi jo prinesite. Če jo najdete pri kom, ga premamite s plačilom; kolikor koli zlata ali srebra bo zahteval, mu ga dajte. Tudi če bi zahteval tisoč dinarjev, mu dajte, kolikor imate pri roki, ostalo pa mu obljubite, in mi zgodbo prinesite. Tistega med vami, ki jo bo našel in mi jo prinesel, bom obdaril z dragocenimi častnimi oblačili in obilnimi darovi; nihče mi ne bo ljubši od njega.« Nato je trgovec Hasan enemu rekel: »Ti pojdi v Indijo in Sind ter v njune pokrajine in okrožja.« Drugemu je dejal: »Ti pojdi v Perzijo in na Kitajsko ter v njune pokrajine.« Tretjemu je rekel: »Ti pojdi v Horasan ter v njegova okrožja in pokrajine.« Četrtemu je dejal: »Ti pojdi v dežele Magreba, v vse njihove pokrajine, okrožja in najbolj oddaljene kraje.« Petemu pa je rekel: »Ti pojdi v Sirijo in Egipt ter v njuna okrožja in pokrajine.« Potem jim je trgovec izbral srečen dan in dejal: »Odpotujte tega dne in si na vso moč prizadevajte dobiti, kar potrebujem. Nikar ne popuščajte, četudi bi morali žrtvovati življenje.« Poslovili so se od njega in odpotovali, vsak v smer, ki mu jo je določil. Štirje so bili zdoma štiri mesece; iskali so, a niso ničesar našli. Trgovec Hasan je bil silno potrt, ko so se ti štirje mameluki vrnili in mu povedali, da so po mestih, deželah in pokrajinah iskali, kar je želel njihov gospodar, vendar niso našli ničesar. Peti mameluk pa je potoval, dokler ni prišel v Sirijo in dosegel mesta Damask. Našel je prijetno in varno mesto, polno drevja, rek, sadja in ptic, ki so slavile Boga, Edinega in Vsemogočnega, stvarnika noči in dneva. Tam je ostal nekaj dni in poizvedoval o tem, kar je potreboval njegov gospodar, vendar mu nihče ni znal odgovoriti. Že je nameraval oditi iz mesta in potovati drugam, ko je zagledal mladeniča, ki je tekel in se spotikal ob robove svojega oblačila. Mameluk ga je vprašal: »Zakaj tako zaskrbljeno tečeš? Kam si namenjen?« Mladenič mu je odgovoril: »Tukaj je starec, ki vsak dan ob tem času sede na stol in pripoveduje lepe zgodbe, dogodke in večerne pripovedi, kakršnih še nihče ni slišal. Tečem, da bi si našel prostor blizu njega, in bojim se, da zaradi množice ne bom dobil nobenega mesta.« Mameluk mu je rekel: »Vzemi me s seboj.« Mladenič je odvrnil: »Potem pohiti.« Mameluk je zaklenil vrata in urno odšel z njim, dokler nista prišla na kraj, kjer je starec pripovedoval ljudem. Videl je moža prijaznega obraza, ki je sedel na stolu in govoril zbranim. Sedel je blizu njega in prisluhnil njegovi pripovedi. Ob sončnem zahodu je starec končal. Ljudje, ki so poslušali njegove besede, so se razšli, mameluk pa je pristopil in ga pozdravil. Starec mu je odzdravil še prisrčneje in mu izkazal spoštovanje. Mameluk mu je rekel: »Gospod starec, prijeten in dostojanstven mož si, pa tudi tvoje pripovedovanje je lepo. Rad bi te nekaj vprašal.« Starec je odgovoril: »Vprašaj, kar želiš.« Mameluk ga je vprašal: »Ali poznaš zgodbo o Sajfu al Muluku in Badiat al Džamal?« Starec mu je rekel: »Od koga si slišal za to? Kdo ti je povedal zanjo?« Mameluk je odgovoril: »Od nikogar nisem slišal zanjo, temveč prihajam iz daljnih dežel in prav zaradi te zgodbe sem se odpravil na pot. Če jo imaš, ti dam zanjo, kolikor boš zahteval. Bodi milosten in mi jo nakloni; naj bo to plemenito delo, ki ga storiš v blagor svoje duše. Ko bi imel svoje življenje na dlani in ti ga dal v zameno zanjo, bi bil tega vesel.« Starec mu je rekel: »Pomiri se in bodi vesel; dobil jo boš. Toda te pripovedi se ne pripoveduje ob cesti in te zgodbe ne dam vsakomur.« Mameluk je dejal: »Pri Bogu, gospod, ne odreči mi je. Zahtevaj, kar koli hočeš.« Starec mu je odgovoril: »Če hočeš to zgodbo, mi daj sto dinarjev in dal ti jo bom, vendar pod petimi pogoji.« Ko je mameluk izvedel, da jo starec ima in mu jo je pripravljen dati, se je silno razveselil in rekel: »Dam ti sto dinarjev zanjo in deset za tvoj trud ter jo sprejmem pod pogoji, ki si jih omenil.« Starec mu je dejal: »Pojdi po zlato in pridi po tisto, kar iščeš.« Mameluk je vstal, poljubil starčeve roke in se ves vesel vrnil v svoje bivališče. Vzel je sto deset dinarjev in jih spravil v mošnjo, ki jo je imel pri sebi. Zjutraj je vstal, se oblekel, vzel dinarje in jih odnesel starcu. Našel ga je sedečega pred vrati njegove hiše in ga pozdravil. Starec mu je odzdravil, mameluk pa mu je izročil sto deset dinarjev. Starec jih je vzel, vstal in stopil v hišo. Mameluka je povabil noter, mu pokazal, kam naj sede, in predenj položil črnilnik, pero in papir. Nato mu je prinesel knjigo in rekel: »Iz te knjige si prepiši, kar iščeš: zgodbo o Sajfu al Muluku.« Mameluk je sedel in pisal, dokler ni prepisal vse zgodbe. Potem jo je prebral starcu in popravil prepis. Nato mu je starec rekel: »Vedi, sin moj, da je prvi pogoj ta, da te zgodbe ne pripoveduješ ob cesti, ne pred ženskami in dekleti, ne pred sužnji in bedaki in ne pred otroki. Bereš jo lahko le pred emirji, kralji, vezirji ter učenimi razlagalci in drugimi razgledanimi možmi.« Mameluk je sprejel pogoje, poljubil starčeve roke, se poslovil in odšel. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila 758. noč

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je Hasanov mameluk, potem ko je prepisal zgodbo iz knjige starca v Siriji in mu je ta povedal svoje pogoje, vzel slovo in odšel od njega. Še istega dne se je ves vesel odpravil na pot. Od silne sreče, ker je dobil zgodbo o Sajfu al Muluku, je neutrudno hitel naprej, dokler ni dosegel svoje dežele. Svojega spremljevalca je poslal k trgovcu z veselo novico: »Tvoj mameluk se je srečno vrnil ter dosegel, kar je želel in iskal.« Ko je mameluk prispel v gospodarjevo mesto in mu poslal glasnika, je do izteka roka, ki ga je kralj dal trgovcu Hasanu, ostalo le še deset dni. Stopil je pred svojega gospodarja, trgovca, in mu povedal, kaj se mu je zgodilo. Ta se je neizmerno razveselil. Mameluk si je nato odpočil v svoji sobi, gospodarju pa izročil knjigo z zgodbo o Sajfu al Muluku in Badiat al Džamal. Ko jo je njegov gospodar zagledal, je slekel vsa oblačila, ki jih je imel na sebi, in z njimi obdaril mameluka. Dal mu je tudi deset plemenitih konj, deset kamel, deset mul, tri sužnje in dva mameluka. Trgovec je nato vzel zgodbo, jo lastnoročno prepisal v jasni obliki in odšel h kralju. Rekel mu je: »O srečni kralj, prinesel sem ti čudovito pripoved in lepe, redke zgodbe, kakršnih še nihče ni slišal.« Ko je kralj slišal besede trgovca Hasana, je nemudoma ukazal, naj pridejo vsi razumni emirji, krepostni učenjaki, književniki, pesniki in bistroumni možje. Trgovec Hasan je sedel in pred kraljem prebral to pripoved. Kralj in vsi navzoči so se ob njej čudili in jo občudovali. Zbranim je bila tako všeč, da so ga zasuli z zlatom, srebrom in dragulji. Nato je kralj trgovcu Hasanu podaril dragoceno častno oblačilo izmed svojih najimenitnejših oblačil in mu dal veliko mesto z njegovimi gradovi in posestvi vred. Postavil ga je med svoje najvišje vezirje in mu odkazal sedež na svoji desnici. Pisarjem je ukazal, naj to zgodbo zapišejo z zlatom in jo shranijo v njegovi zasebni zakladnici. Odtlej je kralj, kadar koli ga je obšla tesnoba, poklical trgovca Hasana, da mu jo je prebral.

Vsebina te zgodbe pa je bila takšna: V davnih časih in minulih vekih je v Egiptu živel kralj po imenu Asim bin Safvan. Bil je velikodušen in radodaren kralj, mogočen in dostojanstven. Imel je številne dežele, gradove, trdnjave, vojske in čete. Njegov vezir se je imenoval Faris bin Salih. Vsi so častili sonce in ogenj namesto Veličastnega, Mogočnega in Vsemogočnega Kralja. Ta kralj se je močno postaral in starost, bolezen ter onemoglost so ga izčrpale, saj je živel že sto osemdeset let. Ni pa imel ne sina ne hčere in zaradi tega sta ga noč in dan težili skrb in žalost. Nekega dne je sedel na svojem kraljevskem prestolu, emirji, vezirji, poveljniki in državni dostojanstveniki pa so mu po ustaljeni navadi stregli, vsak glede na svoj položaj. Vsakemu emirju, ki je prišel predenj z enim ali dvema sinovoma, je kralj zavidal in si govoril: »Vsakdo je srečen in vesel svojih otrok, jaz pa nimam nobenega. Jutri bom umrl ter zapustil svoje kraljestvo, prestol, posestva, zakladnice in bogastvo. Vse bodo pobrali tujci, mene pa se nihče več ne bo spominjal in za menoj na svetu ne bo ostalo niti ime.« Kralj Asim se je potopil v morje misli in od tolikšne žalosti in skrbi, ki so mu preplavljale srce, zajokal. Stopil je s prestola, sedel na tla, jokal in se ponižno tožil. Ko so vezir in zbrani državni veljaki videli, kaj počne, so zaklicali ljudem: »Pojdite domov in si odpočijte, dokler se kralj ne povrne k sebi.« Razšli so se in ostala sta le kralj in vezir. Ko se je kralj nekoliko zbral, je vezir poljubil tla pred njim in rekel: »O kralj tega časa, kaj je vzrok tvojemu joku? Povej mi, kateri kralj, grajski gospod, emir ali državni veljak je postal tvoj sovražnik. O kralj, povej mi, kdo ti nasprotuje, da se vsi obrnemo proti njemu in mu iztrgamo dušo iz telesa.« Kralj ni spregovoril in ni dvignil glave. Vezir je še drugič poljubil tla pred njim in rekel: »O kralj tega časa, kakor tvoj sin in suženj sem, saj si me ti vzgojil. Če jaz ne poznam vzroka tvoje žalosti, skrbi in obupa ter tega, kar te je doletelo, kdo drug ga bo poznal in zasedel moje mesto ob tebi? Povej mi, kaj je vzrok temu joku in žalosti.« Kralj ni rekel ničesar, ni odprl ust in ni dvignil glave. Še naprej je jokal, glasno ihtel, bridko tožil in vzdihoval, vezir pa je potrpežljivo vztrajal ob njem. Naposled mu je rekel: »Če mi ne poveš, kaj je vzrok temu, se bom ta hip pred tvojimi očmi ubil, kajti ne morem te gledati tako potrtega.« Tedaj je kralj Asim dvignil glavo, si obrisal solze in rekel: »O zvesti vezir, pusti me z mojimi skrbmi in žalostjo. Dovolj imam gorja v srcu.« Vezir mu je dejal: »Povej mi, o kralj, zakaj jočeš. Morda bo Bog po mojih rokah poslal olajšanje.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila 759. noč

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je vezir kralju Asimu dejal: »Povej mi, kaj je vzrok temu joku. Morda ti bo Bog po mojih rokah poslal olajšanje.« Kralj mu je odgovoril: »O vezir, ne jočem zaradi denarja, ne zaradi konj ali česa podobnega. Toda postal sem star mož, blizu sto osemdeset let mi je, pa nisem bil obdarjen ne s sinom ne s hčerjo. Ko umrem, me bodo pokopali, za menoj bo izginila vsaka sled in moje ime bo pozabljeno. Tujci bodo prevzeli moj prestol in kraljestvo, mene pa se nihče več ne bo spominjal.« Vezir je rekel: »O kralj tega časa, jaz sem sto let starejši od tebe, pa tudi meni ni bil nikoli dan otrok. Noč in dan živim v skrbi in žalosti. Kaj naj torej storiva? Slišal pa sem za Sulejmana bin Davuda, mir z obema, in da ima velikega Gospoda, ki zmore vse. Zato bi moral oditi k njemu z darilom in ga prositi, naj se obrne na svojega Gospoda; morda bo ta vsakemu od naju naklonil sina.« Vezir se je nato pripravil na pot, vzel dragoceno darilo in se z njim odpravil k Sulejmanu bin Davudu, mir z obema.

Tako je bilo z vezirjem. Kar pa zadeva Sulejmana bin Davuda, mir z obema, mu je Bog, slavljen in vzvišen, razodel: »O Sulejman, egiptovski kralj je poslal k tebi svojega velikega vezirja z darovi in dragocenostmi; med njimi je to in to. Pošlji mu naproti svojega vezirja Asafa bin Barhijo, da ga na počivališčih sprejme s častmi in oskrbo. Ko pride predte, mu reci: ‘Kralj te je poslal, da bi prosil za to in to, in tvoja želja je takšna in takšna.’ Nato ga povabi k veri.« Sulejman je tedaj svojemu vezirju Asafu ukazal, naj vzame s seboj nekaj dvorjanov in goste na počivališčih sprejme s častmi in izbrano hrano. Asaf je pripravil vse potrebno in jim odšel naproti. Potoval je, dokler ni srečal Farisa, vezirja egiptovskega kralja. Sprejel ga je, ga pozdravil ter njemu in njegovim spremljevalcem izkazal najvišje časti. Na počivališčih jim je priskrbel hrano in krmo za živali ter jim rekel: »Dobrodošli, dragi gostje! Veselite se, kajti vaša želja bo izpolnjena. Bodite mirni in srečni, naj se vam srce razvedri.« Vezir si je mislil: »Kdo jim je povedal za to?« Nato je vprašal Asafa bin Barhijo: »Gospod, kdo vam je povedal za nas in naše namene?« Asaf mu je odgovoril: »Sulejman bin Davud, mir z obema, nam je to povedal.« Vezir Faris je vprašal: »Kdo pa je povedal našemu gospodu Sulejmanu?« Odgovoril mu je: »Gospod nebes in zemlje, Bog vsega stvarstva.« Vezir Faris je dejal: »To je resnično velik Bog.« Asaf ga je vprašal: »Mar ga vi ne častite?« Faris, vezir egiptovskega kralja, je odgovoril: »Mi častimo sonce in se mu priklanjamo do tal.« Asaf mu je rekel: »O vezir Faris, sonce je le eno izmed nebesnih teles, ki jih je ustvaril Bog, slavljen in vzvišen. Nikakor ne more biti Gospod, saj se včasih pokaže in včasih izgine. Naš Gospod pa je vedno navzoč, nikoli ne izgine in je vsemogočen.«

Potovali so še nekaj časa, dokler niso prišli v bližino prestola kralja Sulejmana bin Davuda, mir z obema. Sulejman bin Davud, mir z obema, je svojim vojskam ljudi, džinov in drugih bitij ukazal, naj se razvrstijo ob poti. Morske zveri, sloni, tigri in gepardi so se postavili v dve vrsti, vsaka živalska vrsta zase. Tudi džini so se razvrstili v dve vrsti; vsi so se odkrito pokazali očem v strašnih podobah najrazličnejših oblik. Ptice so nad ljudmi razprostrle krila, da bi jim dajale senco, in so se med seboj oglašale v vseh jezikih in z vsemi mogočimi napevi. Ko so Egipčani prišli do njih, jih je obšel strah in niso si upali naprej. Asaf jim je rekel: »Stopite mednje in pojdite naprej, nič se jih ne bojte. To so podložniki Sulejmana bin Davuda in nihče vam ne bo škodoval.« Nato je Asaf stopil mednje, vsi drugi pa so mu sledili, med njimi tudi prestrašeni spremljevalci vezirja egiptovskega kralja. Hodili so naprej, dokler niso prispeli v mesto. Tam so jih nastanili v hiši za goste, jim izkazali največje časti in jih tri dni gostili z izbranimi pojedinami. Nato so jih pripeljali pred Božjega preroka Sulejmana, mir z njim. Ko so stopili predenj, so hoteli poljubiti tla pred njim, toda Sulejman bin Davud jim je to preprečil in rekel: »Človek naj se prikloni do tal le Bogu, Mogočnemu in Veličastnemu, stvarniku zemlje, nebes in vsega drugega. Kdor izmed vas želi stati, naj stoji, vendar naj nihče ne stoji zato, da bi mi stregel.« Ubogali so. Vezir Faris in nekateri njegovi služabniki so sedli, nekaj nižjih služabnikov pa je ostalo na nogah, da bi stregli njemu. Ko so se posedli, so prednje razgrnili pogrinjke in vsi zbrani so jedli, dokler se niso nasitili. Nato je Sulejman egiptovskemu vezirju naročil, naj pove svojo željo, da mu bo izpolnjena. Rekel mu je: »Govori in se ničesar ne boj glede tega, zaradi česar si prišel. Saj si prišel le zato, da bi se ti izpolnila neka želja. Jaz ti jo bom povedal: takšna in takšna je. Egiptovskemu kralju, ki te je poslal, je ime Asim. Postal je star, onemogel in slaboten, Bog pa mu ni naklonil ne sina ne hčere, zato ga noč in dan mučijo žalost, skrb in težke misli. Nekega dne je sedel na svojem kraljevskem prestolu in pred njega so prišli emirji, vezirji in najvišji dostojanstveniki njegove države. Videl je, da imajo nekateri dva sinova, drugi enega in spet drugi tri; prihajali so s svojimi otroki in se postavljali v njegovo službo. Tedaj se je zamislil in si od silne žalosti rekel: ‘Le kdo bo prevzel moje kraljestvo po moji smrti? Mar ga ne bo dobil tujec, jaz pa bom, kakor da me nikoli ni bilo?’ Zaradi tega se je potopil v morje misli in ostal žalosten in zamišljen, dokler mu niso oči prekipele od solz. Obraz si je zakril z robcem in bridko zajokal. Nato je vstal s prestola in sedel na tla, jokal in ihtel. Nihče razen vzvišenega Boga ni vedel, kaj se skriva v njegovem srcu, medtem ko je sedel na tleh.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila 760. noč

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je Božji prerok Sulejman bin Davud, mir z obema, vezirju Farisu povedal vse o kraljevi žalosti in joku ter o tem, kar se je od začetka do konca zgodilo med kraljem in njegovim vezirjem Farisom. Nato je vezirja vprašal: »O vezir, ali je to, kar sem ti povedal, res?« Vezir Faris je odgovoril: »O Božji prerok, vse, kar si povedal, je resnično in točno. Toda, o Božji prerok, ko sva se s kraljem pogovarjala o tem, ni bilo ob naju nikogar in nihče med ljudmi ni vedel za najin pogovor. Kdo ti je povedal vse to?« Sulejman mu je odgovoril: »Povedal mi je moj Gospod, ki pozna zahrbtne poglede oči in vse, kar skrivajo srca.« Tedaj je vezir Faris rekel: »O Božji prerok, to je resnično plemenit in velik Gospod, ki zmore vse.« Vezir Faris in njegovi spremljevalci so nato sprejeli islam. Božji prerok Sulejman je vezirju rekel: »S seboj imaš takšne in takšne dragocenosti in darove.« Vezir je pritrdil. Sulejman mu je dejal: »Vse sem sprejel od tebe, vendar ti jih podarjam nazaj. Ti in tvoji spremljevalci si odpočijte tam, kjer ste nastanjeni, dokler vas ne mine utrujenost od poti. Jutri pa bomo, če vzvišeni Bog da, tvojo željo v celoti izpolnili, po volji vzvišenega Boga, Gospoda zemlje in nebes ter stvarnika vsega stvarstva.«

Vezir Faris se je vrnil v svoje bivališče in naslednji dan znova odšel h gospodu Sulejmanu. Božji prerok Sulejman mu je rekel: »Ko prideš h kralju Asimu bin Safvanu in se srečata, splezajta na tisto drevo in tam tiho sedita. Ko nastopi čas med obema molitvama in opoldanska vročina popusti, sestopita in poglejta pod drevo. Od tam bosta prišli dve kači; ena bo imela glavo kakor opica, druga pa kakor ifrit. Ko ju zagledate, streljajta nanju s puščicami in ju ubijta. Nato vsaki odrežita za ped pri glavi in prav toliko pri repu ter te dele zavrzita. Ostalo bo njuno meso. Skuhajta ga, skrbno ga pripravita in dajta jesti svojima ženama. Tisto noč lezita z njima in po volji vzvišenega Boga bosta spočeli sinova.« Nato je Sulejman, mir z njim, prinesel prstan, meč in sveženj, v katerem sta bila dva kaftana, okrašena z dragulji, ter rekel: »O vezir Faris, ko vajina sinova odrasteta in postaneta moža, dajta vsakemu po enega od teh dveh kaftanov.« Zatem je vezirju dejal: »V Božjem imenu! Vzvišeni Bog je izpolnil tvojo željo. Zdaj ti preostane le še, da z njegovim blagoslovom odpotuješ, kajti kralj noč in dan pričakuje tvojo vrnitev in nenehno pogleduje na pot.«

Vezir Faris je nato pristopil k Božjemu preroku Sulejmanu bin Davudu, mir z obema, se poslovil od njega, mu poljubil roke in odšel. Preostanek dneva je potoval, vesel, da je dosegel, kar je želel. Noč in dan je neutrudno hitel in potoval, dokler se ni približal Egiptu. Tedaj je nekaj svojih služabnikov poslal h kralju Asimu, da bi mu naznanili njegov prihod. Ko je kralj Asim slišal, da se vezir vrača in da je njegova želja izpolnjena, so se on, njegovi zaupniki, dostojanstveniki kraljestva in vsi vojaki silno razveselili, še posebej tega, da se vezir Faris vrača živ in zdrav. Ko sta se kralj in vezir srečala, je vezir razjahal, poljubil tla pred njim in ga razveselil z novico, da je njegova želja v celoti izpolnjena. Nato ga je povabil k veri in islamu. Kralj Asim je sprejel islam in vezirju Farisu rekel: »Pojdi domov in si nocoj odpočij. Počivaj še ves teden in pojdi v kopališče. Nato pridi k meni, da ti povem nekaj, o čemer bova premislila.« Vezir je poljubil tla in s svojim spremstvom, mladimi strežaji in služabniki odšel domov. Počival je osem dni, nato pa odšel h kralju in mu povedal vse, kar se je zgodilo med njim in Sulejmanom bin Davudom, mir z obema. Zatem mu je rekel: »Vstani in pojdi sam z menoj.« Kralj in vezir sta vstala, vzela dva loka in puščice ter splezala na drevo. Tam sta tiho sedela, dokler ni minila opoldanska vročina, in ostala do poznega popoldneva. Nato sta sestopila, pogledala pod drevo in zagledala dve kači, ki sta prilezli izpod njega. Kralj ju je opazoval in sta mu ugajali, saj sta ga prevzeli z zlatima obročema okrog vratu. Rekel je: »O vezir, ti dve kači nosita zlata obroča! Pri Bogu, to je res čudovito. Ujemiva ju, spraviva v kletko in ju občudujva.« Vezir mu je odgovoril: »Bog ju je ustvaril, da bi nama koristili. Ti izstreli puščico v eno, jaz pa v drugo.« Oba sta izstrelila puščici, kači ubila, pri glavah odrezala za ped in pri repih prav toliko ter te dele zavrgla. Ostalo sta odnesla v kraljevo palačo, poklicala kuharja in mu dala meso. Rekla sta mu: »To meso dobro pripravi s praženo zabelo in začimbami, razdeli ga v dve skledi ter ju prinesi sem ob določenem času in ob določeni uri. Nikar ne zamujaj.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila 761. noč

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da sta kralj in vezir kuharju dala meso obeh kač in mu rekla: »Skuhaj ga, razdeli v dve skledi in ju prinesi sem. Nikar ne zamujaj.« Kuhar je vzel meso, ga odnesel v kuhinjo in ga skrbno pripravil z izvrstno praženo zabelo. Nato ga je razdelil v dve skledi in ju prinesel pred kralja in vezirja. Kralj je vzel eno skledo, vezir drugo, jed pa sta dala svojima ženama. Tisto noč sta spala z njima in po volji, moči ter odredbi Boga, slavljenega in vzvišenega, sta obe spočeli. Kralj je nato tri mesece živel v nemiru in si govoril: »Le ali je to res ali ni?« Nekega dne pa je njegova žena sedela in otrok se je premaknil v njenem trebuhu. Tedaj je spoznala, da je noseča. Obšla jo je bolečina in obraz ji je spremenil barvo. Poklicala je najstarejšega izmed svojih služabnikov in mu rekla: »Pojdi h kralju, kjer koli že je, in mu povej: ‘O kralj tega časa, prinašam ti veselo novico: nosečnost naše gospe se je pokazala in otrok se je premaknil v njenem trebuhu.’« Služabnik je ves vesel pohitel in našel kralja samega, z roko na licu, zatopljenega prav v te misli. Pristopil je, poljubil tla pred njim in mu povedal, da je njegova žena noseča. Ko je kralj slišal njegove besede, je skočil na noge in od silnega veselja služabniku poljubil roko in glavo. Slekel je oblačila, ki jih je imel na sebi, mu jih dal in rekel navzočim v svoji dvorani: »Kdor me ima rad, naj ga obdari.« Dali so mu toliko denarja, draguljev, rubinov, konj, mul in vrtov, da se jih ni dalo prešteti.

Prav tedaj je pred kralja stopil vezir in rekel: »O kralj tega časa, pravkar sem sam sedel doma, z nemirnim srcem razmišljal o nosečnosti in se spraševal: ‘Le ali je res? Ali bo Hatun zanosila ali ne?’ Tedaj je vstopil služabnik in me razveselil z novico, da je moja žena Hatun noseča, da se je otrok premaknil v njenem trebuhu in da se ji je spremenila barva obraza. Od veselja sem slekel oblačila, ki sem jih imel na sebi, jih dal služabniku, mu podaril tisoč dinarjev in ga postavil za prvega med služabniki.« Kralj Asim je nato rekel: »O vezir, Bog, blagoslovljen in vzvišen, nama je iz svoje milosti, dobrote, radodarnosti in naklonjenosti podelil blagoslov in pravo vero. Počastil naju je s svojo velikodušnostjo in milostjo ter naju povedel iz teme v svetlobo. Zato bi rad ljudem prinesel olajšanje in veselje.« Vezir mu je odgovoril: »Stori, kar želiš.« Kralj je dejal: »O vezir, takoj pojdi in izpusti vse, ki so v ječi zaradi zločinov, dolgov ali kakršnega koli prestopka. Pozneje bomo vsakemu odmerili, kar si zasluži. Ljudem za tri leta odpustimo davek. Okrog mestnega obzidja postavi kuhinjo in kuharjem ukaži, naj obesijo kotle vseh vrst, kuhajo najrazličnejše jedi in ne nehajo kuhati ne ponoči ne podnevi. Vsi, ki živijo v tem mestu in v bližnjih ali daljnih deželah okoli njega, naj jedo in pijejo ter odnašajo hrano domov. Ukaži jim, naj se sedem dni veselijo in krasijo mesto, svojih prodajalnic pa naj ne zapirajo ne ponoči ne podnevi.«

Vezir je nemudoma odšel in storil, kar mu je ukazal kralj Asim. Mesto, trdnjavo in stolpe so najlepše okrasili, ljudje so si nadeli najlepša oblačila ter jedli, pili, se igrali in veselili. Ko je kraljevi ženi napočil čas, so jo obšle porodne bolečine in rodila je sina, lepega kakor polna luna. Kralj mu je dal ime Sajf al Muluk. Tudi vezirjeva žena je rodila sina, svetlega kakor jutro, in vezir ga je imenoval Saad. Ko sta odrasla, se je kralj Asim ob pogledu nanju vselej silno razveselil. Ko sta dopolnila dvajset let, je kralj poklical svojega vezirja Farisa na samoten pogovor in mu rekel: »O vezir, nekaj mi je prišlo na misel in rad bi to storil, vendar se prej želim posvetovati s teboj.« Vezir mu je odgovoril: »Kar koli ti je prišlo na misel, stori, kajti tvoje odločitve so blagoslovljene.« Kralj Asim je dejal: »O vezir, postal sem star in onemogel mož, saj sem dočakal visoko starost. Rad bi se umaknil v samoto, da bi častil vzvišenega Boga, svoje kraljestvo in oblast pa bi predal sinu Sajfu al Muluku. Postal je lep mladenič, izvrsten v viteških veščinah, razumen, izobražen, dostojanstven in sposoben vladati. Kaj meniš o tej zamisli, o vezir?« Vezir je odgovoril: »Odlična zamisel je, blagoslovljena in srečna. Če storiš to, bom tudi jaz ravnal enako in moj sin Saad bo njegov vezir, saj je lep mladenič, poln znanja in preudarnosti. Oba bosta skupaj, midva pa bova bedela nad njunimi zadevami in ju ne bova zanemarjala, temveč ju usmerjala na pravo pot.«

Nato je kralj Asim svojemu vezirju rekel: »Napiši pisma in jih pošlji z glasniki v vse pokrajine, dežele, trdnjave in gradove, ki so pod najino oblastjo. Njihovim veljakom ukaži, naj bodo v določenem mesecu na Slonjem trgu.« Vezir Faris je takoj odšel in pisal vsem upraviteljem, grajskim gospodom in drugim pod oblastjo kralja Asima, naj se zberejo v določenem mesecu. Ukazal je tudi, naj pridejo vsi prebivalci mesta, naj živijo blizu ali daleč. Ko je večji del določenega časa minil, je kralj Asim svojim strežajem naročil, naj sredi trga postavijo velike šotore, jih okrasijo z najrazkošnejšim okrasjem in namestijo veliki prestol, na katerem kralj sedi le ob praznikih. Nemudoma so storili vse, kar jim je ukazal, in postavili prestol. Prišli so namestniki, dvorni komorniki in emirji, nato je prišel še kralj in ukazal razglasiti med ljudmi: »V Božjem imenu, pojdite na trg!« Emirji, vezirji ter gospodarji pokrajin in posestev so se zbrali na trgu in po ustaljeni navadi stopili v kraljevo službo. Vsak je zasedel svoje mesto; nekateri so sedli, drugi stali, dokler se niso zbrali vsi ljudje. Kralj je ukazal, naj razgrnejo pogrinjke, in tako so storili. Jedli so, pili in molili za kralja.

Nato je kralj ukazal dvorjanom, naj ljudem oznanijo, da ne smejo oditi. Razglasili so: »Nihče naj ne odide, dokler ne sliši kraljevih besed!« Potem so odgrnili zastor in kralj je rekel: »Kdor me ima rad, naj ostane in prisluhne mojim besedam.« Vsi so sedli, pomirjeni, čeprav jih je prej navdajal strah. Kralj je vstal, jih zaprisegel, naj nihče ne zapusti svojega mesta, in jim dejal: »Emirji, vezirji in državni dostojanstveniki, veliki in mali, in vsi drugi, ki ste tu zbrani! Ali veste, da sem to kraljestvo podedoval po očetih in dedih?« Odgovorili so: »Da, o kralj, vsi to vemo.« Rekel jim je: »Vi in jaz smo nekoč častili sonce in mesec, potem pa nam je vzvišeni Bog podaril vero, nas rešil iz teme in pripeljal v svetlobo ter nas vodil k islamu. Vedite, da sem zdaj že ostarel, onemogel in slaboten. Želim se umakniti v samotno celico, tam častiti vzvišenega Boga in ga prositi odpuščanja za pretekle grehe. Moj sin Sajf al Muluk pa je sposoben vladar. Veste, da je lep, zgovoren mladenič, izveden v državnih zadevah, razumen, kreposten in pravičen. Zato mu želim še ta hip izročiti svoje kraljestvo, ga postaviti za vašega kralja namesto sebe in ga posaditi na svoj prestol. Sam se bom umaknil v samoto in se posvetil čaščenju vzvišenega Boga, moj sin Sajf al Muluk pa bo prevzel oblast in vam sodil. Kaj pravite na to, vsi skupaj?« Vsi so vstali, pred njim poljubili tla in mu obljubili poslušnost in pokorščino. Rekli so: »Naš kralj in zaščitnik! Tudi če bi nam za vladarja postavil enega svojih sužnjev, bi ga ubogali, poslušali tvoje besede in izpolnili tvoj ukaz. Kaj šele tvojega sina Sajfa al Muluka! Sprejemamo ga z vsem srcem in ga bomo nosili na očeh in na glavi.« Tedaj je kralj Asim ibn Safvan vstal, sestopil s prestola in posadil sina na veliki prestol. Snel je krono s svoje glave in jo položil sinu na glavo, mu okoli pasu pripel kraljevski pas, sam pa sedel na kraljevski stol ob njem. Emirji, vezirji, državni velikaši in vse ljudstvo so vstali, pred novim kraljem poljubili tla in stoje govorili drug drugemu: »Vreden je kraljevske oblasti in bolj upravičen do nje kakor kdorkoli drug.« Razglasili so mir in varnost ter zanj prosili zmage in sreče. Sajf al Muluk je med vse navzoče trosil zlato in srebro. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prekinila je svojo dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila sedemsto dvainšestdeseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je kralj Asim posadil svojega sina Sajfa al Muluka na prestol in da so vsi navzoči zanj prosili zmage in sreče. Sajf al Muluk je med vse ljudi trosil zlato in srebro, delil častna oblačila, poklanjal darove in bogato obdaroval. Čez nekaj trenutkov je vstal vezir Faris, poljubil tla in rekel: »Emirji in državni dostojanstveniki! Ali veste, da sem vezir že od časov pred nastopom kralja Asima ibn Safvana, ki se je zdaj odpovedal oblasti in jo prepustil sinu?« Odgovorili so: »Da, vemo, da je vezirstvo v tvojem rodu že od očetov in dedov.« Rekel je: »Zdaj se tudi jaz odpovedujem svoji službi in za vezirja postavljam svojega sina Saada, ki je razumen, bistroumen in izkušen. Kaj pravite na to, vsi skupaj?« Odgovorili so: »Nihče drug ni tako primeren za vezirja kralja Sajfa al Muluka kakor tvoj sin Saad, saj sta si pravšnja drug za drugega.« Vezir Faris je tedaj vstal, snel vezirski turban in ga položil na glavo svojega sina Saada, pred njega pa postavil tudi vezirski črnilnik. Dvorjani in emirji so rekli: »Zasluži si vezirsko službo.« Nato sta kralj Asim in vezir Faris vstala, odprla zakladnice ter kraljem, emirjem, vezirjem, državnim velikašem in vsem drugim razdelila dragocena častna oblačila, denarne darove in nagrade. Izdala sta jim nove listine in odloke s pečatom Sajfa al Muluka in vezirja Saada, sina vezirja Farisa. Gostje so ostali v mestu še teden dni, nato pa se je vsak vrnil v svojo deželo in svoj dom.

Potem je kralj Asim vzel s seboj sina Sajfa al Muluka in vezirjevega sina Saada. Vstopili so v mesto in se povzpeli v palačo. Poklicali so zakladničarja in mu naročili, naj prinese prstan, meč in zavoj. Kralj Asim je rekel: »Sinova moja, pridita, naj si vsak izbere nekaj izmed teh darov in vzame zase.« Sajf al Muluk je prvi iztegnil roko ter vzel zavoj in prstan, Saad pa je vzel meč in žrebeta. Poljubila sta kraljeve roke in odšla vsak v svoje bivališče. Ko je Sajf al Muluk odnesel zavoj, ga ni odprl in ni pogledal, kaj je v njem, temveč ga je vrgel na posteljo, na kateri sta ponoči spala z vezirjem Saadom, saj sta imela navado spati skupaj. Nato sta si pripravila ležišče in legla drug ob drugega, ob njima pa so gorele sveče. Spala sta do polnoči, potem pa se je Sajf al Muluk prebudil in zagledal zavoj ob svoji glavi. Pomislil je: »Le kakšna dragocenost se skriva v tem zavoju, ki nama ga je podaril kralj?« Vzel je zavoj in svečo, vstal s postelje, pustil Saada spati in odšel v stransko sobo. Odprl je zavoj in v njem našel haljo, delo džinov. Razgrnil jo je in na notranji podlogi, na hrbtnem delu, zagledal z zlatom izvezeno podobo dekleta neverjetne lepote. Ko jo je uzrl, je izgubil razum in ga je obsedla blazna ljubezen do te podobe. Omedlel je in se zgrudil na tla, nato pa jokal, ihtel, se udarjal po obrazu in prsih ter poljubljal podobo. Zatem je izrekel ta dva verza:

Ljubezen je sprva le kaplja, ki jo prinese in vodi usoda; ko pa mladenič zabrede v globine strasti, pridejo gorja, prevelika, da bi jih prenesel. Sajf al Muluk je še naprej ihtel, jokal in se udarjal po obrazu in prsih, dokler se vezir Saad ni prebudil. Pogledal je po ležišču, a Sajfa al Muluka ni videl. Opazil je svečo in se vprašal: »Kam je odšel Sajf al Muluk?« Vzel je svečo, vstal in ga iskal po vsej palači, dokler ni prišel do sobe, v kateri je bil Sajf al Muluk. Zagledal ga je, kako bridko joka in ihti, ter mu rekel: »Brat moj, zakaj jokaš? Kaj se ti je zgodilo? Povej mi in razodeni vzrok svoje žalosti.« Toda Sajf al Muluk mu ni odgovoril in ni dvignil glave; le jokal je, ihtel in se z roko udarjal po prsih. Ko ga je Saad videl v takem stanju, je rekel: »Jaz sem tvoj vezir in tvoj brat, skupaj sva odraščala. Če meni ne zaupaš svojih tegob in mi ne razkriješ svoje skrivnosti, komu jo boš potem zaupal?« Saad ga je še celo uro rotil in pred njim poljubljal tla, toda Sajf al Muluk se ni zmenil zanj in mu ni odgovoril niti z besedo, temveč je samo jokal. Ko je Saada njegovo stanje že prestrašilo in ni več vedel, kaj naj stori, je odšel, vzel meč in se vrnil v sobo. Konico si je nastavil na prsi in Sajfu al Muluku rekel: »Poslušaj, brat moj! Če mi ne poveš, kaj se ti je zgodilo, se bom ubil, saj te ne morem gledati takega.« Tedaj je Sajf al Muluk dvignil glavo k vezirju Saadu in rekel: »Brat moj, sram me je bilo povedati ti, kaj se mi je pripetilo.« Saad mu je odgovoril: »Rotim te pri Bogu, Gospodu vseh gospodov, osvoboditelju sužnjev, povzročitelju vseh vzrokov, Edinem, ki sprejema kesanje, Plemenitem in Darežljivem: povej mi, kaj se ti je zgodilo, in naj te pred menoj ne bo sram. Saj sem tvoj služabnik, tvoj vezir in svetovalec v vseh zadevah.« Sajf al Muluk je rekel: »Pridi in poglej to podobo.« Ko jo je Saad zagledal, jo je celo uro pozorno opazoval. Nad njeno glavo je videl napis iz nanizanih biserov: »To je podoba Badiat al Džamal, hčere Šamaha ibn Šaruha, enega izmed kraljev vernih džinov, ki prebivajo v mestu Babilon in živijo v vrtu Irama, sina starejšega Ada.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prekinila je svojo dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila sedemsto triinšestdeseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da sta Sajf al Muluk, sin kralja Asima, in vezir Saad, sin vezirja Farisa, prebrala napis na halji in na njej videla podobo Badiat al Džamal, hčere Šamaha ibn Šaruha, kralja Babilona, enega izmed kraljev vernih džinov, ki prebivajo v Babilonu in živijo v vrtu Irama, sina starejšega Ada. Vezir Saad je tedaj rekel kralju Sajfu al Muluku: »Brat moj, ali veš, katera ženska je upodobljena tu, da bi jo lahko poiskal?« Sajf al Muluk je odgovoril: »Ne, pri Bogu, brat moj, ne vem, kdo je na tej podobi.« Saad je rekel: »Pridi in preberi ta napis.« Sajf al Muluk je stopil bliže, prebral napis na kroni in razumel njegov pomen. Iz globine srca je zakričal: »Ah, ah!« Saad mu je rekel: »Brat moj, če ženska na tej podobi res obstaja, če ji je ime Badiat al Džamal in živi na tem svetu, jo bom brez odlašanja šel iskat, da se ti želja izpolni. Pri Bogu, brat moj, nehaj jokati, da bodo državni dostojanstveniki lahko prišli predte opravljat svojo službo. Ko se zjutraj zdani, pokliči trgovce, reveže, popotnike in berače ter jih povprašaj o tem mestu. Morda nas bo kdo z blagoslovom in pomočjo vzvišenega Boga napotil do njega in do Iramovega vrta.«

Ko je napočilo jutro, je Sajf al Muluk vstal in sedel na prestol, haljo pa držal v objemu, saj brez nje ni več ne vstajal ne sedal ne zaspal. K njemu so prišli emirji, vezirji, vojaki in državni dostojanstveniki. Ko je bil dvorni zbor popoln in so bili vsi na svojih mestih, je kralj Sajf al Muluk rekel vezirju Saadu: »Stopi prednje in jim povej, da se kralj slabo počuti in da je, pri Bogu, vso preteklo noč preležal bolan.« Vezir Saad je šel mednje in jim sporočil kraljeve besede. Ko je kralj Asim to slišal, mu je bilo hudo za sina. Poklical je zdravnike in zvezdoslovce ter jih odpeljal k Sajfu al Muluku. Pregledali so ga in mu predpisali zdravilni napitek, a tri mesece je ostal v istem stanju. Tedaj je kralj Asim jezen rekel zbranim zdravnikom: »Gorje vam, psi! Ali res nihče od vas ne zna ozdraviti mojega sina? Če ga še ta hip ne ozdravite, vas bom vse pobil!« Njihov predstojnik je odgovoril: »O kralj tega časa! Vemo, da je to tvoj sin, in tudi ti veš, da se ne branimo zdraviti niti tujca, kaj šele tvojega sina. Toda tvoj sin trpi za hudo boleznijo. Če želiš izvedeti, katera je, ti jo bomo imenovali in ti o njej povedali.« Kralj Asim je vprašal: »Kaj ste torej dognali o bolezni mojega sina?« Glavni zdravnik je odgovoril: »O kralj tega časa, tvoj sin je zaljubljen in ljubi nekoga, s katerim se ne more združiti.« Kralj se je razjezil nanje in rekel: »Od kod veste, da je moj sin zaljubljen? In kako je ljubezen sploh prišla do njega?« Odgovorili so: »Vprašaj njegovega brata in vezirja Saada, on pozna njegovo stanje.« Kralj Asim je tedaj vstal, odšel sam v stransko sobo in poklical Saada. Rekel mu je: »Povej mi po resnici, kaj je vzrok bolezni tvojega brata.« Saad je odgovoril: »Ne poznam ga.« Kralj je rekel krvniku: »Vzemi Saada, zaveži mu oči in mu odsekaj glavo!« Saad se je zbal za svoje življenje in rekel: »O kralj tega časa, zagotovi mi varnost!« Kralj mu je odgovoril: »Povej mi in varen boš.« Saad je rekel: »Tvoj sin je zaljubljen.« Kralj ga je vprašal: »V koga?« Saad je odgovoril: »V hčer enega izmed kraljev džinov. Njeno podobo je videl na halji iz zavoja, ki vam ga je podaril Božji prerok Salomon.«

Kralj Asim je tedaj vstal, šel k sinu Sajfu al Muluku in mu rekel: »Sin moj, kaj te je doletelo? Kakšna je ta podoba, v katero si se zaljubil? In zakaj mi nisi povedal?« Sajf al Muluk je odgovoril: »Oče, sram me je bilo pred teboj. Nisem ti mogel povedati in tudi nikomur drugemu nisem mogel razkriti ničesar o tem. Zdaj pa poznaš moje stanje; premisli, kako bi me lahko ozdravil.« Oče mu je rekel: »Kako naj si pomagamo? Če bi bila to hči ljudi, bi že našli način, da pridemo do nje. Toda ona je hči kralja džinov. Kdo bi jo mogel doseči razen Salomona, Davidovega sina? Le on bi to zmogel. Toda vstani zdaj, sin moj, opogumi se, zajahaj konja in pojdi na lov ter se zabavat na dirkališče. Jej, pij in preženi skrbi in žalost iz srca. Pripeljal ti bom sto kraljevskih hčera. Ne potrebuješ hčera džinov, nad katerimi nimamo moči in ki niso našega rodu.« Sajf al Muluk mu je odgovoril: »Ne bom se ji odpovedal in nobene druge ne bom iskal.« Oče je vprašal: »Kaj naj torej storimo, sin moj?« Sin mu je rekel: »Zberi nam vse trgovce, popotnike in potujoče ljudi v deželi, da jih povprašamo o tem. Morda nas bo Bog napotil do Iramovega vrta in mesta Babilon.« Kralj Asim je ukazal, naj privedejo vse trgovce v mestu, vse tujce in vse pomorske kapitane. Ko so prišli, jih je vprašal o mestu Babilon, njegovem otoku in Iramovem vrtu. Toda nihče ni poznal kraja, ki ga je opisoval, in nihče ni imel novic o njem. Ko se je zbor že razhajal, je eden izmed njih rekel: »O kralj tega časa, če želiš izvedeti kaj o tem, se odpravi na Kitajsko. Tam je veliko mesto in morda te bo kdo v njem napotil do tistega, kar iščeš.«

Sajf al Muluk je nato rekel: »Oče, opremi mi ladjo za pot na Kitajsko.« Njegov oče, kralj Asim, mu je odgovoril: »Sin moj, ti ostani na svojem kraljevskem prestolu in vladaj podložnikom, jaz pa bom odpotoval na Kitajsko in se sam lotil te zadeve.« Sajf al Muluk je rekel: »Oče, ta zadeva se tiče mene in nihče je ne more raziskati tako kakor jaz. Kaj bi bilo narobe, če bi mi dovolil odpotovati in za nekaj časa oditi v tujino? Če izvem kaj o njej, bom dosegel svoj namen; če ne izvem ničesar, pa se mi bo na poti vsaj razvedrilo srce in poživila duša, zato mi bo laže. Če ostanem živ, se bom zdrav vrnil k tebi.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prekinila je svojo dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila sedemsto štiriinšestdeseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je Sajf al Muluk rekel svojemu očetu, kralju Asimu: »Opremi mi ladjo, da odpotujem na Kitajsko in poiščem tisto, po čemer hrepenim. Če ostanem živ, se bom zdrav vrnil k tebi.« Kralj je pogledal sina in spoznal, da mu ne preostane drugega, kakor da mu ustreže. Dovolil mu je odpotovati, mu pripravil štirideset ladij in dvajset tisoč mamelukov poleg drugega spremstva ter mu dal denarja, zakladov in vse potrebne vojne opreme. Rekel mu je: »Odpotuj, sin moj, v sreči, zdravju in varnosti. Izročam te v varstvo Njemu, pri katerem nič, kar mu je zaupano, ne gre v izgubo.« Oče in mati sta se poslovila od njega. Ladje so natovorili z vodo, živežem in orožjem, nanje vkrcali vojake in odpluli. Potovali so, dokler niso prispeli do mesta na Kitajskem. Ko so tamkajšnji prebivalci slišali, da se jim približuje štirideset ladij, polnih mož, opreme, orožja in zalog, so pomislili, da prihajajo sovražniki, ki jih hočejo napasti in oblegati. Zaprli so mestna vrata in pripravili metalne naprave. Ko je kralj Sajf al Muluk to izvedel, je k njim poslal dva svoja najzvestejša mameluka in jima naročil: »Pojdita h kitajskemu kralju in mu recita: ‘To je Sajf al Muluk, sin kralja Asima. Prišel je v tvoje mesto kot gost, da bi si nekaj časa ogledoval tvojo deželo, ne pa da bi se bojeval ali prepiral. Če ga sprejmeš, se bo izkrcal pri tebi; če ga ne sprejmeš, se bo vrnil in ne bo vznemirjal ne tebe ne prebivalcev tvojega mesta.’«

Ko sta mameluka prišla do mesta, sta njegovim prebivalcem rekla: »Poslanca kralja Sajfa al Muluka sva.« Odprli so jima vrata in ju odpeljali pred svojega kralja, ki mu je bilo ime Kafušah in se je že od prej poznal s kraljem Asimom. Ko je slišal, da je prišlek Sajf al Muluk, sin kralja Asima, je poslanca obdaril s častnimi oblačili, ukazal odpreti mestna vrata in pripraviti gostije. Sam je s svojimi najbližjimi dostojanstveniki odšel Sajfu al Muluku naproti. Objela sta se in kralj mu je rekel: »Dobrodošel, prisrčno pozdravljen ti, ki si prišel k nam! Jaz sem tvoj služabnik in služabnik tvojega očeta, moje mesto pa ti je na voljo. Vse, kar boš zahteval, ti bodo prinesli.« Zanj je dal pripraviti pogostitve in živež v bivališčih. Kralj Sajf al Muluk in njegov vezir Saad sta zajahala konja ter s svojimi najbližjimi dostojanstveniki in preostalo vojsko odšla ob morski obali v mesto. Zazvenele so činele in zadoneli bobni, ki so naznanjali veseli dogodek. Tam so ostali štirideset dni in bili deležni razkošnih pogostitev.

Potem mu je kralj rekel: »Sin mojega brata, kako se počutiš? Ali ti je moja dežela všeč?« Sajf al Muluk je odgovoril: »Naj jo vzvišeni Bog še dolgo počasti s teboj, o kralj.« Kralj Kafušah je rekel: »Gotovo te je k nam pripeljala neka potreba. Karkoli želiš iz moje dežele, ti bom priskrbel.« Sajf al Muluk mu je odgovoril: »Moja zgodba je nenavadna: zaljubil sem se v podobo Badiat al Džamal.« Kitajski kralj je iz usmiljenja in sočutja do njega zajokal ter vprašal: »Kaj si zdaj želiš, Sajf al Muluk?« Odgovoril mu je: »Želim, da mi zbereš vse popotnike, potujoče ljudi in tiste, ki pogosto hodijo po svetu, da jih povprašam o ženski na tej podobi. Morda mi bo kdo od njih znal kaj povedati o njej.« Kralj Kafušah je poslal svoje namestnike, dvorjane in služabnike ter jim ukazal, naj privedejo vse popotnike in potujoče ljudi v deželi. Privedli so jih veliko množico in zbrali so se pred kraljem Kafušahom. Kralj Sajf al Muluk jih je vprašal o mestu Babilon in Iramovem vrtu, toda nihče mu ni znal odgovoriti. Sajf al Muluk ni več vedel, kaj naj stori. Potem je eden izmed pomorskih kapitanov rekel: »O kralj, če želiš izvedeti za to mesto in ta vrt, moraš na otoke v indijskih deželah.« Sajf al Muluk je tedaj ukazal pripraviti ladjo. Storili so tako ter nanjo naložili vodo, živež in vse, kar so potrebovali. Sajf al Muluk in njegov vezir Saad sta se poslovila od kralja Kafušaha in se vkrcala. Štiri mesece so pluli po morju ob ugodnem vetru, varni in brez skrbi. Nekega dne pa jih je zajel silovit veter. Valovi so se dvigali z vseh strani, ulil se je dež in morje je ob močnih sunkih vetra podivjalo. Ladje so se zaletavale druga v drugo in vse so se razbile, prav tako tudi majhni čolni. Vsi so utonili, le Sajf al Muluk je s peščico svojih mamelukov ostal v majhnem čolnu.

Potem je veter po moči vzvišenega Boga ponehal in se umiril. Posijalo je sonce in Sajf al Muluk je odprl oči. Nobene ladje ni videl, le nebo in vodo, sebe in svoje spremljevalce v majhnem čolnu. Mameluke, ki so bili z njim, je vprašal: »Kje so ladje in mali čolni? Kje je moj brat Saad?« Odgovorili so mu: »O kralj tega časa, ni več ne ladij ne čolnov ne ljudi na njih. Vsi so utonili in postali hrana ribam.« Sajf al Muluk je zakričal in izrekel besede, katerih se tistemu, ki jih izgovori, ni treba sramovati: »Ni moči ne sile razen pri Bogu, Vzvišenem in Veličastnem!« Začel se je udarjati po obrazu in se hotel vreči v morje, toda mameluki so mu to preprečili. Rekli so mu: »O kralj, kaj bi ti to koristilo? Sam si si nakopal vse to. Če bi poslušal očetove besede, se ti nič od tega ne bi zgodilo. Toda vse to je že od nekdaj zapisano po volji Stvarnika vseh živih bitij.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prekinila je svojo dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila sedemsto petinšestdeseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da so mameluki Sajfu al Muluku preprečili, da bi se vrgel v morje, in mu rekli: »Kaj bi ti to koristilo? Sam si si nakopal vse to, a že od nekdaj je zapisano po volji Stvarnika vseh živih bitij, da mora človek prestati vse, kar mu je določil Bog. Zvezdoslovci so ob tvojem rojstvu rekli tvojemu očetu: ‘Tvojega sina bodo doletele vsakršne preizkušnje.’ Zdaj nam ne preostane drugega, kakor da potrpežljivo čakamo, dokler nas Bog ne reši stiske, v kateri smo.« Sajf al Muluk je rekel: »Ni moči ne sile razen pri Bogu, Vzvišenem in Veličastnem! Pred sodbo vzvišenega Boga ni ne zavetja ne bega.« Nato je zavzdihnil in izrekel te verze:

Pri Usmiljenem, v svoji stiski sem izgubljen, dvom me je zgrabil, še sam ne vem, od kod. Potrpežljivo bom vztrajal, da ljudje spoznajo, kako sem prenesel nekaj, grenkejšega od pelina. Grenkoba pelina ni nič proti mojemu trpljenju; prenašal sem nekaj, bolj žgočega od žerjavice. Kaj naj storim v tej zadevi? Svojo usodo izročam Gospodu, ki o vsem odloča. Nato se je pogreznil v morje misli in solze so mu kakor naliv tekle po licih. Za nekaj časa je zaspal, potem pa se prebudil in prosil za hrano. Jedel je, dokler se ni nasitil, nato so odnesli živež izpred njega. Čoln jih je nosil dalje in niso vedeli, v katero smer jih vodi. Valovi in veter so jih dolgo nosili noč in dan, dokler jim ni zmanjkalo hrane. Izgubili so vsakršno razsodnost in trpeli najhujšo lakoto, žejo in tesnobo. Tedaj se jim je v daljavi pokazal otok. Veter jih je gnal proti njemu, dokler niso prispeli in pristali ob obali. Stopili so iz čolna, v njem pustili enega moža in se podali na otok. Našli so obilico najrazličnejšega sadja in se ga do sitega najedli. Med drevesi je sedela nenavadna postava dolgega obraza, bele brade in belega telesa. Enega izmed mamelukov je poklicala po imenu in mu rekla: »Ne jej tega sadja, saj še ni zrelo. Pridi k meni, da te nasitim z zrelim sadjem.« Mameluk ga je pogledal in pomislil, da je eden izmed brodolomcev, ki so se rešili na ta otok. Silno se ga je razveselil in stopil bliže, ne da bi vedel, kaj mu je nevidno določila usoda in kaj mu je zapisano na čelu. Ko je prišel blizu, je mož, ki je bil v resnici mogočen demon, planil nanj, mu skočil na ramena, eno nogo ovil okoli njegovega vratu, drugo pa spustil po hrbtu. Rekel mu je: »Hodi! Ne boš se me več rešil. Zdaj si moj osel.« Mameluk je zavpil tovarišem in jokaje rekel: »O moj gospodar! Pojdite ven, rešite se iz tega gozda in bežite! Eden njegovih prebivalcev mi je skočil na ramena, drugi pa iščejo vas in bi vas radi zajahali kakor mene.«

Ko so slišali mamelukove besede, so vsi zbežali in se vkrcali v čoln. Otočani so šli za njimi v morje in klicali: »Kam greste? Pridite in ostanite pri nas, da vam zajahamo hrbte! Hranili in napajali vas bomo, vi pa boste naši osli.« Ko so to slišali, so naglo odveslali na morje, dokler se niso oddaljili od njih, in nadaljevali pot z zaupanjem v vzvišenega Boga. Tako so potovali mesec dni, dokler se jim ni pokazal drug otok. Izkrcali so se na njem in našli najrazličnejše sadje. Medtem ko so jedli, so v daljavi na poti zagledali nekaj nenavadnega. Ko so se približali, so videli grozljivo stvar, ki je ležala kakor srebrn steber. Eden izmed mamelukov jo je dregnil z nogo in izkazalo se je, da je to bitje podolgovatih oči in razcepljene glave, skrito pod enim svojih ušes. Kadar je spalo, si je namreč eno uho položilo pod glavo, z drugim pa se je pokrilo. Pograbilo je mameluka, ki ga je dregnil, in ga odneslo v notranjost otoka. Ves otok je bil poln gulov, ki so jedli ljudi. Mameluk je zavpil tovarišem: »Rešite se! To je otok gulov, ki jedo ljudi. Hočejo me razkosati in pojesti!« Ko so to slišali, so se obrnili in zbežali z obale v čoln, ne da bi nabrali kaj sadja. Pluli so nekaj dni, nato pa se jim je nekega dne pokazal še en otok. Ko so prispeli, so na njem našli visoko goro. Povzpeli so se nanjo in zagledali gost gozd. Ker so bili lačni, so začeli jesti sadje, ko so nenadoma izmed dreves stopila strašna, velikanska bitja. Vsako je bilo visoko petdeset komolcev, iz ust pa so mu štrleli podočniki kakor slonovi okli. Na kamniti skali je na kosu črne klobučevine sedel mož, okoli njega pa je stala velika množica črncev in mu stregla. Ti črnci so prišli, prijeli Sajfa al Muluka in njegove mameluke ter jih postavili pred svojega kralja. Rekli so: »Med drevesi smo našli te ptiče.« Kralj je bil lačen, zato je vzel dva mameluka, ju zaklal in pojedel. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prekinila je svojo dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila sedemsto šestinšestdeseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da so črnci prijeli kralja Sajfa al Muluka in njegove mameluke, jih postavili pred svojega kralja in mu rekli: »O kralj, med drevesi smo našli te ptiče.« Njihov kralj je vzel dva mameluka, ju zaklal in pojedel. Ko je Sajf al Muluk to videl, se je zbal za svoje življenje, zajokal in izrekel ta dva verza:

Moje srce se je privadilo nesrečam in jaz njim, čeprav sem se jih prej branil; plemeniti se pač privadi. Ne tare me le ena vrsta skrbi: hvala Bogu, na tisoče jih imam. Nato je zavzdihnil in izrekel še ta dva verza:

Čas me je obstreljeval z nesrečami, dokler ni bilo moje srce ovito v puščice. In zdaj, ko me zadenejo nove, se njihove osti zlomijo ob osti starih. Ko je kralj slišal njegov jok in tožbe, je rekel: »Ti ptiči imajo lep glas in napev. Njihovi glasovi so mi všeč, zato dajte vsakega v svojo kletko.« Vsakega so zaprli v kletko in jih obesili nad kraljevo glavo, da je poslušal njihove glasove. Sajf al Muluk in njegovi mameluki so ostali v kletkah, črnci pa so jih hranili in napajali. Včasih so jokali, včasih se smejali, včasih govorili in včasih molčali, kralj črncev pa je ves čas užival v njihovih glasovih. Tako so živeli nekaj časa. Kralj je imel hčer, ki je bila poročena na drugem otoku. Slišala je, da ima njen oče ptiče lepih glasov, zato je k njemu poslala nekaj ljudi in ga prosila, naj ji pošlje nekaj teh ptičev. Oče ji je s poslancem, ki jih je prišel iskat, poslal Sajfa al Muluka in tri mameluke v štirih kletkah. Ko so prispeli in jih je zagledala, so ji bili všeč, zato je ukazala, naj njihove kletke obesijo nad njeno glavo. Sajf al Muluk se je čudil temu, kar ga je doletelo, razmišljal o nekdanji slavi in jokal nad svojo usodo. Tudi trije mameluki so objokovali svojo usodo, kraljeva hči pa je ves čas mislila, da pojejo. Kraljeva hči je imela navado, da je vsakomur, ki je prišel k njej iz Egipta ali druge dežele in ji je bil všeč, naklonila veliko čast. Po volji in odredbi vzvišenega Boga so ji bili, ko je zagledala Sajfa al Muluka, všeč njegova lepota, postava in skladnost telesa, zato je ukazala, naj z njimi ravnajo spoštljivo.

Nekega dne je ostala sama s Sajfom al Mulukom in ga prosila, naj leže z njo. Toda Sajf al Muluk je odklonil in ji rekel: »Gospa moja, tujec sem in zaradi ljubezni do svoje ljubljene žalosten. Zadovoljen bom le z združitvijo z njo.« Kraljeva hči se mu je dobrikala in ga skušala zapeljati, a se ji je upiral. Nikakor se mu ni mogla približati ali doseči svojega namena. Ko ni več vedela, kaj naj stori, se je razjezila nanj in na njegove mameluke ter jim ukazala, naj ji služijo in ji nosijo vodo in drva. Tako so živeli štiri leta. Sajfa al Muluka je takšno življenje izčrpalo, zato je poslal nekoga, naj pri kraljici posreduje zanje, da bi jih osvobodila, jim dovolila oditi svojo pot in jih rešila trpljenja. Poklicala je Sajfa al Muluka in mu rekla: »Če ustrežeš moji želji, te bom rešila tega, kar prestajaš, in se boš lahko zdrav in bogato obdarovan vrnil v svojo deželo.« Še naprej ga je rotila in mu skušala omehčati srce, toda njene želje ni izpolnil, zato se je jezno obrnila od njega. Sajf al Muluk in mameluki so ostali pri njej na otoku v enakem položaju. Prebivalci so vedeli, da so to ptiči kraljeve hčere, zato si jim nihče v mestu ni drznil škodovati. Kraljeva hči je bila glede njih brez skrbi, saj je bila prepričana, da z otoka ne morejo več pobegniti. Tako so po dva ali tri dni izostajali in hodili po divjini, da so po različnih koncih otoka zbirali drva ter jih nosili v kuhinjo kraljeve hčere. Tako so živeli pet let. Nekega dne je Sajf al Muluk s svojimi mameluki sedel na morski obali in se pogovarjal o tem, kar jih je doletelo. Ozrl se je okoli sebe in se zavedel, kje se je znašel s svojimi mameluki. Spomnil se je matere, očeta in brata Saada ter nekdanje slave, zato je zajokal, njegov jok in ihtenje pa sta postajala čedalje silovitejša. Tudi mameluki so jokali z njim.

Nato so mameluki rekli: »O kralj tega časa, kako dolgo bomo še jokali, ko pa nam jok nič ne koristi? To nam je po odredbi mogočnega in vzvišenega Boga zapisano na čelih, pero je že izpisalo njegovo sodbo. Pomaga nam lahko le potrpežljivost. Morda nas bo vzvišeni Bog, ki nas je preizkusil s to stisko, tudi rešil iz nje.« Sajf al Muluk jim je rekel: »Bratje moji, kaj naj storimo, da se rešimo te prekletnice? Ne vidim druge rešitve, kakor da nas Bog po svoji milosti osvobodi. Toda prišlo mi je na misel, da bi pobegnili in se rešili tega trpljenja.« Odgovorili so mu: »O kralj tega časa, kam naj odidemo s tega otoka? Ves je poln gulov, ki jedo ljudi. Kamorkoli gremo, nas bodo našli, potem pa nas bodo bodisi pojedli bodisi ujeli in vrnili sem, kraljeva hči pa se bo razjezila na nas.« Sajf al Muluk je rekel: »Nekaj bom naredil za vas. Morda nam bo vzvišeni Bog s tem pomagal do rešitve in se bomo osvobodili tega otoka.« Vprašali so ga: »Kaj boš storil?« Rekel je: »Posekali bomo nekaj dolgih debel, iz njihovega lubja spletli vrvi in jih povezali drugo z drugim. Naredili bomo splav, ga spustili v morje, naložili nanj sadje, izdelali vesla in se vkrcali. Morda nam bo vzvišeni Bog tako odprl pot do rešitve, saj je vsemogočen. Morda nam bo naklonil ugoden veter, ki nas bo prinesel v indijske dežele, in se bomo rešili te prekletnice.« Odgovorili so mu: »To je dober načrt.« Silno so se ga razveselili in še isti hip vstali ter začeli sekati debla za splav. Nato so spletli vrvi, da bi debla povezali drugo z drugim. To so delali mesec dni. Vsak dan so ob večeru vzeli nekaj drv in jih odnesli v kuhinjo kraljeve hčere, preostanek dneva pa posvečali izdelavi splava, dokler ga niso dokončali. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prekinila je svojo dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila sedemsto sedeminšestdeseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da so Sajf al Muluk in njegovi mameluki na otoku posekali debla, spletli vrvi in povezali splav, ki so ga izdelali. Ko so ga dokončali, so ga spustili v morje in natovorili s sadjem z otoških dreves. Ob koncu dneva so se pripravili na odhod, ne da bi komurkoli povedali, kaj so storili. Vkrcali so se na splav in štiri mesece pluli po morju, ne da bi vedeli, kam jih nosi. Zmanjkalo jim je živeža in trpeli so najhujšo lakoto in žejo. Tedaj se je morje razpenilo in dvignili so se visoki valovi. Proti njim je priplaval velikanski krokodil, iztegnil šapo, pograbil enega izmed mamelukov in ga pogoltnil. Ko je Sajf al Muluk videl, kaj je krokodil storil z mamelukom, je bridko zajokal. Na splavu sta ostala sama s preostalim mamelukom in se prestrašena oddaljila od kraja, kjer je bil krokodil. Tako sta plula naprej, dokler se jima nekega dne ni pokazala ogromna, strašna gora, ki se je visoko vzpenjala v nebo. Razveselila sta se je, nato pa zagledala otok in pospešila pot proti njemu, srečna, da se bosta lahko izkrcala. Medtem pa je morje nenadoma podivjalo, valovi so se dvignili in njegova gladina se je spremenila. Krokodil je dvignil glavo, iztegnil šapo, pograbil zadnjega mameluka Sajfa al Muluka in ga pogoltnil. Sajf al Muluk je ostal sam. Nazadnje je dosegel otok in se z veliko muko povzpel na goro. Ozrl se je okoli sebe in zagledal gozd. Vstopil je vanj, hodil med drevesi in jedel sadje. Tedaj je v krošnjah zagledal več kot dvajset velikih opic, od katerih je bila vsaka večja od mule. Ko jih je Sajf al Muluk videl, ga je zajel silen strah. Opice so se spustile z dreves in ga obstopile z vseh strani. Nato so stopile pred njega in mu pomignile, naj jim sledi. Odpravile so se in Sajf al Muluk je šel za njimi. Hodile so naprej, on pa jim je sledil, dokler niso prišle do visoke, trdno zgrajene trdnjave. Vstopile so vanjo in Sajf al Muluk je šel za njimi. V njej je zagledal vsakršne dragocenosti, dragulje in plemenite kovine, ki jih jezik ne bi mogel opisati. V trdnjavi je videl tudi mladeniča, ki mu brada še ni poganjala po licih, a je bil izredno visok. Ko je Sajf al Muluk zagledal mladeniča, se je ob njem pomiril, saj razen njega v trdnjavi ni bilo nobenega človeka.

Ko je mladenič zagledal Sajfa al Muluka, mu je bil nadvse všeč, zato ga je vprašal: »Kako ti je ime? Iz katere dežele prihajaš? In kako si prišel sem? Povej mi svojo zgodbo in ničesar ne zamolči.« Sajf al Muluk mu je odgovoril: »Pri Bogu, sem nisem prišel po svoji volji in ta kraj ni bil moj cilj. Toda ne morem nehati potovati iz kraja v kraj, dokler ne najdem tistega, kar iščem.« Mladenič ga je vprašal: »Kaj pa iščeš?« Sajf al Muluk je odvrnil: »Iz Egipta sem in ime mi je Sajf al Muluk. Moj oče je kralj Asim ibn Safvan …« Nato mu je od začetka do konca povedal vse, kar se mu je pripetilo. Mladenič je tedaj vstal, da bi mu izkazal čast, in dejal: »O kralj našega časa, bil sem v Egiptu in slišal, da si odpotoval na Kitajsko. A kako daleč so ti kraji od Kitajske! To je res čudno in nenavadno.« Sajf al Muluk mu je odgovoril: »Prav imaš, toda s Kitajske sem nato odpotoval v Indijo. Tedaj nas je zajel vihar, morje je podivjalo in razbilo vse ladje, ki so plule z menoj.« Povedal mu je vse, kar je doživel, in sklenil: »Tako sem prišel k tebi v ta kraj.« Mladenič mu je dejal: »O kraljevi sin, dovolj si že prestal v tujini in dovolj gorja pretrpel. Hvala Bogu, da te je pripeljal sem! Ostani pri meni, da mi boš za družbo do moje smrti, potem pa boš postal kralj te dežele. K njej sodi ta otok, katerega meja nihče ne pozna. Te opice so vešče raznih obrti in vse, kar si zaželiš, boš našel tukaj.« Sajf al Muluk je odvrnil: »Brat moj, nikjer ne morem ostati, dokler se mi ne izpolni želja, četudi bi moral prepotovati ves svet in povsod spraševati po tem, kar iščem. Morda mi bo Bog naklonil, da dosežem svoj cilj, ali pa me bo moje iskanje pripeljalo v kraj, kjer mi je usojeno umreti.«

Nato se je mladenič obrnil k neki opici in ji pomignil. Opica je za nekaj časa izginila, potem pa se vrnila z drugimi opicami, ki so imele okoli pasu ovite svilene rute. Razgrnile so jedilni prt in nanj postavile kakih sto zlatih in srebrnih skled z najrazličnejšimi jedmi, nato pa obstale pred njima, kakor stojijo služabniki pred kralji. Mladenič je dvorjanom pomignil, naj sedejo; sedli so, le tisti, ki so stregli, so ostali na nogah. Jedli so, dokler se niso nasitili, nato so opice pospravile jedi ter prinesle zlate umivalnike in vrče, da so si umili roke. Zatem so prinesle kakih štirideset posod s pijačo, v vsaki pa je bila drugačna pijača. Pili so, se veselili in zabavali ter prijetno preživljali čas, opice pa so med jedjo plesale in uganjale norčije. Sajf al Muluk se jim je čudil in pozabil na vse gorje, ki ga je doletelo. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je umolknila s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila 768. noč

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da se je Sajf al Muluk ob pogledu na opičje vragolije in ples silno čudil ter pozabil na tuje kraje in vse trpljenje, ki ga je v njih prestal. Ko se je znočilo, so prižgali sveče in jih postavili v zlate in srebrne svečnike, nato pa prinesli posode s prigrizki in sadjem, da so jedli. Ko je prišel čas za spanje, so jim pripravili ležišča in legli so k počitku. Zjutraj je mladenič vstal kakor po navadi, zbudil Sajfa al Muluka in mu rekel: »Pomoli glavo skozi to okno in poglej, kaj stoji spodaj.« Sajf al Muluk je pogledal in zagledal opice, ki so preplavile širno planjavo in vso divjino; koliko jih je bilo, je vedel le vzvišeni Bog. Dejal je: »Toliko opic je, da so napolnile ves prostor! Zakaj so se zbrale prav zdaj?« Mladenič mu je odgovoril: »To je njihova navada. Vse opice z otoka so tukaj pred menoj, nekatere so hodile dva ali tri dni. Vsako soboto pridejo in stojijo tu, dokler se ne zbudim in ne pomolim glave skozi to okno. Ko me zagledajo, poljubijo tla pred menoj, nato pa se razidejo po svojih opravkih.« Pomolil je glavo skozi okno, da so ga videle, in ko so ga zagledale, so poljubile tla pred njim ter se razšle.

Sajf al Muluk je ostal pri mladeniču ves mesec, nato pa se poslovil in odpotoval. Mladenič je kakim stotim opicam ukazal, naj ga spremljajo. Sedem dni so potovale z njim in mu stregle, dokler ga niso pripeljale do skrajnega roba svojih otokov; tam so se poslovile in se vrnile domov. Sajf al Muluk je nato štiri mesece sam hodil po gorah in gričih, po divjinah in puščavah. En dan je stradal, drugi se nasitil, včasih je jedel travo, drugič sadeže z dreves. Začel je obžalovati, kaj si je nakopal, in da je odšel od mladeniča. Hotel se je po isti poti vrniti k njemu, ko je v daljavi zagledal črno prikazen. Rekel si je: »Je to črno mesto ali kaj drugega? A ne bom se vrnil, dokler ne pogledam, kaj je ta prikazen.« Ko se ji je približal, je videl, da je visoka palača, ki jo je zgradil Jafet, Noetov sin, mir z njim. To je bila palača, ki jo je vzvišeni Bog omenil v svoji plemeniti knjigi z besedami: »In zapuščen vodnjak in visoko zgrajena palača.« Sajf al Muluk je sedel pred palačna vrata in si dejal: »Le kaj je v tej palači? Kateri kralj prebiva v njej? Kdo bi mi lahko povedal resnico? So njeni prebivalci ljudje ali džini?« Nekaj časa je sedel in premišljeval, a ni videl nikogar, ki bi vstopil ali izstopil. Zato je vstal in, zaupajoč Bogu, stopil v palačo. Na poti je preštel sedem hodnikov, vendar nikjer ni srečal nikogar. Na desni je zagledal troje vrat, pred seboj pa vrata, zastrta s spuščeno zaveso. Stopil je k njim, z roko dvignil zaveso in vstopil. Pred njim se je odprla velika dvorana, pregrnjena s svilenimi preprogami. Na njenem čelu je stal zlat prestol, na njem pa je sedelo dekle z obrazom kakor luna, oblečeno v kraljevska oblačila, kakor nevesta na poročno noč. Pred prestolom je bilo štirideset pogrinjkov z zlatimi in srebrnimi skledami, polnimi izbranih jedi. Ko jo je Sajf al Muluk zagledal, je stopil k njej in jo pozdravil. Vrnila mu je pozdrav in vprašala: »Si človek ali džin?« Odgovoril je: »Med najplemenitejše ljudi sodim, saj sem kralj in kraljevi sin.« Rekla mu je: »Kaj želiš? Tu imaš hrano, potem pa mi od začetka do konca povej svojo zgodbo. Kako si prišel sem?«

Sajf al Muluk je sedel k pogrinjku in odkril jedi. Bil je lačen, zato je jedel iz skled, dokler se ni nasitil, nato si je umil roko, stopil na podij in sedel k dekletu na prestol. Vprašala ga je: »Kdo si? Kako ti je ime? Od kod si prišel? In kdo te je pripeljal sem?« Sajf al Muluk ji je odvrnil: »Moja zgodba je dolga.« Rekla mu je: »Povej mi, od kod si, zakaj si prišel sem in kaj iščeš.« Odgovoril ji je: »Najprej mi ti povej svojo zgodbo. Kako ti je ime? Kdo te je pripeljal sem? In zakaj si sama v tem kraju?« Dekle mu je povedalo: »Ime mi je Davlat Hatun in sem hči indijskega kralja. Moj oče prebiva v mestu Serendib. Ima velik in čudovit vrt, kakršnega ni lepšega v vsej Indiji in njenih pokrajinah. V njem je velik bazen. Nekega dne sem šla s svojimi dekleti na vrt; približale smo se bazenu, stopile vanj in se igrale ter veselile. Nenadoma se je name spustilo nekaj podobnega oblaku, me ugrabilo izmed mojih deklet in poletelo z menoj med nebom in zemljo. Govorilo mi je: »O Davlat Hatun, ne boj se in naj bo tvoje srce mirno.« Nekaj časa je letelo z menoj, nato pa me odložilo v tej palači. Še isti hip se je spremenilo v lepega mladeniča v čistih oblačilih in mi reklo: »Me poznaš?« Odgovorila sem: »Ne, moj gospod.« Dejal je: »Jaz sem sin Modrega kralja, kralja džinov. Moj oče živi v trdnjavi Kulzum in vlada šeststo tisoč džinom, ki letajo in se potapljajo. Po naključju sem potoval po svoji poti, ko sem te zagledal in se zaljubil vate. Spustil sem se k tebi, te ugrabil izmed deklet in pripeljal v to visoko palačo, ki je moje bivališče. Do nje ne more priti nihče, ne džin ne človek. Iz Indije do sem je sto dvajset let hoda, zato vedi, da dežele svojega očeta in matere ne boš nikoli več videla. Ostani pri meni, mirnega srca in brez skrbi, jaz pa ti bom prinesel vse, kar si boš zaželela.« Nato me je objel in poljubil.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je umolknila s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila 769. noč

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je dekle reklo Sajfu al Muluku: »Ko mi je sin kralja džinov vse to povedal, me je objel in poljubil ter dejal: »Ostani tukaj in ničesar se ne boj.« Potem me je zapustil in za nekaj časa izginil, nato pa prinesel te pogrinjke, ležišča in preproge. Vsak torek pride k meni; ko pride, z menoj jé in pije, me objema in poljublja. Toda še vedno sem nedolžno dekle, takšna, kakršno me je ustvaril vzvišeni Bog, saj mi ni storil ničesar. Mojemu očetu je ime Tadž al Muluk. Nič ne ve o meni in ni našel nobene moje sledi. To je moja zgodba, zdaj pa mi ti povej svojo.« Sajf al Muluk ji je odgovoril: »Moja zgodba je dolga in bojim se, da bi nama ob pripovedovanju minilo preveč časa ter bi prišel ifrit.« Rekla mu je: »Odšel je komaj uro pred tvojim prihodom in ne bo se vrnil pred torkom. Zato sedi, bodi brez skrbi in si pomiri srce ter mi povej vse, kar se ti je zgodilo, od začetka do konca.« Sajf al Muluk je dejal: »Slišim in ubogam.«

Nato je začel pripovedovati svojo zgodbo in jo povedal od začetka do konca. Ko je prišel do pripovedi o Badiat al Džamal, so se dekletu oči napolnile s solzami in rekla je: »Tega ne bi pričakovala od tebe, o Badiat al Džamal! Ah, kakšni časi, o Badiat al Džamal! Se me ne spomniš in se ne vprašaš: Kam je odšla moja sestra Davlat Hatun?« Še bolj je zajokala in tožila, ker se je Badiat al Džamal ni spomnila. Sajf al Muluk ji je dejal: »O Davlat Hatun, ti si človek, ona pa džinka. Kako je lahko tvoja sestra?« Odgovorila mu je: »Moja mlečna sestra je. Zgodilo se je namreč, da je moja mati šla na vrt na sprehod, tam dobila popadke in me rodila. Tudi mati Badiat al Džamal je bila takrat s svojim spremstvom na vrtu. Ko so jo obšli popadki, se je umaknila v odročen del vrta in rodila Badiat al Džamal. Nekaj svojih služabnic je poslala k moji materi s prošnjo za hrano in potrebščine po porodu. Moja mati ji je poslala vse, kar je prosila, in jo povabila k sebi. Vstala je, vzela Badiat al Džamal in prišla k moji materi, ki je Badiat al Džamal podojila. Potem sta njena mati in ona dva meseca ostali pri nas na vrtu. Nato se je vrnila v svojo deželo, moji materi pa dala neki predmet in ji rekla: »Če me boš potrebovala, pridem k tebi na sredo vrta.« Badiat al Džamal je z materjo vsako leto prihajala k nam. Nekaj časa sta ostali, potem pa se vrnili v svojo deželo. Če bi bila pri svoji materi, o Sajf al Muluk, in bi te videla pri nas v naši deželi, ko bi bili kakor po navadi vsi zbrani, bi že našla zvijačo, s katero bi ti pomagala doseči željo. A zdaj sem tukaj in ne vedo ničesar o meni. Če bi izvedeli, kaj se je zgodilo z menoj, in vedeli, da sem tu, bi me lahko rešili. Toda vse je v rokah slavljenega in vzvišenega Boga. Kaj naj storim?«

Sajf al Muluk ji je rekel: »Vstani in pojdi z menoj! Pobegniva in odpraviva se tja, kamor naju bo popeljal vzvišeni Bog.« Odgovorila mu je: »Tega ne moreva. Pri Bogu, tudi če bi bežala leto dni daleč, bi naju ta prekletež v eni uri pripeljal nazaj in naju pogubil.« Sajf al Muluk je dejal: »Nekam se bom skril in ko bo šel mimo, ga bom udaril z mečem in ubil.« Rekla mu je: »Ne moreš ga ubiti, razen če uničiš njegovo dušo.« Sajf al Muluk jo je vprašal: »Kje pa je njegova duša?« Odgovorila je: »Večkrat sem ga vprašala po njej, a mi ni hotel razkriti, kje jo skriva. Nekega dne sem tako dolgo vztrajala, da se je razjezil name in rekel: »Kolikokrat me še misliš vprašati po moji duši? Zakaj te tako zanima?« Odvrnila sem mu: »O Hatim, razen Boga nimam nikogar več razen tebe. Dokler živim, bom objemala tvojo dušo. Če je ne bi varovala kakor punčico svojega očesa, kakšno bi bilo moje življenje brez tebe? Če bi vedela, kje je tvoja duša, bi jo čuvala kakor svoje desno oko.« Tedaj mi je povedal: »Ko sem se rodil, so zvezdoslovci napovedali, da bo mojo dušo uničil eden izmed sinov človeških kraljev. Zato sem vzel svojo dušo in jo položil v golšo vrabca, vrabca zaprl v skrinjico, skrinjico položil v škatlo, škatlo v sedem drugih škatel, te škatle pa v sedem skrinj. Skrinje sem spravil v marmorno skrinjo ob tem morju, ki obdaja svet. Ta obala je namreč daleč od človeških dežel in noben človek je ne more doseči. Zdaj sem ti povedal, a tega nikomur ne izdaj, saj je to skrivnost med nama.«« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je umolknila s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila 770. noč

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je Davlat Hatun Sajfu al Muluku povedala o duši džina, ki jo je ugrabil, in mu ponovila njegove besede vse do tistih: »To je skrivnost med nama.« Nato mu je povedala, da mu je odgovorila: »Komu pa naj jo povem, ko vendar nihče drug razen tebe ne prihaja k meni? Pri Bogu, svojo dušo si spravil v mogočno, neosvojljivo trdnjavo, do katere nihče ne more. Kako naj jo doseže človek? Tudi če predpostaviva nemogoče in bi Bog odredil to, kar so napovedali zvezdoslovci, kako bi lahko človek prišel do nje?« Odgovoril ji je: »Morda bi kateri izmed njih imel na prstu prstan Salomona, Davidovega sina, mir z obema. Prišel bi sem, položil roko s prstanom na vodno gladino in rekel: »Pri moči teh imen, naj se dvigne duša tega in tega!« Tedaj bi se skrinja dvignila na površje. Razbil bi jo, prav tako skrinje in škatle, vzel vrabca iz skrinjice in ga zadavil, jaz pa bi umrl.« Sajf al Muluk je dejal: »Jaz sem kraljevi sin in na prstu imam prstan Salomona, Davidovega sina, blagoslov in mir z obema. Vstani in pojdiva na morski breg, da vidiva, ali je govoril resnico ali laž.« Oba sta vstala in hodila, dokler nista prišla do morja. Davlat Hatun je ostala na obali, Sajf al Muluk pa je stopil do pasu v vodo in rekel: »Pri moči imen in čarovnih znamenj v tem prstanu in pri Salomonu, mir z njim, naj se dvigne duša sina Modrega kralja džinov!« Morje je tedaj vzvalovalo in skrinja se je dvignila na površje. Sajf al Muluk jo je vzel, udaril z njo ob skalo in jo razbil, nato razbil še skrinje in škatle ter vzel vrabca iz skrinjice. Vrnila sta se v palačo in sedla na prestol, ko se je nenadoma dvignil silovit oblak prahu in priletelo je nekaj ogromnega, ki je govorilo: »Pusti me živeti, o kraljevi sin! Ne ubij me! Podari mi življenje in izpolnil ti bom željo.« Davlat Hatun mu je rekla: »Džin je prišel! Ubij vrabca, preden ta prekletež vstopi v palačo, ti ga iztrga iz rok ter ubije tebe in nato še mene.« Sajf al Muluk je tedaj zadavil vrabca. Ko je poginil, je džin padel na tla kot kup črnega pepela. Hatun je rekla: »Rešila sva se tega prekleteža. Kaj pa naj zdaj storiva?« Sajf al Muluk je odgovoril: »Za pomoč prosiva vzvišenega Boga, ki naju je preizkušal. On naju bo vodil in nama pomagal, da se rešiva iz te stiske.«

Nato je Sajf al Muluk vstal in v palači snel kakih deset vrat. Bila so iz sandalovine in alojinega lesa, njihovi žeblji pa iz zlata in srebra. Vzela sta vrvi iz svile in svilene preje, ki so bile tam, in z njimi je vrata povezal drugo z drugim. Skupaj z Davlat Hatun jih je odnesel do morja. Ko sta iz njih sestavila splav, sta ga spustila v vodo in privezala ob obali. Nato sta se vrnila v palačo, vzela zlate in srebrne sklede ter dragulje, rubine in plemenite kovine. Iz palače sta odnesla vse, kar je bilo lahko in dragoceno, ter naložila na splav. Vkrcala sta se, zaupajoč vzvišenemu Bogu, ki zadošča vsakomur, ki se zanese nanj, in ga ne pusti na cedilu. Iz dveh kosov lesa sta si izdelala vesli, nato odvezala vrvi in pustila, da ju splav ponese po morju. Tako sta potovala štiri mesece, dokler jima ni zmanjkalo živeža. Stiska je postala neznosna in srce se jima je tesnobno stiskalo, zato sta prosila Boga, naj jima nakloni rešitev.

Med potovanjem je Sajf al Muluk, kadar je spal, vedno ležal s hrbtom proti Davlat Hatun; če se je obrnil, je med njima ležal meč. Neke noči, ko je Sajf al Muluk spal, Davlat Hatun pa je bila budna, je splav zaneslo proti kopnemu in priplul je v pristanišče, kjer so bile zasidrane ladje. Davlat Hatun jih je zagledala in zaslišala moškega, ki se je pogovarjal z mornarji. Bil je glavni kapitan, njihov predstojnik. Ko je zaslišala njegov glas, je spoznala, da je to pristanišče nekega mesta in da sta prispela med ljudi. Silno se je razveselila, zbudila Sajfa al Muluka in mu rekla: »Vstani in vprašaj tega kapitana, kako se imenujeta mesto in pristanišče.« Sajf al Muluk je ves srečen vstal in ga vprašal: »Brat moj, kako se imenuje to mesto? Kako pravijo temu pristanišču? In kako je ime njegovemu kralju?« Kapitan mu je odvrnil: »Ti nesramnež, ti bedak! Če ne poznaš ne tega pristanišča ne mesta, kako si potem prišel sem?« Sajf al Muluk je odgovoril: »Tujec sem. Plul sem na trgovski ladji, ki se je razbila in potonila z vsem, kar je bilo na njej. Rešil sem se na desko in tako prišel sem. Zato sem te vprašal, vprašati pa ni sramota.« Kapitan je dejal: »To je mesto Amarija, pristanišče pa se imenuje Kamin al Bahrajn.« Ko je Davlat Hatun slišala te besede, se je silno razveselila in rekla: »Hvala Bogu!« Sajf al Muluk jo je vprašal: »Kaj je?« Odgovorila mu je: »O Sajf al Muluk, veseli se, saj je rešitev blizu! Kralj tega mesta je moj stric, brat mojega očeta.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je umolknila s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila 771. noč

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je Davlat Hatun rekla Sajfu al Muluku: »Veseli se, saj je rešitev blizu! Kralj tega mesta je moj stric, brat mojega očeta, in ime mu je Ali al Muluk.« Nato mu je dejala: »Vprašaj ga: Ali je sultan tega mesta, Ali al Muluk, dobrega zdravja?« Sajf al Muluk ga je vprašal, kapitan pa mu je nejevoljno odvrnil: »Praviš, da nikoli nisi bil tukaj in da si tujec. Kdo ti je potem povedal ime vladarja tega mesta?« Davlat Hatun se je razveselila in prepoznala kapitana. Ime mu je bilo Muin ad Din in bil je eden izmed kapitanov njenega očeta. Ko je izginila, jo je šel iskat, a je ni našel. Ves čas je potoval naokrog, dokler ni prišel v mesto njenega strica. Rekla je Sajfu al Muluku: »Reci mu: Kapitan Muin ad Din, pridi in spregovori s svojo gospodarico.« Poklical ga je, kakor mu je naročila. Ko je kapitan zaslišal Sajfove besede, se je strašno razjezil in mu zabrusil: »Ti pes! Kdo si in kako me poznaš?« Nato je nekaterim mornarjem rekel: »Dajte mi gorjačo, da grem k temu ničvrednežu in mu razbijem glavo.« Vzel je gorjačo in se odpravil proti Sajfu al Muluku. Tedaj je zagledal splav in na njem nekaj tako nenavadnega in čudovitega, da je osupnil. Pogledal je natančneje in videl Davlat Hatun, ki je sedela lepa kakor luna. Vprašal je Sajfa al Muluka: »Koga imaš pri sebi?« Odgovoril mu je: »Pri meni je dekle, ki mu je ime Davlat Hatun.« Ko je kapitan zaslišal njeno ime in spoznal, da je to njegova gospodarica, hči njegovega kralja, je padel v nezavest. Ko je prišel k sebi, je pustil splav in vse na njem ter se odpravil v mesto. Šel je v kraljevo palačo in prosil za sprejem. Dvorni komornik je stopil h kralju in mu povedal: »Kapitan Muin je prišel z veselo novico.« Kralj mu je dovolil vstopiti. Kapitan je stopil predenj, poljubil tla in rekel: »O kralj, prinašam ti veselo novico! Hči tvojega brata, Davlat Hatun, je zdrava in živa prispela v mesto. Na splavu je in z njo je mladenič, lep kakor polna luna.«

Ko je kralj slišal novico o bratovi hčeri, se je razveselil, kapitana obdaril z razkošnim častnim oblačilom in takoj ukazal, naj v čast njene srečne vrnitve okrasijo mesto. Ponjo je poslal spremstvo in jo skupaj s Sajfom al Mulukom pripeljal k sebi. Pozdravil ju je in jima čestital, da sta se srečno rešila. Nato je poslal bratu sporočilo, da so našli njegovo hčer in da je pri njem. Ko je sel prispel k njenemu očetu, se je ta pripravil na pot in zbral vojsko. Tadž al Muluk, oče Davlat Hatun, je odpotoval k svojemu bratu Aliju al Muluku in se tam srečal s hčerjo. Njihovo veselje je bilo neizmerno. Tadž al Muluk je ostal pri bratu teden dni, nato pa vzel hčer in Sajfa al Muluka ter odpotoval z njima v Serendib, v svojo deželo. Davlat Hatun se je spet srečala z materjo. Vsi so se veselili njene srečne vrnitve in priredili slavja. To je bil veličasten dan, kakršnemu ni bilo para. Kralj pa je Sajfu al Muluku izkazal veliko čast in mu rekel: »O Sajf al Muluk, toliko dobrega si storil meni in moji hčeri, da ti tega ne morem poplačati. Poplača ti lahko le Gospod vseh svetov. Toda želim, da sedeš na prestol namesto mene in zavladaš Indiji. Podarjam ti svoje kraljestvo, prestol, zakladnice in služabnike. Vse to naj bo moje darilo tebi.«

Sajf al Muluk je tedaj vstal, poljubil tla pred kraljem, se mu zahvalil in rekel: »O kralj našega časa, sprejemam vse, kar si mi podaril, in ti vse tudi sam vračam v dar. Ne želim si ne kraljestva ne vladarske oblasti. Želim si le, da bi mi vzvišeni Bog naklonil izpolnitev moje želje.« Kralj mu je dejal: »Moje zakladnice so ti na voljo, o Sajf al Muluk. Vzemi iz njih, kar koli si zaželiš, ne da bi me vprašal. Naj te Bog za vse, kar si storil zame, bogato poplača.« Sajf al Muluk je odgovoril: »Naj Bog poveliča kralja! Dokler ne dosežem svojega cilja, me ne mikata ne oblast ne bogastvo. Zdaj bi si rad le ogledal mesto, njegove ulice in tržnice.« Tadž al Muluk je ukazal, naj mu pripeljejo enega najboljših konj. Privedli so mu odličnega, osedlanega in uzdanega konja, zajahal ga je in odšel na trg ter po mestnih ulicah. Ko se je oziral na desno in levo, je zagledal mladeniča, ki je ponujal vrhnji plašč za petnajst dinarjev. Pozorno ga je pogledal in opazil, da je podoben njegovemu bratu Saadu. V resnici je bil to prav on, vendar sta mu dolga odsotnost od doma in naporno potovanje tako spremenila polt in videz, da ga ni prepoznal. Ljudem okoli sebe je rekel: »Pripeljite mi tega mladeniča, da ga izprašam.« Ko so ga pripeljali, jim je naročil: »Odpeljite ga v palačo, kjer prebivam, in ga zadržite pri sebi, dokler se ne vrnem z ogleda.« Toda mislili so, da jim je rekel, naj ga odpeljejo v ječo, in si dejali: »Morda je eden njegovih pobeglih sužnjev.« Zato so ga odpeljali v ječo, vklenili in pustili tam. Sajf al Muluk se je vrnil z ogleda v palačo, pozabil na svojega brata Saada in tudi nihče drug ga ni spomnil nanj. Saad je ostal v ječi. Ko so jetnike odpeljali na gradbena dela, so vzeli tudi njega. Delal je z njimi in postajal vse bolj umazan. Tako je preživel mesec dni, razmišljal o svoji usodi in se spraševal: »Zakaj so me zaprli?«

Sajf al Muluk pa je bil zaposlen z veseljem in drugimi opravki. Nekega dne, ko je sedel, se je spomnil svojega brata Saada in vprašal služabnike, ki so bili takrat z njim: »Kje je tisti mladenič, ki je bil z vami tistega dne?« Odgovorili so: »Mar nam nisi ukazal, naj ga odpeljemo v ječo?« Sajf al Muluk je dejal: »Tega vam nisem rekel! Naročil sem vam, naj ga odpeljete v palačo, kjer prebivam.« Nato je po Saada poslal dvorne sluge. Pripeljali so ga vklenjenega, mu sneli okove in ga postavili pred Sajfa al Muluka. Ta ga je vprašal: »Mladenič, iz katere dežele si?« Odgovoril mu je: »Iz Egipta sem in ime mi je Saad, sin vezirja Farisa.« Ko je Sajf al Muluk slišal njegove besede, je planil s prestola, se vrgel nanj, ga objel okoli vratu in od veselja bridko zajokal. Rekel je: »Brat moj Saad, hvala Bogu, da sem dočakal ta dan in te spet videl! Jaz sem tvoj brat Sajf al Muluk, sin kralja Asima.« Ko je Saad slišal njegove besede in ga prepoznal, sta se objela in skupaj jokala, navzoči pa so se jima čudili. Nato je Sajf al Muluk ukazal, naj Saada odpeljejo v kopališče. Odpeljali so ga tja, po kopeli oblekli v razkošna oblačila in pripeljali v Sajfovo dvorano. Sajf ga je posadil k sebi na prestol. Ko je Tadž al Muluk izvedel za srečanje Sajfa al Muluka z njegovim bratom Saadom, se je silno razveselil. Prišel je k njima in vsi trije so sedli ter si od začetka do konca pripovedovali, kaj so doživeli.

Saad je povedal: »Brat moj, o Sajf al Muluk, ko je ladja potonila in so se služabniki utopili, sem se s skupino drugih služabnikov rešil na leseno desko. Ves mesec nas je nosila po morju, nato pa nas je veter po volji vzvišenega Boga zanesel na otok. Stopili smo nanj lačni, šli med drevesa in začeli jesti sadje. Medtem ko smo jedli, so se nenadoma pred nami pojavila bitja, podobna ifritom. Planila so na nas, nam zlezla na ramena in rekla: »Nosite nas, saj ste zdaj naši osli.« Tistega, ki je zajahal mene, sem vprašal: »Kaj si? In zakaj si zlezel name?« Ko je slišal te besede, mi je eno nogo ovil okoli vratu, da sem skoraj umrl, z drugo pa me je udaril po hrbtu. Mislil sem, da mi ga je prelomil, in padel sem z obrazom na tla, saj sem bil od lakote in žeje povsem brez moči. Ko sem padel, je spoznal, da sem lačen, me prijel za roko in odpeljal k hruški, obloženi s sadovi. Rekel mi je: »Jej s tega drevesa, dokler se ne nasitiš.« Jedel sem hruške, dokler nisem bil sit, nato vstal in se proti svoji volji odpravil dalje. Komaj sem naredil nekaj korakov, že se je tisto bitje vrnilo in mi znova zlezlo na ramena. Tako sem zdaj hodil, zdaj tekel, zdaj drobil korak, on pa je jezdil na meni, se smejal in govoril: »Še nikoli nisem videl takega osla, kot si ti.«

Nekega dne smo nabrali nekaj grozdov, jih poteptali in dali v kotanjo, ki se je napolnila kakor velika mlaka. Nekaj časa smo počakali, nato pa se vrnili h kotanji in ugotovili, da je sonce obsevalo sok in ga spremenilo v vino. Začeli smo ga piti in se opijati; obrazi so nam pordečeli in od pijane vznesenosti smo peli in plesali. Vprašali so nas: »Kaj vam tako rdeči obraze in vas sili, da plešete in pojete?« Odgovorili smo jim: »Ne sprašujte o tem! Kaj bi radi izvedeli?« Rekli so: »Povejte nam, da bomo vedeli, za kaj gre.« Odgovorili smo: »Grozdni sok.« Odpeljali so nas v dolino, ki ji ni bilo videti konca ne po dolgem ne po širokem. V njej so bili vinogradi brez začetka in konca. Vsak grozd je tehtal kakih dvajset ratlov in vsi so viseli na dosegu roke. Rekli so nam: »Naberite ga!« Nabrali smo veliko grozdja. Tam sem opazil veliko kotanjo, še večjo od velikega bazena. Napolnili smo jo z grozdjem, ga poteptali in naredili enako kakor prvič. Ko je nastalo vino, smo jim rekli: »Zdaj je pripravljeno. Iz česa boste pili?« Odgovorili so: »Imeli smo osle, kakršni ste vi, in smo jih pojedli. Njihove glave so ostale, zato nam nalijte v njihove lobanje.« Nalili smo jim, da so se napili in zaspali. Bilo jih je kakih dvesto. Rekli smo si: »Jim ni dovolj, da jezdijo na nas, ampak nas hočejo še pojesti! Ni moči ne sile razen pri Bogu, Vsevišnjem in Mogočnem! Še bolj jih opijmo, nato pa jih ubijmo, da si od njih oddahnemo in se rešimo iz njihovih rok.« Zbudili smo jih in jim začeli polniti lobanje ter jih napajati. Govorili so: »To je grenko.« Rekli smo jim: »Zakaj pravite, da je grenko? Kdor to reče in ne popije desetkrat, bo še isti dan umrl.« Ustrašili so se smrti in nam rekli: »Dajte nam piti, dokler ne bo desetkrat.« Ko so popili vseh deset mer, so se še bolj opili in izgubili vso moč. Povlekli smo jih za roke na kup, nato nabrali veliko suhega lesa iz vinogradov, ga naložili okoli njih in nanje ter ga zažgali. Stopili smo stran in od daleč opazovali, kaj bo z njimi.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je umolknila s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila 772. noč

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je Saad povedal: »Ko smo jaz in služabniki, ki so bili z menoj, zažgali les in so se ljudožerci znašli sredi ognja, smo od daleč opazovali, kaj bo z njimi. Ko je ogenj ugasnil, smo pristopili in videli, da so se spremenili v kup pepela. Zahvalili smo se vzvišenemu Bogu, ki nas je rešil pred njimi, zapustili tisti del otoka in se napotili proti morski obali. Nato smo se razšli. Jaz in dva služabnika smo hodili, dokler nismo prišli v velik gozd z mnogo drevesi. Začeli smo jesti, ko se je nenadoma prikazalo visoko bitje z dolgo brado in dolgimi ušesi ter očmi, podobnimi dvema baklama. Pred seboj je paslo veliko čredo ovc, ob njem pa je bilo še več njemu podobnih bitij. Ko nas je zagledalo, se je razveselilo, nas prijazno pozdravilo in reklo: »Dobrodošli! Pridite k meni, da vam zakoljem eno teh ovc, jo spečem in vas nahranim.« Vprašali smo ga: »Kje pa prebivaš?« Odgovorilo je: »Blizu te gore. Pojdite v to smer, dokler ne zagledate votline, in vstopite vanjo. V njej je veliko gostov, kakršni ste vi. Pojdite in sedite k njim, medtem pa vam pripravimo gostijo.« Verjeli smo njegovim besedam, se odpravili v tisto smer in vstopili v votlino. Videli smo, da so vsi gostje v njej slepi. Ko smo prišli mednje, je eden rekel: »Bolan sem.« Drugi pa: »Slaboten sem.« Vprašali smo jih: »Kaj pomenijo te vaše besede? Zakaj ste slabotni in bolni?« Vprašali so: »Kdo ste?« Odgovorili smo: »Gostje smo.« Rekli so nam: »Kaj vas je pahnilo v roke tega prekleteža? Ni moči ne sile razen pri Bogu, Vsevišnjem in Mogočnem! To je gul, ki žre ljudi. Oslepil nas je in nas namerava pojesti.« Vprašali smo jih: »Kako vas je ta gul oslepil?« Odgovorili so: »Prav zdaj bo oslepil še vas, kakor je nas.« Vprašali smo: »Kako nas bo oslepil?« Rekli so nam: »Prinesel vam bo kupe mleka in rekel: »Utrujeni ste od poti. Vzemite to mleko in ga popijte.« Brž ko ga boste popili, boste postali taki kakor mi.«

Rekel sem si: »Rešimo se lahko le z zvijačo.« V tla sem izkopal jamico in sedel nadnjo. Čez nekaj časa je prekleti gul prišel k nam s kupami mleka. Eno je dal meni, po eno pa vsakemu od mojih spremljevalcev. Rekel nam je: »Žejni ste prišli iz divjine. Vzemite to mleko in ga popijte, medtem pa vam spečem meso.« Jaz sem vzel kupo, jo približal ustom in izlil v jamico, nato pa zavpil: »Ah, izgubil sem vid! Oslepel sem!« Z rokami sem si zakril oči ter začel jokati in kričati, on pa se je smejal in govoril: »Ne boj se.« Moja spremljevalca sta mleko popila in oslepela. Prekletež je takoj vstal, zaprl vhod v votlino, pristopil k meni in mi pretipal rebra. Ugotovil je, da sem suh in da na meni ni nič mesa. Nato je pretipal drugega, ugotovil, da je rejen, in se razveselil. Zaklal je tri ovce, jih odrl, prinesel železne ražnje, nanje nataknil ovčje meso in ga postavil nad ogenj. Ko ga je spekel, ga je ponudil mojima spremljevalcema. Jedla sta, on pa je jedel z njima. Nato je prinesel meh, poln vina, ga izpil, legel na trebuh in začel smrčati. Rekel sem si: »Trdno je zaspal. Kako naj ga ubijem?« Tedaj sem se spomnil ražnjev. Vzel sem dva, ju položil v ogenj in počakal, da sta zažarela kakor oglje. Nato sem vstal, si čvrsto prepasal ledja, se postavil na noge, prijel oba železna ražnja, pristopil k prekletežu in mu ju zabodel v oči ter z vso močjo pritisnil nanju. Od silne bolečine in želje po življenju je planil na noge. Čeprav je bil oslepljen, me je hotel ujeti, jaz pa sem bežal po votlini in on je tekel za menoj. Slepe, ki jih je imel pri sebi, sem vprašal: »Kaj naj storim s tem prekletežem?« Eden mi je rekel: »O Saad, povzpni se do niše.« Vzel sem meč in stopil k tistemu možu. Rekel mi je: »Vzemi ga in ga udari čez pas, pa bo takoj umrl.« Vstal sem in stekel za gulom, ki je bil že izmučen od tekanja. Približal se je slepim, da bi jih pobil, jaz pa sem stopil k njemu in ga z mečem udaril čez pas, da sem ga presekal na dvoje. Zavpil mi je: »Človek, če me hočeš ubiti, me udari še drugič!« Že sem ga hotel udariti še enkrat, ko mi je mož, ki mi je pokazal meč, rekel: »Ne udari ga drugič! Sicer ne bo umrl, temveč oživel in nas pogubil.«« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je umolknila s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila 773. noč

Rekla je: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je Saad pripovedoval: Ko sem gula udaril z mečem, mi je rekel: ‘Človek, ker si me že udaril in me hočeš ubiti, me udari še enkrat.’ Že sem ga hotel znova udariti, ko mi je mož, ki mi je pokazal meč, dejal: ‘Ne udari ga drugič, kajti potem ne bo umrl, ampak bo oživel in naju pokončal.’ Ubogal sem ga in gula nisem več udaril, zato je prekletnik umrl. Mož mi je nato rekel: ‘Vstani, odpri votlino in naju spusti ven. Morda nama bo Bog pomagal in se bova rešila tega kraja.’ Odvrnil sem mu: ‘Nobena nevarnost nama ne grozi več. Raje si odpočijva, zakoljiva nekaj teh ovac in pijva to vino, saj je pred nama še dolga pot po kopnem.’ V tem kraju sva ostala dva meseca in se hranila z ovcami in sadjem. Nekega dne sva sedela na morskem obrežju in v daljavi zagledala veliko ladjo. Mahala sva ljudem na njej in jih klicala, a so se ustrašili gula. Vedeli so namreč, da na tem otoku živi gul, ki žre ljudi, zato so hoteli pobegniti. Mahala sva jim s prostimi konci turbanov, se jim približala in vpila za njimi. Tedaj je eden od potnikov, ki je imel oster vid, rekel: ‘Potniki, zdi se mi, da sta ti postavi človeka kakor mi. Nič ne kažeta, da bi bila gula.’ Malo so zapluli proti nama, dokler niso prišli bliže. Ko so se prepričali, da sva človeka, so naju pozdravili. Vrnila sva jim pozdrav in jim povedala veselo novico, da sva ubila prekletega gula, oni pa so se nama zahvalili.

Nato sva si na otoku nabrala nekaj sadja za na pot in se vkrcala na ladjo. Tri dni nas je nosil ugoden veter, potem pa se je nad nami razbesnel vihar in nebo je potemnelo. V eni sami uri je veter zagnal ladjo v skalno goro, da se je razbila in so se njene deske razletele. Vsemogočni Bog je hotel, da sem se oprijel ene izmed njih in splezal nanjo. Dva dni me je nosila po morju, nato pa je zapihal ugoden veter. Sedeč na deski sem nekaj časa veslal z nogami, dokler me vzvišeni Bog ni srečno pripeljal na kopno. Prišel sem v to mesto kot tujec, sam in zapuščen, in nisem vedel, kaj naj storim. Lakota me je mučila in bil sem povsem izčrpan. Odšel sem na mestni trg, se umaknil pogledom in slekel ta kaftan. Rekel sem si: ‘Prodal ga bom in si za izkupiček kupil hrane, dokler Bog ne odloči, kar je sklenil.’ Tako sem, brat moj, držal kaftan v rokah, ljudje pa so si ga ogledovali in zanj ponujali čedalje več. Tedaj si prišel ti, me zagledal in ukazal, naj me odvedejo v palačo. Služabniki so me prijeli in zaprli. Po vsem tem času si se spomnil name in me dal privesti predse. Zdaj sem ti povedal, kaj se mi je zgodilo. Hvala Bogu, da sva se spet srečala!«

Ko sta Sajf al Muluk in Tadž al Muluk, oče Davle Hatun, slišala pripoved vezirja Saada, sta se silno začudila. Tadž al Muluk, oče Davle Hatun, je Sajfu al Muluku in njegovemu bratu Saadu pripravil prijetno bivališče. Davla Hatun je prihajala k Sajfu al Muluku, se mu zahvaljevala in z njim govorila o dobroti, ki ji jo je izkazal. Vezir Saad ji je rekel: »Kraljica, od tebe si želimo, da mu pomagaš doseči njegov cilj.« Odgovorila je: »Da, trudila se bom, da se mu želja izpolni, če bo vzvišeni Bog tako hotel.« Nato se je obrnila k Sajfu al Muluku in mu rekla: »Bodi miren in veseli se.«

Tako je bilo s Sajfom al Mulukom in njegovim vezirjem Saadom. Kraljica Badia al Džamal pa je izvedela, da se je njena sestra Davla Hatun vrnila k očetu v svoje kraljestvo. Rekla si je: »Moram jo obiskati in pozdraviti, odeta v razkošna oblačila in okrašena z lepim nakitom.« Odpravila se je k njej. Ko se je približala njenemu bivališču, ji je kraljica Davla Hatun prišla naproti, jo pozdravila, objela in poljubila med oči. Kraljica Badia al Džamal ji je čestitala za srečno vrnitev. Nato sta sedli in se pogovarjali. Badia al Džamal je vprašala Davlo Hatun: »Kaj se ti je zgodilo v tujini?« Davla Hatun je odgovorila: »Sestra moja, ne sprašuj me, kaj vse sem prestala. Koliko gorja morajo prenašati živa bitja!« Badia al Džamal jo je vprašala: »Kako to?« Odgovorila je: »Sestra moja, bila sem v visoki palači, kjer me je zadrževal sin Modrega kralja …« Nato ji je povedala vso zgodbo od začetka do konca, pripovedovala o Sajfu al Muluku in o tem, kaj se mu je zgodilo v palači, kakšne stiske in grozote je prestal, preden je prišel do visoke palače, kako je ubil sina Modrega kralja, kako je snel vrata in iz njih naredil čoln ter zanj izdelal vesla in kako je prišel sem. Badia al Džamal se je začudila. Davla Hatun je nato rekla: »Pri Bogu, sestra moja, to je ena najnenavadnejših zgodb. Rada bi ti povedala, kako se je njegova zgodba začela, a mi sram tega ne dopušča.« Badia al Džamal ji je rekla: »Česa te je sram? Saj si moja sestra in prijateljica, toliko naju veže in vem, da mi želiš samo dobro. Zakaj bi te bilo sram pred menoj? Povej mi, kar veš, ničesar se ne sramuj in mi ničesar ne prikrivaj.« Davla Hatun ji je odgovorila: »Videl je tvojo podobo na kaftanu, ki ga je tvoj oče poslal Sulejmanu, sinu Davudovemu, mir z njima. Ta ga ni razgrnil in pogledal, kaj je na njem, temveč ga je z drugimi darovi in dragocenostmi poslal Asimu ibn Safvanu, egiptovskemu kralju. Kralj Asim ga je še nerazgrnjenega podaril svojemu sinu Sajfu al Muluku. Ko ga je Sajf al Muluk dobil, ga je razgrnil, da bi ga oblekel, in na njem zagledal tvojo podobo. Zaljubil se je vanjo in te odšel iskat. Vse te stiske je pretrpel zaradi tebe.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je nehala pripovedovati dovoljeno zgodbo.

Ko je nastopila 774. noč

Rekla je: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je Davla Hatun povedala Badii al Džamal, kako sta se rodili ljubezen in strast Sajfa al Muluka do nje: povod zanju je bil kaftan z njeno podobo. Ko je zagledal podobo, je zapustil svoje kraljestvo in zaradi nje odšel od doma, omamljen od ljubezni. Rekla ji je: ‘Vse grozote, ki jih je prestal, je prestal zaradi tebe.’ Badia al Džamal je zardela in v zadregi pred Davlo Hatun odgovorila: ‘To se nikoli ne more zgoditi. Ljudje se ne morejo družiti z džini.’ Davla Hatun ji je še naprej opisovala Sajfa al Muluka, njegovo lepoto, značaj in viteštvo. Kar naprej ga je hvalila in ji naštevala njegove vrline, nazadnje pa rekla: ‘Sestra moja, zaradi vzvišenega Boga in zaradi mene spregovori z njim vsaj eno besedo.’ Badia al Džamal je odvrnila: ‘Tega, kar govoriš, nočem poslušati in te pri tem ne bom ubogala.’ Bilo je, kakor da ni slišala ničesar, in v njenem srcu se ni prebudila ljubezen do Sajfa al Muluka, ne zaradi njegove lepote ne zaradi njegovega značaja in viteštva.

Davla Hatun jo je začela rotiti, ji poljubljati noge in govoriti: »Badia al Džamal, pri mleku, ki sva ga sesali obe, in pri napisu na Sulejmanovem prstanu, mir z njim, poslušaj me! V visoki palači sem mu obljubila, da mu bom pokazala tvoj obraz. Pri Bogu te prosim, vsaj enkrat mu dovoli, da te vidi, zaradi mene, pa si ga boš ogledala tudi ti.« Jokala je, jo prosila in ji poljubljala roke in noge, dokler ni privolila in rekla: »Zaradi tebe mu bom enkrat pokazala obraz.« Davli Hatun se je srce razveselilo. Poljubila ji je roke in noge ter odšla v veliko palačo na vrtu. Služabnicam je ukazala, naj jo opremijo s preprogami, postavijo vanjo zlat prestol in razvrstijo posode za pijačo. Nato je odšla k Sajfu al Muluku in njegovemu vezirju Saadu, ki sta sedela v svojem bivališču. Sajfu al Muluku je prinesla veselo novico, da bo dosegel svoj cilj in se mu bo želja izpolnila. Rekla mu je: »Pojdita z bratom na vrt in vstopita v palačo. Skrijta se očem ljudi, da vaju nihče v palači ne bo videl, dokler ne prideva jaz in Badia al Džamal.« Sajf al Muluk in Saad sta vstala in odšla na kraj, ki jima ga je pokazala Davla Hatun. Ko sta vstopila, sta zagledala zlat prestol z blazinami, ob njem pa jedi in pijačo. Nekaj časa sta sedela, potem pa se je Sajf al Muluk spomnil svoje ljubljene, srce se mu je stisnilo ter v njem sta vzplamtela hrepenenje in strast. Vstal je in odšel skozi preddverje palače. Brat Saad mu je sledil, a mu je rekel: »Brat moj, ostani na svojem mestu in ne hodi za menoj, dokler se ne vrnem k tebi.« Saad je sedel, Sajf al Muluk pa se je spustil na vrt, pijan od vina ljubezni, zmeden od preobilja strasti in koprnenja. Hrepenenje ga je pretresalo in čustva so ga prevzela, zato je zapel te verze:

O Badia al Džamal, nikogar nimam razen tebe; usmili se me, ujetnik tvoje ljubezni sem. Ti si moja želja, moje upanje in radost, srce noče ljubiti nikogar razen tebe. Ko bi le vedel, ali veš za moje solze, za dolge noči, ko buden jočem. Ukaži spancu, naj obišče moje veke, morda te bom vsaj v sanjah videl. Nakloni se v ljubezni zaljubljenemu, reši ga pogube svoje hladnosti. Naj ti Bog pomnoži veselje in radost, naj se vsi sovražniki žrtvujejo zate. Zaljubljenci se zbirajo pod mojo zastavo, vse lepotice pa pod tvojo. Nato je zajokal in zapel še ta dva verza:

Čudovita lepotica je postala moja večna želja, saj v globini srca prebiva kot moja skrivnost. Če spregovorim, govorim o njeni lepoti; če molčim, je ona vozel mojih skritih misli. Nato je silovito zajokal in zapel še te verze:

V meni gori ogenj, ki se vse bolj razplamteva; vi ste moja želja in ljubezen se ne konča. K vam se nagibam in k nikomur drugemu, po vaši naklonjenosti hrepenim, ljubimec pa veliko prenese. Usmilite se njega, ki mu je ljubezen shujšala telo, ga oslabila in mu razbolela srce. Bodite nežni, darežljivi, milostni in dobrotljivi; od vas se nisem odvrnil in se nikoli ne bom. Nato je zajokal in zapel še ta dva verza:

Skrbi so se me oprijele, kakor sem se jaz tvoje ljubezni, spanec me je zapustil, kakor si me zapustila ti. Sel mi je povedal, da si jezna; naj me Bog obvaruje zla njegovih besed. Saadu se je zdelo, da ga predolgo ni, zato je odšel iz palače in ga začel iskati po vrtu. Zagledal ga je, kako zmeden hodi po vrtu in prepeva ta dva verza:

Pri Bogu, pri vsemogočnem Bogu in pri tistem, ki iz Korana bere suro Stvarnik: nikoli se mi pogled ne ustavi na lepoti koga drugega, ne da bi bila tvoja podoba, o Badia, moja družica. Nato sta se Sajf al Muluk in njegov brat Saad srečala in se skupaj sprehajala po vrtu ter jedla sadje. Tako je bilo s Saadom in Sajfom al Mulukom. Davla Hatun pa je z Badio al Džamal prišla v palačo. Vstopili sta, potem ko so jo služabniki okrasili z najrazličnejšim okrasjem in opravili vse, kar jim je ukazala Davla Hatun. Badii al Džamal so pripravili zlat prestol. Ko ga je zagledala, je sedla nanj. Ob njej je bilo okno s pogledom na vrt. Služabniki so prinesli najizbranejše jedi in Badia al Džamal je jedla z Davlo Hatun, ki ji je podajala grižljaje, dokler ni bila sita. Nato je naročila razne slaščice. Služabniki so jih prinesli, pojedli sta jih, kolikor sta želeli, in si umili roke. Potem je Davla Hatun pripravila vino in posodje zanj ter razvrstila vrče in čaše. Polnila je čašo in dajala piti Badii al Džamal, nato jo je spet napolnila in pila še sama. Badia al Džamal je pogledala skozi okno ob sebi na vrt ter opazovala sadje in veje. Pogled ji je zdrsnil proti Sajfu al Muluku in zagledala ga je, kako hodi po vrtu, za njim pa vezir Saad. Slišala ga je prepevati pesmi in videla, kako mu obilno tečejo solze. Ta en sam pogled ji je v srcu zbudil tisoč bolečin hrepenenja. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je nehala pripovedovati dovoljeno zgodbo.

Ko je nastopila 775. noč

Rekla je: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je Badia al Džamal, ko je videla Sajfa al Muluka hoditi po vrtu, vanj uprla pogled, ki ji je zbudil tisoč bolečin hrepenenja. Obrnila se je k Davli Hatun, vino pa ji je že razgrelo telo, in jo vprašala: ‘Sestra moja, kdo je ta mladenič, ki ga vidim na vrtu, tako zmedenega, zaljubljenega in žalostnega?’ Davla Hatun ji je rekla: ‘Ali dovoliš, da pride k nama, da si ga ogledava?’ Odgovorila ji je: ‘Če ga lahko pripelješ, ga pripelji.’ Tedaj ga je Davla Hatun poklicala: ‘Kraljevi sin, pridi gor k nama in naju razveseli s svojo milino in lepoto!’ Sajf al Muluk je prepoznal njen glas in se povzpel v palačo. Ko je zagledal Badio al Džamal, se je nezavesten zgrudil. Davla Hatun ga je poškropila z malo rožne vode in prebudil se je iz omedlevice. Nato je vstal in poljubil tla pred Badio al Džamal. Osupnila je nad njegovo milino in lepoto. Davla Hatun je rekla: ‘Vedi, kraljica, da je to Sajf al Muluk, po čigar rokah me je vzvišeni Bog rešil. Zaradi tebe je prestal vse te tegobe in želim si, da bi ga pogledala z naklonjenostjo.’ Badia al Džamal se je zasmejala in rekla: ‘Kdo sploh drži obljube, da bi jih držal ta mladenič? Ljudje ne poznajo zvestobe.’ Sajf al Muluk je odgovoril: ‘Kraljica, jaz nikoli ne bom nezvest, pa tudi vsa bitja niso enaka.’ Nato je pred njo zajokal in zapel te verze:

O Badia al Džamal, le izmučena senca sem, bloden zaradi pogleda, ki očara in rani. Pri vsej lepoti, zbrani na tvojih licih, pri njihovi belini in škrlatni rdečini: ne kaznuj bolnika z muko zapuščenosti, saj moje telo hira od dolge ločitve. To je moja želja in skrajna meja mojega upanja: združitev s teboj, če mi je le lahko usojena. Nato je silovito zajokal, ljubezen in koprnenje sta ga povsem prevzela, in jo je pozdravil s temi verzi:

Pozdrav vam pošilja zaljubljenec, od ljubezni zasužnjen; plemeniti je plemenitemu vselej naklonjen. Pozdrav vam, naj nikdar ne izgubim vaše podobe, naj nobeno moje zbirališče in počivališče ne ostane brez vas. Ljubosumno vas čuvam in niti vašega imena ne izgovarjam; vsak ljubimec se nagiba k svojemu ljubljenemu. Ne odtegnite svoje dobrote tistemu, ki vas ljubi, kajti žalost ga pogublja, že tako bolnega. Opazujem svetle zvezde, one pa me plašijo, in noč se mi od silne ljubezni daljša. Ni mi ostalo ne potrpljenja ne izhoda; s kakšnimi besedami naj vas še prosim? Pozdrav vam v uri hladnosti, pozdrav od hrepenečega, ki veliko prenese. Nato je iz silnega koprnenja in ljubezni zapel še te verze:

Če bi si želel kogar koli razen vas, gospodarji moji, naj nikoli ne dobim od vas tega, kar si želim. Kdo razen vas premore takšno lepoto, da bi zaradi njega že zdaj dočakal sodni dan? Nikdar ne bom pozabil ljubezni, saj sem za vas iztrošil svojo dušo in zadnjo življenjsko moč. Ko je končal pesem, je silovito zajokal. Badia al Džamal mu je rekla: »Kraljevi sin, bojim se, da bi se ti vsa predala, pa pri tebi ne bi našla ne nežnosti ne ljubezni. Ljudje imajo včasih malo dobrote, a veliko zahrbtnosti. Vedi, da si je gospodar Sulejman, sin Davudov, mir z njima, pridobil Bilkis z ljubeznijo, ko pa je zagledal drugo, lepšo od nje, se je od nje odvrnil.« Sajf al Muluk ji je rekel: »Luč mojih oči in moja duša, Bog ni ustvaril vseh ljudi enakih. Če Bog da, bom držal obljubo in umrl pri tvojih nogah. Videla boš, da bodo moja dejanja skladna z besedami. Bog je priča temu, kar govorim.« Badia al Džamal mu je rekla: »Sedi in se pomiri. Prisezi mi po svoji veri in zaveživa se, da ne bova izdala drug drugega. Kdor izda svojega ljubljenega, naj se mu vzvišeni Bog maščuje.« Ko je Sajf al Muluk slišal te besede, je sedel. Prijela sta se za roke in si prisegla, da nobeden ne bo izbral nikogar drugega ne med ljudmi ne med džini. Nato sta se dolgo objemala in jokala od neizmernega veselja. Sajfa al Muluka so prevzela čustva in zapel je te verze:

Jokal sem od ljubezni, hrepenenja in goreče bolečine zaradi nje, ki jo ljubita moje srce in duša. Dolga ločitev od vas mi je pomnožila muke, moja moč pa ne seže do združitve z vami. Žalost, ki je moje potrpljenje ne prenese več, razkriva grajavcem del moje nesreče. Nekoč prostrano polje moje vzdržljivosti se je resnično skrčilo, ne po moji volji in ne po moji moči. Ali naju bo Bog vendarle združil in ozdravil mojo bolečino vseh muk in bolezni? Ko sta si Badia al Džamal in Sajf al Muluk prisegla zvestobo, se je Sajf al Muluk odpravil na sprehod. Tudi Badia al Džamal je odšla, z njo pa služabnica, ki je nosila nekaj hrane in steklenico, polno vina. Badia al Džamal je nato sedla, služabnica pa je prednjo postavila jedi in vino. Minila je komaj ura, ko je prišel Sajf al Muluk. Pozdravila ga je, objela sta se in sedla. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je nehala pripovedovati dovoljeno zgodbo.

Ko je nastopila 776. noč

Rekla je: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je Badia al Džamal dala prinesti hrano in pijačo. Ko je prišel Sajf al Muluk, ga je pozdravila, nato pa sta sedla ter nekaj časa jedla in pila. Badia al Džamal je rekla: ‘Kraljevi sin, ko vstopiš v vrt Iram, boš zagledal velik šotor iz rdečega atlasa, podložen z zeleno svilo. Vstopi vanj in bodi pogumen. Videl boš starko, ki sedi na prestolu iz rdečega zlata, okrašenem z biseri in dragulji. Ko vstopiš, jo spoštljivo in dostojno pozdravi. Poglej proti prestolu: pod njim boš našel obuvalo, stkano iz zlatih niti in okrašeno s kovinskimi vezeninami. Vzemi ga, poljubi in si ga položi na glavo, potem pa ga spravi pod desno pazduho in stopi pred starko, molče, s sklonjeno glavo. Ko te bo vprašala: Od kod prihajaš? Kako si prišel sem? Kdo ti je pokazal ta kraj? Zakaj si vzel to obuvalo? — molči, dokler ne vstopi ta moja služabnica. Govorila bo z njo, jo prosila, naj ti bo naklonjena, in jo pomirila s svojimi besedami. Morda bo vzvišeni Bog omehčal njeno srce in ti bo izpolnila željo.’ Nato je poklicala služabnico, ki ji je bilo ime Mardžana, in ji rekla: ‘Pri ljubezni, ki jo čutiš do mene, danes mi izpolni to prošnjo in se ne obotavljaj. Če mi jo izpolniš še danes, te v imenu vzvišenega Boga osvobodim in te obsujem s častmi. Nihče mi ne bo ljubši od tebe in svoje skrivnosti bom zaupala samo tebi.’ Služabnica ji je odgovorila: ‘Gospa moja in luč mojih oči, povej mi, kaj želiš, in z največjim veseljem ti bom ustregla.’ Rekla ji je: ‘Odnesi tega človeka na svojih ramenih v vrt Iram k moji babici, očetovi materi. Pripelji ga do njenega šotora in pazi nanj. Ko bosta vstopila v šotor in boš videla, da je vzel obuvalo in ji izkazal spoštovanje, ona pa ga bo vprašala: Od kod si? Po kateri poti si prišel? Kdo te je pripeljal sem? Zakaj si vzel to obuvalo? Kaj potrebuješ, da ti izpolnim željo? — tedaj hitro vstopi, jo pozdravi in ji reci: Gospa moja, jaz sem ga pripeljala sem. On je sin egiptovskega kralja, ki je odšel v visoko palačo, ubil sina Modrega kralja in rešil kraljico Davlo Hatun ter jo zdravo in varno pripeljal k očetu. Privedla sem ga k tebi, da ti to pove in ti oznani veselo novico o njeni rešitvi, ti pa ga nagradiš. Potem ji reci: Gospa moja, ta mož je nadvse časten, plemenit in pogumen. Je gospodar in kralj Egipta in v njem so združene vse hvalevredne vrline.

Če te bo vprašala: Kaj želi? — ji reci: Moja gospa te pozdravlja in sprašuje: Doklej naj sedi doma samska in neporočena? Že dolgo čaka. Kaj hočete doseči s tem, da je ne poročite? Zakaj je ne omožiš, dokler sta ti in njena mati še živi, kakor se poročijo druga dekleta? Če ti bo rekla: Kako naj uredimo njeno poroko? Če koga pozna in ji je kdo pri srcu, naj nam pove zanj, pa ji bomo po svojih najboljših močeh izpolnili željo — ji tedaj odgovori: Gospa moja, tvoja vnukinja ti sporoča: Hoteli ste me poročiti s Sulejmanom, mir z njim, in ste mu na kaftanu upodobili moj obraz. A nisem mu bila usojena in kaftan je poslal egiptovskemu kralju. Ta ga je podaril svojemu sinu, ki je na njem zagledal mojo podobo. Zaljubil se je vame, zapustil kraljestvo svojega očeta in svojo mater, se odrekel svetu in vsemu, kar je na njem, ter zaradi mene odšel blodit po svetu. Zame je prestal najhujše stiske in grozote.’

Nato je služabnica vzela Sajfa al Muluka na rame in mu rekla: »Zapri oči.« Ubogal je in poletela je z njim v zrak. Čez nekaj časa mu je rekla: »Kraljevi sin, odpri oči.« Odprl jih je in zagledal vrt, vrt Iram. Služabnica Mardžana mu je rekla: »Sajf al Muluk, vstopi v ta šotor.« Sajf al Muluk je izgovoril Božje ime in vstopil. Ozrl se je po vrtu in zagledal starko, ki je sedela na prestolu, ob njej pa so stale služabnice. Spoštljivo in dostojno se ji je približal, vzel obuvalo, ga poljubil in storil vse, kakor mu je naročila Badia al Džamal. Starka ga je vprašala: »Kdo si? Od kod prihajaš? Iz katere dežele si? Kdo te je pripeljal sem? Zakaj si vzel to obuvalo in ga poljubil? Kdaj si me prosil česa, pa ti nisem ustregla?« Tedaj je vstopila služabnica Mardžana, jo spoštljivo in dostojno pozdravila ter ji povedala vse, kar ji je naročila Badia al Džamal. Ko je starka slišala te besede, je zavpila nanjo in se razjezila: »Kako naj se ljudje in džini združijo?« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je nehala pripovedovati dovoljeno zgodbo.

Ko je nastopila 777. noč

Rekla je: »Izvedela sem, o srečni kralj, da se je starka, ko je slišala služabničine besede, silno razjezila in rekla: ‘Kako naj se ljudje družijo z džini?’ Sajf al Muluk je odgovoril: ‘Ravnal se bom po tebi in bom tvoj služabnik, umrl bom z ljubeznijo do tebe, držal obljubo, ki ti jo dam, in se ne bom oziral po nobeni drugi. Če vzvišeni Bog da, boš videla mojo iskrenost, resnicoljubnost in plemenito ravnanje do vas.’ Starka je nekaj časa razmišljala s sklonjeno glavo, nato jo je dvignila in rekla: ‘Lepi mladenič, ali boš držal obljubo in prisego?’ Odgovoril ji je: ‘Da, pri Njem, ki je dvignil nebo in razprostrl zemljo nad vodami, držal bom obljubo.’ Tedaj je starka rekla: ‘Če vzvišeni Bog da, ti bom izpolnila željo. Zdaj pa pojdi na vrt, sprehodi se po njem in jej sadje, ki mu ni para nikjer na svetu. Medtem bom poslala po svojega sina Šahjala, da pride, in se z njim pogovorila o tem. Če vzvišeni Bog da, bo vse dobro, saj mi ne nasprotuje in ne krši mojih ukazov. Poročila te bom z njegovo hčerjo Badio al Džamal. Bodi vesel, Sajf al Muluk, postala bo tvoja žena.’ Ko je Sajf al Muluk slišal te besede, se ji je zahvalil, poljubil njene roke in noge ter odšel na vrt. Starka pa se je obrnila k služabnici in ji rekla: ‘Pojdi iskat mojega sina Šahjala. Poišči ga, v kateri koli deželi in kraju že je, in ga pripelji k meni.’ Služabnica je odšla, poiskala kralja Šahjala, se srečala z njim in ga pripeljala k materi.

Tako je bilo z njo. Sajf al Muluk pa se je sprehajal po vrtu, ko ga je zagledalo pet džinov iz ljudstva Modrega kralja. Rekli so: »Od kod je ta človek? Kdo ga je pripeljal sem? Ali ni morda on ubil sina Modrega kralja?« Nato so si rekli: »Z zvijačo ga bomo pripravili do tega, da nam pove.« Počasi so hodili proti njemu, dokler ga niso dosegli na robu vrta. Sedli so k njemu in rekli: »Lepi mladenič, dobro si storil, da si ubil sina Modrega kralja in rešil Davlo Hatun iz njegovih rok. Bil je zahrbten pes in jo je prevaral. Če te Bog ne bi poslal k njej, se ne bi nikoli rešila. Kako si ga ubil?« Sajf al Muluk jih je pogledal in rekel: »Ubil sem ga s tem prstanom na svojem prstu.« Tako so se prepričali, da ga je res on ubil. Dva sta ga zgrabila za roke, dva za noge, peti pa mu je zamašil usta, da ne bi zavpil in bi ga slišali ljudje kralja Šahjala ter ga rešili iz njihovih rok. Dvignili so ga in odleteli z njim. Leteli so, dokler niso pristali pri svojem kralju. Postavili so ga predenj in rekli: »Kralj našega časa, pripeljali smo ti morilca tvojega sina.« Vprašal je: »Kje je?« Odgovorili so: »Tukaj.« Modri kralj ga je vprašal: »Ali si brez pravice in brez krivde, ki bi jo zagrešil proti tebi, ubil mojega sina, srce mojega srca in luč mojih oči?« Sajf al Muluk mu je odgovoril: »Da, jaz sem ga ubil, toda zaradi njegovega zatiranja in nasilja. Ugrabljal je kraljevske otroke, jih odnašal k zapuščenemu vodnjaku in v visoko palačo, jih ločeval od družin ter jih onečaščal. Ubil sem ga s tem prstanom na svojem prstu. Bog je njegovo dušo hitro poslal v ogenj, in kako strašno je to bivališče!« Modri kralj se je prepričal, da je to res morilec njegovega sina. Poklical je vezirja in mu rekel: »Ta je nedvomno ubil mojega sina. Kaj mi svetuješ, naj storim z njim? Naj ga ubijem na najokrutnejši način ali ga mučim z najhujšimi mukami? Kaj naj storim?« Veliki vezir je rekel: »Odsekaj mu ud.« Drugi je rekel: »Vsak dan ga hudo pretepite.« Tretji je rekel: »Presekajte ga na dvoje.« Četrti je rekel: »Odsekajte mu vse prste in jih sežgite v ognju.« Peti je rekel: »Križajte ga.« Vsak je povedal svoje mnenje.

Pri Modrem kralju je bil tudi visok emir, izkušen v zadevah sveta in poznavalec spremenljivosti časov. Rekel mu je: »Kralj našega časa, nekaj ti bom povedal, sam pa presodi, ali boš poslušal moj nasvet.« Bil je glavni svetovalec njegovega kraljestva in prvi mož njegove države. Kralj je poslušal njegove besede, ravnal po njegovih nasvetih in mu v ničemer ni nasprotoval. Emir je vstal, poljubil tla pred njim in rekel: »Kralj našega časa, če ti v tej zadevi svetujem, ali boš sledil mojemu nasvetu in mi zagotovil varnost?« Kralj mu je odgovoril: »Povej svoje mnenje, varen boš.« Rekel je: »Kralj, če tega človeka ubiješ, ne da bi sprejel moj nasvet in premislil moje besede, boš storil napako. Zdaj ga ni prav ubiti. V tvojih rokah je, pod tvojo oblastjo, tvoj ujetnik. Kadar koli ga boš hotel, ga boš našel in z njim storil, kar boš želel. Potrpi, kralj našega časa. Ta človek je vstopil v vrt Iram in se poročil z Badio al Džamal, hčerjo kralja Šahjala, ter tako postal eden izmed njih. Tvoji ljudje so ga zgrabili in pripeljali k tebi, on pa ni skrival, kdo je, ne pred njimi ne pred teboj. Če ga ubiješ, bo kralj Šahjal od tebe terjal maščevanje. Postal bo tvoj sovražnik in zaradi svoje hčere prišel nadte z vojsko. Njegovi vojski se ne moreš upreti in nimaš moči, da bi jo premagal.« Kralj ga je poslušal in ukazal, naj Sajfa al Muluka zaprejo.

To se je zgodilo Sajfu al Muluku. Gospa Badia al Džamal pa se je srečala s svojim očetom Šahjalom in poslala služabnico iskat Sajfa al Muluka. Ni ga našla, zato se je vrnila h gospodarici in rekla: »Na vrtu ga nisem našla.« Poslali so po vrtne delavce in jih vprašali po Sajfu al Muluku. Odgovorili so: »Videli smo ga sedeti pod drevesom. Nato je k njemu prišlo pet mož iz spremstva Modrega kralja in se pogovarjalo z njim. Potem so ga dvignili, mu zamašili usta in odleteli z njim.« Ko je starka to slišala, tega ni mogla prenesti in se je silno razjezila. Vstala je in rekla svojemu sinu, kralju Šahjalu: »Kako si lahko kralj, če ljudje Modrega kralja pridejo na naš vrt, ugrabijo našega gosta in varno odidejo, medtem ko sta ti in tvoja mati še živa?« Spodbujala ga je in govorila: »Dokler si živ, ne sme nihče tako posegati v naše pravice!« Odgovoril ji je: »Mati moja, ta človek je ubil sina Modrega kralja, ki je bil džin, in Bog ga je izročil v njegove roke. Kako naj grem in se zaradi človeka spopadem z njim?« Mati mu je rekla: »Pojdi k njemu in zahtevaj našega gosta. Če je živ in ti ga izroči, ga vzemi in se vrni. Če ga je ubil, pa zajemi Modrega kralja živega, skupaj z njegovimi otroki, ženskami in vsemi njegovimi privrženci. Pripelji mi jih žive, da jih z lastnimi rokami zakoljem in uničim njegova domovanja. Če ne storiš, kar ti ukazujem, ti ne odpustim dolga za mleko, s katerim sem te dojila, in vzgoja, ki sem ti jo dala, naj ti bo v prekletstvo.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je nehala pripovedovati dovoljeno zgodbo.

Ko je nastopila 778. noč

Rekla je: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je starka rekla svojemu sinu Šahjalu: ‘Pojdi k Modremu kralju in poglej, kaj je s Sajfom al Mulukom. Če je še živ, ga pripelji nazaj. Če ga je ubil, zajemi njega, njegove otroke, njegove ženske in vse, ki se zatekajo k njemu. Pripelji mi jih žive, da jih z lastnimi rokami zakoljem in uničim njegovo kraljestvo. Če ne greš k njemu in ne storiš, kar ti ukazujem, ti ne odpustim dolga za svoje mleko in naj ti bo moja vzgoja v prekletstvo.’ Tedaj je kralj Šahjal vstal, ukazal svoji vojski, naj se odpravi, in šel nad Modrega kralja iz spoštovanja do matere, da bi ustregel njej in njenim ljubljenim, pa tudi zaradi tega, kar je bilo določeno že od vekomaj. Šahjal je potoval z vojsko, dokler niso prispeli do Modrega kralja. Vojski sta se spopadli, Modri kralj in njegova vojska pa sta bila poražena. Zajeli so njegove otroke, velike in majhne, njegove državne dostojanstvenike in veljake, jih zvezali ter privedli pred kralja Šahjala. Ta mu je rekel: ‘Modri kralj, kje je človek Sajf al Muluk, moj gost?’ Modri kralj mu je odgovoril: ‘Šahjal, ti si džin in jaz sem džin. Ali zaradi človeka, ki je ubil mojega sina, počneš vse to? On je morilec mojega sina, srca mojega srca in radosti moje duše. Kako si lahko storil vse to in prelil kri tolikih tisočev džinov?’ Šahjal mu je rekel: ‘Pusti te besede. Če je živ, ga pripelji in osvobodil bom tebe in vse tvoje otroke, ki sem jih zajel. Če si ga ubil, pa bom zaklal tebe in tvoje otroke.’ Modri kralj ga je vprašal: ‘Kralj, ali ti je ta človek ljubši od mojega sina?’ Kralj Šahjal mu je odgovoril: ‘Tvoj sin je bil nasilnež. Ugrabljal je otroke drugih ljudi in kraljevske hčere, jih zapiral v visoko palačo in ob zapuščeni vodnjak ter jih onečaščal.’ Modri kralj je rekel: ‘Pri meni je, toda spravi nas z njim.’ Šahjal jih je spravil, jih obdaril s častnimi oblačili in dal sestaviti listino, ki je uredila spor med Modrim kraljem in Sajfom al Mulukom zaradi smrti njegovega sina. Nato je prevzel Sajfa al Muluka in jih bogato pogostil. Modri kralj je z vojsko ostal pri njem tri dni. Potem je Šahjal vzel Sajfa al Muluka in ga pripeljal k svoji materi, ki se ga je neizmerno razveselila. Šahjal je občudoval Sajfovo milino, popolnost in lepoto, Sajf al Muluk pa mu je povedal svojo zgodbo od začetka do konca in vse, kar se mu je zgodilo z Badio al Džamal.

Nato je kralj Šahjal rekel: »Mati moja, če si s tem zadovoljna, bom poslušno izpolnil vsak ukaz, ki ti bo po volji. Vzemi ga torej s seboj v Serendib in tam priredi veliko svatbo, kajti lep mladenič je in zaradi nje je prestal strašne preizkušnje.« Odpotovala je torej s svojimi služabnicami in naposled prispela v Serendib. Vstopile so v vrt matere Davlat Hatun in odšle v šotor, kjer so se vse zbrale. Tam ga je zagledala Badiat al Džamal, starka pa jim je povedala, kaj je doživel pri Modrem kralju in kako je v njegovi ječi že skoraj umrl. A ponavljati vse to ne bi bilo v nobeno korist. Nato je kralj Sajf al Muluk rekel Tadžu al Muluku: »O milostljivi kralj, nekaj bi te rad prosil, a bojim se, da me boš zavrnil in bom ostal praznih rok.« Tadž al Muluk mu je odgovoril: »Pri Bogu, četudi bi zahteval moje življenje, ti ga ne bi odrekel, toliko dobrega si storil.« Sajf al Muluk je rekel: »Želim, da svojo hčer Davlat Hatun omožiš z mojim bratom Saadom, da bomo vsi postali tvoji služabniki.« Tadž al Muluk je odgovoril: »Slišim in ubogam.« Znova je zbral velikaše svojega kraljestva in dal skleniti zakonsko zvezo med svojo hčerjo Davlat Hatun in Saadom. Ko je bila poročna pogodba podpisana, so med ljudi trosili zlato in srebro, kralj pa je ukazal okrasiti mesto. Nato so priredili svatbo in iste noči je Sajf al Muluk stopil v poročno sobo k Badiat al Džamal, Saad pa k Davlat Hatun. Sajf al Muluk je štirideset dni preživel na samem z Badiat al Džamal. Nekega dne ga je vprašala: »Kraljevi sin, ali ti je v srcu ostalo še kakšno neizpolnjeno hrepenenje?« Sajf al Muluk je odgovoril: »Bog ne daj! Moja želja se je izpolnila in v srcu mi ni ostalo prav nobeno hrepenenje več. Rad bi le obiskal očeta in mater v Egiptu ter videl, ali sta še zdrava in živa.« Tedaj je skupini svojih služabnikov ukazala, naj njega in Saada odpeljejo v Egipt. Pripeljali so ju k njunima družinama in Sajf al Muluk se je spet srečal z očetom in materjo, prav tako pa tudi Saad. Pri njih sta ostala teden dni, nato pa se je vsak poslovil od očeta in matere in vrnila sta se v mesto Serendib. Odtlej sta, kadar koli sta si zaželela videti domače, odšla k njim in se nato vrnila. Sajf al Muluk in Badiat al Džamal sta živela v največji sreči in blaženosti, prav tako Saad in Davlat Hatun, dokler jih ni obiskala uničevalka užitkov in ločevalka družb. Slavljen naj bo torej Živi, ki nikoli ne umre, ki je ustvaril vsa bitja in jim določil smrt, ki je Prvi brez začetka in Poslednji brez konca.