Prevod

Prav tako nam je prišlo na uho, da je v davnih časih, v minulih dobah, živel kralj, ki je imel številno vojsko in mnogo pomočnikov, velik ugled in obilo bogastva. Toda leta so mu minevala, sina pa mu ni bilo dano imeti. Ko ga je to začelo skrbeti, se je po preroku ﷺ obrnil na vzvišenega Boga in ga pri časti prerokov, svetnikov in mučencev, njegovih najbližjih služabnikov, prosil, naj mu nakloni sina, ki bo za njim podedoval kraljestvo in mu bo v veselje. Nato je nemudoma vstal, odšel v svojo dvorano in dal poklicati svojo sestrično. Legel je z njo in po volji vzvišenega Boga je zanosila. Ko je napočil čas poroda, je rodila sina, čigar obraz je bil kakor polna luna štirinajste noči. Deček je rasel, dokler ni dopolnil pet let. Pri kralju je tedaj živel učen in vešč modrec po imenu Sindbad, ki mu je kralj zaupal sina. Ko je deček dopolnil deset let, ga je modrec poučeval v modrosti in omiki, dokler mu v znanju, oliki in razumevanju ni bilo enakega v vsem tedanjem svetu. Ko je oče to izvedel, je poklical skupino arabskih vitezov, da bi ga izurili v viteških veščinah. Deček jih je izvrstno obvladal ter se tako spretno sukal in bojeval na vadišču, da je prekosil vse svoje sodobnike in vrstnike. Nekega dne pa je modrec pogledal v zvezde in iz dečkovega horoskopa razbral, da ga v prihodnjih sedmih dneh čaka poguba, če izgovori eno samo besedo. Odšel je h kralju, njegovemu očetu, in mu povedal, kaj je odkril. Oče ga je vprašal: »Kaj nam torej svetuješ, modrec? Kako naj ukrepamo?« Modrec mu je odgovoril: »O kralj, svetujem ti, da ga nastaniš na prijetnem kraju, kjer bo poslušal zvoke glasbil, in naj tam ostane, dokler ne mine teh sedem dni.« Kralj je dal poklicati eno svojih najljubših suženj, ki je bila najlepša med vsemi, ji zaupal dečka in ji dejal: »Odpelji svojega gospodarja v palačo in ga obdrži pri sebi. Iz palače ne sme oditi, dokler ne mine sedem dni.« Sužnja ga je prijela za roko, ga odpeljala v palačo in ga tam posadila.

V palači je bilo štirideset sob, v vsaki sobi pa deset suženj. Vsaka je imela glasbilo, in kadar je katera zaigrala, se je ob njenih zvokih zdelo, da pleše vsa palača. Okoli nje je tekla reka, na njenih bregovih pa so rasle najrazličnejše sadne rastline in dišeče cvetje. Deček je bil tako lep in ljubek, da tega ni mogoče opisati. Ko je v palači prebil prvo noč, ga je zagledala sužnja, očetova priležnica, in ljubezen ji je potrkala na srce. Ni se mogla več obvladati, temveč se mu je vrgla v objem. Deček ji je rekel: »Če bo volja vzvišenega Boga, bom očetu povedal, kaj si storila, ko pridem k njemu, in dal te bo ubiti.« Sužnja je odšla h kralju, se vrgla predenj ter začela jokati in hlipati. Vprašal jo je: »Kaj se ti je zgodilo, sužnja? Kako je s tvojim gospodarjem? Ali ni zdrav?« Odgovorila mu je: »Moj gospod, moj gospodar me je skušal zapeljati in me je zaradi tega hotel ubiti. Ubranila sem se ga in mu ušla. Nikoli več se ne vrnem ne k njemu ne v palačo.« Ko je oče slišal te besede, ga je prevzela silna jeza. Poklical je vezirje in jim ukazal, naj sina ubijejo. Ti so si med seboj rekli: »Kralj je trdno odločen, da bo dal ubiti svojega sina. Če ga ubije, pa bo to gotovo obžaloval, saj mu je sin nadvse drag in ga je dobil šele potem, ko je že izgubil upanje. Nato bo krivdo zvalil na nas in nam rekel: ‘Zakaj niste našli načina, da bi mi preprečili njegov uboj?’« Zato so sklenili, da bodo našli način, kako kralju preprečiti, da bi dal ubiti sina. Prvi vezir je stopil naprej in dejal: »Danes vas bom jaz obvaroval pred kraljevim srdom.« Vstal je, odšel h kralju in se postavil predenj. Prosil ga je za dovoljenje, da spregovori, in kralj mu ga je dal. Vezir je rekel: »O kralj, četudi bi imel tisoč sinov, ne bi smel popustiti svoji želji, da bi enega izmed njih ubil zgolj zaradi besed sužnje, ki lahko govori resnico ali pa laže. Nemara je vse to njena spletka zoper tvojega sina.« Kralj ga je vprašal: »Ali si že slišal kaj o njihovih spletkah, vezir?« Odgovoril je: »Da.«