Prevod

Pripovedujejo tudi, da je med Jahjo bin Halidom in Abdulahom bin Malikom al Huzajem tlelo skrivno sovraštvo, ki ga nista kazala navzven. Vzrok zanj je bil ta, da je bil poveljnik vernikov Harun ar Rašid Abdulahu bin Maliku tako zelo naklonjen, da so Jahja bin Halid in njegovi sinovi govorili: »Abdulah je začaral poveljnika vernikov.« Tako je minilo mnogo časa, zamera pa je ostajala v njunih srcih. Tedaj je ar Rašid postavil Abdulaha bin Malika al Huzaja za namestnika v Armeniji in ga poslal tja. Ko se je ta ustalil v njenem glavnem mestu, se je k njemu odpravil neki mož iz Iraka, ki je bil izobražen, bister in preudaren, a so mu sredstva pošla, premoženje skopnelo in življenje se mu je obrnilo na slabše. Ponaredil je pismo, kakor da ga Jahja bin Halid pošilja Abdulahu bin Maliku, in odpotoval k njemu v Armenijo. Ko je prispel pred njegova vrata, je pismo izročil enemu od njegovih vratarjev. Ta ga je vzel in predal Abdulahu bin Maliku al Huzaju, ki ga je odprl, prebral in pretehtal njegovo vsebino ter spoznal, da je ponarejeno. Ukazal je, naj moža privedejo predenj. Ko je ta stopil pred njega, je zanj izrekel blagoslov ter pohvalil njega in može, zbrane ob njem. Abdulah bin Malik mu je rekel: »Kaj te je gnalo, da si se podal na tako dolgo in naporno pot ter prišel k meni s ponarejenim pismom? Vendar bodi brez skrbi, saj tvoj trud ne bo zaman.« Mož je odgovoril: »Naj Bog podaljša življenje našemu gospodu vezirju! Če ti je moj prihod v breme, ti ni treba iskati izgovora, da bi me zavrnil. Božja zemlja je prostrana in On, ki daje hrano, je živ. Pismo Jahje bin Halida, ki sem ti ga prinesel, pa je pristno, ne ponarejeno.« Abdulah je rekel: »Pisal bom svojemu zastopniku v Bagdadu in mu naročil, naj poizve o pismu, ki si mi ga prinesel. Če je res pristno in ni ponarejeno, te bom postavil za upravitelja enega od svojih okrajev ali pa ti bom, če imaš raje darilo, dal dvesto tisoč dirhamov, konje, plemenite kamele in častno oblačilo. Če pa je pismo ponarejeno, bom ukazal, naj ti odmerijo dvesto udarcev s palico in ti obrijejo brado.« Nato je Abdulah ukazal, naj moža odpeljejo v sobo in mu priskrbijo vse, kar potrebuje, dokler se njegova zadeva ne razjasni. Zatem je pisal svojemu zastopniku v Bagdadu: »K meni je prišel mož s pismom, za katero trdi, da je od Jahje bin Halida. Sam o tem pismu dvomim, zato nikar ne zanemari te zadeve, temveč pojdi osebno poizvedovat, ali je pristno, in mi čim prej pošlji odgovor, da bomo vedeli, ali mož govori resnico ali laže.« Ko je zastopnik v Bagdadu prejel pismo, je zajahal … Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je prekinila dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila 307. noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je zastopnik Abdulaha bin Malika al Huzaja, brž ko je v Bagdadu prejel pismo, zajahal in se odpravil v hišo Jahje bin Halida. Našel ga je sredi njegovih družabnikov in zaupnikov, ga pozdravil ter mu izročil pismo. Jahja bin Halid ga je prebral in zastopniku rekel: »Vrni se jutri, da ti napišem odgovor.« Ko je zastopnik odšel, se je obrnil k svojim družabnikom in vprašal: »Kakšno plačilo si zasluži tisti, ki je v mojem imenu ponaredil pismo in ga odnesel mojemu sovražniku?« Vsak od njih je povedal svoje mnenje in predlagal drugačno mučenje. Jahja pa jim je rekel: »Vsi vaši predlogi so zgrešeni; to, kar svetujete, priča o nizkotnosti in malodušnosti. Vsi veste, kako blizu je Abdulah poveljniku vernikov, in poznate jezo in sovraštvo, ki naju ločujeta. Toda vzvišeni Bog je poslal tega moža, da bi postal posrednik pri najini spravi, in mu naklonil uspeh. Namenil mu je pogasiti ogenj zamere v najinih srcih, ki se razplamteva že dvajset let, da bi se po njegovi zaslugi najini odnosi uredili. Zato sem dolžan izpolniti pričakovanja tega moža in izboljšati njegove razmere. Napisal bom pismo Abdulahu bin Maliku al Huzaju in ga prosil, naj mu izkaže še večjo čast, naj mu bo še naprej prizanesljiv in naj ga spoštuje.« Ko so družabniki to slišali, so mu zaželeli vse dobro ter se čudili njegovi velikodušnosti in plemenitosti. Nato je zahteval papir in črnilnik ter Abdulahu bin Maliku lastnoročno napisal pismo s tole vsebino:

V imenu Boga, usmiljenega, milostnega. Prejel sem tvoje pismo — naj Bog podaljša tvoje življenje — in ga prebral. Razveselilo me je, da si zdrav, in radostilo me je, da ti gre dobro ter da te spremlja vsestranska sreča. Menil si, da je tisti plemeniti mož ponaredil pismo v mojem imenu in da ti ni prinesel mojega sporočila. Vendar ni tako: pismo sem napisal sam in ni ponarejeno. V upanju na tvojo velikodušnost, dobroto in plemeniti značaj te prosim, da temu častitemu možu izpolniš upe in želje, mu izkažeš dolžno spoštovanje ter mu pomagaš doseči, kar si želi. Nakloni mu obilje dobrot in ga bogato obdari. Vse, kar boš storil zanj, boš storil zame, in jaz ti bom za to hvaležen.

Nato je pismo naslovil, ga zapečatil in izročil zastopniku, ta pa ga je poslal Abdulahu. Ko ga je Abdulah prebral, se je razveselil njegove vsebine, poklical moža in mu rekel: »Katero od obeh stvari, ki sem ti ju obljubil, imaš raje, da ti jo nemudoma izročim?« Mož je odgovoril: »Darilo mi je ljubše od vsega drugega.« Abdulah je ukazal, naj mu dajo dvesto tisoč dirhamov in deset arabskih konj: pet s svilenimi pregrinjali in pet z okrašenimi slavnostnimi sedli, poleg tega pa še dvajset skrinj oblačil, deset sužnjev, veščih jahanja, in dragocenih draguljev, kakor se je spodobilo ob takem darilu. Nato mu je podelil častno oblačilo, ga prijazno sprejel in ga v velikem sijaju odpravil v Bagdad. Ko je mož prispel tja, se je, še preden je obiskal svojo družino, napotil pred vrata hiše Jahje bin Halida in prosil za dovoljenje, da sme stopiti predenj. Vratar je šel k Jahji in mu rekel: »Moj gospod, pred našimi vrati stoji mož uglednega videza, lepe postave in očitno premožen, z mnogimi služabniki. Želi stopiti predte.« Jahja mu je dovolil vstopiti. Ko je mož prišel predenj, je poljubil tla pred njegovimi nogami, Jahja pa ga je vprašal: »Kdo si?« Mož je odgovoril: »Gospod, jaz sem tisti, ki ga je krivična usoda pokončala, ti pa si ga obudil iz groba nesreč in ga poslal v raj izpolnjenih želja. Jaz sem tisti, ki je v tvojem imenu ponaredil pismo in ga odnesel Abdulahu bin Maliku al Huzaju.« Jahja ga je vprašal: »Kako je ravnal s teboj? Kaj ti je dal?« Odgovoril je: »Po zaslugi tvoje darežljive roke, tvoje čiste duše, tvojih obilnih dobrot, tvoje brezmejne velikodušnosti, tvoje plemenitosti in neizmerne milosti me je tako obdaril, da sem obogatel in dobil posest ter darove. Vse, kar mi je podaril in naklonil, sem pripeljal s seboj, in zdaj je pred tvojimi vrati. Ti ukaži in odloči, kaj naj bo s tem.« Jahja mu je rekel: »Kar si ti storil zame, je lepše od tega, kar sem jaz storil zate. Veliko dobroto si mi izkazal in neizmerno sem ti dolžan, saj si sovraštvo med menoj in tem uglednim možem spremenil v prijateljstvo in naklonjenost. Zato ti bom podaril prav toliko premoženja, kolikor ti ga je dal Abdulah bin Malik.« Nato je ukazal, naj mu dajo toliko denarja, konj in skrinj oblačil, kolikor mu jih je dal Abdulah. Tako se je možu po zaslugi plemenitosti teh dveh velikodušnih mož povrnila nekdanja blaginja.