Zgodba o jemenskem vezirju Badru ad Dinu in šejku

Besedilo

Zgodba o jemenskem vezirju Badru ad Dinu in šejku

Pripovedujejo tudi, da je imel sahib Badr ad Din, jemenski vezir, brata izredne lepote, nad katerim je skrbno bedel. Zanj je iskal učitelja in našel šejka, moža dostojanstvenega videza, spoštovanja vrednega, krepostnega in pobožnega. Nastanil ga je v hiši poleg svoje. Tako je minilo nekaj dni; šejk je vsak dan prihajal iz svoje hiše k sahibu Badru ad Dinu, poučeval njegovega brata in se nato vračal domov. Toda njegovo srce se je vnelo v ljubezni do mladeniča, strast v njem je rasla in nemir mu ni dal miru. Nekega dne je mladeniču potožil o svoji stiski. Ta mu je odgovoril: »Kaj naj storim, ko pa se ne morem ločiti od brata ne podnevi ne ponoči? Kakor vidiš, mi je ves čas ob strani.« Šejk mu je rekel: »Moja hiša stoji poleg vaše. Ko tvoj brat zaspi, se lahko umakneš v svojo sobo, tako da bodo vsi mislili, da greš spat. Potem pridi k zidu na strešni terasi, jaz pa ti bom z druge strani pomagal čez. Nekaj časa boš posedel pri meni, nato pa se vrnil, ne da bi tvoj brat kar koli opazil.« Mladenič je odgovoril: »Slišim in ubogam.« Šejk je tedaj pripravil izbrane dobrote in darove, vredne svojega gosta.

Tako je bilo s šejkom. Mladenič pa se je umaknil v svojo sobo in počakal, da je brat legel. Minila je ura noči in brat je trdno zaspal. Tedaj je mladenič vstal in odšel k zidu, kjer ga je šejk že čakal. Podal mu je roko, šejk mu je pomagal čez in ga odpeljal v sobo za goste. Tisto noč je bila polna luna. Sedla sta in se kratkočasila ob vinu; čaše so krožile med njima in šejk je začel peti, medtem ko ju je oblivala mesečina. A prav ko sta uživala v veselju in radosti, v nasladi in blaženosti, v sreči, ki je omamljala um in oči ter presegala vsak opis, se je sahib Badr ad Din prebudil in ugotovil, da njegovega brata ni. Prestrašen je vstal in našel vrata odprta. Stopil je skoznje in zaslišal šepetanje. Po zidu se je povzpel na strešno teraso in zagledal svetlobo, ki je sijala iz hiše. Pokukal je izza zidu in ju uzrl, kako si podajata čašo. Šejk je s čašo v roki začutil njegovo navzočnost, zapel z očarljivim glasom in izrekel te verze:

Z vinom iz svojih ust me je napojil, s puhom lic in vsem ob njem pozdravil. Vso noč me je objemal, lice k licu, lepotec, ki mu med ljudmi ni para. Vso noč je polna luna zrla naju; prosite jo, naj brata ne ovadi. Sahib Badr ad Din pa je bil tako blag, da je ob teh verzih rekel: »Pri Bogu, ne bom vaju ovadil.« Nato je odšel in ju pustil v popolni sreči.