Prevod

Pripovedujejo tudi, da je emir Šudža ad Din Mohamed, upravitelj Kaira, dejal: Prenočili smo pri nekem možu iz Zgornjega Egipta, ki nas je gostoljubno sprejel in nas počastil. Bil je že star in zelo temne polti, imel pa je majhne otroke, ki so bili beli, z rožnatim nadihom na licih. Rekli smo mu: »Kako to, da so tvoji otroci tako beli, ti pa si tako temne polti?« Odgovoril je: »Njihova mati je Frankinja. Vzel sem jo za ženo in z njo me veže nenavadna zgodba.« Rekli smo mu: »Razveseli nas z njo.« Odgovoril je: »Prav. Vedite, da sem nekoč v tem kraju posejal lan, ga izpulil in očistil ter zanj porabil petsto dinarjev. Ko sem ga hotel prodati, mi nihče ni ponudil več, kakor sem porabil zanj. Svetovali so mi: ›Odnesi ga v Ako, morda boš tam z njim veliko zaslužil.‹ Aka je bila tedaj v rokah Frankov. Odpravil sem se torej z lanom v Ako in ga del prodal na kredit z rokom plačila šest mesecev. Ko sem tako prodajal, je mimo mene prišla neka Frankinja. Frankovske ženske imajo navado hoditi po trgu brez obraznega zastirala. Prišla je kupit lan, in ko sem videl njeno lepoto, mi je vzela pamet. Prodal sem ji nekaj lana in ji popustil pri ceni. Vzela ga je in odšla, čez nekaj dni pa se je vrnila. Spet sem ji nekaj prodal in ji tokrat še bolj popustil. Začela je redno prihajati k meni in spoznala je, da jo ljubim. Navadno jo je spremljala neka starka, ki sem ji rekel: ›Ljubezen do nje me je povsem prevzela. Bi mi lahko kako pomagala, da bi se združil z njo?‹ Odgovorila je: ›Bom že našla način, toda ta skrivnost mora ostati med nami tremi, med menoj, teboj in njo. Poleg tega boš moral odšteti nekaj denarja.‹ Rekel sem ji: ›Tudi če bi me srečanje z njo stalo življenja, cena ne bi bila previsoka.‹« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je nehala pripovedovati svojo dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila 895. noč

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je starka tistemu možu odgovorila: »Toda ta skrivnost mora ostati med nami tremi, med menoj, teboj in njo. In odšteti boš moral nekaj denarja.« Rekel ji je: »Tudi če bi me srečanje z njo stalo življenja, cena ne bi bila previsoka.« Dogovorila sta se, da ji bo plačal petdeset dinarjev in ona pride k njemu. Pripravil je petdeset dinarjev in jih izročil starki. Ko jih je vzela, mu je rekla: »Pripravi ji prostor v svoji hiši in še nocoj pride k tebi.« Mož je nadaljeval: »Odšel sem in pripravil, kolikor sem mogel, jedače, pijače, sveč in slaščic. Moja hiša je gledala na morje in bilo je poletje, zato sem ležišče pripravil na ravni strehi. Frankinja je prišla in skupaj sva jedla in pila. Ko se je znočilo, sva legla pod milo nebo, obsijana z mesečino, in uživala ob pogledu na odseve zvezd v morju. Tedaj sem si rekel: ›Ali te ni sram pred mogočnim in vzvišenim Bogom? Tujec si, pod milim nebom in nad morjem, pa bi s kristjanko grešil zoper Boga in si zaslužil peklensko kazen? O Bog, bodi mi priča, da se bom to noč vzdržal te kristjanke iz sramu pred teboj in strahu pred tvojo kaznijo.‹

Nato sem zaspal in spal do jutra. Ona pa je vstala že pred svitom in jezna odšla domov. Šel sem v svojo prodajalnico in sedel vanjo. Tedaj sta mimo prišli ona in starka. Bila je jezna, a lepa kakor mesec. Povsem sem izgubil glavo in si rekel: ›Kdo pa si, da bi se odrekel takemu dekletu? Si mar Sari as Sakati, Bišr al Hafi, Džunajd al Bagdadi ali Fudajl ibn Ijad?‹ Pohitel sem za starko in ji rekel: ›Pripelji mi jo spet.‹ Starka je odgovorila: ›Pri Kristusu, ne bo se vrnila k tebi za manj kakor sto dinarjev.‹ Rekel sem: ›Dam ti sto dinarjev.‹ Izročil sem ji jih in dekle je prišlo k meni drugič. Ko pa je bila pri meni, me je znova obšla ista misel, zato sem se je vzdržal in se ji odrekel zavoljo vzvišenega Boga. Potem sem spet odšel v svojo prodajalnico. Mimo je prišla starka, vsa jezna, in rekel sem ji: ›Pripelji mi jo spet.‹ Odgovorila je: ›Pri Kristusu, ne boš več užival njene družbe za manj kakor petsto dinarjev, pa četudi umreš od hrepenenja.‹ Ob teh besedah sem se ves stresel in sklenil žrtvovati ves izkupiček od lana, da bi se rešil muk. A nenadoma sem zaslišal glasnika, ki je klical: ›O muslimani! Premirje med nami in vami se je izteklo. Muslimanom, ki so tukaj, dajemo teden dni, da opravijo svoje posle in se vrnejo v svoje dežele.‹ Tako so se moje vezi z njo pretrgale. Začel sem izterjevati plačila za lan, ki so ga ljudje kupili na kredit, preostanek pa sem zamenjal za drugo blago. S seboj sem vzel dobro blago in odšel iz Ake, v srcu pa sem še vedno nosil silno ljubezen in strast do Frankinje, saj mi je vzela tako srce kakor denar.

Potoval sem, dokler nisem prispel v Damask. Tam sem blago, ki sem ga prinesel iz Ake, prodal po najvišji ceni, saj ga po izteku premirja niso več dovažali. Slavljeni in vzvišeni Bog me je obdaril z lepim zaslužkom. Začel sem trgovati z ujetimi sužnjami, da bi iz srca pregnal ljubezen do Frankinje. Vztrajal sem pri tej trgovini in tako so minila tri leta. Kralj an Nasir je medtem bojeval svoje bitke s Franki; Bog mu je naklonil zmago nad njimi, zajel je vse njihove kralje in z dovoljenjem vzvišenega Boga osvojil obalne dežele. Tedaj je k meni prišel neki mož in me prosil za sužnjo za kralja an Nasirja. Imel sem lepo dekle, ki sem mu ga pokazal, in kupil ga je za kralja za sto dinarjev. Izročil mi je devetdeset dinarjev, deset pa mi jih je ostal dolžan. Tistega dne jih v kraljevi zakladnici niso našli, saj je ves denar porabil za vojno s Franki. Ko so mu to povedali, je kralj dejal: ›Odpeljite ga tja, kjer so ujetnice, in naj si med frankovskimi dekleti izbere eno v zameno za deset dinarjev.‹« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je nehala pripovedovati svojo dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila 896. noč

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je kralj an Nasir dejal: »Naj si izbere eno izmed njih v zameno za deset dinarjev, ki mu jih dolgujemo.« Mož je nadaljeval: »Vzeli so me s seboj in me odpeljali tja, kjer so bile ujetnice. Ogledal sem si jih in jih vse pozorno premeril. Tedaj sem zagledal Frankinjo, v katero sem bil zaljubljen, in jo nemudoma prepoznal. Bila je žena enega izmed frankovskih vitezov. Rekel sem: ›Dajte mi to.‹ Vzel sem jo s seboj, odšel v svoj šotor in jo vprašal: ›Me poznaš?‹ Odgovorila je: ›Ne.‹ Rekel sem: ›Jaz sem tvoj znanec, ki je trgoval z lanom. Saj veš, kaj se je zgodilo med nama. Vzela si mi zlato in rekla: »Ne boš me več videl za manj kakor petsto dinarjev.« Zdaj pa sem te dobil v last za deset dinarjev.‹ Rekla je: ›To je skrivnost tvoje prave vere. Pričujem, da ni boga razen Boga, in pričujem, da je Mohamed Božji poslanec.‹ Sprejela je islam in postala dobra muslimanka. Tedaj sem si rekel: ›Pri Bogu, ne bom legel z njo, dokler je ne osvobodim in o vsem ne obvestim kadija.‹ Šel sem k Ibn Šadadu, mu povedal, kaj se je zgodilo, in poročil naju je. Šele potem sem preživel noč z njo in zanosila je. Vojska se je nato odpravila na pot in prišli smo v Damask. Minilo je le nekaj dni, ko je prišel kraljev odposlanec ter zahteval ujetnike in ujetnice v skladu z dogovorom, sklenjenim med kralji. Vrnili so vse zajete ženske in moške, ostala je le žena, ki je bila pri meni. Rekli so: ›Žene tega in tega viteza ni med njimi.‹ Povpraševali so po njej ter vztrajno poizvedovali in raziskovali, dokler jim niso povedali, da je pri meni. Zahtevali so jo od mene, jaz pa sem prišel k njej ves iz sebe in bledega obraza. Vprašala me je: ›Kaj ti je? Kaj se ti je zgodilo?‹ Rekel sem: ›Prišel je kraljev odposlanec, da bi odpeljal vse ujetnike, in zahteval je, naj te izročim.‹ Odgovorila je: ›Nič se ne boj. Pelji me h kralju; vem, kaj mu bom rekla.‹ Odpeljal sem jo torej pred sultana, kralja an Nasirja, ob čigar desnici je sedel odposlanec frankovskega kralja. Rekel sem: ›To je ženska, ki je pri meni.‹ Kralj an Nasir in odposlanec sta jo vprašala: ›Se boš vrnila v svojo deželo k svojemu možu? Bog je tebe in druge rešil ujetništva.‹ Sultanu je odgovorila: ›Sprejela sem islam in zanosila. Poglejte moj trebuh. Franki nimajo več nobene koristi od mene.‹ Odposlanec jo je vprašal: ›Kdo ti je ljubši: ta musliman ali tvoj mož, ta in ta vitez?‹ Odgovorila mu je enako kakor sultanu. Odposlanec je nato vprašal Franke, ki so bili z njim: ›Ste slišali, kaj je rekla?‹ Odgovorili so: ›Da.‹ Nato mi je rekel: ›Vzemi svojo ženo in odidi z njo.‹ Odšel sem z njo, a je takoj poslal pome in mi rekel: ›Njena mati mi je zaupala nekaj zanjo in rekla: »Moja hči je ujetnica in nima obleke. Želim, da ji izročiš to skrinjo.« Vzemi jo torej in ji jo predaj.‹ Prevzel sem skrinjo, jo odnesel domov in ji jo izročil. Ko jo je odprla, je v njej našla prav svoja oblačila, pa tudi obe mošnji zlata, tisto s petdesetimi in tisto s sto dinarji. Videl sem, da sta še vedno zavezani, kakor sem ju zavezal sam, in da nič ne manjka. Zahvalil sem se vzvišenemu Bogu. Ti otroci so njeni, še danes živi in prav ona vam je pripravila to jed.« Čudili smo se njegovi zgodbi in sreči, ki ga je doletela. Bog pa najbolje ve.