Prevod

Pred davnimi časi je v Šangi živel mož po imenu Liougo. Bil je silno močan in zelo pomemben mož v mestu. Ljudem je povzročal toliko gorja, da so se nekega dne posvetovali in sklenili oditi k njemu domov ter ga zvezati. Zbrala se je velika množica, nenadoma vdrla v njegovo hišo, ga prijela in zvezala, nato pa odvedla v ječo.

Dolgo je ostal tam, naposled pa se mu je z zvijačo posrečilo osvoboditi. Prišel je na prostost in še dolgo nadlegoval ljudi kakor prej. Ljudje niso mogli ne na polja ne po drva ne po vodo. Hudo so trpeli.

Ljudje so govorili: »Kakšno zvijačo naj uporabimo, da ga ujamemo in ubijemo?« Eden je dejal: »Pojdimo k njemu, ko bo spal, in ga pokončajmo.« Drugi pa so rekli: »Če ga dobite, ga zvežite in pripeljite.« Odšli so in ga z zvijačo ujeli, zvezali ter odnesli v mesto. Tam so ga vklenili v verige in okove ter mu noge vpeli v klado.

Dolgo so ga pustili tako, mati pa mu je vsak dan prinašala hrano. Pred vrati prostora, kjer je bil zaprt, so postavili stražarje, da so ga čuvali. Nikoli niso odšli vsi hkrati, temveč so se menjavali.

Minevali so dnevi in meseci. Vsak večer je prepeval lepe pesmi in vsakomur, ki jih je slišal, so bile zelo všeč. Ljudje so drug drugemu govorili: »Pojdiva poslušat Liongove pesmi, ki jih poje v svoji celici.« Hodili so tja in poslušali. Vsak dan, ko se je znočilo, so prihajali k njemu in mu govorili: »Prišli smo poslušat tvoje pesmi. Zapoj nam.« Pel je in ni jih mogel zavrniti; meščani so njegove pesmi silno vzljubili. Vsak dan je zlagal nove in nove, polne žalosti zaradi jetništva. Ljudje so se jih počasi naučili, toda on sam, njegova mati in njegova sužnja so jih znali najbolje. Mati je razumela tudi njihov pomen, meščani pa ga niso poznali.

Nekega dne je njihova služabnica prinesla hrano, a so ji jo stražarji vzeli in pojedli. Pustili so le ostanke in ji jih vrnili. Služabnica je rekla svojemu gospodarju: »Prinesla sem hrano, pa so mi jo ti stražarji vzeli in pojedli. Pustili so samo te ostanke.« Rekel ji je: »Daj mi jih.« Vzel jih je, pojedel in se zahvalil Bogu za to, kar ga je doletelo.

Nato je svoji služabnici — on je bil v celici, ona pa zunaj pred vrati — zapel: »Oj, služabnica, pošiljam te, opravi mi naročilo. Reci materi: neveden sem, še nisem prišel k pameti. Naj speče kruh in vanj na sredo položi pilo, da prepilim okove in se verige sprostijo, da stopim na pot in se kakor kača izmuznem, da splezam na strehe in zidove, oziraje se sem in tja.«

To je pomenilo: »Služabnica, pojdi po opravku in povej materi: neveden sem, še nisem prišel k pameti. Naj speče kruh in v sredino položi pilo, da prepilim okove; ko se verige sprostijo, bom stopil na pot, se izmuznil kakor kača in splezal na strehe in zidove, oziraje se sem in tja.«

Rekel ji je še: »Lepo pozdravi mater in ji povej vse, kar sem ti naročil.« Odšla je k njegovi materi in rekla: »Tvoj sin te lepo pozdravlja. Poslal me je, da ti prenesem njegove besede.« Mati je vprašala: »Kakšne besede?« In služabnica ji je povedala vse, kar ji je naročil.

Mati je razumela. Odšla je v trgovino, kupila sirek in ga dala svoji sužnji, da ga stolče. Sama pa je šla kupit več pil in jih prinesla domov. Iz moke je spekla veliko lepih hlebčkov. Nato je vzela kislo testo, naredila velik hlebec, vanj skrila pile in ga dala sužnji, da ga odnese sinu.

Sužnja se je odpravila s kruhom. Ko je prišla do vrat, so ji ga stražarji vzeli, izbrali lepe hlebčke in jih pojedli. Za hlebec iz kislega testa pa so ji rekli: »Tega odnesi svojemu gospodarju.« Odnesla mu ga je. Razlomil ga je, vzel iz njega pile in jih spravil, pojedel kruh, se napil vode in se zahvalil Bogu.

Meščani pa so hoteli, da ga usmrtijo. Tudi sam je slišal, da bo moral umreti. Vprašal je stražarje: »Kdaj me boste usmrtili?« Odgovorili so: »Jutri.« Rekel jim je: »Pokličite mi mater, mestnega poglavarja in vse meščane, da se poslovim od njih.«

Šli so jih poklicat in prišlo je veliko ljudi, med njimi njegova mati in njegova sužnja. Vprašal jih je: »Ste se vsi zbrali?« Odgovorili so: »Vsi smo tu.« Rekel jim je: »Hočem rog, činele in gong.« Odšli so ponje in jih prinesli. Dejal jim je: »Danes bi se rad ob glasbi poslovil od vas.« Rekli so: »Prav, le začni.« Naročil jim je: »Eden naj vzame rog, drugi činele, tretji gong.« Vprašali so ga: »Kako naj igramo?« Pokazal jim je in začeli so igrati.

Sam pa je v celici pel. Ko se je glasba razživela, je prijel pilo in začel piliti okove. Kadar je glasba utihnila, je utihnil tudi on. Ko so spet zaigrali, je pel in pilil okove.

Ljudje niso vedeli, kaj se dogaja v celici. Ko je prepilil okove, se je lotil še verige in prepilil tudi to. Vsi so bili tako prevzeti od glasbe, da niso ničesar opazili. Preden so se ovedeli, je že razbil vrata in planil mednje. Odmetavali so glasbila in skušali zbežati, a jim ni uspelo. Grabil jih je in jim zbijal glave drugo ob drugo ter jih pobijal. Ko je prišel iz mesta, se je poslovil od matere in nikoli več se nista videla.

Odšel je v divjino in tam dolgo živel, še naprej nadlegoval ljudi in jih pobijal. Poslali so k njemu zvite može in jim naročili: »Pojdite, spoprijateljite se z njim in ga ubijte.« Možje so se s strahom odpravili na pot. Ko so prišli do njega, so si pridobili njegovo prijateljstvo. Nekega dne so mu rekli: »Sultan, priredimo gostijo, pri kateri vsak prispeva svoj delež.« Liougo jim je odgovoril: »Če jem z vami, s čim naj povrnem svoj delež?«

To je pomenilo: »Če se udeležim skupne gostije, s čim naj plačam, ko pa sem tako reven?« Rekli so mu: »Gostimo se s sadeži palme doum.« Vprašal jih je: »Kako pa bomo jedli?« Odgovorili so: »Eden bo splezal na palmo in stresel sadeže, pa bomo jedli. Ko pojemo, spleza gor drugi, in tako naprej, dokler ne pridemo vsi na vrsto.« Rekel jim je: »Prav.«

Prvi je splezal na palmo in jedli so. Splezal je drugi in jedli so. Splezal je tretji in jedli so. Možje pa so bili sklenili zvijačo: »Ko bo Liougo splezal na drevo, ga bomo tam zgoraj obstrelili s puščicami.«

Liongo je bil bistroumen in je spregledal njihovo nakano. Ko so se vsi zvrstili, so mu rekli: »Zdaj si ti na vrsti.« Odgovoril je: »Prav.« Vzel je lok in puščice ter jim rekel: »Sestrelil bom zgornje sadeže, da bomo jedli tiste iz sredine.«

To je pomenilo: »Sestrelil bom sadeže z vrha, da bomo jedli tiste na sredi.« Ustrelil je in odlomila se je veja. Ustrelil je znova in odlomila se je še druga. Tako je otresel vso palmo, da so bila tla polna sadežev. Jedli so. Ko so končali, so možje govorili med seboj: »Ta nas je spregledal. Kaj naj zdaj storimo?« Rekli so: »Pojdimo domov.« Poslovili so se od njega z besedami: »Nisi se pustil ujeti v nespamet, vladar Liongo, ti nisi človek. Kakor duh si, Liougo, ušel si.«

To je pomenilo: »Nisi ravnal nespametno, kralj Liougo, ti nisi človek; kakor demon si se rešil.« Vrnili so se k svojemu poglavarju v mestu in mu sporočili: »Ni nam uspelo.«

Spet so se posvetovali: »Kdo bi ga mogel ubiti?« Rekli so: »Morda sin njegovega brata.« Šli so ponj in ga poklicali. Ko je prišel, so mu rekli: »Pojdi in vprašaj svojega strica, kaj ga lahko ubije. Ko izveš, nam pridi povedat. Ko bo mrtev, ti bomo dali oblast.« Odgovoril je: »Prav.«

Odšel je. Ko je prišel do strica, ga je ta sprejel in vprašal: »Čemu si prišel?« Odgovoril je: »Prišel sem te obiskat.« Stric pa mu je rekel: »Vem, da si me prišel ubit in da so te tisti ljudje preslepili.«

Mladenič ga je vprašal: »Stric, kaj te lahko ubije?« Odgovoril mu je: »Bakrena igla. Če me kdo z njo zbode v popek, umrem.« Mladenič se je vrnil v mesto in jim sporočil: »Bakrena igla ga bo ubila.« Dali so mu iglo in vrnil se je k stricu. Ko ga je stric zagledal, mu je zapel: »Jaz, hudobni, sem tisti, ki ti želi dobro. Ne stori mi hudega. Jaz, hudobni, sem tisti, ki ti želi dobro.«

To je pomenilo: »Jaz, ki veljam za hudobnega, sem do tebe dober. Ne stori mi hudega; jaz, hudobni, sem tisti, ki ti želi dobro.« Sprejel ga je, vendar je vedel: »Ta me je prišel ubit.« Mladenič je ostal dva dni. Tisto noč, ko je stric spal, ga je z iglo zbodel v popek. Liougo se je prebudil v hudih bolečinah, pograbil lok in puščice ter odšel do vodnjaka. Tam je pokleknil in se oprl na svoj lok. Na tistem mestu je umrl.

Zjutraj so ga ljudje, ki so prišli po vodo, zagledali in mislili, da je živ, zato so zbežali. Po mestu so raznesli novico: »Danes ni mogoče priti do vode.« Vsakdo, ki je šel tja, je pribežal nazaj. Zbralo se je veliko ljudi in odšli so k vodnjaku, toda ko so ga zagledali, se mu niso upali približati in so se vrnili. Tri dni so ljudje hodili po vodo, a je niso mogli zajeti.

Poklicali so njegovo mater in ji rekli: »Pojdi in govori s svojim sinom, naj se umakne, da bomo lahko prišli do vode, sicer te bomo ubili.« Odšla je tja, prijela sina in mu zapela, da bi ga pomirila, on pa se je zgrudil. Mati je zajokala, saj je spoznala, da je njen sin mrtev.

Odšla je v mesto in ljudem povedala, da je umrl. Šli so pogledat, se prepričali, da je mrtev, in ga pokopali. Njegov grob je v Oziju viden še danes.

Mladeniča pa so prijeli in ubili ter mu niso dali oblasti.