Prevod

Slišala sem tudi, da je nekoč, v davnih časih in minulih vekih, v sirskem Damasku živel kalif po imenu Abd al Malik ibn Marvan. Nekega dne je sedel v družbi najvišjih dostojanstvenikov svoje države, kraljev in sultanov, in pogovor je nanesel na ljudstva davnine. Spominjali so se pripovedi o našem gospodu Sulejmanu, Davudovem sinu, mir bodi z obema, in o oblasti, ki mu jo je vzvišeni Bog podelil nad ljudmi, džini, pticami, zvermi in drugimi bitji. Rekli so: »Od prednikov smo slišali, da Bog, slavljen in vzvišen, nikomur ni podaril toliko kakor našemu gospodu Sulejmanu in da je ta dosegel, česar ni dosegel nihče drug. Džine, uporne duhove in šejtane je celo zapiral v bakrene posode, jih zalival s svincem in pečatil s svojim prstanom.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prekinila je svojo dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila 567. noč,

je rekla: Slišala sem, o srečni kralj, da je kalif Abd al Malik ibn Marvan, ko se je pogovarjal s svojimi pomočniki in najvišjimi dostojanstveniki ter so se spominjali našega gospoda Sulejmana in oblasti, ki mu jo je podelil Bog, dejal: »Dosegel je, česar ni dosegel nihče drug; uporne duhove in šejtane je celo zapiral v bakrene posode, jih zalival s svincem in pečatil s svojim prstanom.« Talib pa je povedal, da se je neki mož s skupino ljudi vkrcal na ladjo in odplul proti Indiji. Pluli so naprej, dokler jih ni zajel veter in jih zanesel v neko deželo vzvišenega Boga. To se je zgodilo sredi temne noči. Ko se je zdanilo, so iz votlin tiste dežele prišli črnopolti ljudje golih teles, podobni divjim zverem, ki niso razumeli njihove govorice. Imeli so kralja svojega rodu in nihče med njimi razen njega ni znal arabsko. Ko je kralj zagledal ladjo in ljudi na njej, jim je šel naproti s skupino svojih spremljevalcev, jih pozdravil, jim izrekel dobrodošlico in jih vprašal po njihovi veri. Povedali so mu, kako je z njimi, in rekel jim je: »Nič hudega se vam ne bo zgodilo.« Ko jih je spraševal po veri, je vsak pripadal eni izmed ver, ki so obstajale pred pojavom islama in pred poslanstvom Mohameda, naj ga Bog blagoslovi in mu podeli mir. Ljudje z ladje so rekli: »Ne razumemo, o čem govoriš, in o tej veri ničesar ne vemo.« Kralj jim je dejal: »Pred vami k nam še ni prišel nihče izmed Adamovih potomcev.« Nato jih je pogostil z mesom ptic, divjadi in rib, saj druge hrane niso imeli. Ljudje z ladje so se potem odpravili ogledovat mesto in videli ribiča, ki je v morje spustil mrežo, da bi lovil ribe. Ko jo je izvlekel, je bila v njej bakrena posoda, zalita s svincem in zapečatena s prstanom Sulejmana, Davudovega sina, mir bodi z obema. Ribič jo je potegnil na kopno in razbil. Iz nje se je dvignil moder dim, ki je segel do nebesnih višav, in zaslišali smo strašen glas: »Kesam se, kesam se, o Božji prerok!« Nato se je dim spremenil v bitje grozljivega videza in strašanske postave, katerega glava je segala do gore, zatem pa jim je izginilo izpred oči. Ljudem z ladje so srca skoraj popokala od strahu, domačini pa se za to sploh niso zmenili. Eden izmed mož se je vrnil h kralju in ga vprašal o tem. Kralj mu je rekel: »Vedi, da je to eden izmed džinov, ki jih je Sulejman, Davudov sin, kadar se je razjezil nanje, zaprl v takšne posode, jih zalil s svincem in vrgel v morje. Ko ribič vrže mrežo, pogosto izvleče katero teh posod. Če jo razbije, iz nje pride džin, ki misli, da je Sulejman še živ, zato se kesa in pravi: ‘Kesam se, o Božji prerok!’« Poveljnik vernikov Abd al Malik ibn Marvan se je tem besedam začudil in dejal: »Slavljen bodi Bog! Resnično je bila Sulejmanu dana velika oblast.« Med navzočimi je bil tudi an Nabiga az Zubjani, ki je rekel: »Talib je povedal resnico, za to pa pričajo besede davnega modreca:

O Sulejmanu, ki mu je Bog dejal: ‘Vstani, prevzemi namestništvo in sodi vestno. Kdor te uboga, ga za poslušnost počasti; kdor se ti upre, ga za vekomaj zapri.’« Zapiral jih je v bakrene posode in jih metal v morje. Poveljniku vernikov so bile te besede všeč in dejal je: »Pri Bogu, rad bi videl katero teh posod!« Talib ibn Sahl mu je odgovoril: »O poveljnik vernikov, to lahko dosežeš, ne da bi zapustil svojo deželo. Pošlji sporočilo svojemu bratu Abd al Azizu ibn Marvanu, naj ti jih priskrbi iz zahodnih dežel. Naj piše Musi, naj se iz zahodnih dežel odpravi k gori, ki smo jo omenili, in ti prinese toliko teh posod, kolikor jih želiš. Kopno se namreč od skrajnega roba njegove pokrajine nepretrgoma razteza do te gore.« Poveljnik vernikov je njegov nasvet odobril in rekel: »O Talib, prav si povedal. Želim, da si v tej zadevi moj odposlanec k Musi ibn Nasru. Pripada ti beli prapor in vse, kar si poželiš, naj bo bogastvo, čast ali kaj drugega, jaz pa bom medtem poskrbel za tvojo družino.« Talib je odvrnil: »Z veseljem in spoštovanjem, o poveljnik vernikov.« Kalif mu je rekel: »Pojdi z blagoslovom in pomočjo vzvišenega Boga.« Nato je ukazal, naj napišejo pismo njegovemu bratu Abd al Azizu, njegovemu namestniku v Egiptu, in drugo Musi, njegovemu namestniku v zahodnih deželah. V njem mu je naročil, naj se sam odpravi iskat Sulejmanove posode, svojega sina pa postavi za namestnika v deželi; s seboj naj vzame vodnike, ne varčuje z denarjem, zbere čim več mož ter pri tem ne omahuje in ne išče izgovorov. Potem je obe pismi zapečatil, ju izročil Talibu ibn Sahlu, mu velel, naj pohiti, in dal nad njim razviti prapore. Kalif mu je podaril denar, jezdne živali in može, ki naj mu pomagajo na poti, ter ukazal, naj njegovo gospodinjstvo oskrbujejo z vsem, kar potrebuje. Talib se je nato odpravil proti Egiptu. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prekinila je svojo dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila 568. noč,

je rekla: Slišala sem, o srečni kralj, da so Talib ibn Sahl in njegovi spremljevalci potovali iz Sirije skozi dežele, dokler niso prišli v Egipt. Egiptovski emir ga je sprejel, ga nastanil pri sebi in mu ves čas njegovega bivanja izkazoval največje časti. Nato mu je dal vodnika, ki ga je spremljal v zgornji del Zgornjega Egipta, dokler niso prispeli k emirju Musi ibn Nusajru. Ko je Musa izvedel za njegov prihod, mu je šel naproti, ga sprejel in se ga razveselil. Talib mu je izročil pismo; Musa ga je vzel, prebral, dojel njegovo vsebino in si ga položil na glavo ter dejal: »Slišim in ubogam poveljnika vernikov.« Nato je sklenil zbrati svoje dostojanstvenike. Ko so prišli, jih je vprašal o naročilu v pismu. Rekli so: »O emir, če iščeš koga, ki ti bo pokazal pot do tistega kraja, se obrni na šejka Abd as Samada ibn Abd al Kudusa as Samudija. To je učen mož, ki je mnogo potoval in dobro pozna divjine, puščave in morja, njihove prebivalce in čudesa, pa tudi dežele in njihove pokrajine. Pokliči ga, saj te bo popeljal tja, kamor želiš.« Emir ga je dal pripeljati. Predenj je stopil zelo star mož, ki so ga dolga leta že sključila. Emir Musa ga je pozdravil in dejal: »O šejk Abd as Samad, naš gospod, poveljnik vernikov Abd al Malik ibn Marvan, nam je ukazal to in to. Sam tisto deželo slabo poznam, povedali pa so mi, da ti poznaš te kraje in poti. Ali bi bil pripravljen izpolniti željo poveljnika vernikov?« Šejk je odgovoril: »Vedi, o kralj, da je ta pot težavna, da boš dolgo zdoma in da je prehodnih steza malo.« Emir ga je vprašal: »Kako dolgo traja pot?« Odvrnil je: »Dve leti in nekaj mesecev tja in prav toliko nazaj. Na njej so težave, strahote, nenavadnosti in čudesa. Ti pa si bojevnik za vero in naša dežela leži blizu sovražnika; kristjani bi utegnili napasti, ko te ne bo. Zato moraš v svoji deželi postaviti namestnika, ki jo bo upravljal.« »Prav,« je dejal emir. Za svojega namestnika v deželi je postavil sina Haruna in od njega zahteval prisego. Vojakom je ukazal, naj mu ne nasprotujejo, temveč naj ubogajo vse njegove ukaze. Poslušali so ga in se pokorili.

Njegov sin Harun je bil silno pogumen, plemenit in junaški mož, neustrašen bojevnik. Šejk Abd as Samad je Musi pojasnil, da je kraj, kjer je tisto, kar želi poveljnik vernikov, oddaljen štiri mesece poti in leži na morski obali. Vso pot se vrstijo postajališča, na katerih so trava in izviri. Dejal je: »Bog nam bo morda po tvojem blagoslovu olajšal pot, o namestnik poveljnika vernikov.« Emir Musa je vprašal: »Ali veš, če je pred nami kateri od kraljev stopil v to deželo?« Šejk mu je odgovoril: »Da, o poveljnik vernikov. Ta dežela pripada aleksandrijskemu kralju Daranu Rumskemu.« Nato so odrinili in potovali, dokler niso prispeli do palače. Musa je dejal: »Popelji nas k tej palači, ki je v poduk vsakomur, ki zna iz nje črpati nauk.« Emir Musa se je s šejkom Abd as Samadom in svojimi najzaupnejšimi spremljevalci odpravil proti palači. Ko so prišli do vrat, so jih našli odprta. Palača je imela visoke vogalne stolpe in stopnišča; med njimi sta bili dve dolgi stopnišči iz pisanega marmorja, kakršnega še niso videli. Stropi in stene so bili okrašeni z zlatom, srebrom in kovino, nad vrati pa je bila plošča z napisom v grščini. Šejk Abd as Samad je vprašal: »Naj ga preberem, o emir?« Musa mu je rekel: »Stopi bliže in beri, Bog te blagoslovi! Vse, kar smo dosegli na tej poti, dolgujemo tvojemu blagoslovu.« Prebral je napis in na njem so bili ti verzi:

Glej ljudstvo, ki po vseh svojih delih objokuje oblast, ki mu je bila odvzeta. Palača hrani poslednjo vest o gospodih, ki jih je zdaj zbrala zemlja. Smrt jih je izbrisala in razkropila; v prsti so izgubili vse, kar so nakopičili. Kakor da so odložili svoje prtljage, da bi si odpočili, pa so nenadoma odpotovali. Emir Musa je jokal, dokler ni omedlel, in dejal: »Ni boga razen Boga, Živega, Večnega, ki nikdar ne mine.« Nato je vstopil v palačo in osupnil nad njeno lepoto in zgradbo. Ogledoval si je podobe in kipe v njej, ko je nad drugimi vrati zagledal napisane verze. Emir Musa je rekel: »Stopi bliže, o šejk, in beri.« Šejk je pristopil in prebral:

Koliko ljudstev je v davnih časih prebivalo pod njenimi kupolami in nato odšlo! Poglej, kaj so z drugimi storile nesreče časa, ko so se zgrnile nanje. Razdelili so si vse, kar so zbrali, potem pa vse zapustili in odšli. Koliko razkošja so uživali, koliko pojedli, zdaj pa jih je požrla prst. Emir Musa je bridko zajokal in svet mu je porumenel pred očmi. Nato je dejal: »Resnično smo bili ustvarjeni za nekaj velikega.« Ogledovali so si palačo, ki je bila brez prebivalcev, brez družin in stanovalcev; njene sobane so bile samotne in vsi njeni predeli opusteli. Sredi nje se je visoko v zrak dvigala kupolasta stavba, okoli katere je bilo štiristo grobov. Emir Musa je stopil h grobovom in med njimi zagledal marmornat grob, v katerega so bili vklesani ti verzi:

Kolikokrat sem stal v boju, kolikokrat pobijal, koliko dogodkov sem doživel! Koliko sem jedel in pil, koliko pesmi lepotic poslušal! Kolikokrat sem ukazoval in prepovedoval, koliko utrdb, ki so se zdele nepremagljive, sem oblegal, nato preiskal in v njih odkril nakit lepotic! Toda v svoji nevednosti sem šel predaleč za željami, ki so se izkazale za minljive. Zato pretehtaj svoja dejanja, o mladenič, preden izpiješ čašo smrti. Kaj kmalu bodo nate nasuli prst, ko bo življenje že zapustilo tvoje telo. Emir Musa in njegovi spremljevalci so zajokali. Nato je stopil h kupolasti stavbi, ki je imela osem vrat iz sandalovine, z zlatimi žeblji, posejanimi s srebrnimi zvezdami in okrašenimi z raznovrstnimi dragulji. Na prvih vratih so bili zapisani ti verzi:

Tega, kar sem zapustil, nisem pustil iz radodarnosti, temveč po usodi in zakonu, ki vlada vsem ljudem. Dolgo sem živel srečen in zadovoljen ter branil svoje kakor divji lev. Nisem poznal miru in iz skoposti ne bi dal niti gorčičnega zrna, četudi bi me vrgli v ogenj. Nato pa so me zadele usojene preizkušnje velikega Boga, Stvarnika, ki daje življenje. Ko mi je bila določena nenadna smrt, je z vsem svojim bogastvom nisem mogel odvrniti. Niso mi koristile vojske, ki sem jih zbral, nista me rešila prijatelj ne sosed. Vse dolgo življenje je bilo utrujajoče potovanje pod oblastjo smrti, v blagostanju in stiski. Še pred jutrom je vse prešlo na drugega, k tebi pa so pripeljali nosača in grobarja. Na dan sodbe boš sam stopil pred Boga, obtežen z grehi, zločini in krivdo. Naj te svet ne preslepi s svojim okrasjem; poglej, kaj je storil tvojim bližnjim in sosedom. Ko je emir Musa slišal te verze, je tako bridko zajokal, da je omedlel. Ko se je zavedel, je vstopil v kupolasto stavbo in v njej zagledal dolg grob strašnega videza, na katerem je bila plošča iz kitajskega železa. Šejk Abd as Samad je pristopil in prebral napis: »V imenu Boga, ki ostaja večno in za vekomaj; v imenu Boga, ki ni rodil in ni bil rojen in mu nihče ni enak; v imenu Boga, ki mu pripadata moč in veličastvo; v imenu Živega, ki ne umre …« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prekinila je svojo dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila 569. noč,

je rekla: Slišala sem, o srečni kralj, da je šejk Abd as Samad, ko je prebral že omenjene besede, na plošči za njimi našel še ta napis: »In zdaj, ti, ki si prišel do tega kraja, pouči se iz tega, kar vidiš o nezgodah časa in udarcih usode. Naj te ne preslepijo svet in njegov blišč, njegove laži in prevare, njegovo zavajanje in okrasje. Priliznjen je, zvijačen in nezvest; vse, kar ima, je izposojeno, in izposojeno jemlje nazaj od tistega, ki mu ga je posodil. Podoben je zmedenim sanjam spečega in prividom sanjača, kakor fatamorgana na ravnini, ki jo žejni ima za vodo. Šejtan ga človeku olepšuje vse do smrti. Takšen je ta svet, zato mu ne zaupaj in se ne nagibaj k njemu. Izda vsakogar, ki se nanj nasloni in mu zaupa svoje zadeve. Ne ujemi se v njegove mreže in ne oklepaj se njegovega oblačila. Sam sem imel v svojih hlevih štiri tisoč rdečerjavih konj. Poročil sem se s tisoč kraljevskimi hčerami, devicami cvetočih prsi, lepimi kakor lune. Podarjenih mi je bilo tisoč sinov, podobnih mrkim levom. Tisoč let sem živel v spokojnem blagostanju in zbral bogastvo, ki ga kralji drugih dežel ne bi mogli zbrati. Mislil sem, da bo moja sreča trajala brez konca. Potem pa je, ne da bi slutil, nad nas prišla tista, ki uničuje užitke, razdvaja družbe, prazni domove, ruši naseljene hiše in pokončuje velike in male, otroke, mladeniče in matere. V tej palači nas je pustila mirne, dokler nas ni doletela sodba Gospoda svetov, Gospoda nebes in zemlje. Zgrabil nas je krik očitne resnice in vsak dan sta umrla dva izmed nas, dokler ni preminila velika množica. Ko sem videl, da je poguba vstopila v naša bivališča, se naselila med nami in nas potopila v morje smrti, sem poklical pisarja in mu ukazal zapisati te pesmi, svarila in nauke. Dal sem jih skrbno izrisati in vpisati na ta vrata, plošče in grobove.

Imel sem vojsko milijona jezdecev, izurjenih za boj s sulicami, oklepi in ostrimi meči, mož silnih rok. Ukazal sem jim, naj si nadenejo dolge oklepe, opašejo ostre meče, primejo strašne sulice in zajahajo plemenite konje. Ko nas je doletela sodba Gospoda svetov, Gospoda zemlje in nebes, sem rekel: ‘O vojaki in bojevniki, ali lahko od mene odvrnete to, kar je name poslal vsemogočni Vladar?’ Vojske in vojaki tega niso zmogli. Dejali so: ‘Kako naj se bojujemo s tistim, pred katerim ni zagrinjala, z gospodarjem vrat, ki nimajo vratarja?’ Rekel sem jim: ‘Prinesite mi moje bogastvo: tisoč velikih vrčev, v vsakem tisoč kintarjev rdečega zlata, zraven pa raznovrstne bisere in dragulje, enako količino belega srebra ter zaklade, kakršnih kralji zemlje ne premorejo.’ Storili so tako. Ko so bogastvo položili predme, sem jih vprašal: ‘Ali me lahko z vsem tem bogastvom rešite in mi kupite en sam dan življenja?’ Tega niso zmogli, temveč so se predali sodbi in usodi. Zavoljo Boga sem potrpežljivo prenašal njegovo sodbo in preizkušnjo, dokler mi ni vzel duše in me položil v grob. Če sprašuješ po mojem imenu, sem Kuš, sin Šadada, sina starejšega Ada.« Na plošči so bili zapisani tudi ti verzi:

Če se me spomnite po dolgih vekih, po menjavi dni in udarcih usode: jaz sem sin Šadada, ki je vladal ljudem in vsej zemlji, kamor koli seže. Uklonile so se mi vse nepokorne množice in sirska dežela od Egipta do Adnana. Moja moč je poniževala njihove kralje in ljudstva zemlje so trepetala pred mojo oblastjo. Plemena in vojske so bile v moji roki; videl sem, kako se me bojijo dežele in njihovi prebivalci. Ko sem zajezdil, sem zagledal svojo vojsko, milijon jezdecev na rezgetajočih konjih. Imel sem bogastvo, ki mu ni bilo mogoče prešteti mere, hranil sem ga za udarce usode. Sklenil sem z vsem svojim imetjem odkupiti duši še nekaj časa. Toda Bog je hotel le izpolnitev svoje volje, zato sem zdaj sam, ločen od bratov. Prišla je smrt, ki razdvaja ljudi, in me iz časti prenesla v dom ponižanja. Srečal sem vse, kar sem storil poprej, in zdaj sem ujetnik svojih dejanj, katerih krivec sem bil sam. Varuj se, da ne stopiš na rob prepada, in pazi se, naj ti bo dano vodstvo, udarcev usode. Ko je emir Musa videl, kako je to ljudstvo pogubila smrt, je jokal, dokler ni omedlel. Medtem ko so hodili po palači ter si ogledovali njene dvorane in kraje za razvedrilo, so zagledali mizo na štirih nogah iz marmorja. Na njej je pisalo: »Za to mizo je jedlo tisoč enookih kraljev in tisoč kraljev z obema zdravima očesoma. Vsi so zapustili ta svet in se naselili v grobovih.« Emir Musa je vse to prepisal, nato pa odšel. Iz palače ni vzel ničesar razen mize. Vojska je odrinila, šejk Abd as Samad pa je hodil pred njo in kazal pot. Potovali so ves tisti dan, nato še drugi in tretji dan, dokler niso zagledali visokega griča. Na njem je stal bakren jezdec, njegova sulica pa je imela široko, bleščečo ost, ki je skoraj jemala vid. Na njej je pisalo: »Ti, ki si prišel do mene, če ne poznaš poti do Bakrenega mesta, podrgni jezdečevo dlan. Zavrtel se bo in nato obstal. Pojdi v smeri, v katero se bo obrnil, brez strahu in skrbi, kajti pripeljala te bo do Bakrenega mesta.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prekinila je svojo dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila 570. noč,

je rekla: Slišala sem, o srečni kralj, da se je jezdec, ko mu je emir Musa podrgnil dlan, zavrtel kakor blisk in se obrnil v drugo smer od tiste, po kateri so prišli. Možje so krenili v tisto smer in res našli pravo pot, zato so ji sledili. Potovali so dan in noč ter prečkali daljne dežele. Nekega dne so med potjo zagledali steber iz črnega kamna, v katerem je bilo do pazduh v zemljo pogreznjeno bitje. Imelo je dve veliki krili in štiri roke: dve sta bili podobni človeškima, drugi dve pa šapama zveri in sta imeli kremplje. Lasje na njegovi glavi so bili kakor konjski repi, očesi kakor žerjavici, sredi čela pa je imelo tretje oko, podobno leopardovemu, iz katerega so švigale ognjene iskre. Bilo je črno in visoko in je klicalo: »Slavljen bodi moj Gospod, ki me je do sodnega dne obsodil na to veliko nesrečo in boleče trpljenje!« Ko so ga možje zagledali, so od groze izgubili pamet. Osupnili so nad njegovim videzom in se obrnili v beg. Emir Musa je vprašal šejka Abd as Samada: »Kaj je to?« Šejk je odvrnil: »Ne vem, kaj je.« Musa je dejal: »Stopi k njemu in ga vprašaj; morda ti razkrije svojo usodo in izveš njegovo zgodbo.« Šejk Abd as Samad je rekel: »Naj Bog nakloni dobro emirju! Bojimo se ga.« »Ne bojte se,« je odgovoril emir. »Stanje, v katerem je, mu onemogoča, da bi škodoval vam ali komu drugemu.« Šejk Abd as Samad se mu je približal in ga vprašal: »O bitje, kako ti je ime? Kakšna je tvoja zgodba? Kaj te je pripeljalo v ta kraj in v takšno stanje?« Odgovorilo mu je: »Sem ifrit izmed džinov in ime mi je Dahiš ibn al Amaš. Tu sem uklenjen, z Božjo veličino zaprt in z njegovo močjo kaznovan, dokler bo hotel Bog, mogočni in veličastni.« Emir Musa je rekel: »O šejk Abd as Samad, vprašaj ga, zakaj je zaprt v tem stebru.« Šejk ga je vprašal in ifrit mu je odgovoril: »Moja zgodba je nenavadna. Eden izmed Iblisovih sinov je imel malika iz rdečega ahata in jaz sem bil zadolžen zanj. Častil ga je neki morski kralj, velik in mogočen vladar, ki je vodil milijon džinskih bojevnikov. Pred njim so vihteli meče in se mu odzivali, kadar je bil v stiski. Džini, ki so ga ubogali, so bili pod mojim poveljstvom in so sledili mojim ukazom. Vsi so bili uporni Sulejmanu, Davudovemu sinu, mir bodi z obema. Vstopal sem v malikovo notranjost ter jim iz nje zapovedoval in prepovedoval. Kraljeva hči je pogosto klečala pred malikom in se vsa predajala njegovemu čaščenju. Bila je najlepša med ljudmi svojega časa, obdarjena z lepoto, milino, sijajem in popolnostjo. Opisal sem jo Sulejmanu, mir bodi z njim, in ta je njenemu očetu poslal sporočilo: ‘Daj mi svojo hčer za ženo, razbij svojega ahatnega malika in izpričaj, da ni boga razen Boga in da je Sulejman Božji prerok. Če to storiš, boš imel enake pravice in dolžnosti kakor mi. Če pa odkloniš, bom prišel nadte z vojskami, ki jim ne boš kos. Pripravi odgovor na vprašanje in si nadeni oblačilo smrti, kajti privedel bom vojske, ki bodo napolnile ves prostor in te izbrisale kakor včerajšnji dan.’ Ko je prišel Sulejmanov odposlanec, je kralj postal ošaben in nasilen, se prevzel in napihnil. Svojim vezirjem je dejal: ‘Kaj pravite o Sulejmanu, Davudovem sinu? Poslal je zahtevo po moji hčeri, hoče, naj razbijem svojega ahatnega malika in sprejmem njegovo vero.’ Rekli so: ‘O veliki kralj, ali ti Sulejman res lahko to stori, ko pa si sredi tega prostranega morja? Če pride nadte, te ne bo mogel premagati, saj se bodo ob tebi bojevali uporni džini. Za pomoč proti njemu zaprosi malika, ki ga častiš, in pomagal ti bo ter ti naklonil zmago. Najbolje je, da se o tem posvetuješ s svojim gospodom’ — s tem so mislili malika iz rdečega ahata — ‘in poslušaš njegov odgovor. Če ti svetuje boj, se bojuj; sicer pa ne.’ Kralj je pri priči odšel k svojemu maliku. Daroval mu je darove, zaklal žrtvene živali, padel predenj na obraz ter v joku izrekel te verze:

O moj gospod, poznam tvojo moč, toda Sulejman te hoče razbiti. O moj gospod, prosim te za zmago; ukaži, saj bom ubogal tvoj ukaz.« Nato je ifrit, ki je bil z eno polovico telesa v stebru, rekel šejku Abd as Samadu, tako da so slišali tudi vsi okoli njega: »Iz nevednosti in nespameti, ker nisem dovolj upošteval Sulejmanove moči, sem stopil v malikovo notranjost in izrekel te verze:

Jaz se ga prav nič ne bojim, saj poznam vse reči. Če se hoče z menoj bojevati, mu pojdem naproti in mu iztrgam dušo. Ko je kralj slišal moj odgovor, mu je srce postalo pogumno in sklenil je začeti vojno proti Božjemu preroku Sulejmanu, mir bodi z njim. Ko je prišel Sulejmanov odposlanec, ga je dal boleče pretepsti, mu odgovoril z žaljivkami in ga poslal nazaj z grožnjo: ‘Tvoja duša te zavaja s praznimi željami! Ali mi groziš z lažnivimi besedami? Pridi ti k meni ali pa bom jaz prišel k tebi!’ Odposlanec se je vrnil k Sulejmanu in mu povedal vse o kraljevem ravnanju in o tem, kar se mu je zgodilo. Ko je Božji prerok Sulejman to slišal, se je silno razsrdil in njegova odločnost se je vnela. Pripravil je svoje vojske džinov, ljudi, zveri, ptic in plazečih se bitij ter svojemu vezirju ad Damrijatu, kralju džinov, ukazal, naj od vsepovsod zbere mogočne džine. Ta mu je zbral šeststo milijonov šejtanov. Asafu ibn Barhiji pa je ukazal zbrati človeško vojsko, ki je štela milijon mož ali še več. Pripravili so opremo in orožje, Sulejman pa se je s svojimi vojskami džinov in ljudi povzpel na preprogo. Ptice so letele nad njegovo glavo, zveri pa so hodile pod preprogo, dokler ni prispel pred kraljevo domovanje, obkolil njegovega otoka in napolnil deželo z vojaki.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prekinila je svojo dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila 571. noč,

je rekla: Slišala sem, o srečni kralj, da je ifrit pripovedoval: »Ko je Božji prerok Sulejman, mir bodi z njim, s svojimi vojskami obdal otok, je našemu kralju poslal sporočilo: ‘Zdaj sem prišel. Odvrni od sebe to, kar te je doletelo, ali pa se mi pokori, priznaj moje poslanstvo, razbij svojega malika, časti edinega Boga in mi po postavi daj svojo hčer za ženo. Ti in tvoji ljudje recite: Izpričujem, da ni boga razen Boga, in izpričujem, da je Sulejman Božji prerok. Če to izrečete, boste varni in rešeni. Če pa odkloniš, te utrdbe na tem otoku ne bodo obvarovale pred menoj, kajti Bog, blagoslovljen in vzvišen, je vetru ukazal, naj me uboga. Velel mu bom, naj me na preprogi ponese k tebi, in iz tebe bom napravil svarilo in zgled za druge.’ Odposlanec je prišel h kralju in mu prenesel sporočilo Božjega preroka Sulejmana, mir bodi z njim. Kralj mu je odgovoril: ‘Tega, kar zahteva od mene, ne bom nikoli storil. Povej mu, da mu prihajam naproti.’ Odposlanec se je vrnil k Sulejmanu in mu prinesel odgovor. Kralj je medtem poslal po prebivalce svoje dežele in zbral milijon džinov, ki so mu bili podrejeni. Pridružil jim je še druge uporne duhove in šejtane z morskih otokov in gorskih vrhov. Nato je pripravil svoje vojske, odprl orožarne in jim razdelil orožje.

Božji prerok Sulejman, mir bodi z njim, pa je razporedil svoje vojake in zverem ukazal, naj se razdelijo na dva dela, na desno in levo stran vojske. Pticam je velel, naj se namestijo na otokih in ob napadu s kljuni iztrgajo sovražnikom oči ter jih s krili bijejo po obrazih. Zverem je ukazal, naj raztrgajo njihove konje. Odgovorile so: ‘Slišimo in ubogamo Boga in tebe, o Božji prerok.’ Nato si je Božji prerok Sulejman dal postaviti marmornat prestol, posut z dragulji in obložen s ploščami rdečega zlata. Svojega vezirja Asafa ibn Barhijo je postavil na desno, vezirja ad Damrijata pa na levo stran. Kralji ljudi so bili na njegovi desnici, kralji džinov na levici, zveri, gadi in kače pa pred njim. Nato so vsi hkrati krenili proti nam. Na prostrani ravnici smo se z njimi bojevali dva dni, tretji dan pa nas je doletela poguba in nad nami se je izpolnila sodba vzvišenega Boga. Jaz in moji vojaki smo prvi napadli Sulejmana. Svojim spremljevalcem sem rekel: ‘Ostanite na svojih mestih, dokler ne stopim prednje in izzovem ad Damrijata na dvoboj.’ Tedaj se je prikazal, velik kakor gora, ves v plamenih, iz katerih se je dvigal dim. Približal se je in zalučal vame ognjeno strelo, ki je premagala moj ogenj. Zarjovel je tako silovito, da se mi je zazdelo, kakor da se je nebo zaprlo nad menoj, gore pa so se stresle ob njegovem glasu. Nato je ukazal svojim spremljevalcem in vsi hkrati so planili nad nas. Mi smo planili nadnje, kričali smo drug na drugega, plameni so se dvigali in dim se je valil v višave. Srca bi skoraj popokala in boj se je razbesnel. Ptice so se bojevale v zraku, zveri na zemlji, jaz pa sem se boril z ad Damrijatom, dokler ni on izčrpal mene in jaz njega. Potem sem oslabel in odpovedal svojim spremljevalcem in vojakom, moji rodovi pa so se pognali v beg. Božji prerok Sulejman je zaklical: ‘Zgrabite tega silnega, zlosrečnega in nizkotnega nasilneža!’ Ljudje so udarili po ljudeh in džini po džinih. Naš kralj je bil poražen in postali smo Sulejmanov plen. Vojske so planile nad naše čete, zveri so jih obdajale z desne in leve, ptice pa so nam nad glavami zdaj s kremplji, zdaj s kljuni iztikale oči in nas s krili udarjale po obrazih. Zveri so grizle konje in trgale može, dokler ni večina ljudi obležala na zemlji kakor palmova debla. Sam sem odletel iz ad Damrijatovega dosega, on pa me je zasledoval tri mesece poti, dokler me ni dohitel. Tako sem pristal v stanju, v katerem me vidite.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prekinila je svojo dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila 572. noč,

je rekla: Slišala sem, o srečni kralj, da so džina v stebru, ko jim je povedal svojo zgodbo od začetka do trenutka, ko so ga zaprli v steber, vprašali: »Kje je pot do Bakrenega mesta?« Pokazal jim je pot proti mestu. Med njimi in mestom je bilo petindvajset vrat, vendar ni bilo videti niti enih, niti ni bilo mogoče najti nobene njihove sledi. Mestno obzidje je bilo kakor kos gore ali železo, ulito v kalup. Možje so razjahali, z njimi tudi emir Musa in šejk Abd as Samad, ter se trudili odkriti vrata ali najti kak dostop, vendar jim ni uspelo. Emir Musa je rekel: »O Talib, kako bi mogli priti v to mesto? Najti moramo vrata, skozi katera bomo vstopili.« Talib je odgovoril: »Naj Bog nakloni dobro emirju! Naj si dva ali tri dni odpočije, medtem pa bomo, če vzvišeni Bog da, domislili način, kako priti do mesta in vanj.« Emir Musa je tedaj enemu svojih služabnikov ukazal, naj zajaha kamelo in obide mesto; morda bo odkril sled vrat ali nižji del obzidja blizu kraja, kjer so se utaborili. Služabnik je zajezdil in dva dni ter dve noči potoval okoli mesta, ne da bi popustil ali si odpočil. Tretji dan se je vrnil k tovarišem, ves osupel nad obsegom in višino obzidja, ki ju je videl. Dejal je: »O emir, najdostopnejši del mesta je prav ta kraj, kjer ste se utaborili.«

Nato je emir Musa vzel s seboj Taliba ibn Sahla in šejka Abd as Samada ter se povzpel na goro nasproti mesta, s katere je bilo mogoče gledati vanj. Ko so prišli na vrh, so zagledali mesto, večjega od katerega oči še niso videle. Njegove palače so bile visoke, kupole bleščeče, hiše trdne, reke tekoče, drevesa polna sadežev in vrtovi bujni. Mesto z mogočnimi vrati pa je bilo prazno in tiho; v njem ni bilo ne glasu ne žive duše. Po njegovih predelih so skovikale sove, nad trgi krožile ptice, po ulicah in kotih pa so krakali krokarji in objokovali nekdanje prebivalce. Emir Musa je stal in žaloval nad praznino mesta, iz katerega so izginili vsi stanovalci in prebivalci. Rekel je: »Slavljen bodi tisti, ki ga ne spremenijo ne veki ne časi, ki je s svojo močjo ustvaril vsa bitja!« Medtem ko je slavil Boga, mogočnega in veličastnega, se je ozrl na eno stran in tam zagledal sedem plošč iz belega marmorja, ki so se svetile že od daleč. Približal se jim je in videl, da so popisane in izklesane, zato je ukazal prebrati napise. Šejk Abd as Samad je stopil bliže, si jih ogledal in jih prebral. V njih so bili nauki in svarila, opomini za tiste, ki znajo videti. Na prvi plošči je bilo z grškimi črkami zapisano: »O Adamov sin, kako brezbrižen si do tega, kar je pred teboj! Leta in dobe so te odvrnili od misli na to. Mar ne veš, da se zate polni čaša smrti in da jo boš kmalu izpil? Poskrbi zase, preden stopiš v grob. Kje so tisti, ki so vladali deželam, poniževali ljudi in vodili vojske? Pri Bogu, doletela jih je tista, ki ruši užitke, razdvaja družbe in uničuje naseljene domove, ter jih iz prostranih palač prenesla v tesne grobove!« Na spodnjem delu plošče so bili zapisani ti verzi:

Kje so kralji in tisti, ki so poseljevali zemljo? Zapustili so vse, kar so na njej zgradili in naselili. Zaradi svojih dejanj so postali ujetniki groba; potem ko jih je prekrila prst, so se spremenili v trohneče ostanke. Kje so vojske, ki niso ničesar odvrnile in nič pomagale? Kje je vse, kar so zbrali in shranili? Nenadoma jih je doletel ukaz Gospoda prestola in pred njim jih nista rešila ne bogastvo ne zavetje. Emir Musa je bil pretresen in po licih so mu stekle solze. Rekel je: »Pri Bogu, odpoved posvetnim dobrinam je najvišja modrost in vrhunec spoznanja.« Nato je dal prinesti črnilnik in papir ter prepisal napis s prve plošče. Zatem se je približal drugi plošči, na kateri je pisalo: »O Adamov sin, kako te je preslepila davnina in kako si pozabil, da pride tvoja poslednja ura! Mar ne veš, da je svet dom pogube in da nihče v njem ne ostane, ti pa strmiš vanj in se mu ves predajaš? Kje so kralji, ki so poselili Irak in zavladali obzorjem? Kje so tisti, ki so zgradili Isfahan in dežele Horasana? Poklical jih je glasnik smrti in odzvali so se mu; povabil jih je glasnik pogube in so se mu oglasili. Ni jim koristilo, kar so zgradili in postavili, niti jih ni obvarovalo vse, kar so zbrali in prešteli.« Na spodnjem delu plošče so bili zapisani ti verzi:

Kje so tisti, ki so to zidali in postavljali sobane, kakršnih nobena stavba ni premogla? Zbirali so vojake in vojske, ker so se bali ponižanja po božji volji, a so bili vendar ponižani. Kje so perzijski kralji, ki so jih varovale neosvojljive trdnjave? Zapustili so dežele, kakor da jih nikoli ni bilo. Emir Musa je zajokal in rekel: »Pri Bogu, ustvarjeni smo bili za nekaj velikega.« Nato je prepisal napis in stopil k tretji plošči … Šeherezado pa je dohitelo jutro in utihnila je s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila petsto triinsedemdeseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je emir Musa stopil k tretji plošči in na njej našel zapisano: ›O Adamov sin, ljubezen do sveta te zamoti, za zapovedi svojega Gospoda pa se ne meniš. Vsak dan tvojega življenja mineva, ti pa si s tem zadovoljen in sprijaznjen. Pripravi si torej popotnico za dan obljubljenega snidenja in bodi pripravljen na odgovore pred Gospodom vseh ljudi.‹ Na dnu plošče so bili zapisani ti verzi:

Kje je tisti, ki je naselil vse dežele, Sind in Indijo, in se predajal nasilju in tiraniji? Zandži in Habešani so se uklonili njegovi zapovedi, pa tudi Nubijci, ko je postal ošaben in samovoljen. Ne pričakuj dobrih novic o tem, kaj je v njegovem grobu; zaman boš iskal koga, ki bi ti o tem poročal. Zadele so ga nesreče neizprosne usode in vse, kar je zgradil, ga ni rešilo pred njimi. Emir Musa je bridko zajokal, nato pa stopil k četrti plošči in na njej zagledal napis: ›O Adamov sin, kako dolgo ti tvoj Gospod še daje odlog, ti pa toneš v morju svojih zabav! Vsak dan te obsipa s svojo dobroto, da ostajaš živ. O Adamov sin, naj te ne zavedejo tvoji dnevi in noči, ure kratkočasja in njihova brezskrbnost. Vedi, da smrt preži nate in se ti že vzpenja na ramo. Noben dan ne mine, ne da bi te obiskala zjutraj in zvečer. Varuj se njenega naskoka in se pripravi nanjo, kajti že te vidim, kako ti je odvzeto dolgo življenje in so izgubljene radosti tvojih dni. Poslušaj moje besede in zaupaj Gospodu vseh gospodov: ta svet ni trajen, ta svet je kakor pajkova hiša.‹ Na dnu plošče je zagledal zapisane te verze:

Kje so tisti, ki so položili temelje visokih palač, jih zgradili, utrdili in dvignili v višave? Kje so prebivalci trdnjav, tisti, ki so v njih bivali? Vsi so odšli iz teh utrjenih zidov. Zdaj ležijo v grobovih in čakajo dan, ko bodo razkrite vse skrivnosti. Nihče ne ostane razen vzvišenega Boga, ki je od nekdaj vreden vse časti. Emir Musa je zajokal, vse to prepisal in se spustil z gore, pred očmi pa se mu je izrisala prava podoba sveta. Ko se je vrnil k vojski, so ves dan premišljevali, kako bi prišli v mesto. Emir Musa je vprašal svojega vezirja Taliba ibn Sahla in zaupne može okoli sebe: »Kako naj pridemo v mesto, da si ogledamo njegove čudovitosti? Morda v njem najdemo kaj, s čimer si bomo pridobili naklonjenost poveljnika vernikov.« Talib ibn Sahl je odgovoril: »Naj Bog emirju ohrani svojo milost! Naredimo lestev in splezajmo po njej; morda bomo tako z notranje strani prišli do vrat.« Emir Musa je rekel: »Prav to je prišlo na misel tudi meni. Dober predlog!« Nato je poklical tesarje in kovače ter jim ukazal, naj obdelajo les in izdelajo lestev, okovano z železnimi ploščami. Naredili so jo trdno in skrbno, delo pa jim je vzelo ves mesec. Možje so se zbrali okoli nje, jo postavili in prislonili ob obzidje. Segala je natanko do njegovega vrha, kakor da bi bila že od nekdaj narejena zanj. Emir Musa se je začudil in rekel: »Bog vas blagoslovi! Tako dobro ste jo izdelali, kakor da bi jo izmerili po njem!« Nato je vprašal može: »Kdo izmed vas bo splezal po tej lestvi na obzidje, se sprehodil po njem in poiskal pot navzdol v mesto, da ugotovi, kako je tam, potem pa nam pove, kako odpreti vrata?« Eden izmed njih je odgovoril: »Jaz bom splezal nanjo, o emir, se spustil dol in jih odprl.« Emir Musa mu je rekel: »Pojdi, Bog te blagoslovi.« Mož je splezal do vrha lestve, se vzravnal in se zazrl v mesto. Zaploskal je, na ves glas zavpil: »Kako si lepa!« in se vrgel na notranjo stran obzidja, tako da se mu je meso zdrobilo ob kosteh. Emir Musa je rekel: »Če tako ravna razumen človek, kako bi šele ravnal norec? Če bomo tako pošiljali vse svoje može, ne bo ostal niti eden in ne bomo mogli izpolniti ne svojega namena ne želje poveljnika vernikov. Odpravimo se, tega mesta ne potrebujemo.«

Nekdo pa je rekel: »Morda bo kdo drug bolj stanoviten od njega.« Tako je splezal drugi, pa tretji, četrti in peti. Drug za drugim so se vzpenjali po lestvi na obzidje, dokler ni umrlo dvanajst mož; vsi so storili isto kakor prvi. Tedaj je šejk Abd as Samad rekel: »Temu sem kos le jaz. Izkušen človek ni enak neizkušenemu.« Emir Musa mu je odgovoril: »Ne stori tega! Ne dovolim ti splezati na obzidje, kajti če umreš, boš povzročil smrt vseh nas. Nihče od nas ne bo preživel, saj si ti naš vodnik.« Šejk Abd as Samad pa je rekel: »Morda bo vzvišeni Bog dal, da prav meni uspe.« Vsi so se nazadnje strinjali, da spleza gor. Šejk Abd as Samad je vstal, zbral moči in rekel: »V imenu Boga, Usmiljenega, Milostnega.« Nato je začel plezati po lestvi, ves čas omenjal vzvišenega Boga in recitiral verze odrešitve, dokler ni dosegel vrha obzidja. Tedaj je zaploskal in se zazrl v daljavo. Vsi možje so zavpili: »O šejk Abd as Samad, nikar! Ne vrzi se dol!« Rekli so še: »Bogu pripadamo in k njemu se vračamo! Če šejk Abd as Samad pade, smo vsi pogubljeni.« Šejk Abd as Samad pa se je glasno zasmejal, nato dolgo sedel, omenjal vzvišenega Boga in recitiral verze odrešitve. Nazadnje se je zbral, vstal in na ves glas zaklical: »O emir, ničesar se vam ni treba bati! Bog, mogočni in veličastni, je odvrnil od mene Satanove spletke in prevare po blagoslovu besed: V imenu Boga, Usmiljenega, Milostnega.« Emir ga je vprašal: »Kaj si videl, o šejk?« Odgovoril je: »Ko sem prišel na vrh obzidja, sem zagledal deset deklet, lepih kakor lune, in klicale so …« Šeherezado pa je dohitelo jutro in utihnila je s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila petsto štiriinsedemdeseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je šejk Abd as Samad rekel: ›Ko sem prišel na vrh obzidja, sem zagledal deset deklet, lepih kakor lune, ki so mi z rokami namigovale, naj pridem k njim. Zdelo se mi je, da je pod menoj morje vode, in hotel sem se vreči vanj, kakor so storili naši tovariši. Toda zagledal sem jih mrtve, se zadržal in izrekel nekaj odlomkov iz knjige vzvišenega Boga. Bog je odvrnil od mene njihove spletke in izginile so mi izpred oči, zato se nisem vrgel dol. Bog me je obvaroval njihovih prevar in čarovnije. Nedvomno je to čarovnija in past, ki so jo pripravili prebivalci mesta, da bi odvrnili vsakogar, ki bi se hotel razgledati po njem in priti vanj. Tu pa ležijo naši tovariši mrtvi.‹ Nato je hodil po obzidju, dokler ni prišel do dveh bakrenih stolpov. Na njiju je zagledal dvoje zlatih vrat brez ključavnic in brez znamenja, kako jih odpreti. Šejk je dolgo stal in jih opazoval, dokler ni na sredini vrat zagledal podobe bakrenega jezdeca, ki je imel iztegnjeno dlan, kakor da z njo nekaj kaže. Na njej je bil napis in šejk Abd as Samad ga je prebral: ›Dvanajstkrat zavrti zatič v jezdečevem popku in vrata se bodo odprla.‹ Ogledal si je jezdeca in res v njegovem popku našel skrbno izdelan, trdno nameščen zatič. Dvanajstkrat ga je zavrtel in vrata so se takoj odprla z grmenjem, podobnim gromu. Šejk Abd as Samad je stopil skoznje; bil je učen in kreposten mož, ki je poznal vse jezike in pisave. Hodil je naprej, dokler ni prišel v dolg hodnik, po katerem se je po stopnicah spustil do prostora z lepimi klopmi. Na njih so sedeli mrtvi možje, nad njihovimi glavami pa so bili dragoceni ščiti, nabrušeni meči, napeti loki in puščice, pripravljene za strel. Za vrati so bili železen drog, leseni zapahi, drobne ključavnice in skrbno izdelani mehanizmi. Šejk Abd as Samad si je rekel: ›Morda imajo ključe ti možje.‹ Ozrl se je in zagledal starca, ki je bil očitno najstarejši med njimi in je sedel na visoki klopi sredi mrtvih. Šejk Abd as Samad je rekel: ›Kaj pa, če ima ključe tega mesta prav ta starec? Morda je mestni vratar, drugi pa so njegovi podrejeni.‹ Stopil je k njemu, mu privzdignil obleko in zagledal ključe, obešene ob njegovem pasu. Ko jih je šejk Abd as Samad ugledal, ga je prevzela tolikšna radost, da je skoraj izgubil razum.

Šejk Abd as Samad je vzel ključe, stopil k vratom, odklenil ključavnice ter potegnil za vrata, zapahe in mehanizme. Vse se je sprostilo in vrata so se zaradi svoje velikosti, silnosti in mogočnih naprav odprla z glasom, podobnim gromu. Tedaj je šejk vzkliknil: »Bog je največji!« in možje so vzkliknili z njim, se razveselili in vzradostili. Emir Musa je bil srečen, ker je šejk Abd as Samad ostal živ in odprl mestna vrata, možje pa so se mu zahvalili za vse, kar je storil. Vsa vojska je pohitela proti vhodu, toda emir Musa jim je zaklical: »Možje, ne vemo, kaj nas lahko doleti, ko vstopimo. Zato naj polovica vstopi, polovica pa ostane zunaj.« Emir Musa je nato stopil skozi vrata s polovico mož, ki so nosili orožje. Zagledali so mrtve tovariše in jih pokopali. Videli so vratarje, služabnike, dvorjane in namestnike, ki so ležali na svilenih ležiščih, vsi mrtvi. Vstopili so na mestni trg in zagledali velikansko tržnico z visokimi, enakomerno nanizanimi stavbami. Prodajalne so bile odprte, tehtnice obešene, bakreno posodje razpostavljeno, trgovska skladišča pa polna vsakršnega blaga. Trgovce so našli mrtve v njihovih prodajalnah; koža se jim je posušila in kosti strohnele, tako da so postali svarilo vsakomur, ki zna iz njega črpati nauk. Zagledali so štiri ločene tržnice, katerih prodajalne so bile polne bogastva, a so jih pustili in odšli na trg svilenih tkanin. Tam so našli svilo in brokat najrazličnejših barv, pretkana z rdečim zlatom in belim srebrom. Njihovi lastniki so mrtvi ležali na usnjenih preprogah in bili videti, kakor da bodo vsak hip spregovorili. Pustili so jih in odšli na trg draguljev, biserov in rubinov, nato pa še tega zapustili in prišli na trg menjalcev denarja. Tudi te so našli mrtve; pod njimi so bile razne svilene tkanine, njihove prodajalne pa so bile polne zlata in srebra. Pustili so jih in odšli na trg dišav. Tam so bile prodajalne polne najrazličnejših dišav in vonjev mošusa, ambre, alojinega lesa, dišečih mešanic, kafre in drugega. Vsi trgovci so bili mrtvi, pri njih pa ni bilo ničesar užitnega. Ko so zapustili trg dišav, so v bližini našli okrašeno, mojstrsko zgrajeno palačo. Vstopili so vanjo in zagledali razvite prapore, gole meče, napete loke, ščite, obešene na zlatih in srebrnih verigah, ter čelade, prevlečene z rdečim zlatom. Na hodnikih palače so bile slonokoščene klopi, obložene z bleščečim zlatom in svilo. Na njih so sedeli možje, ki jim je koža usahnila na kosteh. Nevednež bi jih imel za speče, toda umrli so zaradi pomanjkanja hrane in okusili smrt. Emir Musa je obstal, slavil vzvišenega Boga in poveličeval njegovo svetost ter občudoval lepoto palače, trdnost njene gradnje in čudovito izdelavo, dovršeno obliko in mojstrsko zasnovo. Večina okrasja je bila iz zelenega lazurita, naokrog pa so bili zapisani ti verzi:

Poglej, kaj vidiš, o človek, in bodi previden, preden odpotuješ. Pripravi si popotnico dobrih del, da boš za vselej dosegel srečo, kajti vsak prebivalec hiše bo nekoč odšel. Poglej ljudi, ki so krasili svoje domove, zdaj pa ležijo v zemlji, zavezani temu, kar so storili. Zidali so, a jim zidovi niso koristili, kopičili so bogastvo, a jih ni rešilo, ko se je iztekel njihov čas. Koliko so upali na tisto, kar jim ni bilo usojeno! Odšli so v grobove in upanje jim ni pomagalo. Z višav svoje častne veljave so bili spuščeni v ponižujočo tesnobo grobov; kako strašen kraj so dobili! Ko so jih pokopali, jih je nekdo glasno poklical: »Kje so ležišča, krone in razkošna oblačila? Kje so obrazi, skriti pred pogledi, pred katerimi so visele zavese in zastori?« Grob je namesto njih jasno odgovoril in potešil vpraševalca: »Z njihovih lic je izginila rožnata barva. Dolgo so jedli in pili, zdaj pa so po vseh slastnih jedeh sami postali hrana.« Emir Musa je tako jokal, da je omedlel. Ukazal je prepisati pesem in stopil v palačo. Šeherezado pa je dohitelo jutro in utihnila je s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila petsto petinsedemdeseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je emir Musa vstopil v palačo in zagledal veliko sobano ter štiri visoke, velike in prostorne dvorane, ki so stale druga nasproti drugi in bile okrašene z zlatom in srebrom v različnih barvah. Sredi njih je bil velik marmornat vodnjak, nad njim pa brokatni šotor. Ob dvoranah so bili stranski prostori z okrašenimi vodnjaki in marmornatimi stenami, pod dvoranami pa so tekli vodni kanali. Ti štirje tokovi so se zlivali v velik bazen, obložen z raznobarvnim marmorjem. Emir Musa je rekel šejku Abd as Samadu: »Popelji nas v te dvorane.« Vstopili so v prvo in jo našli polno zlata, belega srebra, biserov, draguljev, rubinov in dragocenih kovin. V njej so našli tudi skrinje, polne rdečega, rumenega in belega brokata. Nato so šli v drugo dvorano in odprli shrambo, polno orožja in bojne opreme: pozlačenih čelad, Davidovih verižnih oklepov, indijskih mečev, kopij iz Hata, horezemskih bojnih kijov in drugih vrst orožja za vojno in spopade. Potem so odšli v tretjo dvorano in v njej našli zaklenjene shrambe, nad njimi pa zavese, okrašene z najrazličnejšimi vezeninami. Odprli so eno izmed shramb in jo našli polno orožja, okrašenega z zlatom, srebrom in dragulji. Nato so odšli še v četrto dvorano, kjer so prav tako našli shrambe. Eno so odprli in v njej zagledali jedilno in pivsko posodje iz zlata in srebra, kristalne skledice, čaše, posejane z bleščečimi biseri, skodelice iz ahata in še marsikaj. Začeli so jemati tisto, kar se jim je zdelo uporabno, in vsak vojak je odnesel toliko, kolikor je zmogel.

Ko so se namenili zapustiti dvorane, so sredi palače zagledali tikova vrata, intarzirana s slonovino in ebenovino ter obložena z bleščečim zlatom. Čeznje je visela svilena zavesa, okrašena z najrazličnejšimi vezeninami. Na vratih so bile ključavnice iz belega srebra, ki jih je bilo mogoče odpreti s spretnostjo, brez ključa. Šejk Abd as Samad je stopil k njim ter jih odprl s svojim znanjem, pogumom in spretnostjo. Možje so vstopili v marmornat hodnik, ob katerega straneh so bili zastori s podobami raznih zveri in ptic. Vse so bile izdelane iz rdečega zlata in belega srebra, njihove oči pa iz biserov in rubinov, tako da je vsak, ki jih je videl, ostrmel. Nato so prišli do umetelno izdelane dvorane. Ko sta jo emir Musa in šejk Abd as Samad zagledala, sta osupnila nad njeno izdelavo. Šli so naprej in našli dvorano iz gladko zloščenega marmorja, okrašenega z dragulji. Kdor jo je pogledal, je imel občutek, da mu čez pot teče voda in da bi mu spodrsnilo, če bi stopil nanjo. Emir Musa je ukazal šejku Abd as Samadu, naj po tleh kaj razgrne, da bodo lahko hodili po njih. Ta je to storil in tako našel način, da so prišli čez. Tam so zagledali veliko kupolasto dvorano, zgrajeno iz kamnov, prevlečenih z rdečim zlatom; med vsem, kar so dotlej videli, ni bilo nič lepšega. Sredi nje je stala druga velika kupolasta stavba iz marmorja, obdana z okrašenimi okni, v katerih so bile vdelane smaragdne palice, kakršnih si ne bi mogel privoščiti noben kralj. V njej je bil brokatni šotor na stebrih iz rdečega zlata. V njem so bile ptice z nogami iz zelenih smaragdov, pod vsako ptico pa je nad vodnjakom visela mreža iz bleščečih biserov. Nad vodnjakom je bilo postavljeno ležišče, okrašeno z biseri, dragulji in rubini. Na njem je ležalo dekle, podobno žarečemu soncu; nihče še ni videl lepše. Nosilo je oblačilo iz bleščečih biserov, na glavi krono iz rdečega zlata in draguljni trak, okoli vratu pa ogrlico iz dragih kamnov, sredi katere so žareli dragulji. Na njenem čelu sta bila dva dragulja, ki sta svetila kakor sonce, in zdelo se je, da jih gleda in opazuje zdaj na desni, zdaj na levi. Šeherezado pa je dohitelo jutro in utihnila je s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila petsto šestinsedemdeseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je emir Musa, ko je zagledal to dekle, neizmerno občudoval njeno lepoto in osupnil nad njeno milino, rdečimi lici in črnimi lasmi. Kdor jo je pogledal, bi pomislil, da je živa in ne mrtva. Rekli so ji: »Mir s teboj, o dekle.« Talib ibn Sahl pa mu je rekel: »Naj ti Bog nakloni vse dobro! Vedi, da je to dekle mrtvo in v njem ni duše. Kako naj torej vrne pozdrav?« Nato mu je Talib ibn Sahl še rekel: »O emir, njeno telo so spretno uredili. Po smrti so ji odstranili oči, podnje dali živo srebro in jih nato vrnili na svoje mesto. Zato se lesketajo, kakor da jih trepalnice premikajo, in gledalcu se zdi, da mežika, čeprav je mrtva.« Emir Musa je rekel: »Slava Bogu, ki s smrtjo podvrže vse ljudi!«

Do ležišča, na katerem je bilo dekle, so vodile stopnice. Na njih sta stala dva sužnja, eden bel in drugi črn. Eden je v roki držal jekleno orodje, drugi pa meč, okrašen z dragulji, ki je jemal vid. Pred sužnjema je bila zlata plošča z berljivim napisom: ›V imenu Boga, Usmiljenega, Milostnega. Hvala Bogu, stvarniku človeka, Gospodu vseh gospodov in povzročitelju vseh vzrokov. V imenu Boga, ki ostaja na veke, v imenu Boga, ki določa usodo in razsoja o vsem. O Adamov sin, kako te dolga upanja delajo nespametnega in kako pozabljaš na prihod svoje poslednje ure! Mar ne veš, da te je smrt že poklicala in prihitela vzet tvojo dušo? Bodi pripravljen na odhod in si na tem svetu pripravi popotnico, saj ga boš kmalu zapustil. Kje je Adam, oče človeštva? Kje je Noe in njegov zarod? Kje so perzijski kralji in cesarji? Kje so kralji Indije in Iraka? Kje so kralji vseh obzorij? Kje so velikani? Kje so tirani? Njihovi domovi so prazni, zapustili so svojce in domovine. Kje so kralji Perzijcev in Arabcev? Vsi so umrli in postali ljudstva preteklosti. Kje so plemeniti gospodje visokih časti? Vsi so mrtvi. Kje sta Karun in Haman? Kje je Šadad ibn Ad? Kje sta Kanaan in gospodar kolov? Pri Bogu, pokončal jih je tisti, ki krajša življenja, in izpraznil njihove domove. Ali so si pripravili popotnico za dan vrnitve in se pripravili na odgovor Gospodu vseh ljudi? O ti, če me ne poznaš, ti bom razodel svoje ime in rod. Jaz sem Tarmuz, sin hčere mogočnih kraljev, ki so pravično vladali deželam. Vladal sem nad tem, nad čimer ni vladal noben kralj. Pravično sem razsojal, pošteno ravnal s podložniki, dajal in daroval. Dolgo sem živel v veselju in blagostanju ter osvobajal sužnje in sužnje. Nazadnje pa je na moja vrata potrkala smrt in zgrnile so se nadme nesreče. Sedem let zapored namreč z neba ni padla voda in iz zemlje ni pognala trava. Pojedli smo vse zaloge hrane, nato pa se lotili živine in drugih živali. Tudi te smo pojedli in nič ni ostalo. Tedaj sem dal prinesti bogastvo, ga odmeril z mernikom in poslal z zanesljivimi možmi. Z njim so prepotovali vse dežele in pri iskanju hrane niso izpustili nobenega mesta, vendar je niso našli. Po dolgi odsotnosti so se vrnili k nam z bogastvom vred. Tedaj smo razstavili svoje premoženje in zaklade, zaprli vrata trdnjav v svojem mestu, se podredili sodbi svojega Gospoda in svojo usodo prepustili svojemu Vladarju. Vsi smo umrli, kakor nas vidiš, in zapustili vse, kar smo zgradili in nakopičili. To je naša zgodba; ko človeka ni več pred očmi, ostane le sled.‹ Pogledali so na dno plošče in tam zagledali zapisane te verze:

O Adamov otrok, naj se upanje ne poigrava s teboj; ločil se boš od vsega, kar so nakopičile tvoje roke. Vidim, kako hrepeniš po svetu in njegovem sijaju, a pred teboj so se trudili že davni rodovi. Pridobivali so bogastvo na dovoljene in prepovedane načine, vendar ni odvrnilo usode, ko se jim je iztekel čas. Vodili so trume vojakov in kopičili zaklade, nato pa zapustili bogastvo in stavbe ter odšli. V tesnih grobovih so legli v zemljo in tam ostali, zavezani temu, kar so storili. Kakor da bi karavana sredi noči odložila prtljago v hiši, kjer ni prenočišča, njen gospodar pa bi jim rekel: »Možje, tu ne morete ostati!« In komaj so prispeli, so morali spet na pot. Vsi so prestrašeni in tesnobni; ne bivanje ne odhod jim ne prineseta miru. Pripravi si popotnico dobrih del, da se boš jutri veselil, kajti dejanja veljajo le v bogaboječnosti. Emir Musa je zajokal, ko je slišal te besede: ›Pri Bogu, bogaboječnost je temelj vseh stvari, resnična opora in trden steber. Smrt je jasna resnica in gotova obljuba; vanjo, o človek, vodi tvoja vrnitev in tvoj prihod. Uči se od tistih, ki so pred teboj odšli v prah, in pohiti na pot vrnitve. Mar ne vidiš, da te sivi lasje vabijo v grob in da njihova belina že oznanja tvojo smrt? Bodi buden in pripravljen na odhod in obračun. O Adamov sin, kako trdo je tvoje srce! Kaj te je zavedlo glede tvojega Gospoda? Kje so minula ljudstva? V njih je nauk za tistega, ki se zna učiti. Kje so kitajski kralji, gospodarji moči in oblasti? Kje je Ad? Kje je Šadad in vse, kar je zgradil in postavil? Kje je Nimrod, ki je bil nasilen in ošaben? Kje je faraon, ki je zanikal in ni veroval? Vse je drugega za drugim premagala smrt. Ni prizanesla ne majhnemu ne velikemu, ne ženski ne moškemu. Pokončal jih je tisti, ki krajša življenja in ovija noč okoli dneva. Vedi, ti, ki si prišel v ta kraj in nas zagledal: nič na tem svetu in nobeno njegovo minljivo bogastvo te ne sme zavesti. Svet je izdajalski in zvijačen, bivališče propada in slepila. Blagor služabniku, ki se spominja svojega greha, se boji svojega Gospoda, lepo ravna z drugimi in si pripravi popotnico za dan vrnitve. Kdor prispe v naše mesto in mu Bog olajša vstop vanj, naj vzame toliko bogastva, kolikor ga zmore odnesti, vendar naj se ničesar na mojem telesu ne dotakne. To pokriva mojo goloto in je moja popotnica s tega sveta. Naj se boji Boga in naj ničesar ne vzame z mene, sicer bo pogubil samega sebe. To mu dajem kot nasvet in mu nalagam kot zaupano dolžnost. Mir z vami; prosim Boga, naj vas obvaruje nadlog in bolezni.‹ Šeherezado pa je dohitelo jutro in utihnila je s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila petsto sedeminsedemdeseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je emir Musa, ko je slišal te besede, tako bridko jokal, da je omedlel. Ko je prišel k sebi, je zapisal vse, kar je videl, in si vzel k srcu nauk tega prizora. Nato je rekel svojim spremljevalcem: »Prinesite vreče in jih napolnite s tem bogastvom, posodjem, dragocenostmi in dragulji.« Talib ibn Sahl pa je emirju Musi rekel: »O emir, mar bomo to dekle pustili z vsem, kar ima na sebi? Tem rečem ni para in v našem času ni najti ničesar podobnega. Vredne so več od vsega bogastva, ki si ga vzel, in bile bi najlepše darilo, s katerim bi si pridobil naklonjenost poveljnika vernikov.« Emir Musa je odgovoril: »O ti, mar nisi slišal, kaj je dekle naročilo na tej plošči? Še zlasti zato, ker nam je to zaupalo v varstvo, mi pa nismo izdajalci.« Vezir Talib je rekel: »Mar bomo zaradi teh besed pustili vse to bogastvo in dragulje, ko pa je mrtva? Kaj naj počne z njimi? To je vendar okras sveta in lepota živih. Bombažno oblačilo bi jo lahko pokrilo, mi pa imamo do tega več pravice kakor ona.« Nato je stopil k stopnišču in se povzpel po stopnicah, dokler ni prišel med oba stebra in se znašel med obema postavama. Tedaj ga je ena udarila po hrbtu, druga pa z mečem, ki ga je držala v roki, mu odsekala glavo in padel je mrtev. Emir Musa je rekel: »Naj Bog ne nakloni milosti tvojemu poslednjemu ležišču! V tem bogastvu je bilo več kot dovolj; pohlep pa brez dvoma poniža tistega, ki se mu vda.« Nato je ukazal vojakom vstopiti. Prišli so in natovorili kamele z bogastvom in dragocenimi kovinami. Potem jim je emir Musa naročil, naj vrata zaprejo, kakor so bila prej.

Nato so potovali ob obali, dokler niso zagledali visoke gore nad morjem, v kateri je bilo veliko votlin. V njih so živeli temnopolti ljudje, oblečeni v kože, na glavah pa so nosili kapuce iz kož. Njihovega govora niso razumeli. Ko so zagledali vojsko, so se prestrašili in pobegnili v votline, njihove žene in otroci pa so bili ob vhodih vanje. Emir Musa je vprašal: »O šejk Abd as Samad, kdo so ti ljudje?« Odgovoril je: »To so ljudje, ki jih išče poveljnik vernikov.« Ustavili so se, postavili šotore in raztovorili bogastvo. Komaj so se utaborili, se je z gore spustil kralj temnopoltih ljudi in se približal vojski. Znal je arabsko, in ko je prišel do emirja Muse, ga je pozdravil. Ta mu je vrnil pozdrav in ga častno sprejel. Kralj temnopoltih ljudi je vprašal emirja Muso: »Ste ljudje ali džini?« Emir Musa je odgovoril: »Mi smo ljudje, vi pa ste gotovo džini, saj živite sami na tej gori, ločeni od drugih bitij, in ste tako mogočne postave.« Kralj temnopoltih ljudi je rekel: »Ne, mi smo ljudje, potomci Hama, Noetovega sina, mir z njim. To morje pa je znano kot Karkar.« Emir Musa ga je vprašal: »Od kod imate to znanje, ko pa vas v takšni deželi ni obiskal prerok, ki bi prejel razodetje?« Odgovoril je: »Vedi, o emir, da se nam iz tega morja prikazuje mož, čigar svetloba razsvetli vsa obzorja. Z glasom, ki ga slišijo daleč in blizu, kliče: ›O Hamovi potomci, imejte sram pred tistim, ki vidi, a ga ni mogoče videti, in recite: Ni boga razen Boga in Mohamed je Božji poslanec. Jaz pa sem Abu al Abas al Hidr.‹ Pred tem smo častili drug drugega, on pa nas je poklical k čaščenju Gospoda vseh ljudi.« Nato je emirju Musi rekel: »Naučil nas je tudi besed, ki jih izgovarjamo.« Emir Musa je vprašal: »Katere so te besede?« Odgovoril je: »Ni boga razen Boga, edinega, ki nima družabnika. Njegova sta oblast in hvala. On daje življenje in smrt in ima moč nad vsem. Le s temi besedami se približujemo Bogu, mogočnemu in veličastnemu, drugih pa ne poznamo. Vsako noč pred petkom vidimo svetlobo nad zemljo in slišimo glas, ki govori: ›Slavljen in svet je Gospod angelov in Duha. Kar Bog hoče, se zgodi, in česar noče, se ne zgodi. Vsaka dobrota je Božji dar in ni moči ne sile razen pri Bogu, vzvišenem in velikem.‹« Emir Musa mu je rekel: »Mi smo spremljevalci vladarja islama Abd al Malika ibn Marvana. Prišli smo zaradi bakrenih vrčev v vašem morju, v katerih so zaprti demoni še iz časov Salomona, Davidovega sina, mir z obema. Ukazal nam je, naj mu prinesemo nekaj vrčev, da jih bo videl in si jih ogledal.« Kralj temnopoltih ljudi mu je odgovoril: »Z veseljem in v čast mi bo.«

Nato ga je pogostil z ribjim mesom in ukazal potapljačem, naj iz morja prinesejo nekaj Salomonovih vrčev. Prinesli so jim dvanajst vrčev, emir Musa, šejk Abd as Samad in vojaki pa so se razveselili, ker so izpolnili željo poveljnika vernikov. Emir Musa je kralju temnopoltih ljudi podaril veliko darov in ga bogato obdaril. Tudi kralj temnopoltih ljudi je emirju Musi podaril čudežna morska bitja človeške podobe in rekel: »V teh treh dneh smo vas gostili z mesom teh rib.« Emir Musa je rekel: »Nekaj jih moramo vzeti s seboj, da jih poveljnik vernikov vidi; to ga bo razveselilo še bolj kakor Salomonovi vrči.« Nato so se poslovili od njega in potovali, dokler niso prišli v deželo Šam. Stopili so pred poveljnika vernikov Abd al Malika ibn Marvana in emir Musa mu je povedal vse, kar je videl, ter mu prenesel pesmi, zgodbe in opomine, na katere je naletel. Povedal mu je tudi, kaj se je zgodilo s Talibom ibn Sahlom. Poveljnik vernikov mu je rekel: »Ko bi le bil z vami, da bi na lastne oči videl, kar ste videli!« Nato je vzel vrče in jih začel odpirati drugega za drugim. Iz njih so prihajali demoni in govorili: »Kesamo se, o Božji prerok! Nikoli več ne bomo storili česa takega!« Abd al Malik ibn Marvan se je temu čudil. Za morske deklice, s kakršnimi jih je pogostil kralj temnopoltih ljudi, pa so izdelali lesene bazene, jih napolnili z vodo in jih dali vanje, vendar so zaradi hude vročine poginile. Nato je poveljnik vernikov dal prinesti bogastvo in ga razdelil med muslimane. Šeherezado pa je dohitelo jutro in utihnila je s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila petsto oseminsedemdeseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da se je poveljnik vernikov Abd al Malik ibn Marvan, ko je videl vrče in tisto, kar je bilo v njih, neizmerno začudil. Ukazal je prinesti bogastvo, ga razdelil med muslimane in rekel: »Bog ni nikomur dal toliko, kolikor je dal Salomonu, Davidovemu sinu.« Nato je emir Musa prosil poveljnika vernikov, naj namesto njega postavi njegovega sina za namestnika v njegovi deželi, sam pa bo odšel v sveti Jeruzalem in tam častil Boga. Poveljnik vernikov je postavil njegovega sina za namestnika, on pa je odšel v sveti Jeruzalem in tam umrl. To je konec zgodbe o Bakrenem mestu, kakor je v celoti prišla do nas. Bog pa najbolje ve.«