Kako je Akihira skoraj izgubil življenje

Besedilo

Kako je Akihira skoraj izgubil življenje

V bližini si je izposodil hišo nekega človeka nizkega stanu, pregovoril dvorno damo, da je prišla k njemu, in dejal, da bi tam prenočila. Gospodarja ni bilo doma, bila je le njegova žena. Rada jima je ustregla, ker pa v hiši ni bilo drugega prostora za spanje kakor njeno lastno ležišče, jima ga je odstopila, sama pa si je prinesla tatamije iz damine sobice in legla drugam. Gospodar hiše je bil slišal, da ima njegova žena skrivnega ljubimca; nekdo mu je tudi povedal, da se nameravata sestati prav tisto noč. Sklenil je, da ga bo pričakal in ubil. Ženi je zato rekel, da odhaja daleč po opravkih in da se štiri ali pet dni še ne bo vrnil, nato pa se je le pretvarjal, da odhaja, in tisto noč skrivaj prežal na hišo. Pozno ponoči je stopil bliže in prisluhnil. Slišati je bilo, kakor da se moški in ženska potihem pogovarjata. »Torej je vendarle prišel njen skrivni ljubimec,« si je mislil, se pritihotapil noter in pogledal naokrog. Na njegovem ležišču sta ležala moški in ženska, a v temi ni mogel dobro razločiti njunih podob. Tiho se je povzpel k ležišču na strani, od koder je prihajalo moško smrčanje, izvlekel nož in ga prijel z rezilom navzdol. Potipal je, kje naj bi bil trebuh, ter že dvignil roko, da bi zabodel, ko je v mesečini, ki je prodirala skozi špranje med deskami, nenadoma zagledal dolgo vrvico, s katero so bile pri gležnjih zavezane hlače sašinuki. Tedaj je pomislil: »K moji ženi vendar gotovo ne bi prišel človek v takšnih hlačah. Če sem zamenjal človeka, bi bilo to strašno in bi se ga moral bridko usmiliti.« Odmaknil je roko in začel tipati po oblačilih spečega. Tedaj se je dama nenadoma prebudila in tiho vprašala: »Kdo je tu? Nekoga slišim.« Ker glas ni bil glas njegove žene, si je mislil: »Saj sem vedel,« in se začel umikati. Medtem se je prebudil tudi moški na ležišču in vprašal: »Kdo je? Kdo je tam?« Njegova žena, ki je ležala niže, je zaslišala ta glas. Ker se ji je moževo vedenje že prej zdelo sumljivo, je pomislila, da se je nemara skrivaj vrnil in zdaj koga zamenjal za drugega. Vsa preplašena je začela vpiti: »Kdo je tam? Tat!« Gospodar je prepoznal ženin glas in spoznal, da na njegovem ležišču spita druga človeka. Planil je k ženi, jo zgrabil za lase, potegnil na tla in zahteval: »Kaj naj to pomeni?« Žena pa, ki ji je bilo zdaj vse jasno, ga je ozmerjala: »Saj sem vedela! Tam bi bil skoraj zagrešil strašno nesrečo! Plemeniti gospod me je prosil, naj mu le za nocoj odstopim ležišče, pa sem mu ga dala in sama legla sem. Kakšne nezaslišane reči počenjaš, človek!« Ob tem se je tudi Akihira povsem prebudil in vprašal, kaj se dogaja. Gospodar je tedaj stopil predenj in rekel: »Jaz sem ta in ta, nižji služabnik gospoda Kaija. Nisem vedel, da je pri meni gospod iz njegove rodbine, in skoraj bi zagrešil strašno dejanje. Po srečnem naključju sem opazil vrvico vaših hlač sašinuki, pa sem pomislil to in to ter zadržal roko.« In se mu je na vso moč opravičeval. Gospod Kai je bil namreč mož Akihirove mlajše sestre. Tako mu je nepričakovana zasluga vrvice na hlačah sašinuki po čudežu rešila življenje. Zato človek, četudi se želi skriti pred tujimi očmi, ne bi smel zahajati v hiše sumljivega slovesa.