Prevod

Pripovedujejo tudi, da je med Izraelovimi sinovi živel mož, ki je sodil med najboljše med njimi. Imel je veliko premoženje in pobožnega sina, obdarjenega z blagoslovom. Ko se je možu približala smrt, je sin sedel k njegovemu vzglavju in rekel: »Oče moj, daj mi poslednji nasvet.« Oče mu je odgovoril: »Sin moj, nikoli ne prisegaj pri Bogu, ne po resnici ne po krivem.« Nato je umrl in sin je ostal sam. Ko so za očetovo oporoko izvedeli malopridneži med Izraelovimi sinovi, so začeli prihajati k njemu. Vsak mu je govoril: »Tvoj oče mi je dolgoval toliko in toliko in ti to dobro veš. Plačaj mi njegov dolg, sicer pa prisezi, da mi ni ničesar dolgoval.« Sin je ostajal zvest očetovemu naročilu in vsakomur dal vse, kar je zahteval. Tako so ga izkoriščali, dokler ni porabil vsega premoženja in ga je stisnila huda revščina. Imel je dobro, blagoslovljeno ženo in z njo dva majhna sinova. Rekel ji je: »Ljudje me zasipajo s svojimi zahtevami. Dokler sem imel kaj, sem jim dajal, da bi se jih otresel, zdaj pa nama ni ostalo nič več. Če pride še kdo terjat plačilo, bova oba v hudi stiski. Najbolje bo, da se rešiva in odideva v kraj, kjer naju nihče ne pozna, ter tam zaživiva med ljudmi.« Z ženo in sinovoma se je torej vkrcal na ladjo, ne da bi vedel, kam naj se odpravi. Bog pa odloča in nihče ne more ovreči njegove sodbe. Njegov položaj je govoril:

O ti, ki pred sovražniki bežiš iz doma, že na begu ti olajšanje prihaja naproti. Ne obupuj zaradi daljave, saj tujec včasih prav daleč od doma doseže čast. Ko bi biser ostal v svoji školjki, kraljevska krona nikdar ne bi postala njegov dom. Ladja se je razbila. Mož se je rešil na deski, žena na drugi in vsak od sinov na svoji, valovi pa so jih raznesli vsaksebi. Ženo je zaneslo do nekega mesta, enega od sinov do drugega, drugega sina pa so na morju pobrali ljudje z neke ladje. Moža so valovi vrgli na odmaknjen otok. Stopil je na obalo, se obredno umil z morsko vodo, izrekel klic k molitvi in začel moliti. Tedaj je Šeherezado prehitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 480. noč

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da se je mož, ko je stopil na otok, obredno umil z morsko vodo, izrekel klic k molitvi in začel moliti. Tedaj so iz morja prišla bitja različnih barv in molila z njim. Ko je končal, je šel k drevesu na otoku in se najedel njegovih sadežev, da mu je lakota minila. Nato je našel izvir, pil iz njega in se zahvalil Bogu, mogočnemu in vzvišenemu. Tri dni je ostal tam in molil, vsakič pa so prihajale skupine bitij ter molile kakor on. Po treh dneh je zaslišal glas, ki ga je klical: ›O dobri mož, ki si zvest svojemu očetu in častiš svojega Gospoda, ne žaluj! Bog, mogočni in vzvišeni, ti bo povrnil, kar si izgubil. Na tem otoku so zakladi, bogastvo in dobrine, za katere Bog želi, da jih podeduješ. Ležijo na tem in tem kraju na otoku; poišči jih in izkoplji. Mi pa bomo k tebi usmerjali ladje. Bodi dober do ljudi in jih vabi k sebi, kajti Bog, mogočni in vzvišeni, bo njihova srca nagnil k tebi.‹ Mož je odšel na tisti kraj na otoku in Bog mu je razodel zaklade. K njemu so začele prihajati ladje, on pa je njihovim ljudem izkazoval veliko dobroto in jim govoril: ›Povejte drugim zame. Dal jim bom toliko in toliko in zanje storil to in to.‹ Ljudje so začeli prihajati iz vseh dežel in krajev. Še deset let ni minilo, pa je bil otok že naseljen, mož pa je postal njegov kralj. Vsakomur, ki se je zatekel k njemu, je izkazal dobroto in glas o njem se je razširil po vsej zemlji, daleč in široko. Njegovega starejšega sina je bil vzel k sebi neki mož, ki ga je poučeval in vzgajal, mlajšega pa drug mož, ki je lepo skrbel zanj, ga dobro vzgojil in naučil trgovskih veščin. Žena je prišla k trgovcu, ki ji je zaupal svoje premoženje in ji obljubil, da je ne bo nikoli izdal ter da ji bo pomagal živeti v poslušnosti Bogu, mogočnemu in vzvišenemu. Z ladjo jo je vozil v tuje dežele in jo jemal s seboj, kamor koli je šel. Starejši sin je slišal za sloves tistega kralja in se odpravil k njemu, ne da bi vedel, kdo je. Ko je stopil predenj, ga je kralj sprejel v svojo službo, mu zaupal svoje skrivnosti in ga postavil za pisarja. Tudi drugi sin je slišal za pravičnega in dobrega kralja ter se odpravil k njemu, prav tako ne vedoč, kdo je. Ko je prišel predenj, mu je kralj zaupal upravljanje svojih zadev. Oba sta mu služila dolgo časa, ne da bi se prepoznala. Tudi trgovec, pri katerem je živela žena, je slišal za tega kralja ter za njegovo dobroto in radodarnost do ljudi. Vzel je nekaj razkošnih tkanin in izbranih dragocenosti iz tujih dežel ter se z ženo vkrcal na ladjo. Ko sta prispela do obale otoka, je šel h kralju in mu izročil darilo. Kralj si ga je ogledal, se ga močno razveselil in ukazal, naj trgovcu izplačajo bogato nagrado. Med darovi so bile tudi zdravilne snovi, za katere je hotel kralj izvedeti, kako se imenujejo in čemu koristijo. Zato je trgovcu rekel: ›Ostani nocoj pri nas.‹« Tedaj je Šeherezado prehitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 481. noč

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je trgovec, ko mu je kralj rekel: ›Ostani nocoj pri nas,‹ odgovoril: ›Na ladji imam nekoga, ki mi je zaupan v varstvo, in obljubil sem, da skrbi zanj ne bom prepustil nikomur drugemu. To je pobožna žena, katere molitve so mi prinesle srečo in v katere nasvetih sem spoznal blagoslov.‹ Kralj mu je rekel: ›Poslal ji bom zaupanja vredna moža, ki bosta prebedela noč ob njej in varovala vse, kar ima.‹ Trgovec je privolil in ostal pri kralju. Kralj pa je k njej poslal svojega pisarja in upravitelja ter jima naročil: ›Pojdita in nocoj stražita ladjo tega moža, če bo Bog, vzvišeni, tako hotel.‹ Odšla sta, se povzpela na ladjo in sedla, eden na krmo, drugi na premec. Del noči sta preživela v pobožnem spominjanju Boga, mogočnega in vzvišenega, nato pa je eden rekel drugemu: ›Prijatelj, kralj nama je ukazal stražiti in bojiva se, da bi zaspala. Dajva, pripovedujva si o tem, kaj nama je prineslo življenje, kakšno srečo in kakšne preizkušnje sva doživela.‹ Drugi mu je odgovoril: ›Brat moj, med mojimi preizkušnjami je bila tudi ta, da me je usoda ločila od očeta, matere in brata, ki mu je bilo ime kakor tebi. Zgodilo se je tako: oče se je z nami v tem in tem kraju vkrcal na ladjo, potem pa so nad nas planili vetrovi, se spopadli med seboj in razbili ladjo. Tako nas je Bog razkropil.‹ Ko je drugi to slišal, je vprašal: ›Kako pa je bilo ime tvoji materi, brat moj?‹ Ta mu je povedal njeno ime. ›In kako je bilo ime tvojemu očetu?‹ Povedal mu je še očetovo ime. Tedaj se mu je brat vrgel v objem in vzkliknil: ›Pri Bogu, resnično si moj brat!‹ Drug drugemu sta začela pripovedovati, kaj se jima je zgodilo v otroštvu. Mati je poslušala njun pogovor, vendar se ni razkrila, temveč se je potrpežljivo zadržala. Ko se je zdanilo, je eden rekel drugemu: ›Pridi, brat moj, pojdiva k meni domov in nadaljujva pogovor.‹ ›Prav,‹ je odgovoril drugi. Odšla sta, nato pa je prišel trgovec in našel ženo v hudi stiski. Vprašal jo je: ›Kaj te je doletelo? Kaj se ti je zgodilo?‹ Odgovorila je: ›Nocoj si mi poslal moža, ki sta mi hotela storiti zlo, in zaradi njiju sem bila v strašni stiski.‹ Trgovec se je razjezil, odšel h kralju in mu povedal, kaj sta storila njegova zaupnika. Kralj ju je nemudoma dal poklicati; sicer ju je imel rad, ker se je prepričal o njuni poštenosti in pobožnosti. Nato je ukazal pripeljati še ženo, da bi jima v obraz povedala, kaj se je zgodilo. Ko so jo pripeljali predenj, jo je vprašal: ›Žena, kaj si doživela s tema zaupnikoma?‹ Odgovorila je: ›O kralj, pri velikem Bogu, Gospodu plemenitega prestola, te prosim, ukaži jima, naj ponovita besede, ki sta jih govorila sinoči.‹ Kralj jima je rekel: ›Ponovita, kar sta govorila, in ničesar ne zamolčita.‹ Ponovila sta svoj pogovor. Tedaj je kralj vstal s prestola, glasno vzkliknil, planil k njima in ju objel. ›Pri Bogu, resnično sta moja sinova!‹ je rekel. Žena si je odkrila obraz in dejala: ›Pri Bogu, jaz pa sem njuna mati!‹ Tako so bili spet vsi skupaj in živeli so v najslajši sreči in blagostanju, dokler jih ni pobrala smrt. Slavljen naj bo On, ki reši svojega služabnika, kadar se ta zateče k njemu, in ne izneveri njegovega upanja in zaupanja! Kako lepo je o tem rečeno:

Vsaka stvar ima svoj čas, brat moj, in v njem se briše in zapisuje, kar je določeno. Ne obupuj zaradi nesreče, ki te je zadela, saj so nam bila dana znamenja, da za stisko pride olajšanje. Marsikatera bridkost na zunaj kaže svojo grenkobo, v sebi pa skriva radost. In marsikoga, ki ga ljudje gledajo s prezirom, iz ponižanja povzdignejo časti. Tega moža je stiska zadela, trpljenje ga je mučilo in nesreče so se zgrnile nadenj. Usoda je razdrla družbo njegovih najdražjih in po dolgih letih skupnega življenja so bili vsi razkropljeni. Njegov Gospod mu je naklonil blaginjo, nato pa mu je vrnil še njih; v vsem tem so znamenja, ki kažejo na Gospoda. Slavljen naj bo On, čigar moč obsega vse stvarstvo in o čigar bližini pričajo znamenja! Blizu je, vendar razum ne more doumeti njegovega bistva in nobena razdalja nas ne more približati njemu.