Waltey
Zgodba o norem zaljubljencu
Tisoč in ena noč · arabska pripovedna tradicijaO besedilu
Zgodba o norem zaljubljencu
- Vir
- Tisoč in ena noč
- Avtor
- arabska pripovedna tradicija
- Jezik branja
- Slovenščina
- Jezik izvirnika
- Arabic
- Čas branja
- 4 min branja
- Obseg
- 3 strani
- Naslov izvirnika
- حكاية العاشق المجنون - الليالي ٤١١ إلى ٤١٢
O izvirniku
Tisoč in ena noč
Zgodbe v zgodbah, polne trgovcev, dvorov, preoblek in nočnih zapletov. Bralni jezik je Slovenščina, izvirnik pa prihaja iz vira Tisoč in ena noč v jeziku Arabic.
Besedilo
Zgodba o norem zaljubljencu
Pripovedujejo tudi, da je Abu al Abas al Mubarrad dejal: »Z druščino sem se po nekem opravku odpravil na poštno postajo. Pot nas je vodila mimo Heraklijevega samostana in ustavili smo se v njegovi senci. K nam je prišel neki mož in rekel: ‘V samostanu so blazneži, med njimi pa je tudi mož, ki v svoji blaznosti izreka modrosti. Če bi ga videli, bi se čudili njegovim besedam.’ Vsi smo vstali in vstopili v samostan. Tam smo v majhni sobi zagledali moža, ki je sedel na usnjeni preprogi, z razgaljeno glavo in pogledom, uprtim v steno. Pozdravili smo ga in odzdravil nam je, ne da bi nas ošinil s pogledom. Mož, ki nas je pripeljal, mi je rekel: ‘Zrecitiraj mu kakšno pesem; kadar sliši verze, spregovori.’ In zrecitiral sem mu ta dva verza:
O ti, najboljši med ljudmi, kar jih je Eva rodila, brez tebe svet ne bi bil lep, ne bi bilo v njem miline. Komur Bog nakloni, da uzre tvojo podobo, doseže večnost: ne ostari in lasje mu ne osivijo. Ko je to slišal, se je obrnil k nam in zrecitiral te verze:
Bog ve, da me razjeda žalost, a povedati ne morem, kaj čutim. Dve duši imam: ena prebiva v eni deželi, drugo objema druga. In mislim, da je moja oddaljena duša kakor ta, ki je tukaj, in mislim, da čuti, kar čutim sam. Nato je vprašal: ‘Sem se dobro izrazil ali slabo?’ Rekli smo mu: ‘Nikakor slabo; lepo si povedal, prav čudovito.’ Tedaj je segel po kamnu, ki je ležal ob njem, in ga prijel. Mislili smo, da ga bo zalučal v nas, zato smo zbežali. On pa se je začel z njim silovito tolči po prsih in govoril: ‘Ne bojte se! Pridite bliže in poslušajte, kar vam bom povedal, da si boste zapomnili.’ Stopili smo k njemu in zrecitiral je te verze:
Ko so tik pred zoro pokleknili svoje svetle kamele, jih je gonjač z ljubezenskim napevom priganjal na pot. Skozi rešetke ječe sem jo gledal in v svoji bolečini, medtem ko so mi tekle solze, dejal: O gonjač svetlih kamel, zavij sem, da se od nje poslovim, saj sta ločitev in slovo od nje moja smrt. Ostajam zvest obljubi, ljubezni do nje nisem izdal; ko bi le vedel, kaj so oni storili s tisto obljubo! Nato me je pogledal in vprašal: ‘Ali veš, kaj se je zgodilo z njimi?’ Odgovoril sem: ‘Da, umrli so, naj se jih usmili vzvišeni Bog.’ Obraz se mu je spremenil, skočil je na noge in rekel: ‘Kako veš, da so umrli?’ Odvrnil sem: ‘Če bi bili živi, te ne bi pustili takšnega.’ Rekel je: ‘Pri Bogu, resnico govoriš. A tudi meni ni več do življenja, ko njih ni več.’ Nato se je ves stresel in zgrudil z obrazom na tla. Pohiteli smo k njemu in ga stresli, a ugotovili smo, da je mrtev. Naj se ga usmili vzvišeni Bog! Osupnili smo nad tem in globoko žalovali za njim, potem pa smo ga pripravili za pokop in pokopali.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prekinila je pripoved, ki ji je bila dovoljena.
Ko je nastopila štiristo dvanajsta noč,
je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je al Mubarrad dejal: ‘Ko se je mož mrtev zgrudil, smo žalovali za njim, ga pripravili za pokop in pokopali. Po vrnitvi v Bagdad sem šel k al Mutavakilu. Opazil je sledove solz na mojem obrazu in vprašal: »Kaj je to?« Povedal sem mu, kaj se je zgodilo, in zgodba ga je silno prizadela. Rekel je: »Kaj te je napeljalo, da si mu to rekel? Pri Bogu, če ne bi vedel, da žaluješ za njim, bi te poklical na odgovornost za njegovo smrt.« Nato je ves preostanek dneva žaloval za njim.’«
Izvirnik
حكاية العاشق المجنون - الليالي ٤١١ إلى ٤١٢
Naslednje strani prikazujejo izvirno besedilo za primerjavo.
فلما كانت الليلة ٤١١
ومما يُحكَى أن أبا العباس المبرد قال: قصدت البريد مع جماعة إلى حاجة، فمررنا بدير هرقل فنزلنا في ظله، فجاءنا رجل وقال: إن في الدير مجانين، فيهم رجل مجنون ينطق بالحكمة، فلو رأيتموه لَتعجَّبْتُم من كلامه. فنهضنا جميعًا ودخلنا الدير، فرأينا رجلًا جالسًا في مقصورة على نطع، وقد كشف رأسه وهو شاخص ببصره إلى الحائط، فسلَّمْنا عليه فردَّ علينا السلام من غير أن ينظر إلينا بطرفه، فقال الرجل: أَنْشِده شعرًا؛ فإنه إذا سمع الشعر يتكلم. فأنشدتُ هذين البيتين:
يَا خَيْرَ مَنْ وَلَدَتْ حَوَّاءُ مِنْ بَشَرٍ لَوْلَاكَ لَمْ تَحْسُنِ الدُّنْيَا وَلَمْ تَطِبِ
أَنْتَ الَّذِي مَنْ أَرَاكَ اللهُ صُورَتَهُ نَالَ الْخُلُودَ فَلَمْ يَهْرَمْ وَلَمْ يَشِبِ
فلما سمع ذلك مني، استدار نحونا وأنشد هذه الأبيات:
اللهُ يَعْلَمُ أَنَّنِي كَمِدُ لَا أَسْتَطِيعُ أَبُثُّ مَا أَجِدُ
نَفْسَانِ لِي: نَفْسٌ يُضَمُّ لَهَا بَلَدٌ وَأُخْرَى ضَمَّهَا بَلَدُ
وَأَظُنُّ غَائِبَتِي كَشَاهِدَتِي وَأَظُنُّهَا تَجِدُ الَّذِي أَجِدُ
ثم قال: أحسنتُ في قولي أم أسأتُ؟ قلنا له: ما أسأتَ بل أحسنتَ وأجملت. فمد يده إلى حجر عنده فتناوله، فظننا أنه يرمينا به فهربنا منه، فجعل يضرب به صدره ضربًا قويًّا ويقول: لا تخافوا وادنوا مني واسمعوا لي شيئًا خذوه عني. فدنونا منه، فأنشد هذه الأبيات:
لَمَّا أَنَاخُوا قُبَيْلَ الصُّبْحِ عِيسَهُمُ حَثَّ الْمَطَايَا بِالْهَوَى الْإِبِلُ
وَمُقْلَتِي مِنْ خِلَالِ السِّجْنِ تَنْظُرُهَا فَقُلْتُ مِنْ لَوْعَتِي وَالدَّمْعُ يَنْهَمِلُ
يَا حَادِيَ الْعِيسِ عَرِّجْ كَيْ أُوَدِّعَهَا فَفِي الْفِرَاقِ وَفِي تَوْدِيعِهَا الْأَجَلُ
إِنِّي عَلَى الْعَهْدِ لَمْ أَنْقُضْ مَوَدَّتَهَا يَا لَيْتَ شِعْرِي بِذَاكَ الْعَهْدِ مَا فَعَلُوا
ثم إنه نظر إليَّ وقال: هل عندك علم بما فعلوا؟ قلت: نعم، إنهم ماتوا رحمهم الله تعالى. فتغيَّرَ وجهه ووثب قائمًا على قدميه وقال: كيف علمتَ موتهم؟ قلتُ: لو كانوا أحياء ما تركوك هكذا. فقال: صدقتَ والله، ولكنني أيضًا لا أحِبُّ الحياةَ بعدهم. ثم ارتعدت فرائصه وسقط على وجهه، فتبادرنا إليه وحرَّكناه فوجدناه ميتًا، رحمة الله تعالى عليه، فتعجَّبْنا من ذلك وأسفنا عليه أسفًا شديدًا، ثم جهَّزناه ودفناه. وأدرك شهرزاد الصباح فسكتَتْ عن الكلام المباح.
فلما كانت الليلة ٤١٢
قالت: بلغني أيها الملك السعيد، أن المبرد قال: لما سقط الرجل ميتًا أسفنا عليه وجهَّزْناه ودفناه، فلما رجعت إلى بغداد دخلت على المتوكل، فنظر آثار الدموع على وجهي فقال: ما هذا؟ فذكرتُ له القصة، فصعب عليه وقال: ما حملك على ذلك؟ والله لو علمتُ أنك غير حزين عليه لَأخذتُك به. ثم إنه حزن عليه بقية يومه.
Nadaljuj z branjem