Zgodba o Hatimu at-Taiju

Besedilo

Zgodba o Hatimu at-Taiju

Zgodb o radodarnih ljudeh je zares veliko. Med njimi je tudi pripoved o Hatimu at-Taiju: ko je umrl, so ga pokopali na vrhu gore, na njegovem grobu pa postavili dve kamniti koriti in kamnite kipe deklet z razpuščenimi lasmi. Pod goro je tekla reka. Popotniki, ki so se tam utaborili, so ponoči, od večera do jutra, slišali krike, ko pa se je zdanilo, niso našli nikogar razen kamnitih podob deklet. Ko je Zu al-Kura, kralj Himjarja, na poti iz krajev svojega rodu prispel v to dolino, je tam prenočil. Tedaj je Šeherezado prehitelo jutro in je utihnila s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 270. noč

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je Zu al-Kura, ko je prispel v tisto dolino, tam prenočil. Približal se je tistemu kraju in zaslišal krike, pa je vprašal: »Kakšno je to tuljenje na vrhu gore?« Odgovorili so mu: »To je grob Hatima at-Taija. Na njem stojita dve kamniti koriti in kamnite podobe deklet z razpuščenimi lasmi. Vsako noč tisti, ki se utaborijo tukaj, slišijo to tuljenje in kričanje.« Zu al-Kura, kralj Himjarja, pa je posmehljivo zaklical Hatimu at-Taiju: »O Hatim, nocoj smo tvoji gostje in lačni smo!« Nato ga je premagal spanec, a se je prebudil ves prestrašen in zaklical: »O Arabci, pridite mi na pomoč in rešite mojo kamelo!« Ko so prišli k njemu, so našli kamelo, ki se je krčevito zvijala, zato so jo zaklali, spekli njeno meso in ga pojedli. Potem so ga vprašali, kaj se je zgodilo, in povedal jim je: »Zaspal sem in v sanjah videl Hatima at-Taija, ki je prišel k meni z mečem. Rekel je: ‘Prišel si k nam, pa nismo imeli ničesar.’ Nato je z mečem ranil mojo kamelo. Če je ne bi zaklali, bi poginila.« Ko se je zjutraj zdanilo, je Zu al-Kura zajahal kamelo enega svojih spremljevalcev in ga posadil za seboj. Opoldne so zagledali jezdeca na kameli, ki je za povodec vodil še drugo kamelo. Vprašali so ga: »Kdo si?« Odgovoril je: »Jaz sem Adi, sin Hatima at-Taija.« Nato je vprašal: »Kje je Zu al-Kura, vladar Himjarja?« Rekli so mu: »Tukaj je.« Obrnil se je k njemu in rekel: »Zajahaj to kamelo v zameno za svojo, kajti moj oče je tvojo kamelo zaklal zate.« Zu al-Kura je vprašal: »Kdo pa ti je to povedal?« Odgovoril je: »Nocoj je prišel k meni v sanjah in mi rekel: ‘O Adi, Zu al-Kura, kralj Himjarja, je prosil za moje gostoljubje, pa sem mu zaklal njegovo kamelo. Pohiti za njim s kamelo, da jo bo lahko zajahal, kajti sam nisem imel ničesar.’« Zu al-Kura je sprejel kamelo in se čudil Hatimovi radodarnosti tako v življenju kakor po smrti.

Med zgodbami o radodarnih ljudeh je tudi pripoved o Manu ibn Zaidi, ki se je nekega dne odpravil na lov. Postal je žejen, a njegovi služabniki niso imeli s seboj vode. Ko je tako trpel žejo, so se mu približala tri dekleta, ki so nosila tri mehove vode. Tedaj je Šeherezado prehitelo jutro in je utihnila s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.