Zgodba o lenem Abu Mohamedu

Besedilo

Zgodba o lenem Abu Mohamedu

Pripovedujejo tudi, da je Harun ar Rašid nekega dne sedel na kalifskem prestolu, ko je predenj stopil mlad evnuh z zlato krono iz rdečega zlata, posuto z biseri in dragimi kamni. V njej so bili najrazličnejši rubini in dragulji, katerih vrednosti ne bi moglo poplačati nobeno bogastvo. Mladenič je poljubil tla pred kalifom in dejal: »O vladar pravovernih, gospa Zubajda …« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je umolknila s svojo dovoljeno pripovedjo.

Njena sestra ji je rekla: »Kako lepa, prijetna, sladka in mila je tvoja pripoved!« Odgovorila ji je: »Kaj je šele to v primerjavi s tistim, kar vam bom povedala prihodnjo noč, če bom živa in mi bo kralj prizanesel!« Kralj pa si je rekel: »Pri Bogu, ne bom je ubil, dokler ne slišim nadaljevanja njene pripovedi.«

Ko je nastopila tristota noč,

ji je sestra rekla: »Sestra moja, dokončaj nam svojo pripoved.« Odgovorila je: »Z veseljem in v čast mi bo, če mi kralj dovoli.« Kralj je dejal: »Pripoveduj, Šeherezada.« Rekla je: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je mladenič rekel kalifu: ‘Gospa Zubajda poljublja tla pred teboj in ti sporoča: Saj veš, da je dala izdelati to krono, a zanjo potrebuje velik dragulj, ki bi krasil njen vrh. Preiskala je svoje zakladnice, vendar v njih ni našla tako velikega dragulja, kakršnega si želi.’ Kalif je velel komornikom in namestnikom: ‘Poiščite velik dragulj, kakršnega želi Zubajda.’ Iskali so, a niso našli ničesar, kar bi ji ustrezalo, in so o tem obvestili kalifa. Ta se je razburil in dejal: ‘Kako sem lahko kalif in vladar zemlje, pa ne morem dobiti enega samega dragulja! Gorje vam! Povprašajte trgovce.’ Povprašali so trgovce in ti so jim odgovorili: ‘Naš gospod kalif bo tak dragulj našel le pri možu iz Basre, ki mu pravijo Abu Mohamed Lenuh.’ Ko so to sporočili kalifu, je svojemu vezirju Džafarju naročil, naj pošlje pisno povelje emirju Mohamedu az Zubajdiju, upravitelju Basre, da pripravi Abu Mohameda Lenuha za pot in ga pošlje pred vladarja pravovernih. Vezir je napisal povelje s takšno vsebino in ga poslal po Masrurju.

Masrur se je s pismom odpravil v Basro in stopil pred emirja Mohameda az Zubajdija. Ta se ga je razveselil in ga sprejel z največjimi častmi. Ko mu je Masrur prebral povelje vladarja pravovernih Haruna ar Rašida, je odgovoril: ‘Slišim in ubogam.’ Nato je Masrurja s skupino svojih spremljevalcev poslal k Abu Mohamedu Lenuhu. Odpravili so se k njemu in potrkali na vrata. Odprl jim je eden njegovih služabnikov, ki mu je Masrur rekel: ‘Povej svojemu gospodarju, da ga kliče vladar pravovernih.’ Služabnik je vstopil in mu to sporočil. Abu Mohamed je prišel ven ter zagledal kalifovega komornika Masrurja in spremljevalce emirja Mohameda az Zubajdija. Poljubil je tla pred njim in rekel: ‘Slišim in ubogam vladarja pravovernih. Toda vstopite k nam.’ Odgovorili so: ‘Le za kratek čas smemo ostati, kakor nam je naročil vladar pravovernih, saj pričakuje tvoj prihod.’ Rekel je: ‘Potrpite malo, da se pripravim.’ Po dolgem prigovarjanju so vstopili z njim v hišo. V veži so zagledali zavese iz modrega brokata, izvezene z rdečim zlatom. Abu Mohamed Lenuh je nekaterim svojim služabnikom naročil, naj Masrurja pospremijo v hišno kopališče. Storili so tako in Masrur je videl čudovite stene in marmor, okrašen z zlatom in srebrom, voda pa je bila pomešana z rožno vodo. Služabniki so njega in njegove spremljevalce nadvse pozorno stregli. Ko so prišli iz kopeli, so jih oblekli v častna oblačila iz brokata, pretkanega z zlatom. Nato so Masrur in njegovi tovariši vstopili k Abu Mohamedu Lenuhu in ga našli sedečega v palači. Nad njim so visele zavese iz zlato tkanega brokata, posutega z biseri in dragulji. Po palači so bile razporejene blazine, izvezene z rdečim zlatom, sam pa je sedel na žimnici, položeni na ležišče, okrašeno z dragimi kamni.

Ko je Masrur stopil k njemu, ga je pozdravil, mu šel naproti in ga posadil ob sebi. Nato je ukazal prinesti pojedino. Ko jo je Masrur zagledal, je dejal: ‘Pri Bogu, niti pri vladarju pravovernih še nisem videl takšne pojedine!’ Na njej so bile najrazličnejše jedi, vse postrežene na pozlačenih porcelanastih krožnikih. Masrur je pripovedoval: ‘Jedli smo, pili in se veselili do večera. Nato je vsakemu izmed nas podaril pet tisoč dinarjev. Drugi dan so nas oblekli v zelena, z zlatom okrašena častna oblačila in nam izkazali največje časti.’ Tedaj mu je Masrur rekel: ‘Dlje ne moremo ostati, ker se bojimo kalifa.’ Abu Mohamed Lenuh mu je odgovoril: ‘Gospod moj, potrpi z nami do jutri, da se pripravimo in odpotujemo z vami.’ Ostali so tisti dan in prenočili do jutra. Nato so služabniki Abu Mohamedu Lenuhu osedlali mulo z zlatim sedlom, posutim z najrazličnejšimi biseri in dragulji. Masrur si je rekel: ‘Le kaj bo, ko bo Abu Mohamed takšen stopil pred kalifa? Ga bo vprašal, od kod mu tolikšno bogastvo?’ Potem so se poslovili od Abu Mohameda az Zubajdija, zapustili Basro in se odpravili na pot. Potovali so, dokler niso prispeli v Bagdad. Ko so stopili pred kalifa, je ta Abu Mohamedu velel sesti. Sedel je in spoštljivo dejal: ‘O vladar pravovernih, s seboj sem prinesel darilo v znamenje svoje vdanosti. Ali ga smem z tvojim dovoljenjem prinesti predte?’ Ar Rašid je odgovoril: ‘Seveda.’ Abu Mohamed je ukazal prinesti skrinjo, jo odprl in iz nje vzel dragocenosti, med njimi zlata drevesa z listi iz belih smaragdov in sadeži iz rdečih in rumenih rubinov ter belih biserov. Kalif se je temu začudil. Nato je dal prinesti drugo skrinjo in iz nje vzel šotor iz brokata, posut z biseri, rubini, smaragdi, peridoti in najrazličnejšimi dragulji. Njegovi drogovi so bili iz svežega indijskega alojinega lesa, spodnji robovi pa okrašeni z zelenimi smaragdi. Na njem so bile upodobljene najrazličnejše živali, ptice in zveri, vse te podobe pa so krasili dragulji, rubini, smaragdi, peridoti, spineli in raznovrstne rudnine.

Ko je ar Rašid to videl, se je silno razveselil. Abu Mohamed Lenuh mu je rekel: ‘O vladar pravovernih, nikar ne misli, da sem ti to prinesel iz strahu pred čim ali v upanju na kakšno korist. Videl sem le, da sem sam navaden človek in da je kaj takega primerno edinole za vladarja pravovernih. Če mi dovoliš, ti pokažem še nekaj tega, kar zmorem.’ Ar Rašid je odgovoril: ‘Stori, kar želiš, da bomo videli.’ Rekel je: ‘Slišim in ubogam.’ Nato je premaknil ustnice in pomignil proti nadzidkom palače, in ti so se nagnili k njemu. Ko jim je spet pomignil, so se vrnili na svoje mesto. Nato je namignil z očesom in pred njim so se pojavile sobane z zaklenjenimi vrati. Izgovoril je nekaj besed proti njim in odgovorilo mu je ptičje petje. Ar Rašid se je silno začudil in ga vprašal: ‘Od kod ti vse to, ko pa te poznajo le kot Abu Mohameda Lenuha? Povedali so mi, da je bil tvoj oče brivec v kopališču in ti ni zapustil ničesar.’ Odgovoril je: ‘O vladar pravovernih, prisluhni moji zgodbi.’ Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je umolknila s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila tristoprva noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je Abu Mohamed Lenuh rekel kalifu: ‘O vladar pravovernih, prisluhni moji zgodbi. Čudovita je in nenavadna; če bi jo z iglami zapisali v kotičke oči, bi bila nauk vsakomur, ki se zna učiti.’ Ar Rašid mu je rekel: ‘Povej mi, kar imaš povedati, Abu Mohamed.’ Odgovoril je: ‘Vedi, o vladar pravovernih, naj ti Bog ohrani slavo in oblast, da ljudje govorijo resnico, ko pravijo, da me poznajo kot Lenuha in da mi oče ni zapustil premoženja. Moj oče je bil namreč prav to, kar si omenil: brivec v kopališču. Jaz pa sem bil v otroštvu najbolj len človek na obličju zemlje. Tako len sem bil, da se mi, kadar sem v vročih dneh spal in je name posijalo sonce, ni ljubilo vstati in se umakniti v senco. Tako sem živel petnajst let. Potem je moj oče odšel v milost vzvišenega Boga, ne da bi mi kaj zapustil. Mati je služila pri ljudeh ter me hranila in napajala, medtem ko sem ležal na boku. Nekega dne je prišla k meni s petimi srebrnimi dirhami in rekla: »Sin moj, slišala sem, da se šejk Abu al Muzafar pripravlja na pot na Kitajsko.« Ta šejk je imel rad reveže in je bil dober človek. Mati je nadaljevala: »Sin moj, vzemi teh pet dirhamov in pojdiva k njemu. Prosila ga bova, naj ti zanje kupi kaj na Kitajskem; morda ti bo to po milosti vzvišenega Boga prineslo dobiček.« Toda prelen sem bil, da bi vstal in šel z njo. Zato je prisegla pri Bogu, da me, če ne vstanem in ne grem z njo, ne bo več hranila ne napajala in ne prihajala k meni, temveč me bo pustila umreti od lakote in žeje.

Ko sem slišal njene besede, o vladar pravovernih, sem vedel, da bo to tudi storila, saj je dobro poznala mojo lenobo. Rekel sem ji: »Posadi me pokonci.« Posadila me je, meni pa so bile oči polne solz. Rekel sem: »Prinesi mi obuvalo.« Prinesla mi ga je in rekel sem: »Obuj mi ga.« Obula mi ga je, nato pa sem ji rekel: »Dvigni me s tal.« Storila je to in rekel sem: »Podpri me, da bom lahko hodil.« Podpirala me je, jaz pa sem hodil in se spotikal ob robove svojih oblačil, dokler nisva prispela na morsko obalo. Pozdravila sva šejka in vprašal sem ga: »Stric, si ti Abu al Muzafar?« Odgovoril je: »Da, kaj želiš?« Rekel sem: »Vzemi te dirhame in mi zanje kupi kaj na Kitajskem. Morda mi bo Bog naklonil dobiček.« Šejk Abu al Muzafar je svoje tovariše vprašal: »Poznate tega mladeniča?« Odgovorili so: »Da, pravijo mu Abu Mohamed Lenuh. Še nikoli ga nismo videli zunaj njegove hiše, vse do tega trenutka.« Šejk Abu al Muzafar je rekel: »Sin moj, daj mi dirhame, z blagoslovom vzvišenega Boga.« Vzel jih je in dejal: »V imenu Boga.« Nato sem se z materjo vrnil domov, šejk Abu al Muzafar pa je s skupino trgovcev odpotoval. Potovali so, dokler niso prispeli na Kitajsko. Šejk je tam prodajal in kupoval, potem pa se je, ko so vsi opravili svoje posle, s tovariši odpravil domov. Tri dni so pluli po morju, ko je rekel svojim tovarišem: »Ustavite ladjo.« Trgovci so ga vprašali: »Kaj potrebuješ?« Odgovoril je: »Vedite, da sem pozabil na naročilo Abu Mohameda Lenuha. Vrnimo se, da mu za njegov denar kupimo kaj koristnega.« Rekli so mu: »Pri vzvišenem Bogu te prosimo, ne vračaj nas! Prepluli smo že dolgo pot ter prestali hude nevarnosti in velike težave.« Rekel je: »Moramo se vrniti.« Odgovorili so: »Vzemi od nas večkratni dobiček od tistih petih dirhamov, samo ne vračaj nas.« Privolil je in zbrali so mu veliko vsoto denarja. Nato so pluli naprej, dokler niso zagledali otoka z množico prebivalcev. Pristali so ob njem in trgovci so se izkrcali, da bi kupili rudnine, dragulje, bisere in drugo trgovsko blago.

Abu al Muzafar je tedaj zagledal moža, ki je sedel ob množici opic. Med njimi je bila tudi opica z oguljeno dlako. Kadar njihov lastnik ni pazil, so druge opice zgrabile to oguljeno opico, jo preteple in vrgle vanj. Tedaj je vstal, jih pretepel, privezal in kaznoval. Zaradi tega so bile vse opice jezne na oguljeno opico in so jo spet pretepale. Ko je šejk Abu al Muzafar to videl, se mu je opica zasmilila. Njenega lastnika je vprašal: »Ali mi prodaš to opico?« Odgovoril je: »Kupi jo.« Šejk je rekel: »Pri sebi imam pet dirhamov nekega osirotelega dečka. Mi jo prodaš zanje?« Mož mu je odgovoril: »Prodam ti jo. Naj ti Bog nakloni blagoslov z njo.« Šejk je prevzel opico in mu izročil dirhame. Njegovi sužnji so jo odpeljali na ladjo in jo privezali. Nato so odvezali ladjo ter odpluli na drug otok, kjer so se zasidrali. Potapljači, ki so se potapljali po rudnine, bisere, dragulje in drugo, so se izkrcali, trgovci pa so jim plačali z dirhami, da so se potopili zanje. Ko je opica videla, kaj počnejo, se je odvezala, skočila z ladje in se potopila z njimi. Abu al Muzafar je rekel: »Ni moči ne sile razen pri Bogu, Vzvišenem in Veličastnem! Izgubili smo opico. Kakšna nesreča za reveža, za katerega smo jo kupili!« Že so obupali nad njo, ko se je skupina potapljačev vrnila na površje in z njimi tudi opica. V rokah je imela dragocene dragulje, ki jih je vrgla pred Abu al Muzafarja. Ta se je začudil in rekel: »V tej opici je velika skrivnost.« Nato so odvezali ladjo in odpluli naprej, dokler niso prispeli na otok, imenovan Otok črncev. Na njem je živelo temnopolto ljudstvo, ki je jedlo človeško meso. Ko so jih prebivalci zagledali, so se v čolnih pripeljali k njim, zajeli vse na ladji, jim zvezali roke za hrbtom in jih odpeljali pred kralja. Ta je ukazal zaklati nekaj trgovcev. Zaklali so jih in pojedli njihovo meso. Preostali trgovci so noč preživeli zaprti v strašni stiski. Ponoči je opica prišla k Abu al Muzafarju in ga osvobodila vezi. Ko so trgovci videli, da je prost, so rekli: »Naj Bog dá, da bo naša rešitev prišla po tvojih rokah, Abu al Muzafar!« Odgovoril jim je: »Vedite, da me je po volji vzvišenega Boga rešila le ta opica.«’ Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je umolknila s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila tristodruga noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je Abu al Muzafar rekel: ‘Po volji vzvišenega Boga me je rešila le ta opica, zato sem ji namenil tisoč dinarjev.’ Trgovci so dejali: ‘Tudi mi ji bomo dali vsak po tisoč dinarjev, če nas reši.’ Opica je pristopila k njim in jih drugega za drugim osvobajala vezi, dokler niso bili vsi prosti. Odšli so k ladji in se vkrcali. Našli so jo nepoškodovano in nič ni manjkalo z nje. Odvezali so jo in odpluli. Abu al Muzafar je rekel: ‘Trgovci, izpolnite, kar ste obljubili opici.’ Odgovorili so: ‘Slišimo in ubogamo.’ Vsak mu je izročil tisoč dinarjev, Abu al Muzafar pa je dodal tisoč dinarjev iz svojega premoženja, tako da se je za opico nabralo veliko bogastvo. Nato so pluli, dokler niso prispeli v Basro. Ko so se izkrcali, so jih pričakali njihovi prijatelji. Abu al Muzafar je vprašal: ‘Kje je Abu Mohamed Lenuh?’ Novica je prišla do moje matere. Medtem ko sem spal, je prišla k meni in rekla: ‘Sin moj, šejk Abu al Muzafar se je vrnil in prispel v mesto. Vstani, pojdi k njemu, pozdravi ga in ga vprašaj, kaj ti je prinesel. Morda ti je vzvišeni Bog naklonil kakšno srečo.’ Rekel sem ji: ‘Dvigni me s tal in me podpri, da grem ven in se odpravim na morsko obalo.’ Hodil sem in se spotikal ob robove svojih oblačil, dokler nisem prispel k šejku Abu al Muzafarju. Ko me je zagledal, je rekel: ‘Dobrodošel, ti, čigar dirhami so bili po volji vzvišenega Boga vzrok moje rešitve in rešitve teh trgovcev!’ Nato mi je dejal: ‘Vzemi to opico, kupil sem jo zate. Odnesi jo domov, jaz pa pridem k tebi.’ Vzel sem opico v naročje in odšel ter si mislil: ‘Pri Bogu, pa je res imenitna kupčija!’ Ko sem vstopil v hišo, sem materi rekel: ‘Vsakič, ko zaspim, mi ukazuješ, naj vstanem in trgujem. Zdaj pa si sama oglej to kupčijo.’ Nato sem sedel.

Medtem ko sem sedel, so prišli sužnji Abu al Muzafarja in me vprašali: ‘Si ti Abu Mohamed Lenuh?’ Odgovoril sem: ‘Da.’ Za njimi je prišel Abu al Muzafar. Vstal sem in mu poljubil roke. Rekel mi je: ‘Pojdi z menoj v mojo hišo.’ Odgovoril sem: ‘Slišim in ubogam.’ Šel sem z njim in vstopil v hišo. Svojim sužnjem je ukazal prinesti denar, in prinesli so ga. Rekel je: ‘Sin moj, Bog ti je naklonil to bogastvo kot dobiček od petih dirhamov.’ Sužnji so si skrinje z denarjem naložili na glave, on pa mi je izročil njihove ključe in dejal: ‘Pojdi pred sužnji v svojo hišo, kajti ves ta denar je tvoj.’ Odšel sem k materi, ki se je tega razveselila in rekla: ‘Sin moj, Bog ti je naklonil veliko bogastvo. Opusti lenobo, pojdi na trg ter prodajaj in kupuj.’ Opustil sem lenobo in odprl trgovino na trgu. Opica je sedela ob meni na moji blazini. Kadar sem jedel, je jedla z menoj, in kadar sem pil, je pila z menoj. Vsako jutro je izginila do poldneva, potem pa se vrnila z mošnjo, v kateri je bilo tisoč dinarjev. Položila jo je poleg mene in sedla. To je trajalo dolgo, tako da sem si nabral veliko bogastvo. Kupil sem, o vladar pravovernih, posestva in hiše, zasadil vrtove ter kupil sužnje, služabnike in sužnje dekleta. Nekega dne sem sedel, opica pa je sedela ob meni na blazini, ko se je začela ozirati na desno in levo. Rekel sem si: ‘Kaj neki ji je?’ Tedaj ji je Bog dal sposobnost tekočega govora in rekla je: ‘Abu Mohamed!’ Ko sem jo slišal govoriti, sem se strašno prestrašil. Rekla mi je: ‘Ne boj se. Povedala ti bom, kdo sem. Sem mogočen demon izmed džinov, k tebi pa sem prišel zaradi tvoje revščine. Zdaj niti sam ne veš, koliko bogastva imaš. Nekaj bi rad od tebe in tudi zate bo dobro.’ Vprašal sem: ‘Kaj pa?’ Odgovoril je: ‘Rad bi te poročil z dekletom, lepim kakor polna luna.’ Vprašal sem ga: ‘Kako pa?’ Rekel mi je: ‘Jutri obleci svoja razkošna oblačila, zajahaj mulo z zlatim sedlom in pojdi na trg prodajalcev krme. Povprašaj po šerifovi trgovini, sedi pri njem in mu reci: »Prišel sem te prosit za roko tvoje hčere.« Če ti odgovori: »Nimaš ne premoženja ne ugleda ne plemenitega rodu,« mu daj tisoč dinarjev. Če reče: »Daj mi več,« mu dodaj in ga privabi z denarjem.’ Rekel sem: ‘Slišim in ubogam. Jutri bom to storil, če bo vzvišeni Bog hotel.’ Abu Mohamed je nadaljeval: ‘Ko se je zdanilo, sem oblekel svoja najrazkošnejša oblačila, zajahal mulo z zlatim sedlom ter odšel na trg prodajalcev krme. Povprašal sem po šerifovi trgovini in ga našel sedečega v njej. Razjahal sem, ga pozdravil in sedel k njemu.’ Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je umolknila s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila tristotretja noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je Abu Mohamed Lenuh pripovedoval: ‘Razjahal sem, ga pozdravil in sedel k njemu. Z menoj je bilo deset sužnjev in služabnikov. Šerif je vprašal: »Morda kaj potrebuješ od nas, da bi nam bilo v čast izpolniti tvojo željo?« Rekel sem: »Da, nekaj bi rad od tebe.« Vprašal je: »Kaj želiš?« Odgovoril sem: »Prišel sem te prosit za roko tvoje hčere.« Rekel mi je: »Nimaš ne premoženja ne ugleda ne plemenitega rodu.« Izvlekel sem mošnjo s tisoč dinarji iz rdečega zlata in mu rekel: »To sta moj ugled in moj rod. Prerok, naj bosta z njim Božji blagoslov in mir, je rekel: ‘Denar je imeniten ugled.’ In kako lepo je povedal pesnik:

Kdor dva dirhama ima, se mu ustnice naučijo vsake besede in spregovorijo. Prijatelji pristopijo, da bi ga poslušali, in med ljudmi ga vidiš hoditi ošabno. Ko ne bi bilo dirhamov, s katerimi se ponaša, bi bil med vsemi v najbednejšem stanju. Če bogataš izreče neresnico, pravijo: ‘Res govoriš, nič nesmiselnega nisi rekel.’ Če pa revež spregovori resnico, pravijo: ‘Lažeš,’ in zavrnejo njegove besede. Dirhami povsod ljudi odenejo v dostojanstvo in lepoto; so jezik tistemu, ki želi zgovornost, in orožje tistemu, ki želi boj.« Ko je šerif slišal te besede ter doumel pesem in njene verze, je za nekaj časa sklonil glavo k tlom. Nato jo je dvignil in mi rekel: »Če tako hočeš, želim od tebe še tri tisoč dinarjev.« Odgovoril sem: »Slišim in ubogam.« Poslal sem enega svojih služabnikov domov in ta mi je prinesel zahtevani denar. Ko je šerif videl, da je dobil, kar je želel, je vstal in svojim služabnikom rekel: »Zaprite trgovino.« Nato je povabil prijatelje s trga v svojo hišo in sklenil mojo poročno pogodbo s svojo hčerjo. Rekel mi je: »Čez deset dni te bom odpeljal k njej.« Vesel sem se vrnil domov, se na samem sestal z opico in ji povedal, kaj se je zgodilo. Rekla je: »Dobro si storil.« Ko se je bližal dan, ki ga je določil šerif, mi je opica rekla: »Nekaj bi rada od tebe. Če mi to izpolniš, dobiš od mene, kar koli si zaželiš.« Vprašal sem: »Kaj želiš?« Rekla mi je: »Na koncu dvorane, v kateri boš prišel k šerifovi hčeri, je shramba. Na njenih vratih je medeninast obroč, pod njim pa so ključi. Vzemi jih in odpri vrata. Našel boš železno skrinjo, na njenih vogalih pa štiri prapore s čarobnimi znamenji. Sredi nje je posoda, polna denarja, ob njej pa enajst kač. V posodi je privezan bel petelin z razcepljenim grebenom. Poleg skrinje leži nož. Vzemi ga, zakolji petelina, odreži prapore in prevrni skrinjo. Nato pojdi k nevesti in ji vzemi devištvo. To želim od tebe.« Odgovoril sem: »Slišim in ubogam.« Nato sem šel v šerifovo hišo, vstopil v dvorano in zagledal shrambo, ki mi jo je opisala opica. Ko sem ostal sam z nevesto, sem se začudil njeni lepoti, milini, postavi in skladnosti, saj noben jezik ne bi mogel opisati njene lepote. Silno sem se je razveselil.

Ob polnoči, ko je nevesta zaspala, sem vstal, vzel ključe in odprl shrambo. Vzel sem nož, zaklal petelina, odvrgel prapore in prevrnil skrinjo. Dekle se je prebudilo in videlo, da je shramba odprta in petelin zaklan. Reklo je: »Ni moči ne sile razen pri Bogu, Vzvišenem in Veličastnem! Demon me je dobil!« Komaj je izgovorila te besede, že je demon obdal hišo in ugrabil nevesto. Tedaj je nastal vik in krik. Prihitel je šerif, se udarjal po obrazu in rekel: »Abu Mohamed, kaj si nam storil? Je to tvoje plačilo za vse, kar smo naredili zate? Ta čarobna znamenja sem postavil v shrambo iz strahu za svojo hčer pred tem prekletnikom. Že šest let si je prizadeval ugrabiti to dekle, a mu ni uspelo. Zdaj pri nas nimaš več kaj iskati. Pojdi svojo pot.« Zapustil sem šerifovo hišo in se vrnil domov. Iskal sem opico, a je nisem našel in za njo ni bilo nobene sledi. Spoznal sem, da je bila prav ona demon, ki je ugrabil mojo ženo. Z zvijačo me je pripravil do tega, da sem uničil čarobna znamenja in petelina, ki sta mu preprečevala njeno ugrabitev. Kesal sem se, si trgal oblačila in se udarjal po obrazu. Zemlja mi je postala pretesna. Še tisti trenutek sem odšel v puščavo in hodil, dokler se ni zvečerilo, ne da bi vedel, kam naj grem. Medtem ko so me mučile misli, sta se mi približali dve kači, ena temna in druga bela. Bojevali sta se. Pobral sem kamen in z njim udaril temno kačo ter jo ubil, saj je napadala belo. Bela kača je odšla, za nekaj časa izginila in se vrnila z desetimi belimi kačami. Približale so se mrtvi kači in jo raztrgale na koščke, dokler ni od nje ostala le glava. Nato so odšle svojo pot, jaz pa sem od utrujenosti legel na tla. Medtem ko sem ležal in premišljeval o svoji usodi, sem zaslišal glas, a nikogar nisem videl. Glas je izgovoril ta dva verza:

Pusti usodi, naj teče po svojih poteh, in lezi k počitku brez skrbi. Med enim utrinkom očesa in drugim Bog spremeni eno stanje v drugo. Ko sem to slišal, o vladar pravovernih, me je prevzela huda stiska in obšle so me neizmerno težke misli. Tedaj sem za seboj zaslišal glas, ki je pel ta dva verza:

O musliman, pred katerim je Koran, veseli se, kajti z njim prihaja varnost. Ne boj se Satanovih prevar, saj smo ljudstvo, katerega vera je verovanje. Rekel sem mu: »Pri tistem, ki ga častiš, povej mi, kdo si!« Tedaj je nevidni govorec privzel človeško podobo in mi rekel: »Ne boj se. Tvoje dobro delo je prišlo do nas. Mi smo verni džini. Če kaj potrebuješ, nam povej, da nam bo v čast izpolniti tvojo željo.« Rekel sem mu: »Veliko potrebo imam, saj me je zadela strašna nesreča. Koga je sploh doletela nesreča, kakršna je moja?« Vprašal me je: »Si morda Abu Mohamed Lenuh?« Odgovoril sem: »Da.« Rekel je: »Abu Mohamed, jaz sem brat bele kače, katere sovražnico si ubil. Štirje bratje in sestre smo, od istega očeta in matere, in vsi smo ti hvaležni za tvojo dobroto. Vedi, da je bil tisti, ki se je kazal v podobi opice in te prevaral, mogočen demon izmed džinov. Brez te zvijače je nikoli ne bi mogel ugrabiti. Dolgo si je že prizadeval, da bi jo dobil, a so mu to preprečevala čarobna znamenja. Dokler bi ostala nedotaknjena, se ji ne bi mogel približati. Vendar zaradi tega ne obupuj. Pripeljali te bomo k njej in ubili demona, kajti pri nas tvoja dobrota ne bo šla v nič.« Nato je silovito zavpil.’ Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je umolknila s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila tristočetrta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je ifrit rekel: ‘Pri nas tvoja dobrota ne bo šla v nič.’ Nato je silovito zavpil s strašnim glasom in pred njim se je pojavila množica džinov. Vprašal jih je po opici in eden je rekel: ‘Vem, kje prebiva.’ Vprašal je: ‘Kje prebiva?’ Odgovoril je: ‘V Bakrenem mestu, na katero ne posije sonce.’ Tedaj je rekel: ‘Abu Mohamed, vzemi enega naših sužnjev. Nosil te bo na hrbtu in te poučil, kako rešiti dekle. Vedi pa, da je ta suženj eden mogočnih demonov. Medtem ko te bo nosil, ne omenjaj Božjega imena, sicer bo pobegnil izpod tebe, ti pa boš padel in se pogubil.’ Rekel sem: ‘Slišim in ubogam.’ Vzel sem enega njihovih sužnjev. Sklonil se je in rekel: ‘Povzpni se.’ Povzpel sem se nanj in poletel je z menoj v zrak, dokler zemlja ni izginila izpred oči. Zvezde sem videl kakor nepremične gore in slišal angele v nebesih slaviti Boga. Ves ta čas se je demon pogovarjal z menoj, me zabaval in zamotil, da ne bi omenil vzvišenega Boga.

Medtem se mi je približala postava v zelenem oblačilu, z dolgimi prameni las in žarečim obrazom. V roki je držala sulico, iz katere so letele iskre. Rekla mi je: ‘Abu Mohamed, izreci: »Ni boga razen Boga in Mohamed je Božji poslanec,« sicer te udarim s to sulico.’ Ker nisem smel omenjati vzvišenega Boga, mi je srce že pokalo, zato sem rekel: ‘Ni boga razen Boga in Mohamed je Božji poslanec.’ Tedaj je tista postava s sulico udarila demona, ki se je raztopil in spremenil v pepel. Padel sem z njegovega hrbta in strmoglavljal proti zemlji, dokler nisem padel v razburkano morje s silnimi valovi. Tam je bila ladja s petimi mornarji. Ko so me zagledali, so prišli pome in me potegnili na ladjo. Govorili so mi v jeziku, ki ga nisem poznal. Z znamenji sem jim pokazal, da jih ne razumem. Pluli so do večera, nato vrgli mrežo, ujeli veliko ribo, jo spekli in mi dali jesti. Pluli so naprej, dokler me niso pripeljali v svoje mesto. Odpeljali so me k svojemu kralju in me postavili predenj. Poljubil sem tla in kralj mi je podaril častno oblačilo. Znal je arabsko in mi je rekel: ‘Sprejel sem te med svoje pomočnike.’ Vprašal sem ga: ‘Kako se imenuje to mesto?’ Odgovoril je: ‘Imenuje se Hanad in leži na Kitajskem.’ Nato me je kralj predal mestnemu vezirju in mu ukazal, naj mi razkaže mesto. Njegovi nekdanji prebivalci so bili neverniki, zato jih je vzvišeni Bog spremenil v kamen. Ogledal sem si mesto, a v njem nisem videl drugega kakor drevesa in njihove sadeže. Tam sem ostal mesec dni. Potem sem prišel do reke in sedel na njen breg. Medtem ko sem sedel, se mi je približal jezdec in me vprašal: ‘Si ti Abu Mohamed Lenuh?’ Odgovoril sem: ‘Da.’ Rekel je: ‘Ne boj se, tvoja dobrota je prišla do nas.’ Vprašal sem ga: ‘Kdo si?’ Odgovoril je: ‘Jaz sem brat kače. Blizu si kraja, kjer je dekle, do katerega želiš priti.’ Nato je slekel svoja oblačila in me oblekel vanje ter rekel: ‘Ne boj se. Suženj, ki je poginil pod teboj, je bil eden naših sužnjev.’ Jezdec me je posadil za seboj in me odpeljal v puščavo. Rekel je: ‘Sestopi in pojdi med tema gorama, dokler ne zagledaš Bakrenega mesta. Ustavi se daleč od njega in ne vstopaj vanj, dokler se ne vrnem in ti povem, kaj moraš storiti.’ Odgovoril sem: ‘Slišim in ubogam.’ Sestopil sem in hodil, dokler nisem prišel do mesta. Videl sem, da je njegovo obzidje iz bakra. Začel sem hoditi okoli njega, da bi našel vrata, vendar jih nisem našel.

Medtem ko sem hodil okoli mesta, je prišel k meni kačin brat in mi dal začaran meč, da me nihče ne bi videl. Nato je odšel svojo pot. Komaj je izginil, že se je razleglo vpitje in zagledal sem množico bitij, ki so imela oči na prsih. Ko so me videla, so vprašala: ‘Kdo si? Kaj te je prineslo sem?’ Povedal sem jim, kaj se mi je zgodilo, in rekla so: ‘Dekle, ki ga omenjaš, je z demonom v tem mestu, vendar ne vemo, kaj je storil z njo. Mi smo kačini bratje.’ Nato so dejala: ‘Pojdi k tistemu izviru in poglej, kje voda teče v mesto. Vstopi skupaj z njo in pripeljala te bo vanj.’ Storil sem tako in z vodo vstopil v podzemni rov. Ko sem prišel iz njega, sem se znašel sredi mesta. Našel sem dekle, ki je sedelo na zlatem ležišču pod zaveso iz brokata. Okoli zavese je bil vrt z zlatimi drevesi, katerih sadeži so bili dragoceni kamni: rubini, peridoti, biseri in korale. Ko me je dekle zagledalo, me je prepoznalo, prvo pozdravilo in mi reklo: ‘Gospod moj, kdo te je pripeljal sem?’ Povedal sem ji, kaj se mi je zgodilo. Rekla je: ‘Vedi, da mi je ta prekletnik iz svoje silne ljubezni razkril, kaj mu škoduje in kaj mu koristi. Povedal mi je tudi, da je v tem mestu talisman, s katerim lahko, če hoče, pogubi vse njegove prebivalce. Kar koli ukaže ifritom, ubogajo njegov ukaz. Ta talisman je v stebru.’ Vprašal sem jo: ‘Kje je steber?’ Odgovorila je: ‘Na tem in tem kraju.’ Vprašal sem: ‘Kakšen pa je ta talisman?’ Rekla je: ‘Podoba orla je, na njej pa je napis, ki ga ne znam brati. Vzemi jo v roke, prinesi kadilnico z žerjavico in vrzi vanjo nekaj mošusa. Dvignil se bo dim, ki privablja ifrite. Ko to storiš, bodo vsi prišli predte, niti eden ne bo manjkal. Ubogali bodo tvoje ukaze in storili, kar koli jim boš velel. Vstani torej in stori to z blagoslovom vzvišenega Boga.’ Rekel sem ji: ‘Slišim in ubogam.’ Vstal sem, odšel k stebru in storil vse, kar mi je naročila. Ifriti so prišli predme in rekli: ‘Na voljo smo ti, gospod naš. Kar koli nam ukažeš, bomo storili.’ Rekel sem jim: ‘Zvežite demona, ki je pripeljal to dekle iz njenega doma.’ Odgovorili so: ‘Slišimo in ubogamo.’ Odšli so k demonu, ga zvezali in trdno uklenili, nato pa se vrnili in rekli: ‘Storili smo, kar si nam ukazal.’ Ukazal sem jim, naj se umaknejo, potem pa se vrnil k dekletu in ji povedal, kaj se je zgodilo. Vprašal sem: ‘Žena moja, greš z menoj?’ Odgovorila je: ‘Da.’ Odpeljal sem jo skozi podzemni rov, po katerem sem prišel, in hodila sva, dokler nisva prispela do bitij, ki so mi pokazala pot.’ Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je umolknila s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila tristopeta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je pripovedoval: ‘Hodila sva, dokler nisva prispela do bitij, ki so mi pokazala pot do nje. Rekel sem jim: »Pokažite mi pot, po kateri se lahko vrnem v svojo deželo.« Pokazali so mi jo in naju pospremili do morske obale ter naju vkrcali na ladjo. Zapihal nama je ugoden veter in ladja naju je pripeljala v Basro. Ko je dekle vstopilo v očetovo hišo, so jo domači zagledali in se je silno razveselili. Nato sem orla pokadil z mošusom in ifriti so od vsepovsod prišli predme ter rekli: »Na voljo smo ti. Kaj želiš, da storimo?« Ukazal sem jim, naj vse bogastvo, rudnine in dragulje iz Bakrenega mesta prenesejo v mojo hišo v Basri, in storili so tako. Nato sem jim ukazal, naj pripeljejo opico. Pripeljali so jo ponižano in osramočeno. Rekel sem ji: »Prekletnik, zakaj si me izdal?« Nato sem jim velel, naj jo zaprejo v bakreno posodo. Stlačili so jo v tesno bakreno posodo in jo zapečatili s svincem. Z ženo sva zaživela v sreči in veselju. Zdaj imam, o vladar pravovernih, toliko dragocenih zakladov, čudovitih draguljev in bogastva, da jih ni mogoče ne prešteti ne izmeriti. Če si zaželiš denarja ali česa drugega, bom džinom ukazal, naj ti to takoj prinesejo. Vse to pa je po milosti vzvišenega Boga.’ Vladar pravovernih se je temu silno začudil. Nato mu je v zameno za njegovo darilo podelil darove iz kalifove zakladnice in ga obdaril, kakor je bilo primerno njegovemu položaju.«