Prevod

Rekla je: Izvedela sem, o srečni kralj, da je nekoč, v davnih časih in minulih dobah, v mestu na Kitajskem živel krojač, ki mu je zaslužek dobro uspeval in je ljubil zabavo in veselje. Z ženo sta se tu in tam odpravila občudovat čudesa sprehajališč. Tako sta nekega dne odšla od doma že zjutraj in se vrnila šele proti večeru. Na poti sta srečala grbavca, ob katerem bi se še jeznež zasmejal in pozabil na skrbi in žalost. Krojač in njegova žena sta stopila bliže, da bi si ga ogledala, nato pa ga povabila k sebi domov, da bi jima tisto noč delal družbo. Privolil je in šel z njima. Krojač se je odpravil na trg; noč se je že spuščala, ko je kupil ocvrte ribe, kruh, limone in slaščice, da bi se z njimi posladkali. Nato se je vrnil, postavil ribe pred grbavca in vsi trije so sedli k jedi. Krojačeva žena je vzela velik kos ribe, ga potisnila grbavcu v usta, mu jih zaprla z dlanjo in rekla: »Pri Bogu, tole boš pogoltnil naenkrat, v enem samem dihu! Še časa za žvečenje ti ne dam.« Grbavec je pogoltnil kos, v katerem je tičala debela kost. Ta se mu je zagozdila v grlu, kajti odbila mu je poslednja ura, in umrl je. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko pa je nastopila petindvajseta noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je krojačeva žena grbavcu potisnila v usta kos ribe in je umrl, saj je prišel njegov čas. Krojač je tedaj vzkliknil: »Ni moči ne sile razen pri Bogu, Najvišjem, Veličastnem! Ali je moral ta nesrečnik umreti prav takole, po najinih rokah!« Žena pa mu je rekla: »Zakaj se obotavljaš? Mar nisi slišal pesnikovih besed:

Zakaj bi se slepil z nemogočimi upi ob stvari, ki prinaša le skrb in gorje? Čemu sedeti na ognju, ki še ni ugasnil? Kdor sedi na plamenih, pogubo najde.« Mož jo je vprašal: »Kaj pa naj storim?« Odgovorila je: »Vstani, vzemi ga v naročje in ga pokrij s svileno ruto. Jaz bom šla nocoj pred teboj, ti pa za menoj. Reci: ‘To je moj sin in to njegova mati. K zdravniku ga neseva, da ga pozdravi.’« Ko je krojač slišal te besede, je vstal in vzel grbavca v naročje. Žena pa je govorila: »Sinko moj, da bi le ozdravel! Kje te boli? Kje so se ti pojavile te črne koze?« Vsakdo, ki ju je videl, je rekel: »Otroka s črnimi kozami nosita.« Hodila sta naprej in spraševala, kje stanuje zdravnik, dokler ju niso napotili k hiši judovskega zdravnika. Potrkala sta na vrata in po stopnicah je prišla temnopolta služkinja. Odprla je in zagledala moža, ki je nosil otroka, ob njem pa njegovo mater. »Kaj vaju je prineslo sem?« je vprašala. Krojačeva žena je rekla: »Otroka imava s seboj in rada bi, da ga zdravnik pregleda. Vzemi tale četrt dinarja, daj ga svojemu gospodarju in mu reci, naj pride dol pogledat mojega sina, kajti zelo je oslabel.« Služkinja je odšla gor, krojačeva žena pa je stopila čez prag in rekla možu: »Pusti grbavca tukaj, pa si rešiva kožo.« Krojač ga je postavil pokonci, ga naslonil na zid in z ženo sta odšla. Služkinja je medtem stopila k judovskemu zdravniku in mu rekla: »Spodaj je bolnik z žensko in moškim. Zate sta mi dala četrt dinarja, da bi mu predpisal primerno zdravilo.«

Ko je judovski zdravnik zagledal četrt dinarja, se je razveselil, naglo vstal in se v temi spustil po stopnicah. Komaj je stopil dol, že se je z nogo spotaknil ob mrtvega grbavca. Vzkliknil je: »O Mogočni, o Gospod, pri desetih zapovedih! O Harun, o Jošua, Nunov sin! Kaže, da sem se spotaknil ob tega bolnika, pa je padel po stopnicah in umrl! Kako naj spravim človeka, ki sem ga ubil, iz svoje hiše?« Dvignil ga je, ga odnesel z dvorišča gor k ženi in ji povedal, kaj se je zgodilo. Rekla mu je: »Kaj posedaš tukaj? Če ostaneš tu do zore, bova oba ob življenje! Odnesiva ga na streho in ga spustiva v hišo najinega muslimanskega soseda. Ta je oskrbnik sultanove kuhinje. V njegovo hišo pogosto zahajajo mačke in jedo hrano, ki jo najdejo, pa tudi miši. Če grbavec ostane tam čez noč, bodo s streh prišli psi in ga vsega požrli.« Zdravnik in njegova žena sta grbavca odnesla na streho, ga prijela za roke in noge ter ga spustila na tla sosedove hiše. Naslonila sta ga ob zid, nato pa se vrnila dol in odšla. Komaj sta grbavca namestila, že je prišel oskrbnik, odklenil hišo in stopil vanjo s prižgano svečo. V kotu poleg kuhinje je zagledal človeka in rekel: »Kaj je pa to? Pri Bogu, naše reči torej krade človek! Pobere vse meso in mast, kar ju najde, četudi ju skrijem pred mačkami in psi. Pa če pobijem vse mačke in pse v soseski, ne bo nič pomagalo, saj prihaja skozi streho!« Pograbil je veliko kladivo in grbavca sunil z njim, nato pa ga udaril po prsih, da se je zgrudil. Ko je videl, da je mrtev, ga je prevzela žalost in rekel je: »Ni moči ne sile razen pri Bogu!« Zbal se je zase in dodal: »Naj Bog prekolne mast in meso in tole noč! Kako da je temu človeku odbila zadnja ura prav po moji roki?« Pobliže ga je pogledal in videl, da je grbavec. »Mar ni dovolj, da si grbast, pa moraš biti še tat in krasti meso in mast? O Ti, ki zakrivaš grehe, zakrij me s svojim milostnim varstvom!«

Nato si ga je naložil na rame in ga proti koncu noči odnesel iz hiše. Nosil ga je vse do začetka trga, kjer ga je postavil ob prodajalno na vogalu stranske ulice, ga pustil tam in odšel. Tedaj je prišel mimo kristjan, sultanov trgovski posrednik. Bil je pijan in se je odpravil v kopališče, saj mu je v omami rojilo po glavi: »Kopališče je blizu.« Opotekal se je naprej, dokler ni prišel do grbavca, in začel pred njim odlivati vodo. Ko se je ozrl, je zagledal človeka, ki je stal tam. Ker so mu kristjanu na začetku noči že izmaknili turban, je ob pogledu na grbavca pomislil, da mu hoče tudi ta ukrasti turban. Stisnil je pest in ga udaril po vratu, da je padel na tla, nato pa zavpil na tržnega stražarja. V silni pijanosti se je vrgel na grbavca, ga pretepal in davil. Prišel je stražar in našel kristjana, kako kleči na muslimanu in ga tepe. »Vstani in ga pusti!« mu je ukazal. Kristjan je vstal, stražar pa je stopil bliže in videl, da je grbavec mrtev. »Kako si drzne kristjan ubiti muslimana?« je vzkliknil. Prijel je kristjana, mu zvezal roke za hrbtom in ga odpeljal k mestnemu upravitelju. Kristjan pa si je govoril: »O Kristus, o Devica! Kako sem ga mogel ubiti? Kako hitro je umrl od enega samega udarca! Pijanost je minila in skrb se je začela.«

Grbavec in kristjan sta tisto noč ostala v hiši mestnega upravitelja. Upravitelj je ukazal poklicati rablja in postaviti vislice za kristjana, nato pa so ga postavili podnje. Rabelj je prišel, mu nataknil vrv okoli vratu in ga že hotel obesiti, ko si je oskrbnik utrl pot skozi množico. Zagledal je kristjana pod vislicami, odrinil ljudi na stran in zaklical rablju: »Nikar! Jaz sem ga ubil!« Upravitelj ga je vprašal: »Zakaj si ga ubil?« Odgovoril je: »Nocoj sem stopil v svojo hišo in ga zalotil, ko je prišel skozi streho ter kradel moje zaloge. S kladivom sem ga udaril po prsih in je umrl. Nato sem ga odnesel na trg in ga postavil na tisti vogal v tisti stranski ulici.« Oskrbnik je dodal: »Mar ni dovolj, da sem ubil muslimana, pa naj zaradi mene umre še kristjan? Nikogar drugega ne obesite, le mene!« Ko je upravitelj slišal njegove besede, je izpustil krščanskega posrednika in rekel rablju: »Obesi tega, saj je priznal.« Rabelj je snel vrv s kristjanovega vratu, jo nataknil oskrbniku in ga postavil pod vislice. Že ga je hotel obesiti, ko si je judovski zdravnik utrl pot skozi množico in zavpil rablju: »Nikar! Nihče drug ga ni ubil, le jaz! Prišel je v mojo hišo, da bi ga zdravil. Ko sem šel dol k njemu, sem se z nogo spotaknil obenj in je umrl. Ne usmrti oskrbnika, temveč mene!«

Upravitelj je ukazal usmrtiti judovskega zdravnika. Rabelj je snel vrv z oskrbnikovega vratu in jo nataknil zdravniku. Tedaj pa je prišel krojač, se preril skozi množico in rekel rablju: »Nikar! Nihče drug ga ni ubil, le jaz! Čez dan sem se potepal naokrog in se zabaval, ko pa sem se ob času večerje vračal domov, sem srečal tega grbavca. Bil je pijan, imel je tamburin in veselo prepeval. Ustavil sem se, da bi ga gledal, nato pa sem ga povabil k sebi. Kupil sem ribe in sedli smo k jedi. Žena je vzela kos ribe in grižljaj kruha ter mu ju potisnila v usta. Zadušil se je in pri priči umrl. Z ženo sva ga odnesla k judovskemu zdravniku. Služkinja je prišla dol in nama odprla vrata, jaz pa sem ji rekel: ‘Povej gospodarju, da sta pred vrati ženska in moški z bolnikom. Naj ga pride pogledat in mu predpiše zdravilo.’ Dal sem ji četrt dinarja in odšla je gor h gospodarju. Grbavca sem naslonil ob stopnice, nato pa sva z ženo odšla. Zdravnik je prišel dol, se spotaknil obenj in mislil, da ga je ubil.« Krojač je vprašal zdravnika: »Ali ni bilo tako?« »Je,« je odgovoril ta. Krojač se je obrnil k upravitelju in rekel: »Izpusti zdravnika in obesi mene.« Ko je upravitelj slišal njegove besede, se je začudil grbavčevi zgodbi in rekel: »To je dogodek, ki ga velja zapisati v knjige!« Nato je ukazal rablju: »Izpusti zdravnika in obesi krojača, saj je priznal.« Rabelj je privedel krojača naprej in rekel: »Ali bomo enega postavljali sem, drugega pa umikali, obesili pa nobenega?« Nato je krojaču nataknil vrv okoli vratu.

Tako se je godilo tem ljudem. Kar pa zadeva grbavca, pravijo, da je bil sultanov dvorni norec in da sultan ni mogel biti brez njega. Ko se je grbavec napil, ga vso tisto noč ni bilo k njemu, pa tudi naslednji dan vse do poldneva ne. Sultan je o njem povprašal nekatere navzoče in povedali so mu: »O naš gospodar, mestni upravitelj ga je dobil mrtvega in ukazal obesiti njegovega morilca. Ko pa je prišel usmrtit krivca, sta se pojavila še drugi in tretji in vsak je trdil: ‘Nihče drug ga ni ubil, le jaz!’ Vsak je upravitelju povedal, kako ga je ubil.« Ko je kralj slišal te besede, je poklical dvornega komornika in mu rekel: »Pojdi k upravitelju in mi jih vse pripelji!« Komornik je odšel in našel rablja ravno v trenutku, ko je ta nameraval usmrtiti krojača. Zavpil mu je: »Nikar! Sporoči upravitelju, da je kralj izvedel za to zadevo!« Nato je odpeljal upravitelja, ukazal prinesti grbavca ter vzel s seboj krojača, judovskega zdravnika, kristjana in oskrbnika. Vse je privedel pred kralja. Ko je upravitelj stopil predenj, je poljubil tla in mu povedal vse, kar se je zgodilo z vsakim od njih; a s ponavljanjem ničesar ne pridobimo. Kralj je zgodbo poslušal z začudenjem in veseljem ter ukazal, naj jo zapišejo z zlatim črnilom. Navzoče je vprašal: »Ste že kdaj slišali kaj podobnega zgodbi tega grbavca?« Tedaj je stopil naprej kristjan in rekel: »O kralj našega časa, če mi dovoliš, ti bom povedal, kaj se je pripetilo meni. To je še bolj čudno, nenavadno in zabavno kakor grbavčeva zgodba.« Kralj mu je rekel: »Povej nam, kaj imaš povedati.«