Waltey

Prevod

Pripovedujejo tudi, da je med Jahjo bin Halidom in Abdulahom bin Malikom al Huzajem tlelo skrivno sovraštvo, ki ga nista kazala navzven. Vzrok zanj je bil ta, da je bil poveljnik vernikov Harun ar Rašid Abdulahu bin Maliku tako zelo naklonjen, da so Jahja bin Halid in njegovi sinovi govorili: »Abdulah je začaral poveljnika vernikov.« Tako je minilo mnogo časa, zamera pa je ostajala v njunih srcih. Tedaj je ar Rašid postavil Abdulaha bin Malika al Huzaja za namestnika v Armeniji in ga poslal tja. Ko se je ta ustalil v njenem glavnem mestu, se je k njemu odpravil neki mož iz Iraka, ki je bil izobražen, bister in preudaren, a so mu sredstva pošla, premoženje skopnelo in življenje se mu je obrnilo na slabše. Ponaredil je pismo, kakor da ga Jahja bin Halid pošilja Abdulahu bin Maliku, in odpotoval k njemu v Armenijo. Ko je prispel pred njegova vrata, je pismo izročil enemu od njegovih vratarjev. Ta ga je vzel in predal Abdulahu bin Maliku al Huzaju, ki ga je odprl, prebral in pretehtal njegovo vsebino ter spoznal, da je ponarejeno. Ukazal je, naj moža privedejo predenj. Ko je ta stopil pred njega, je zanj izrekel blagoslov ter pohvalil njega in može, zbrane ob njem. Abdulah bin Malik mu je rekel: »Kaj te je gnalo, da si se podal na tako dolgo in naporno pot ter prišel k meni s ponarejenim pismom? Vendar bodi brez skrbi, saj tvoj trud ne bo zaman.« Mož je odgovoril: »Naj Bog podaljša življenje našemu gospodu vezirju! Če ti je moj prihod v breme, ti ni treba iskati izgovora, da bi me zavrnil. Božja zemlja je prostrana in On, ki daje hrano, je živ. Pismo Jahje bin Halida, ki sem ti ga prinesel, pa je pristno, ne ponarejeno.« Abdulah je rekel: »Pisal bom svojemu zastopniku v Bagdadu in mu naročil, naj poizve o pismu, ki si mi ga prinesel. Če je res pristno in ni ponarejeno, te bom postavil za upravitelja enega od svojih okrajev ali pa ti bom, če imaš raje darilo, dal dvesto tisoč dirhamov, konje, plemenite kamele in častno oblačilo. Če pa je pismo ponarejeno, bom ukazal, naj ti odmerijo dvesto udarcev s palico in ti obrijejo brado.« Nato je Abdulah ukazal, naj moža odpeljejo v sobo in mu priskrbijo vse, kar potrebuje, dokler se njegova zadeva ne razjasni. Zatem je pisal svojemu zastopniku v Bagdadu: »K meni je prišel mož s pismom, za katero trdi, da je od Jahje bin Halida. Sam o tem pismu dvomim, zato nikar ne zanemari te zadeve, temveč pojdi osebno poizvedovat, ali je pristno, in mi čim prej pošlji odgovor, da bomo vedeli, ali mož govori resnico ali laže.« Ko je zastopnik v Bagdadu prejel pismo, je zajahal … Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je prekinila dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila 307. noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je zastopnik Abdulaha bin Malika al Huzaja, brž ko je v Bagdadu prejel pismo, zajahal in se odpravil v hišo Jahje bin Halida. Našel ga je sredi njegovih družabnikov in zaupnikov, ga pozdravil ter mu izročil pismo. Jahja bin Halid ga je prebral in zastopniku rekel: »Vrni se jutri, da ti napišem odgovor.« Ko je zastopnik odšel, se je obrnil k svojim družabnikom in vprašal: »Kakšno plačilo si zasluži tisti, ki je v mojem imenu ponaredil pismo in ga odnesel mojemu sovražniku?« Vsak od njih je povedal svoje mnenje in predlagal drugačno mučenje. Jahja pa jim je rekel: »Vsi vaši predlogi so zgrešeni; to, kar svetujete, priča o nizkotnosti in malodušnosti. Vsi veste, kako blizu je Abdulah poveljniku vernikov, in poznate jezo in sovraštvo, ki naju ločujeta. Toda vzvišeni Bog je poslal tega moža, da bi postal posrednik pri najini spravi, in mu naklonil uspeh. Namenil mu je pogasiti ogenj zamere v najinih srcih, ki se razplamteva že dvajset let, da bi se po njegovi zaslugi najini odnosi uredili. Zato sem dolžan izpolniti pričakovanja tega moža in izboljšati njegove razmere. Napisal bom pismo Abdulahu bin Maliku al Huzaju in ga prosil, naj mu izkaže še večjo čast, naj mu bo še naprej prizanesljiv in naj ga spoštuje.« Ko so družabniki to slišali, so mu zaželeli vse dobro ter se čudili njegovi velikodušnosti in plemenitosti. Nato je zahteval papir in črnilnik ter Abdulahu bin Maliku lastnoročno napisal pismo s tole vsebino:

V imenu Boga, usmiljenega, milostnega. Prejel sem tvoje pismo — naj Bog podaljša tvoje življenje — in ga prebral. Razveselilo me je, da si zdrav, in radostilo me je, da ti gre dobro ter da te spremlja vsestranska sreča. Menil si, da je tisti plemeniti mož ponaredil pismo v mojem imenu in da ti ni prinesel mojega sporočila. Vendar ni tako: pismo sem napisal sam in ni ponarejeno. V upanju na tvojo velikodušnost, dobroto in plemeniti značaj te prosim, da temu častitemu možu izpolniš upe in želje, mu izkažeš dolžno spoštovanje ter mu pomagaš doseči, kar si želi. Nakloni mu obilje dobrot in ga bogato obdari. Vse, kar boš storil zanj, boš storil zame, in jaz ti bom za to hvaležen.

Nato je pismo naslovil, ga zapečatil in izročil zastopniku, ta pa ga je poslal Abdulahu. Ko ga je Abdulah prebral, se je razveselil njegove vsebine, poklical moža in mu rekel: »Katero od obeh stvari, ki sem ti ju obljubil, imaš raje, da ti jo nemudoma izročim?« Mož je odgovoril: »Darilo mi je ljubše od vsega drugega.« Abdulah je ukazal, naj mu dajo dvesto tisoč dirhamov in deset arabskih konj: pet s svilenimi pregrinjali in pet z okrašenimi slavnostnimi sedli, poleg tega pa še dvajset skrinj oblačil, deset sužnjev, veščih jahanja, in dragocenih draguljev, kakor se je spodobilo ob takem darilu. Nato mu je podelil častno oblačilo, ga prijazno sprejel in ga v velikem sijaju odpravil v Bagdad. Ko je mož prispel tja, se je, še preden je obiskal svojo družino, napotil pred vrata hiše Jahje bin Halida in prosil za dovoljenje, da sme stopiti predenj. Vratar je šel k Jahji in mu rekel: »Moj gospod, pred našimi vrati stoji mož uglednega videza, lepe postave in očitno premožen, z mnogimi služabniki. Želi stopiti predte.« Jahja mu je dovolil vstopiti. Ko je mož prišel predenj, je poljubil tla pred njegovimi nogami, Jahja pa ga je vprašal: »Kdo si?« Mož je odgovoril: »Gospod, jaz sem tisti, ki ga je krivična usoda pokončala, ti pa si ga obudil iz groba nesreč in ga poslal v raj izpolnjenih želja. Jaz sem tisti, ki je v tvojem imenu ponaredil pismo in ga odnesel Abdulahu bin Maliku al Huzaju.« Jahja ga je vprašal: »Kako je ravnal s teboj? Kaj ti je dal?« Odgovoril je: »Po zaslugi tvoje darežljive roke, tvoje čiste duše, tvojih obilnih dobrot, tvoje brezmejne velikodušnosti, tvoje plemenitosti in neizmerne milosti me je tako obdaril, da sem obogatel in dobil posest ter darove. Vse, kar mi je podaril in naklonil, sem pripeljal s seboj, in zdaj je pred tvojimi vrati. Ti ukaži in odloči, kaj naj bo s tem.« Jahja mu je rekel: »Kar si ti storil zame, je lepše od tega, kar sem jaz storil zate. Veliko dobroto si mi izkazal in neizmerno sem ti dolžan, saj si sovraštvo med menoj in tem uglednim možem spremenil v prijateljstvo in naklonjenost. Zato ti bom podaril prav toliko premoženja, kolikor ti ga je dal Abdulah bin Malik.« Nato je ukazal, naj mu dajo toliko denarja, konj in skrinj oblačil, kolikor mu jih je dal Abdulah. Tako se je možu po zaslugi plemenitosti teh dveh velikodušnih mož povrnila nekdanja blaginja.

Izvirnik

فلما كانت الليلة ٣٠٦

ومما يُحكَى أنه كان بين يحيى بن خالد وبين عبد الله بن مالك الخزاعي عداوة في السر ما كانا يظهرانها، وسبب العداوة بينهما أن أمير المؤمنين هارون الرشيد كان يحب عبد الله بن مالك محبة عظيمة، بحيث إن يحيى بن خالد وأولاده كانوا يقولون: إن عبد الله يسحر أمير المؤمنين. حتى مضى على ذلك زمان طويل والحقد في قلوبهما، فاتفق أن الرشيد قلَّدَ ولايةَ أرمينية لعبد الله بن مالك الخزاعي وسيَّرَه إليها، فلما استقرَّ في تختها قصده رجل من أهل العراق كان فيه فضل أدب وذكاء وفطنة، إلا أنه ضاق ما بيده وفني ما له واضمحل حاله، فزوَّرَ كتابًا على لسان يحيى بن خالد إلى عبد الله بن مالك وسافَرَ إليه في أرمينية، فلما وصل إلى بابه سلَّمَ الكتابَ إلى بعض حجَّابه، فأخذ الحاجب الكتاب وسلَّمَه إلى عبد الله بن مالك بن الخزاعي، ففتحه وقرأه وتدبَّرَه، فعلم أنه مزوَّر، فأمر بإحضار الرجل، فلما تمثَّلَ بين يدَيْه دعا له وأثنى عليه وعلى أهل مجلسه، فقال له عبد الله بن مالك: ما حملك على بُعْد المشقة ومجيئك إليَّ بكتاب مزوَّر؟ ولكن طِبْ نفسًا فإننا لا نخيِّب سعيك. فقال الرجل: أطال الله بقاء مولانا الوزير، إن كان ثقل عليك وصولي فلا تحتج في منعي بحجة، فإن أرض الله واسعة، والرازق حي، والكتاب الذي أوصلتُه إليك من يحيى بن خالد صحيح غير مزوَّر. فقال عبد الله: أنا أكتب كتابًا لوكيلي ببغداد وآمره فيه أن يسأل عن حال هذا الكتاب الذي أتيتني به، فإن كان ذلك حقًّا صحيحًا غير مزوَّر، قلَّدْتُك إمارةَ بعض بلادي أو أعطيتك مائتَيْ ألف درهم مع الخيل والنجب الجليلة والتشريف إنْ أردتَ العطاء، وإنْ كان الكتابُ مزوَّرًا أمرتُ أن تُضرَب مائتَيْ خشبة وأن تحلق لحيتك. ثم أمر به عبد الله أن يُحمَل إلى حجرة، وأن يُجعَل له فيها ما يحتاج إليه حتى يتحقَّق أمره، ثم كتب كتابًا إلى وكيله ببغداد مضمونه: «إنه قد وصل إليَّ رجل ومعه كتاب يزعم أنه من يحيى بن خالد، وأنا أسيء الظن بهذا الكتاب، فيجب ألَّا تهمل هذا الأمر، بل تمضي بنفسك وتحقق أمر هذا الكتاب، وتُسرِع إليَّ بردِّ الجواب لأجل أن نعلم صدقه من كذبه.» فلما وصل إليه الكتاب ببغداد ركب … وأدرك شهرزاد الصباح فسكتَتْ عن الكلام المباح.

فلما كانت الليلة ٣٠٧

قالت: بلغني أيها الملك السعيد، أن وكيل عبد الله بن مالك الخزاعي لما وصل إليه الكتاب ببغداد، ركب من ساعته ومضى إلى دار يحيى بن خالد فوجده جالسًا مع ندمائه وخواصه، فسلَّمَ عليه وسلَّمَ إليه الكتاب، فقرأه يحيى بن خالد ثم قال للوكيل: عُدْ إليَّ من الغد حتى أكتب لك الجواب. ثم التفت إلى ندمائه بعد انصراف الوكيل وقال: ما جزاء مَن تحمَّل عني كتابًا مزوَّرًا وذهب به إلى عدوي؟ فقال كل واحد من الندماء مقالًا، وجعل كلُّ واحد منهم يذكر نوعًا من العذاب، فقال لهم يحيى: لقد أخطأتم فيما ذكرتم، وهذا الذي أشرتم به من دناءة الهمم وخستها، وكلكم تعرفون قرب منزلة عبد الله من أمير المؤمنين، وتعلمون ما بيني وبينه من الغضب والعداوة، وقد سبَّبَ الله تعالى هذا الرجل وجعله واسطة في الصلح بيننا ووفَّقَه لذلك، وقيَّدَه ليخمد نار الحقد من قلوبنا، وهي تتزايد من مدة عشرين سنة وتصطلح بواسطته شئوننا، وقد وجب عليَّ أن أَفِي لهذا الرجل بتحقيق ظنونه وإصلاح شئونه، واكتب له كتابًا إلى عبد الله بن مالك الخزاعي مضمونه أنه يزيد في إكرامه ويستمر على أعذاره واحترامه. فلما سمع الندماء ذلك دعوا له بالخيرات، وتعجَّبوا من كرمه ووفور مروءته، ثم إنه طلب الورقة والدواة، وكتب إلى عبد الله بن مالك كتابًا بخط يده مضمونه:

بسم الله الرحمن الرحيم، وصل كتابك — أطال الله بقاءَك — وقرأته وسررت بسلامتك، وابتهجت باستقامتك وشمول سعادتك، وكان ظنك ذلك الرجل الحر زوَّرَ عني كتابًا ولم يحمل مني خطابًا، وليس الأمر كذلك، فإن الكتاب أنا كتبته وليس بمزوَّر ورجائي من إكرامك وإحسانك وحسن شيمتك أن تفي لذلك الرجل الكريم بأمله وأمنيته، وترعى له حقَّ حرمته وتوصله إلى غرضه، وأن تخصَّه منك بغامر الإحسان ووافر الامتنان، ومهما فعلته في حقِّه فأنا المقصود به والشاكر عليه.

ثم عنون الكتاب وختمه وسلَّمَه إلى الوكيل، فأنفذه الوكيل إلى عبد الله، فحين قرأه ابتهج بما حواه وأحضر ذلك الرجل وقال له: أي الأمرين اللذين وعدتك بهما أحبُّ إليك لأحضره لك بين يديك؟ فقال الرجل: العطاء أحبُّ إليَّ من كل شيء. فأمر له بمائتَيْ ألف درهم وعشرة أفراس عربية؛ خمسة منها بالجلال الحرير، وخمسة بسروج المواكب المحلاة، وبعشرين تختًا من الثياب، وعشرة من المماليك ركاب خيل، وما يليق بذلك من الجواهر المثمنة، ثم خلع عليه وأحسن إليه ووجهه إلى بغداد في هيئة عظيمة، فلما وصل إلى بغداد قصد باب دار يحيى بن خالد قبل أن يصل إلى أهله، وطلب الإذن في الدخول عليه، فدخل الحاجب إلى يحيى وقال له: يا مولاي، إن ببابنا رجلًا ظاهرَ الحشمة، جميلَ الخلقة، حَسَنَ الحال، كثير الغلمان، يريد الدخول عليك. فأذن له بالدخول، فلما دخل عليه قبَّلَ الأرض بين يديه، فقال له يحيى: مَن أنت؟ فقال له الرجل: أيها السيد، أنا الذي كنت ميتًا من جور الزمان، فأحييتَني من رمس النوائب، وبعثتني إلى جنة المطالب، أنا الذي زوَّرت كتابًا عنك وأوصلته إلى عبد الله بن مالك الخزاعي. فقال له يحيى: ما الذي فعل معك؟ وأي شيء أعطاك؟ فقال: أعطاني من يدك وجميل طويتك وشمول نِعَمك وعموم كرمك وعلو همتك وواسع فضلك، حتى أغناني وخولني وهاداني، وقد حملت جميع عطيته ومواهبه، وها هي ببابك والأمر إليك والحكم في يديك. فقال له يحيى: إن صنيعك معي أجمل من صنيعي معك، ولك عليَّ المنَّة العظيمة واليد البيضاء الجسيمة؛ حيث بدَّلْتَ العداوة التي كانت بيني وبين ذلك الرجل المحتشم بالصداقة والمودة، فأنا أهب لك من المال مثل ما وهب لك عبد الله بن مالك. ثم أمر له من المال والخيل والتخوت بمثل ما أعطاه عبد الله، فعادت لذلك الرجل نعمته كما كانت بمروءة هذين الكريمين.

Nalagam bralnik