Prevod

Tudi to se je zgodilo že davno. Pesnik po imenu Toshiyuki je bil spreten kaligraf in je po naročilu tega in onega prepisal kakih dvesto izvodov Sutre o lotosovem cvetu. Potem pa je nenadoma umrl. Še pomislil ni, da umira, ko so ga na lepem zvezali in odvlekli. »Naj gre še za takšno oblast, mar sme tako ravnati s človekom mojega stanu? Nerazumljivo!« si je mislil in vprašal tistega, ki ga je zvezanega vodil proč: »Kaj naj to pomeni? Kaj sem zagrešil, da moram prestajati kaj takega?« »Tega pa ne vem. Dobil sem izrecen ukaz, naj te privedem, in ponj sem prišel. Si ti tisti, ki je prepisoval Sutro o lotosovem cvetu?« »Res je, prepisoval sem jo,« je odvrnil. »Koliko izvodov pa si jih prepisal zase?« »Zase pravzaprav nobenega. Prepisoval sem jo, ker so mi ljudje naročali. Mislim, da sem jih napisal kakih dvesto.« »Kaže, da so se prav zaradi tega pritožili zoper tebe in da bo zdaj o tem tekla razprava,« je rekel njegov spremljevalec in nato molče hodil naprej. Tedaj jim je prišlo nasproti kakih dvesto vojščakov. Njihov videz je bil tako strahoten, da se jim človek ne bi upal postaviti po robu; reči, da so bili strašni, bi bilo še premalo. Oči so se jim bliskale kakor strele, iz ust jim je kakor ogenj vela groza. Oblečeni so bili v bojne oklepe in čelade ter jezdili na konjih, ki jih ni mogoče opisati. Ko jih je zagledal, je Toshiyukija tako pretreslo, da je mislil, da se bo zgrudil; a ni bil več gospodar samega sebe in vlekli so ga naprej. Vojščaki so odšli pred njim. »Kakšna vojska je to?« je vprašal svojega spremljevalca. »Mar ne veš? To so tisti, ki so ti naročili prepise sutre. Zaradi zaslug, ki bi jim jih prinesle te sutre, bi se morali roditi v nebesih ali priti v Čisto deželo, če pa bi se znova rodili med ljudmi, bi jih moralo čakati dobro življenje. Toda ti si med prepisovanjem jedel ribe, občeval z ženskami in se nisi očiščeval; pisal si, tvoje misli pa so bile pri ženskah. Zato jim te zasluge niso prinesle sadov in rodili so se v takšnih divjih, bojevitih podobah. Sovražijo te in so vložili pritožbo, naj te pokličejo in jim izročijo, da se ti bodo maščevali. Po pravici tvoj čas še ni prišel, a zaradi njihove pritožbe so te vendarle poklicali.« Ob teh besedah ga je spreletelo, kakor da mu režejo v živo meso, srce mu je ledenelo in zdelo se mu je, da bo kar umrl. »Kaj pa nameravajo storiti z menoj, da so se tako pritožili?« je vprašal. »Kako nespametno vprašanje! Z meči in noži, ki si jih videl pri njih, te bodo najprej razsekali na dvesto kosov, nato pa bo vsak vzel enega. Tudi tvoja zavest se bo razdelila med teh dvesto kosov, tako da bo vsak čutil. In ko jih bodo mučili, boš v vsakem posebej prestajal bridkost in trpljenje. S čim bi sploh lahko primerjal kaj tako neznosnega?« »Kako pa bi se mogel tega rešiti?« »Tega si niti jaz ne znam zamisliti. Zate pa sploh ni nobenega upanja na rešitev.« Ob tem mu je zmanjkalo tal pod nogami. Šla sta dalje in prišla do velike reke. Ko je pogledal vanjo, je videl, da po njej teče voda, črna kakor gosto raztrto tušilo. Čudil se je njeni nenavadni barvi in vprašal: »Kakšna voda je to, da je črna kakor tuš?« »Mar ne veš? To je tuš iz prepisov Sutre o lotosovem cvetu, ki si jih napisal.« »Kako to, da teče kakor reka?« »Sutre, ki so prepisane čisto in z iskrenim, predanim srcem, vse shranijo v kraljevi palači. Tiste pa, ki so kakor tvoje prepisane z nečistimi mislimi in oskrunjenim telesom, zavržejo na prostrani planjavi. Dež jih namaka, tuš se spira z njih in tako teče v reki. Ta reka je tuš iz suter, ki si jih prepisal.« Ob tem se je še bolj zgrozil; a tudi to je preslabotna beseda. »Ali vendar ni nobene poti, da bi se rešil? Povej mi jo, prosim, in mi pomagaj!« je jokaje prosil. »Smiliš se mi, toda ko bi šlo za navaden greh, bi že skušal najti pot do rešitve. Ta greh pa presega vse, kar si morem zamisliti ali z besedo izraziti. Kaj naj storim?« Ničesar več ni znal reči. Ko sta tako hodila naprej, jima je nasproti priteklo strašljivo bitje in spremljevalca oštelo: »Kako počasi ga vodiš!« Ob tem je ta zakričal in pohitel z njim naprej. Prišla sta do velikih vrat. Od vseh strani so se zgrinjale neštete množice ljudi: nekatere so vlekli kakor njega, drugi so bili vklenjeni v vratne klade in tesno zvezani, vsi pa so prestajali neznosne muke. Vrata so bila tako natlačena, da ni bilo nikjer več prostora. Ko je pogledal skoznje, je zagledal vojščake, ki jih je srečal prej. Bolščali so z izbuljenimi očmi, se oblizovali in nemirno hodili sem ter tja; ko so ga opazili, jim je bilo z obrazov razbrati, da komaj čakajo, da pride noter. Še komaj se je držal na nogah. »Kaj naj storim? Kaj vendar naj storim?« je jecljal. Tedaj mu je tisti, ki ga je držal, skrivaj rekel: »Zaobljubi se, da boš prepisal sutro v štirih zvitkih.« Prav ko je stopal skozi vrata, se je zato zaobljubil: »Za ta prestopek se bom odkupil tako, da bom prepisal sutro v štirih zvitkih in zanjo opravil posvetitveni obred.« Odpeljali so ga noter in ga posadili pred sodno dvorano. Tisti, ki je vodil razpravo, je vprašal: »Je to Toshiyuki?« »Da, on je,« je odvrnil njegov spremljevalec. »Pritožbe zoper njega se kar vrstijo. Zakaj ste ga privedli tako pozno?« »Takoj ko sem ga prijel, sem ga brez vsakega odlašanja privedel sem.« Nato so Toshiyukija vprašali: »Kaj si počel v svetu živih?« »Nič posebnega nisem storil. Po naročilu ljudi sem prepisal dvesto izvodov Sutre o lotosovem cvetu,« je odgovoril. Ko je to slišal, je sodnik dejal: »Po življenjski dobi, ki ti je bila sprva odmerjena, bi moral živeti še nekaj časa. Toda ker si sutre prepisoval oskrunjen in nečist, so se pritožili zoper tebe in zato so te zvezanega privedli sem. Nemudoma naj ga izročijo pritožnikom, da bodo z njim storili, kar hočejo.« Vojščaki so se razveselili in že segali po njem, on pa je ves drgetajoč dejal: »Zaobljubil sem se, da bom prepisal sutro v štirih zvitkih in zanjo opravil posvetitveni obred. Toda poklicali ste me sem, še preden sem utegnil to izpolniti. Ne pravim tega zato, ker bi se hotel prepirati o svojem grehu.« Sodnik je ob teh besedah presenečeno vzkliknil: »Je res tako? Če je to res, je stvar obžalovanja vredna. Poglejte v zapise!« Nekdo drug je prinesel veliko knjigo in začel listati po njej. V njej je bilo zapisano vse, kar je Toshiyuki kdaj storil, niti eno samo dejanje ni manjkalo. A bila so sama grešna dejanja, nobenega zaslužnega ni bilo med njimi. Ker je zaobljubo izrekel šele ob vstopu skozi vrata, je bila pripisana čisto na koncu. Ko je mož že skoraj pregledal vse in se je zdelo, da je zdaj konec, je naznanil: »Res je. Tukaj na koncu je zapisano.« Tedaj je bilo odločeno: »Potem je stvar res obžalovanja vredna. Za zdaj mu moramo dovoliti vrnitev, da bo izpolnil zaobljubo. Potem bomo odločili, kaj bo z njim.« Vojščaki, ki so vanj buljili s srepimi očmi in si meli roke v pričakovanju, da ga bodo nemudoma dobili, so izginili. »Vrni se v svet živih in poskrbi, da boš zaobljubo zagotovo izpolnil,« so mu rekli. In prav ko je dojel, da so ga izpustili, je oživel. Žena in otroci so ga objokovali že drugi dan, ko je odprl oči, kakor da bi se prebudil iz sanj. Razveselili so se, da je oživel, in mu hoteli dati piti toplo vodo. Šele tedaj je spoznal: »Torej sem bil res mrtev.« Vse, o čemer so ga zasliševali, vse, kar je tam doživel, pa tudi zaobljuba in to, da je bil po njeni moči izpuščen, se mu je kazalo tako jasno, kakor da bi gledal v čisto ogledalo. »Samo da si opomorem, pa se bom očistil in s čistim srcem prepisal sutro v štirih zvitkih ter zanjo opravil posvetitveni obred,« je sklenil. Dnevi so počasi minevali in nazadnje se je spet počutil kakor prej. V želji, da bi čim prej prepisal sutro, je dal izdelovalcu suter zgladiti papir in nanj začrtati črte. Nameraval se je lotiti pisanja, toda njegovo srce je bilo še vedno tako vdano ljubezenskim užitkom kakor nekoč in se ni zares obračalo k sutram in Budi. Obiskoval je to žensko, dvoril oni in si belil glavo, kako bi zložil dobro pesem. Tako ni našel časa za prepisovanje in meseci ter leta so mu prazno minevali. Sutre ni prepisal; nemara se je iztekla življenjska doba, ki mu je bila še dopuščena, in nazadnje je umrl. Leto ali dve zatem se je prikazal v sanjah pesniku po imenu Ki no Tomonori. Ta je srečal bitje, v katerem je prepoznal Toshiyukija, toda njegova podoba je bila tako bedna, grozljiva in strahotna, da je ni bilo mogoče z ničimer primerjati. Govoril je o tistem, kar mu je bil pripovedoval že za življenja: »Ker sem se zaobljubil, da bom prepisal sutro v štirih zvitkih, so mi za nekaj časa prizanesli in me poslali nazaj. A v svoji nespameti sem spet postal malomaren in nazadnje umrl, ne da bi jo bil prepisal. Zaradi tega greha zdaj prestajam nepopisne muke. Če se me le malo usmiliš, poišči papir, pripravljen za tisti prepis; najbrž še obstaja. Odnesi ga v tempelj Miidera in naroči tamkajšnjemu menihu,« tu je povedal njegovo ime, »naj sutro prepiše in zanjo opravi posvetitveni obred.« Potem je na ves glas zajokal in zatulil. Tomonori se je prebudil ves premočen od znoja. Komaj je dočakal jutro, že je poiskal tisti papir in se nemudoma odpravil v Miidero. Ko je prišel k menihu, ki mu je bil imenovan v sanjah, ga je ta zagledal in dejal: »Kako vesel sem vas! Pravkar sem nameraval poslati nekoga po vas; pomislil sem celo, da bi prišel sam in vam povedal. Kako me veseli, da ste prišli kar sami!« Tomonori mu svojih sanj sprva ni omenil, temveč je vprašal: »Za kaj pa gre?« Menih je povedal: »Nocoj se mi je v sanjah prikazal pokojni dvorjan Toshiyuki. Rekel mi je: ‘Prepisati bi moral sutro v štirih zvitkih, a sem bil malomaren in je nisem prepisal ne opravil posvetitvenega obreda. Zaradi tega greha zdaj prestajam neizmerne muke. Papir za ta prepis bo najbrž pri gospodu Tomonoriju. Poišči ga pri njem, prepiši sutro v štirih zvitkih in zanjo opravi posvetitveni obred. Kako je bilo s tem, pa povprašaj njega.’ Nato je na ves glas zajokal in zatulil; takšnega sem ga videl.« Ob tem ju je prevzelo neizmerno sočutje in oba sta sede drug nasproti drugemu bridko zajokala. Tomonori je dejal: »Tudi jaz sem imel prav takšne sanje, zato sem poiskal papir in ga prinesel sem.« Izročil mu ga je in menih je, globoko ganjen, z vso iskrenostjo sam lastnoročno prepisal sutro in zanjo opravil posvetitveni obred. Pozneje se je Toshiyuki obema spet prikazal v sanjah. Povedal jima je, da so mu zasluge tega dejanja nekoliko olajšale neznosne muke. Videti je bil pomirjen in tudi njegov obraz je bil lepši kakor takrat, ko sta ga videla prvič.