Prevod

Izvedela sem tudi, o kralj, da je neki duhovit mož prišel na trg in tam našel mladeniča, ki so ga ponujali naprodaj. Kupil ga je, ga pripeljal domov in rekel svoji ženi: »Lepo skrbi zanj.« Mladenič je nekaj časa služil pri njem, nekega dne pa je mož rekel ženi: »Jutri pojdi na vrt, razglej se, sprehodi se in se razvedri.« Odgovorila je: »Z veseljem in hvaležnostjo.« Ko je mladenič to slišal, je še tisto noč pripravil jedi, pijačo, prigrizke in sadje, nato pa odšel na vrt. Jedi je položil pod eno drevo, pijačo pod drugo, sadje in prigrizke pa pod tretje, vse ob poti, po kateri naj bi šla gospodarjeva žena. Ko se je zdanilo, je mož ukazal mladeniču, naj spremlja svojo gospodarico na vrt, in naročil, naj jim pripravijo vse potrebno od jedi, pijače in sadja. Žena je prišla iz hiše, zajahala konja in se z mladeničem odpravila na vrt. Ko sta vstopila vanj, je zakrakal krokar in mladenič mu je rekel: »Resnico govoriš.« Gospodarica ga je vprašala: »Ali razumeš, kaj pravi krokar?« Odgovoril ji je: »Da, gospodarica.« Vprašala je: »Kaj pa pravi?« Rekel ji je: »Gospodarica, pravi, da je pod tem drevesom hrana: pridite in jo pojejte.« Rekla mu je: »Vidim, da poznaš ptičjo govorico.« Odgovoril je: »Da.« Žena je stopila k drevesu in našla pripravljene jedi. Ko sta jih pojedla, se ni mogla načuditi mladeniču in je bila prepričana, da razume ptičjo govorico.

Ko sta pojedla, sta se sprehodila po vrtu. Krokar je zakrakal in mladenič mu je rekel: »Resnico govoriš.« Gospodarica ga je vprašala: »Kaj pravi?« Odgovoril je: »Gospodarica, pravi, da sta pod onim drevesom vrč vode, odišavljene z mošusom, in staro vino.« Šla sta tja in ju našla. Njeno začudenje je bilo še večje in mladenič je v njenih očeh silno zrasel. Sedla je z njim in skupaj sta pila. Ko sta se napila, sta se sprehodila po drugem delu vrta. Krokar je zakrakal in mladenič mu je rekel: »Resnico govoriš.« Gospodarica ga je vprašala: »Kaj pravi ta krokar?« Rekel je: »Pravi, da so pod onim drevesom sadje in prigrizki.« Šla sta k drevesu, jih našla in jedla. Nato sta se spet sprehajala po vrtu in krokar je zakrakal. Mladenič je pobral kamen in ga zalučal vanj. Žena je vprašala: »Zakaj ga tepeš? Kaj je rekel?« Odgovoril je: »Gospodarica, govori nekaj, česar ti ne morem povedati.« Rekla je: »Povej in naj te ne bo sram pred menoj, saj med nama ni nobene ovire.« On je vztrajal: »Ne,« ona pa: »Povej.« Nazadnje ga je rotila, dokler ji ni rekel: »Pravi mi: stori svoji gospodarici to, kar ji dela njen mož.« Ko je slišala njegove besede, se je tako zasmejala, da se je zvrnila na hrbet. Nato mu je rekla: »To je malenkost, pri kateri ti ne morem odreči.« Šla je k enemu izmed dreves, pod njim razgrnila odejo in ga poklicala, naj ji poteši željo. Tedaj pa se je za mladeničem pojavil gospodar in ga opazoval. Poklical ga je in vprašal: »Fant, zakaj tvoja gospodarica leži tukaj in joka?« Odgovoril je: »Gospodar, padla je z drevesa in umrla. Le vzvišeni in vsemogočni Bog ti jo je vrnil, zdaj pa je za nekaj časa legla sem, da bi si odpočila.« Ko je žena zagledala moža nad seboj, je vstala, se pretvarjala, da je vsa bolna, in stokala od bolečin: »Oh, moj hrbet, moj bok! Pridite k meni, dragi moji, ne bom več dolgo živela!« Mož je ves osupnil, nato pa poklical mladeniča in mu rekel: »Pripelji gospodarici konja in ji pomagaj v sedlo.« Ko je zajahala, je mož prijel za eno streme, mladenič pa za drugo, in mož ji je govoril: »Naj ti Bog povrne zdravje in te ozdravi.« Tudi to, o kralj, sodi med moške zvijače in spletke. Zato ne dovoli, da bi te vezirji odvrnili od tega, da me zaščitiš in mi zagotoviš pravico.« Nato je zajokala. Ko je kralj videl njene solze — bila mu je najljubša izmed vseh priležnic —, je ukazal usmrtiti svojega sina. Tedaj je predenj stopil šesti vezir, poljubil tla pred njim in mu rekel: »Naj vsemogočni Bog povzdigne kralja! Kot tvoj zvesti svetovalec ti priporočam, da pri odločitvi o svojem sinu ne hitiš.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prenehala je pripovedovati dovoljeno povest.

Ko je nastopila 593. noč

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da mu je šesti vezir rekel: »O kralj, ne hiti z odločitvijo o svojem sinu, kajti laž je kakor dim, resnica pa ima trdne temelje, in luč resnice razžene temo laži. Vedi, da je ženska zvijačnost velika, kakor je Bog dejal v svoji sveti knjigi: Vaša zvijačnost je zares velika. Slišal sem zgodbo o ženski, ki je državnim veljakom nastavila takšno past, kakršne pred njo ni zasnoval še nihče.« Kralj je vprašal: »Kako pa se je to zgodilo?«