Prevod

Rekla je: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je nosač, ko je odložil svoj tovor na kamnito klop, da bi si odpočil in se nadihal zraka, začutil, kako je skozi vrata zavel prijeten vetrič in mu prinesel omamen vonj. To mu je tako ugajalo, da je sedel na rob klopi. Od znotraj je zaslišal zven strun in lutnje, očarljive glasove in najrazličnejše ubrano petje. Slišal je tudi ptice, ki so se oglašale in z različnimi glasovi, vsaka v svojem jeziku, slavile vzvišenega Boga: grlice, slavce, kose, bulbule, golobice in škurhe. V sebi se je čudil in prevzelo ga je silno veselje. Stopil je k vratom in zagledal v hiši velik vrt, v njem pa mladeniče in sužnje, služabnike in spremstvo ter razkošje, kakršno premorejo le kralji in sultani. Nato ga je dosegel vonj slastnih jedi vseh mogočih vrst in izvrstnih pijač. Dvignil je pogled k nebu in rekel: ‘Slava tebi, Gospod, Stvarnik in Darovalec! Komur hočeš, daješ brez mere. O Bog, prosim te odpuščanja za vse grehe in pred teboj se kesam svojih napak. Gospod, nihče ne more oporekati tvoji sodbi in moči, saj za svoja dejanja nikomur ne odgovarjaš in vse je v tvoji oblasti. Slava tebi! Kogar hočeš, obogatiš, in kogar hočeš, osiromašiš; kogar hočeš, povzdigneš, in kogar hočeš, ponižaš. Ni boga razen tebe! Kako velika in mogočna je tvoja oblast in kako modro vse urejaš! Svoje darove deliš tistim služabnikom, ki jih izbereš. Lastnik tega kraja živi v največjem blagostanju, uživa v prijetnih dišavah, slastnih jedeh in pijačah, ki so v vsem izvrstne. Svojim stvaritvam si razsodil po svoji volji in jim odmeril usodo: eni se mučijo, drugi počivajo, eni so srečni, drugi pa, kakor jaz, živijo v skrajni bedi in ponižanju.’ Nato je zapel:

‘Vsaka senca kaže lik stvari, ki jo meče; senca nesrečnika je taka kakor moja. Vse hujši trud me tare, čudna je usoda moja, breme pa mi raste. Drugim sreča sije brez gorja, čas jim nikdar ni naložil bremena, kakršno je moje. Vse življenje uživajo v obilju, časti, pijači in jedači. Vsi ljudje smo iz kaplje semena: jaz sem kakor on in on je kakor jaz. Pa vendar, kakšen prepad je med nama, kakor med vinom in kisom! A nič lažnega ne govorim zoper tebe, saj si moder in sodiš pravično.’ Ko je nosač Sindbad končal svojo pesem, je hotel dvigniti tovor in oditi. Tedaj je skozi vrata prišel mlad služabnik lepega obraza in prikupne postave, oblečen v dragocena oblačila. Prijel ga je za roko in mu rekel: ‘Vstopi in spregovori z mojim gospodarjem, saj te vabi k sebi.’ Nosač se je hotel upreti in ni želel z mladeničem v hišo, a se povabilu ni mogel izogniti. Tovor je pustil pri vratarju v veži in šel z mladeničem v notranjost. Znašel se je v lepi hiši, ki je izžarevala prijaznost in dostojanstvo. Zagledal je veliko dvorano, v njej pa plemenite gospode in ugledne veljake. Polna je bila vsakovrstnega cvetja in dišečih rastlin, prigrizkov in sadja ter mnogih imenitnih jedi. Tam je bilo tudi vino iz izbranega grozdja, glasbila za zabavo in petje ter lepe sužnje, vsaka na svojem določenem mestu. Na častnem sedežu je sedel ugleden in spoštovan mož, čigar zalizce je že prepredala sivina. Bil je prijetnega obraza in lepega videza, obdajali pa so ga veličina in dostojanstvo, čast in ponos. Nosač Sindbad je osupnil in si rekel: ‘Pri Bogu, ta kraj je košček raja ali pa palača kralja oziroma sultana!’ Nato jih je vljudno pozdravil, jim zaželel blagoslova, pred njimi poljubil tla in obstal s sklonjeno glavo.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je prenehala pripovedovati.

Ko je nastopila petsto osemintrideseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je nosač Sindbad, potem ko je pred njimi poljubil tla, ponižno obstal s sklonjeno glavo. Gospodar hiše mu je dovolil sesti, ga posadil blizu sebe, se z njim prijazno pogovarjal in mu izrekel dobrodošlico. Nato mu je ponudil nekaj izvrstnih, slastnih in dragocenih jedi. Nosač Sindbad je segel po njih, izrekel Božje ime in jedel, dokler se ni do sitega najedel. Potem je rekel: ‘Hvala Bogu v vseh okoliščinah!’ Umil si je roke in se jim zahvalil. Gospodar hiše ga je vprašal: ‘Dobrodošel in blagoslovljen naj bo tvoj dan! Kako ti je ime in s čim se preživljaš?’ Odgovoril mu je: ‘Gospod moj, ime mi je Sindbad Nosač. Za plačilo nosim ljudem njihove reči na glavi.’ Gospodar se je nasmehnil in mu rekel: ‘Vedi, nosač, da imava enako ime. Jaz sem Sindbad Pomorščak. Rad pa bi, da mi ponoviš verze, ki si jih pel pred vrati.’ Nosač se je zasramoval in odvrnil: ‘Pri Bogu te prosim, ne zameri mi! Utrujenost, napor in prazna mošnja človeka naučijo nevljudnosti in nespametnosti.’ Gospodar mu je rekel: ‘Nikar se ne sramuj, saj si postal moj brat. Zapoj tiste verze, kajti ko sem te slišal peti pred vrati, so mi bili všeč.’ Nosač mu je tedaj zapel pesem, ki mu je zelo ugajala, in z veseljem jo je poslušal. Nato mu je rekel: ‘Nosač, vedi, da je moja zgodba nenavadna. Povedal ti bom vse, kar se mi je pripetilo, preden sem dosegel to blagostanje in sedel na mestu, kjer me vidiš zdaj. Do te sreče in tega položaja sem prišel šele po hudih naporih, velikih težavah in številnih strahotah. Koliko truda in muk sem nekoč prestal! Sedemkrat sem se podal na pot in vsako potovanje ima svojo nenavadno zgodbo, ob kateri razum ostrmi. Vse se je zgodilo po Božji odredbi in usodi, pred tem, kar je zapisano, pa ni ne pobega ne zavetja.

Prva zgodba govori o mojem prvem potovanju. Vedite, plemeniti gospodje, da je bil moj oče trgovec, eden najuglednejših mož in trgovcev. Imel je veliko bogastvo in bil je zelo radodaren. Umrl je, ko sem bil še majhen otrok, ter mi zapustil denar, hiše in posestva. Ko sem odrasel, sem vse prevzel v svoje roke. Dobro sem jedel in pil, se družil z mladimi ljudmi, se krasil z lepimi oblačili ter hodil naokrog s prijatelji in tovariši. Mislil sem, da bo vse to trajalo večno in mi koristilo. Nekaj časa sem živel tako, potem pa sem se spametoval in se prebudil iz svoje brezskrbnosti. Spoznal sem, da je bogastvo skopnelo, moj položaj pa se je spremenil: vse, kar sem imel, je izginilo. Šele tedaj sem se zavedel svojega stanja in obšel me je strah in obup. Spomnil sem se pripovedi, ki sem jo nekoč slišal, o našem gospodu Salomonu, Davidovem sinu, mir z njima, ki je dejal: »Troje je boljše od trojega: dan smrti je boljši od dneva rojstva, živ pes je boljši od mrtvega leva in grob je boljši od palače.« Zbral sem torej vse predmete in oblačila, ki so mi še ostali, in jih prodal. Nato sem prodal še svoje nepremičnine in vse drugo, kar sem imel, ter zbral tri tisoč dirhamov. Pomislil sem, da bi odpotoval v tuje dežele, in se spomnil besed nekega pesnika:

»Z veličino truda se pridobi veličina slave; kdor hoče se povzpeti, prebedi noči. Kdor biserov si želi, se v morje potopi in si pridobi veljavo in bogastvo. Kdor pa brez truda hrepeni po višavah, zapravlja življenje za nemogoče.« Tedaj sem se odločil, nakupil trgovskega blaga, raznih potrebščin in nekaj reči za na pot. Opogumil sem se za potovanje po morju, se vkrcal na ladjo in se s skupino trgovcev odpravil po reki navzdol do Basre. Nato smo več dni in noči pluli po morju, od otoka do otoka, od morja do morja in od obale do obale. Povsod, kjer smo se ustavili, smo prodajali, kupovali in menjavali blago. Tako smo pluli, dokler nismo prispeli do otoka, ki je bil podoben rajskemu vrtu. Kapitan je pristal ob njem, spustil sidra in položil mostiček na obalo. Vsi, ki so bili na ladji, so stopili na otok, si postavili ognjišča in zakurili. Vsak se je lotil svojega opravila: eni so kuhali, drugi prali, tretji pa si ogledovali okolico. Tudi jaz sem se pridružil tistim, ki so hodili po otoku in občudovali razgled. Potniki so se zbrali k jedi in pijači ter se zabavali in igrali. Ko smo bili tako zatopljeni v svoja opravila, se je kapitan postavil na rob ladje in na ves glas zavpil: »Potniki, rešite se! Pohitite na ladjo, nemudoma se vkrcajte! Pustite svoje stvari in bežite, da si rešite življenje! Ubežite pogubi, kajti ta otok, na katerem stojite, sploh ni otok, temveč velikanska riba, ki je obstala sredi morja. Na njej se je nabral pesek, zato je postala podobna otoku, in že zdavnaj so na njej zrasla drevesa. Ko ste zakurili, je začutila vročino in se premaknila. Zdaj se bo z vami vred potopila v morje in vsi boste utonili. Rešite se, preden vas doleti poguba!«’« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je prenehala pripovedovati.

Ko je nastopila petsto devetintrideseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je kapitan zavpil potnikom: ‘Rešite se, preden vas doleti poguba, in pustite svoje stvari!’ Ko so ga slišali, so pohiteli na ladjo ter pustili blago, osebne reči, kotle in ognjišča. Nekateri so jo dosegli, drugi pa ne. Otok se je premaknil in se z vsem, kar je bilo na njem, spustil v morske globine; nad njim se je sklenilo razburkano morje z bučečimi valovi. Sindbad je pripovedoval: ‘Tudi jaz sem bil med tistimi, ki so ostali na otoku, in skupaj z drugimi me je pogoltnilo morje. Toda vzvišeni Bog me je rešil utopitve in mi poslal veliko leseno korito, eno tistih, v katerih so prej prali. Zgrabil sem ga z rokami in se iz silne želje po življenju povzpel vanj. Z nogami sem veslal po vodi, valovi pa so me premetavali zdaj na desno, zdaj na levo. Kapitan je razpel jadra in odplul s tistimi, ki jim je uspelo priti na ladjo, ne da bi se ozrl na utapljajoče se. Gledal sem za ladjo, dokler mi ni izginila izpred oči, in bil sem prepričan, da mi je namenjena smrt. V takem stanju me je dohitela noč. Tako sem preživel dan in noč, nato pa so me veter in valovi prinesli pod strmo obalo nekega otoka, kjer so se drevesa nagibala nad morje. Zgrabil sem vejo visokega drevesa in se je oprijel, ko sem bil že tik pred koncem. Držal sem se je, dokler se nisem povzpel na otok. Noge so mi bile odrevenele, na spodnji strani pa so bile sledi ribjih ugrizov. Zaradi silne stiske in izčrpanosti jih prej sploh nisem čutil. Zgrudil sem se na otoku kakor mrtev, izgubil zavest in se pogreznil v omotico. Tako sem ostal do naslednjega dne. Ko je nad menoj vzšlo sonce, sem se prebudil in opazil, da so mi noge otekle. Zaradi svojega stanja sem bil žalosten; zdaj sem se vlekel po tleh, zdaj se plazil po kolenih. Na otoku je bilo veliko sadja in izvirov sladke vode, zato sem jedel sadje in tako preživel več dni in noči. Počasi sem si opomogel, vrnile so se mi življenjske moči in laže sem se premikal. Začel sem hoditi po otoku, razmišljati in med drevesi občudovati stvaritve vzvišenega Boga. Iz veje sem si napravil palico, da sem se opiral nanjo.

Tako sem živel, dokler nisem nekega dne med hojo po otoku v daljavi zagledal postave. Mislil sem, da je zver ali kakšna morska žival. Šel sem proti njej in jo opazoval, dokler nisem spoznal, da je veličastna kobila, privezana ob morski obali. Ko sem se ji približal, je glasno zarezgetala. Prestrašil sem se in se hotel vrniti, tedaj pa je izpod zemlje prišel mož, zaklical za menoj, mi sledil in me vprašal: »Kdo si? Od kod si prišel? Kaj te je pripeljalo sem?« Odgovoril sem mu: »Gospod moj, tujec sem. Potoval sem z ladjo, potem pa sem se z nekaterimi drugimi potniki znašel v morju. Bog mi je poslal leseno korito, povzpel sem se vanj in nosilo me je po vodi, dokler me valovi niso vrgli na ta otok.« Ko je slišal moje besede, me je prijel za roko in rekel: »Pojdi z menoj.« Šel sem za njim, on pa me je odpeljal v podzemni hodnik in nato v veliko dvorano pod zemljo. Posadil me je na častno mesto in mi prinesel hrano. Bil sem lačen, zato sem se do sitega najedel in si oddahnil. Nato me je vprašal, kako je z menoj in kaj se mi je zgodilo. Povedal sem mu vso svojo zgodbo, od začetka do konca, in zelo se ji je čudil. Ko sem končal, sem rekel: »Pri Bogu te prosim, gospod moj, ne zameri mi. Povedal sem ti resnico o sebi in o vsem, kar se mi je pripetilo. Zdaj pa bi rad, da mi poveš, kdo si ti, zakaj prebivaš v tej podzemni dvorani in zakaj je kobila privezana ob morju.« Odgovoril mi je: »Vedi, da nas je več in smo razporejeni po različnih obalah tega otoka. Smo konjarji kralja Mihradžana in skrbimo za vse njegove konje. Vsak mesec ob polni luni pripeljemo sem plemenite kobile, ki se še niso parile, jih privežemo na otoku ter se skrijemo v tej podzemni dvorani, da nas nihče ne vidi. Njihov vonj privabi žrebca iz morja. Pride na kopno, se ozre naokrog, in ker nikogar ne vidi, skoči na kobilo in jo oplodi. Ko stopi z nje, jo hoče odpeljati s seboj, vendar mu zaradi vezi ne more slediti. Tedaj rezgeta nanjo, jo udarja z glavo in nogami ter glasno kliče. Ko ga zaslišimo, vemo, da je stopil z nje, zato planemo ven in zavpijemo nanj. Prestraši se nas in se vrne v morje. Kobila nato povrže žrebička ali žrebičko, vredno celo zakladnico zlata, ki mu na svetu ni para. Zdaj je čas, ko žrebec prihaja iz morja, in če bo vzvišeni Bog dal, te bom odpeljal s seboj h kralju Mihradžanu.«’« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je prenehala pripovedovati.

Ko je nastopila petsto štirideseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je konjar Sindbadu Pomorščaku rekel: ‘Odpeljal te bom h kralju Mihradžanu in ti pokazal našo deželo. Vedi, da bi, če nas ne bi srečal, tu ne našel nikogar drugega. Umrl bi od žalosti in nihče ne bi vedel zate. Zdaj pa ti bom pomagal ohraniti življenje in se vrniti v domovino.’ Sindbad je pripovedoval: ‘Molil sem zanj in se mu zahvalil za njegovo dobroto in prijaznost. Medtem ko sva se pogovarjala, je iz morja prišel žrebec, glasno zarezgetal in skočil na kobilo. Ko jo je oplodil, je stopil z nje in jo hotel odpeljati s seboj, a ni mogel. Kobila je brcala in rezgetala nanj. Konjar je vzel meč in ščit ter stopil skozi vrata dvorane. Klical je tovarišem: »Pridite nad žrebca!« in tolkel z mečem po ščitu. Prišli so možje s sulicami in glasno kričali. Žrebec se jih je prestrašil, se obrnil in odšel, se kakor bivol pognal v morje ter izginil pod vodo. Konjar je nato za kratek čas sedel. Kmalu so se mu pridružili tovariši, vsak je vodil svojo kobilo. Ko so me zagledali pri njem, so vprašali, kaj se mi je zgodilo. Povedal sem jim vse, kar sem povedal že njemu. Prisedli so k meni, razgrnili prt, začeli jesti in me povabili k jedi, zato sem jedel z njimi.

Nato so vstali, zajahali konje in me vzeli s seboj. Posadili so me na konja in odpravili smo se na pot. Potovali smo, dokler nismo prispeli v mesto kralja Mihradžana. Konjarji so stopili predenj in mu povedali mojo zgodbo. Kralj me je poklical, zato so me pripeljali in postavili predenj. Pozdravil sem ga, on pa mi je odzdravil, mi izrekel dobrodošlico in me častno sprejel. Vprašal me je, kako je z menoj, in povedal sem mu vse, kar se mi je zgodilo in kar sem videl, od začetka do konca. Zelo se je čudil mojim doživetjem in mi rekel: »Sin moj, pri Bogu, zares čudežno si se rešil! Če ti ne bi bilo namenjeno dolgo življenje, ne bi ušel tem stiskam. Hvala Bogu, da si na varnem!« Nato mi je izkazal dobroto in čast ter me sprejel med svoje bližnje. Prijazno se je pogovarjal z menoj in mi namenil službo v pristanišču, kjer sem kot pisar popisoval vsako ladjo, ki je pristala. Bil sem mu na voljo za njegove opravke, on pa mi je na vse načine pomagal in me obdaroval. Oblekel me je v lepa in dragocena oblačila, pridobil pa sem si tudi njegov posluh, kadar sem posredoval za ljudi in urejal njihove zadeve. Dolgo sem ostal pri njem. Vsakokrat ko sem šel ob morju, sem potujoče trgovce in mornarje spraševal, v kateri smeri je Bagdad. Upal sem, da mi bo kdo znal povedati in da bom lahko šel z njim ter se vrnil v domovino. Toda nihče ni poznal mesta in nihče ni vedel za koga, ki bi potoval tja. To me je begalo in dolgotrajno bivanje v tujini mi je začelo presedati. Tako je minilo še nekaj časa, dokler nisem nekega dne stopil h kralju Mihradžanu in pri njem našel skupine Indijcev. Pozdravil sem jih, oni pa so mi odzdravili, me prijazno sprejeli in me vprašali po moji deželi.’« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je prenehala pripovedovati.

Ko je nastopila petsto enainštirideseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je Sindbad Pomorščak pripovedoval: ‘Ko sem jih vprašal po njihovi deželi, so mi povedali, da pripadajo različnim ljudstvom. Med njimi so Šakirijci, najplemenitejši od vseh, ki nikomur ne delajo krivice in nikogar ne zatirajo. Druga skupina se imenuje brahmani. Ti nikoli ne pijejo vina, živijo pa v sreči in vedrini, zabavi, veselju in lepoti ter imajo konje in živino. Povedali so mi tudi, da se Judje delijo na dvainsedemdeset skupin, čemur sem se silno čudil. V Mihradžanovem kraljestvu sem videl tudi otok, imenovan Kabul, kjer se vso noč sliši udarjanje po tamburinih in bobnih. Prebivalci otokov in popotniki so nam pripovedovali, da so tamkajšnji ljudje prizadevni in preudarni. V tistem morju sem videl ribo, dolgo dvesto komolcev, pa tudi ribe z obrazi, podobnimi sovjim. Na tem potovanju sem videl še mnogo čudes in nenavadnosti, ki bi jih moral predolgo opisovati, če bi vam hotel povedati vse.

Tako sem si ogledoval otoke in vse, kar je bilo na njih, dokler nisem nekega dne stal ob morju s palico v roki, kakor sem bil vajen. Tedaj je pripeljala velika ladja, na kateri je bilo veliko trgovcev. Ko je prispela v mestno pristanišče k pomolu, je kapitan ukazal pospraviti jadra, ladjo so privezali ob obali in položili mostiček. Mornarji so začeli nositi na kopno vse, kar je bilo na njej. Razkladanje se je zavleklo, jaz pa sem stal tam in vse popisoval. Vprašal sem kapitana: »Je na tvoji ladji ostalo še kaj?« Odgovoril mi je: »Da, gospod moj. V podpalubju imam še nekaj blaga, toda njegov lastnik je med našim potovanjem pri nekem otoku utonil v morju. Njegovo blago je ostalo pri nas v hrambi. Nameravamo ga prodati in zapisati izkupiček, da ga izročimo njegovim svojcem v Bagdadu, Mestu miru.« Vprašal sem ga: »Kako je ime lastniku tega blaga?« Odvrnil je: »Ime mu je Sindbad Pomorščak. Utonil je med našim potovanjem.« Ko sem to slišal, sem ga pozorno pogledal in ga prepoznal. Glasno sem vzkliknil: »Kapitan, jaz sem lastnik blaga, o katerem govoriš! Jaz sem Sindbad Pomorščak, ki sem z drugimi trgovci stopil z ladje na otok. Ko se je riba, na kateri smo stali, premaknila in si nam zaklical, so se nekateri vkrcali, preostale pa je pogoltnilo morje. Tudi jaz sem bil med njimi. Toda vzvišeni Bog me je obvaroval in me rešil utopitve z velikim koritom, v katerem so potniki prali. Povzpel sem se vanj in veslal z nogami, veter in valovi pa so mi pomagali, da sem prispel na ta otok. Prišel sem na kopno in z Božjo pomočjo srečal konjarje kralja Mihradžana. Vzeli so me s seboj, me pripeljali v to mesto in me predstavili kralju. Povedal sem mu svojo zgodbo, on pa mi je izkazal naklonjenost in me postavil za pisarja v mestnem pristanišču. Njegova služba mi je koristila in pridobil sem si njegovo zaupanje. Blago, ki ga imaš pri sebi, je moje in pripada meni!«’« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je prenehala pripovedovati.

Ko je nastopila petsto dvainštirideseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je kapitan, ko mu je Sindbad Pomorščak rekel: ‘Blago, ki ga imaš pri sebi, je moje in pripada meni,’ odvrnil: ‘Ni moči ne oblasti razen pri Bogu, Najvišjem in Največjem! Nihče več ni pošten in nihče ne drži besede.’ Sindbad je pripovedoval: ‘Vprašal sem ga: »Kapitan, zakaj tako govoriš? Saj si slišal mojo zgodbo.« Odgovoril je: »Ker si slišal, da imam blago človeka, ki je utonil, in si ga hočeš neupravičeno prilastiti. To ti je prepovedano! Videli smo ga, kako je utonil skupaj z veliko drugimi potniki, in nihče od njih se ni rešil. Kako lahko trdiš, da si ti lastnik blaga?« Rekel sem mu: »Kapitan, poslušaj mojo zgodbo in premisli moje besede, pa boš spoznal, da govorim resnico. Laž je znamenje hinavcev.«

Nato sem mu povedal vse, kar se je zgodilo, odkar sem z njim zapustil Bagdad, do prihoda na otok, pri katerem nas je pogoltnilo morje. Omenil sem mu tudi nekaj dogodkov, ki sva jih doživela skupaj. Tedaj so se kapitan in trgovci prepričali o resničnosti mojih besed, me prepoznali in mi čestitali, da sem ostal živ. Vsi so rekli: »Pri Bogu, nikoli si ne bi mislili, da si se rešil utopitve! Toda Bog ti je podaril novo življenje.« Izročili so mi blago in na njem smo našli zapisano moje ime. Nič ni manjkalo. Odprl sem zavoje in iz njih vzel nekaj dragocenih, zelo vrednih reči. Mornarji so mi jih pomagali odnesti h kralju, ki sem mu jih namenil za darilo. Povedal sem mu, da je prispela ladja, na kateri sem potoval, in da sem dobil nazaj vse svoje blago, darilo pa je del tega. Kralj se je temu silno čudil in spoznal, da je bilo vse, kar sem mu pripovedoval, resnično. Še bolj me je vzljubil in mi izkazoval še večjo čast. V zameno za moje darilo mi je podaril mnogo dragocenosti. Nato sem prodal ves svoj tovor in blago ter veliko zaslužil. V mestu sem nakupil drugega blaga in raznih predmetov. Ko so se trgovci z ladje hoteli odpraviti na pot, sem vse, kar sem imel, naložil nanjo. Stopil sem h kralju, se mu zahvalil za dobroto in naklonjenost ter ga prosil za dovoljenje, da se vrnem v domovino k svojim ljudem. Poslovil se je od mene in mi za na pot podaril še veliko izdelkov iz svojega mesta. Tudi jaz sem se poslovil od njega in se vkrcal na ladjo. Z dovoljenjem vzvišenega Boga smo odpluli; sreča nam je služila in usoda nam je bila naklonjena. Pluli smo noč in dan, dokler nismo srečno prispeli v Basro. Tam smo se izkrcali in ostali kratek čas. Veselil sem se, da sem živ in da sem se vrnil v domovino. Nato sem se odpravil v Bagdad, Mesto miru, s seboj pa sem imel veliko zelo dragocenega tovora, blaga in drugih reči. Prišel sem v svojo četrt in vstopil v hišo. Obiskali so me vsi svojci in prijatelji. Nakupil sem si služabnikov in spremstva, sužnjev in priležnic, tako da jih je bilo pri meni veliko. Kupil sem tudi hiše, zemljišča in posestva, še več, kakor sem jih imel prej. Spet sem se družil s prijatelji in se sestajal s tovariši ter živel še razkošneje kot nekoč. Pozabil sem na ves prestani trud, življenje v tujini, stiske in strahote potovanja. Predal sem se užitkom in veselju, slastnim jedem in izvrstnim pijačam ter tako živel naprej. To se mi je zgodilo na prvem potovanju. Jutri pa vam bom, če bo vzvišeni Bog dal, povedal drugo od zgodb o svojih sedmih potovanjih.’

Nato je Sindbad Pomorščak pogostil Sindbada Kopenskega z večerjo in ukazal, naj mu dajo sto mitkalov zlata. Rekel mu je: ‘Danes si nas razveselil s svojo družbo.’ Nosač se mu je zahvalil, vzel darilo in odšel. Med potjo je razmišljal o tem, kaj vse ljudi doleti in kaj se jim pripeti, ter se silno čudil. Tisto noč je prespal doma. Ko je napočilo jutro, je prišel v hišo Sindbada Pomorščaka in stopil k njemu. Ta ga je prijazno sprejel, mu izkazal čast in ga posadil poleg sebe. Ko so prispeli še drugi prijatelji, jim je ponudil hrano in pijačo. Prijetno jim je mineval čas in prevzelo jih je veselje. Sindbad Pomorščak je začel pripovedovati: ‘Vedite, bratje moji, da sem živel v največjem udobju in najčistejšem veselju, kakor sem vam povedal včeraj.’« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je prenehala pripovedovati.

Ko je nastopila petsto triinštirideseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je Sindbad Pomorščak, ko so se pri njem zbrali prijatelji, rekel: ‘Živel sem v največjem udobju, dokler mi ni nekega dne prišlo na misel, da bi spet odpotoval v tuje dežele. Zahrepenel sem po trgovanju, ogledovanju dežel in otokov ter pridobivanju zaslužka. Odločil sem se za potovanje, vzel precej svojega denarja in z njim nakupil blaga in potrebščin, primernih za na pot. Vse sem zložil v zavoje in prišel na obalo, kjer sem našel lepo novo ladjo z jadri iz dobrega platna, številno posadko in bogato opremo. Skupaj z drugimi trgovci sem naložil nanjo svoj tovor in še istega dne smo odpluli. Potovanje je bilo prijetno. Pluli smo od morja do morja in od otoka do otoka. Povsod, kjer smo pristali, smo se srečevali s trgovci, državnimi veljaki, prodajalci in kupci ter prodajali, kupovali in menjavali blago. Tako smo potovali, dokler nas ni usoda privedla do lepega otoka, polnega dreves, zrelega sadja, dišečega cvetja, pojočih ptic in bistrih rek. Toda na njem ni bilo ne hiše ne žive duše, ki bi zakurila ogenj. Kapitan je pristal ob otoku. Trgovci in potniki so šli na kopno, si ogledovali drevesa in ptice, slavili edinega, vsemogočnega Boga ter se čudili moči Najmogočnejšega Kralja. Tudi jaz sem stopil na otok in sedel ob izviru bistre vode med drevesi. S seboj sem imel nekaj hrane, zato sem tam jedel, kar mi je namenil vzvišeni Bog. Vetrič je bil prijeten in trenutek miren, zato me je obšla zaspanost. Legel sem, da bi si odpočil, ter globoko zaspal ob prijetnem vetru in omamnih vonjavah.

Ko sem se prebudil, nisem našel nikogar, ne človeka ne džina. Ladja je s potniki že odplula in nihče od trgovcev ali mornarjev se ni spomnil name. Pustili so me na otoku. Oziral sem se na desno in na levo, toda razen mene ni bilo nikogar. Prevzela me je nepopisna stiska; od silne žalosti, gorja in izčrpanosti mi je skoraj počil žolč. Pri sebi nisem imel ničesar, ne hrane ne pijače. Ostal sem sam, v duši sem bil strt in izgubil sem upanje na življenje. Rekel sem si: »Vrč se ne vrne vsakokrat cel od vodnjaka. Če sem se prvič rešil in našel ljudi, ki so me z otoka odpeljali v naseljene kraje, bom tokrat težko, zelo težko našel koga, ki bi me pripeljal med ljudi!«

Začel sem jokati in objokovati svojo usodo, dokler me ni obup povsem premagal. Očital sem si, kar sem storil, in to, da sem se znova podal na pot ter se izpostavil naporom, čeprav sem doma v svoji deželi živel mirno in udobno, užival ob dobri hrani, dobri pijači in lepih oblačilih ter nisem potreboval ne denarja ne blaga. Obžaloval sem, da sem zapustil Bagdad in se odpravil na morje po vseh težavah, ki sem jih prestal na prvem potovanju, ko sem bil že na robu smrti. Rekel sem: »Resnično pripadamo Bogu in k njemu se vrnemo.« Bil sem že skoraj ob pamet. Potem sem zbral moči, vstal in začel hoditi po otoku sem ter tja, saj nisem mogel mirno sedeti na enem mestu. Splezal sem na visoko drevo in se z vrha oziral na desno in na levo. Videl nisem nič drugega kot nebo in vodo, drevesa in ptice, otoke in pesek. Ko pa sem se pozorneje zazrl, sem na otoku opazil velikansko belo gmoto. Spustil sem se z drevesa in se napotil proti njej. Hodil sem, dokler je nisem dosegel, in pred seboj zagledal veliko belo kupolo, zelo visoko in široko. Približal sem se ji ter jo obšel, a nisem našel vrat. Tudi splezati nanjo nisem mogel, saj je bila preveč gladka. Označil sem mesto, kjer sem stal, in obhodil kupolo, da bi izmeril njen obseg: meril je dobrih petdeset korakov. Razmišljal sem, kako bi prišel vanjo. Dan se je že nagibal h koncu in bližal se je sončni zahod, ko je sonce nenadoma izginilo in ozračje se je stemnilo. Mislil sem, da ga je zakril oblak, toda ker je bilo poletje, sem se začudil. Dvignil sem glavo, se zazrl navzgor in zagledal velikansko ptico z mogočnim telesom in širokimi krili, ki je letela po zraku. Prav ona je zakrila sonce in otoku odvzela njegovo svetlobo. Še bolj sem se začudil in se spomnil neke pripovedi …’« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je prenehala pripovedovati.

Ko je nastopila petsto štiriinštirideseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da se je Sindbad Pomorščak, ko se je vse bolj čudil ptici, ki jo je zagledal na otoku, spomnil pripovedi, ki so mu jo nekoč povedali popotniki in potujoči ljudje: na nekaterih otokih živi velikanska ptica, imenovana ruh, ki svoje mladiče hrani s sloni. Sindbad je pripovedoval: ‘Tedaj sem spoznal, da je kupola, ki sem jo videl, pravzaprav ruhovo jajce, in čudil sem se stvaritvam vzvišenega Boga. Medtem ko sem tako stal, se je ptica spustila na kupolo, jo objela s krili, iztegnila noge za seboj po tleh in zaspala na njej. Slava Njemu, ki nikoli ne spi! Tedaj sem snel turban z glave, ga prepognil in zvil, da je postal podoben vrvi. Ovijal sem si ga okoli pasu in se z njim trdno privezal k nogam tiste ptice. Rekel sem si: »Morda me bo ponesla v deželo mest in naselij, in to bo bolje, kakor da ostanem na tem otoku.« Vso noč sem bedel, ker sem se bal, da bi zaspal in bi ptica nepričakovano odletela z menoj. Ko se je zasvitalo in je napočilo jutro, je vstala z jajca, zakričala in se z menoj pognala v zrak. Dvigala se je vse više, dokler nisem pomislil, da je dosegla nebesni svod. Nato se je začela spuščati proti zemlji in pristala na visokem kraju. Brž ko sem dosegel tla, sem naglo odvezal vozel ob njenih nogah, ves v strahu pred njo, toda ni me opazila in me ni začutila. Drgetajoč sem nato razvezal turban, ga osvobodil njenih nog in se umaknil. Ptica je s kremplji pograbila nekaj s tal in se dvignila visoko v nebo. Ko sem jo pogledal, sem videl, da je ujela velikansko, debelo kačo in jo odnesla proti morju. Čudil sem se temu. Nato sem se razgledal po kraju in spoznal, da sem na višini, pod menoj pa leži velika, široka in globoka dolina. Ob njej se je dvigala silno visoka gora, tako visoka, da ji nihče ni mogel videti vrha, kaj šele splezati nanjo. Očital sem si svoje dejanje in rekel: »Ko bi le ostal na otoku! Boljši je bil od tega pustega kraja, saj sem tam našel raznovrstno sadje za hrano in pil vodo iz rek. Tu pa ni ne dreves ne sadja ne rek. Ni moči ne oblasti razen pri Bogu, Najvišjem in Največjem! Vsakokrat ko se rešim ene nesreče, padem v drugo, še večjo in hujšo.«’

Nato sem vstal, se opogumil in se odpravil po dolini. Videl sem, da njena tla prekrivajo diamanti, s katerimi vrtajo v kovine in drage kamne, v porcelan in oniks. To je trd, suh kamen, ki mu ne prideta do živega ne železo ne skala; nihče ga ne more odsekati ali razbiti drugače kakor s svinčenim kamnom. Vsa dolina je bila polna kač in gadov, vsaka kača pa je bila tolikšna kakor palma. Tako velikanske so bile, da bi pogoltnile slona, če bi se jim približal. Ponoči so prihajale na plano, podnevi pa so se skrivale pred ptiči ruki in orli, da jih ti ne bi ugrabili in raztrgali; zakaj je bilo tako, nisem vedel. Ostal sem v dolini in obžaloval, kar sem storil. V sebi sem dejal: »Pri Bogu, sam sem pohitel svoji pogubi naproti!« Dan se je že nagibal h koncu, jaz pa sem hodil po dolini in se oziral za krajem, kjer bi lahko prenočil. Tako sem se bal kač, da sem pozabil na jed, pijačo in vse, kar človek potrebuje za življenje; mislil sem samo na svojo rešitev. Tedaj sem nedaleč stran zagledal votlino. Stopil sem do nje in našel ozek vhod. Zlezel sem vanjo, ob vhodu opazil velik kamen, ga potisnil predenj in se tako zaprl v votlino. V sebi sem dejal: »Zdaj, ko sem v tem zavetju, sem varen. Ko se zdani, bom šel ven in videl, kaj mi je namenila božja moč.« Nato sem se ozrl po votlini in v njenem zadnjem delu zagledal velikansko kačo, ki je spala na svojih jajcih. Po telesu me je spreletel srh. Dvignil sem glavo in se prepustil usodi. Vso noč sem prebedel, dokler ni zasijala zora. Tedaj sem odmaknil kamen, s katerim sem zaprl vhod, in stopil ven. Od bedenja, lakote in strahu sem bil omotičen kakor pijanec. Hodil sem po dolini, ko je nenadoma predme padla velika zaklana žival. Nikogar nisem videl in to me je silno začudilo. Spomnil sem se pripovedi, ki sem jo že davno slišal od trgovcev, popotnikov in ljudi, ki so prepotovali svet: v diamantnih gorah prežijo strahotne nevarnosti, zato nihče ne more priti do dragih kamnov. Trgovci, ki jih dobavljajo, pa si pomagajo z zvijačo. Vzamejo ovco, jo zakoljejo in oderejo, nato meso razrežejo ter ga z gore vržejo na dno doline. Ker je meso sveže, se nanj prilepijo ti kamni. Trgovci ga pustijo ležati do poldneva; tedaj se orli in ruki spustijo nadenj, ga zgrabijo s kremplji in odnesejo na vrh gore. Trgovci stečejo k njim in z vpitjem preženejo ptice od mesa. Potem poberejo kamne, ki so se ga prijeli, meso pustijo pticam in zverem, diamante pa odnesejo v svoje dežele. Nihče ne more priti do diamantov drugače kakor s to zvijačo. Tedaj je Šeherezado prehitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila petsto petinštirideseta noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je pomorščak Sindbad svojim prijateljem pripovedoval o vsem, kar ga je doletelo v diamantni gori, in jim razlagal, da trgovci od tam ne morejo dobiti ničesar razen z zvijačo, ki jo je opisal. Nato je nadaljeval: Ko sem zagledal zaklano žival in se spomnil te pripovedi, sem vstal ter stopil k njej. Nabral sem veliko diamantov in si jih spravil v žepe ter med oblačila. Izbiral sem jih in tlačil v žepe, za pas, v turban in med svoje stvari. Medtem je padla v dolino še ena velika zaklana žival. S turbanom sem se privezal nanjo, legel na hrbet, si jo položil na prsi in jo trdno objel, tako da je bila dvignjena od tal. Tedaj se je nanjo spustil orel, jo zgrabil s kremplji in se z njo dvignil v zrak, jaz pa sem visel pod njo. Letel je, dokler ni dosegel vrha gore, kjer je odložil svoj plen in ga hotel začeti trgati. Tedaj je za njim zadonelo silno vpitje in nekdo je s kosom lesa udarjal po gori. Orel se je preplašil in odletel. Odvezal sem se od živali; oblačila sem imel vsa umazana od njene krvi. Postavil sem se poleg nje. Trgovec, ki je z vpitjem pregnal orla, je prišel k svojemu plenu in me zagledal. Tako se je prestrašil in zgrozil, da mi ni rekel niti besede. Stopil je k živali, jo obrnil, a na njej ni našel ničesar. Glasno je zavpil: »Kakšna nesreča! Ni moči ne sile razen pri Bogu! K Bogu se zatekamo pred prekletim satanom!« V obupu je udarjal z dlanjo ob dlan in govoril: »O gorje mi! Kaj naj to pomeni?« Stopil sem k njemu in vprašal me je: »Kdo si? In kaj te je prineslo sem?« Odgovoril sem mu: »Ne boj se in ne trepetaj! Človek sem, in to izmed dobrih ljudi. Bil sem trgovec in za menoj je dolga, nenavadna zgodba. Tudi o tem, kako sem prišel v to goro in dolino, bi lahko povedal čudovito pripoved. Nikar se ne boj; poskrbel bom, da boš zadovoljen z menoj. Pri sebi imam veliko diamantov in dal ti jih bom toliko, da ti bo dovolj. Vsak kamen, ki ga imam, je boljši od vsega, kar bi sicer dobil, zato ne obupuj in se ne boj.« Mož se mi je zahvalil, molil zame in se začel pogovarjati z menoj. Drugi trgovci so zaslišali najin pogovor in prišli k nama; vsak od njih je vrgel svojo zaklano žival v dolino. Ko so prišli, so me pozdravili, mi čestitali, da sem ostal živ, in me vzeli s seboj. Povedal sem jim vso svojo zgodbo, vse, kar sem pretrpel na potovanju, in kako sem prišel v dolino.

Lastniku živali, na katero sem se privezal, sem dal velik del diamantov, ki sem jih imel pri sebi. Silno se me je razveselil, molil zame in se mi zahvaljeval. Trgovci so mi rekli: »Pri Bogu, zapisano ti je bilo novo življenje! Še nihče pred teboj ni prišel sem in se živ vrnil. Hvala Bogu, da si se rešil!« Prenočili so na prijetnem, varnem kraju in tudi jaz sem ostal z njimi, neizmerno srečen, da sem se rešil iz doline kač in spet prišel v obljudene kraje. Ko se je zdanilo, smo vstali in se odpravili čez veliko goro. V dolini smo videli množico kač. Hodili smo naprej, dokler nismo prišli do vrta na velikem, lepem otoku, kjer so rasla kafrova drevesa. Pod vsakim se je lahko v senci zateklo sto ljudi. Kdor hoče iz takega drevesa dobiti kafro, z dolgim orodjem napravi luknjo v njegovem zgornjem delu in prestreza, kar priteče iz nje. Iz drevesa teče kafrov sok, ki se strjuje kakor smola; to je med tega drevesa. Potem se drevo posuši in je uporabno le še za drva. Na otoku živi tudi zver, ki ji pravijo karkazan. Pase se, kakor se v naših deželah pasejo govedo in bivoli, vendar je večja od kamele in se hrani s pijavkami. To je velikanska žival z enim samim debelim rogom sredi glave. Rog je dolg kakih deset komolcev in na njem se kaže človeška podoba. Na otoku živi tudi neka vrsta goveda. Pomorščaki in popotniki, ki so prepotovali gore in dežele, so nam povedali, da zver, imenovana karkazan, na svoj rog nabode velikega slona in se z njim pase po otoku in ob obalah, ne da bi ga sploh čutila. Slon na rogu umre in zaradi sončne pripeke se njegova tolšča cedi karkazanu na glavo. Steče mu v oči in ga oslepi, zato obleži ob obali. Tedaj pride ptič ruk, ga zgrabi s kremplji in odnese svojim mladičem ter jih nahrani z njim in s tem, kar nosi na rogu. Na otoku sem videl tudi veliko vrst bivolov, kakršnih pri nas ni. V dolini je bilo obilo diamantov, ki sem jih vzel s seboj in skril po žepih. Trgovci so mi zanje dali svoje blago in različne predmete, mi jih pomagali prevažati ter mi plačali še v dirhamih in dinarjih. Z njimi sem potoval dalje in si ogledoval tuje dežele ter božje stvaritve. Hodili smo iz doline v dolino, iz mesta v mesto, kupovali in prodajali, dokler nismo prispeli v Basro. Tam smo ostali nekaj dni, nato pa sem se vrnil v Bagdad. Tedaj je Šeherezado prehitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila petsto šestinštirideseta noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da se je pomorščak Sindbad vrnil s potovanja in vstopil v Bagdad, mesto miru. Prišel je v svojo četrt in se vrnil v hišo z množico diamantov, denarja, imetja in dragocenega blaga. Spet se je srečal z domačimi in sorodniki, delil miloščino in darove ter obdaroval vse svojce in prijatelje. Dobro je jedel in pil, nosil lepa oblačila, se družil z ljudmi in užival v njihovi bližini. Pozabil je na vse, kar je pretrpel, ter živel prijetno, brezskrbno in vedro, v zabavi in veselju. Kdor je slišal za njegovo vrnitev, ga je prišel obiskat in ga spraševal o potovanju ter tujih deželah. Pripovedoval mu je o vsem, kar je doživel in prestal, obiskovalec pa se je čudil njegovim hudim preizkušnjam ter mu čestital, da se je srečno vrnil. Tako se je končalo vse, kar se mu je zgodilo na drugem potovanju.

Nato jim je rekel: »Jutri vam bom, če Bog da, pripovedoval o tretjem potovanju.« Ko je pomorščak Sindbad končal svojo pripoved kopenskemu Sindbadu, so se vsi čudili njegovim dogodivščinam in pri njem povečerjali. Ukazal je, naj Sindbadu dajo sto miskalov zlata. Ta jih je vzel in odšel, ves prevzet od tega, kar je prestal pomorščak Sindbad. Doma se mu je v mislih zahvaljeval in molil zanj. Ko je zasijalo jutro in se razlila njegova svetloba, je nosač Sindbad vstal, opravil jutranjo molitev in prišel k pomorščaku Sindbadu, kakor mu je ta naročil. Vstopil je in mu voščil dobro jutro; gostitelj ga je prijazno sprejel in sedel z njim, dokler niso prišli še drugi prijatelji in tovariši. Jedli so in pili, se gostili, veselili in bili dobre volje. Tedaj je pomorščak Sindbad začel govoriti: »Tretje potovanje! Vedite, bratje moji, in prisluhnite njegovi zgodbi, saj je še bolj čudovita od prejšnjih. Bog najbolje pozna skrito in je najmodrejši. Ko sem se nekoč vrnil z drugega potovanja, sem bil, kakor sem vam povedal včeraj, nadvse vesel in srečen, da sem ostal živ ter si pridobil veliko bogastvo. Bog mi je povrnil vse, kar sem izgubil. Nekaj časa sem živel v Bagdadu, zadovoljen, brezskrben in veselega srca. Potem pa se je v meni spet prebudilo hrepenenje po potovanjih in ogledovanju sveta; zaželel sem si trgovanja, zaslužka in dobička. Človekova duša ga pač napeljuje k slabemu. Odločil sem se, nakupil veliko blaga, primernega za pomorsko trgovino, ga pripravil za pot in se z njim odpravil iz Bagdada v Basro. Prišel sem na morsko obalo in zagledal veliko ladjo, na kateri je bilo mnogo trgovcev in potnikov, dobrih, prijaznih, poštenih in pobožnih ljudi. Vkrcal sem se mednje in z blagoslovom vzvišenega Boga ter z njegovo pomočjo in naklonjenostjo smo odpluli. Veselili smo se vsega dobrega in srečne poti. Pluli smo iz morja v morje, od otoka do otoka in od mesta do mesta. Povsod, kjer smo se ustavili, smo si ogledovali kraje, prodajali in kupovali, nadvse srečni in zadovoljni. Nekega dne pa smo pluli sredi razburkanega morja, kjer so se valovi silovito zaganjali drug v drugega. Kapitan je stal ob ladijskem robu in se oziral po morju, nato pa se je nenadoma udaril po obrazu, zvil jadra, spustil sidra, si začel puliti brado in trgati oblačila ter na ves glas vpiti. Vprašali smo ga: ‘Kapitan, kaj se je zgodilo?’ Odgovoril je: ‘Vedite, potniki, ki si želite srečne poti: veter nas je premagal in nas odnesel daleč na odprto morje. Usoda nas je v naši nesreči zanesla k Opičji gori. Še nihče ni prišel sem in se živ vrnil. Srce mi pravi, da bomo vsi pogubljeni.’

Kapitan še ni končal, ko so prišle opice in z vseh strani obkolile ladjo. Bilo jih je toliko kakor rojev kobilic; vsepovsod po ladji in po kopnem so se razlezle. Bali smo se, da bi nas ubile, če bi katero od njih pokončali, udarili ali pregnali, saj jih je bilo neznansko veliko, množica pa premaga pogum. Trepetali smo, da nam bodo pokradle živež in imetje. Bile so najgrše med zvermi, poraščene z dlako kakor s črnim polstom, in že pogled nanje je zbujal grozo. Nihče ni razumel njihovega govorjenja ali oglašanja. Do ljudi so bile divje, imele so rumene oči in črne obraze, bile pa so drobne postave: vsaka je merila štiri pedi. Splezale so po sidrnih vrveh in jih pregriznile, nato pa potrgale še vse druge vrvi na ladji. Veter je ladjo zanesel k njihovi gori, kjer je nasedla na obali. Opice so pograbile vse trgovce in potnike ter jih spravile na otok, same pa so se polastile ladje z vsem, kar je bilo na njej, in odplule. Nas so pustile na otoku. Ladja nam je izginila izpred oči in nismo vedeli, kam so jo odpeljale.

Na otoku smo jedli sadeže, zelenje in sadje ter pili iz njegovih rek. Tedaj smo sredi otoka zagledali veliko stavbo. Odpravili smo se k njej in ugotovili, da je palača s trdnimi zidovi in visokim obzidjem. Imela je odprta dvokrilna vrata iz ebenovine. Vstopili smo skoznje in se znašli na prostornem dvorišču. Okrog njega je bilo veliko visokih vrat, v zadnjem delu pa velika, dvignjena kamnita ploščad. Tam so nad ognjišči visele posode za kuhanje, naokrog pa je ležalo mnogo kosti. Nikogar nismo videli in vse to nas je silno začudilo. Nekaj časa smo sedeli na dvorišču palače, nato pa zaspali. Spali smo od dopoldneva do sončnega zahoda. Tedaj so se tla pod nami stresla in iz zraka je prišlo bobnenje. Z vrha palače se je k nam spustilo velikansko bitje človeške podobe. Bilo je črno in visoko kakor ogromna palma. Njegove oči so žarele kakor ognjeni plameni, podočniki so bili podobni merjaščevim, velikanska usta pa žrelu vodnjaka. Ustnice kakor pri kameli so mu visele na prsi, ušesa kakor dva zvonova so mu segala do ramen, nohti na rokah pa so bili podobni krempljem zveri. Ko smo ga zagledali takšnega, smo skoraj izgubili zavest. Strah nas je povsem prevzel in od groze ter obupa smo bili kakor mrtvi. Tedaj je Šeherezado prehitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila petsto sedeminštirideseta noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da so pomorščaka Sindbada in njegove tovariše ob pogledu na to strašno bitje prevzeli neizmeren strah in groza. Ko je velikan stopil na tla, je nekaj časa sedel na ploščadi, nato pa vstal in prišel k nam. Izmed vseh trgovcev je prijel mene za roko ter me dvignil s tal. Otipaval me je in obračal, v njegovi roki pa sem bil kakor droben grižljaj. Tipal me je, kakor mesar otipava zaklano ovco. Ugotovil je, da sem od hudih preizkušenj slaboten, od napornega potovanja shujšan in da na meni ni nič mesa. Zato me je spustil in vzel drugega izmed mojih tovarišev. Obračal in otipaval ga je kakor prej mene, nato pa tudi njega odložil. Tako nas je drugega za drugim pregledoval, dokler ni prišel do kapitana ladje, s katero smo pluli. Ta je bil debel, krepak mož širokih ramen, močan in čvrst. Velikanu je ugajal, zato ga je zgrabil kakor mesar žival za zakol, ga vrgel na tla, mu stopil na vrat in mu ga zlomil. Prinesel je dolgo raženjsko palico, mu jo porinil v grlo in jo potisnil skoznje, da je prišla ven pri zadnjiku. Zakuril je velik ogenj in nad njega položil raženj z nataknjenim kapitanom. Obračal ga je nad žerjavico, dokler meso ni bilo pečeno, potem pa ga vzel z ognja, si ga položil predse in razkosal, kakor človek razkosa piščanca. Z nohti je trgal meso in ga jedel. Jedel je, dokler ni požrl vsega mesa in oglodal kosti, tako da ni ostalo nič drugega. Preostale kosti je vrgel v kot palače. Nato je še malo posedel, legel na ploščad in zaspal. Smrčal je, kakor hrope oven ali žival ob zakolu. Spal je do jutra, potem pa vstal in odšel. Ko smo bili prepričani, da je daleč, smo se začeli pogovarjati in objokovati svojo usodo. Govorili smo: ‘Ko bi le utonili v morju ali bi nas požrle opice! To bi bilo bolje, kakor da človeka spečejo nad žerjavico. Pri Bogu, kako strašna smrt! A kar Bog hoče, se zgodi, in ni moči ne sile razen pri Bogu, Vzvišenem in Velikem. Od žalosti bomo umrli, ne da bi kdo izvedel za nas. Od tod nam ni več rešitve.’

Nato smo vstali in se odpravili po otoku, da bi poiskali skrivališče ali pot za pobeg. Rajši bi umrli, kakor da bi naše meso pekli na ognju. Toda skrivališča nismo našli. Zvečer smo se od silnega strahu vrnili v palačo in za kratek čas sedli. Tla pod nami so se spet stresla in prišel je črni velikan. Stopil je k nam, nas kakor prvič drugega za drugim obračal in otipaval, dokler mu ni eden izmed nas ugajal. Zgrabil ga je ter storil z njim isto, kar je prvi dan storil s kapitanom: spekel ga je in pojedel na ploščadi. Tisto noč je spet prespal in smrčal kakor žival ob zakolu. Ko se je zdanilo, je vstal in kakor po navadi odšel ter nas pustil same. Zbrali smo se in se pogovarjali. Rekli smo drug drugemu: ‘Pri Bogu, bolje je, da se vržemo v morje in utonemo, kakor da umremo v ognju, saj je to gnusna smrt.’ Eden izmed nas pa je rekel: ‘Poslušajte me! Ukanimo ga in se rešimo te nadloge, obenem pa muslimane obvarujmo pred njegovim nasiljem in krutostjo.’ Jaz sem jim dejal: ‘Poslušajte, bratje moji! Če ga že moramo ubiti, najprej odnesimo ta les in nekaj drv ter si naredimo splav, podoben ladji. Potem se domislimo, kako ga ubiti, stopimo na splav in odplujmo, kamor bo hotel Bog. Lahko pa ostanemo tukaj, dokler mimo ne pripluje ladja, in se vkrcamo nanjo. Če nam ga ne uspe ubiti, se odpravimo na morje. Tudi če utonemo, bomo vsaj rešeni klanja in peke na ognju. Če se rešimo, bomo rešeni, če utonemo, pa bomo umrli kot mučenci.’ Vsi so rekli: ‘Pri Bogu, to je razumen nasvet in modra odločitev!’ Strinjali smo se in se lotili dela. Odnesli smo les iz palače, zgradili splav, ga privezali ob morski obali, naložili nanj nekaj živeža in se vrnili v palačo.

Ko se je zvečerilo, so se tla pod nami stresla in črni velikan je vstopil, podoben popadljivemu psu. Drugega za drugim nas je obračal in otipaval, nato pa izbral enega izmed nas, storil z njim isto kakor s prejšnjim, ga pojedel in zaspal na ploščadi. Njegovo smrčanje je bilo kakor grmenje. Tedaj smo vstali, vzeli dve železni raženjski palici izmed tistih, ki so stale tam, in ju položili v močan ogenj, da sta se razbelili kakor žerjavica. Trdno smo ju prijeli, ju odnesli k spečemu, smrčečemu velikanu in mu ju nastavili na oči. Vsi skupaj smo se z vso močjo uprli vanju ter mu ju zarili v oči, medtem ko je spal. Oči so bile uničene. Tako silno je zatulil, da so nam srca vztrepetala. Z vso silo se je pognal s ploščadi in nas začel iskati, mi pa smo bežali pred njim na levo in desno. Ker je oslepel, nas ni mogel videti. Kljub temu nas je navdal silen strah; tisti hip smo bili prepričani, da bomo umrli, in smo izgubili upanje na rešitev. Tipaje je našel vrata in z vpitjem odšel skoznje. Od groze smo trepetali, njegov glas pa je stresal tla pod nami. Ko je stopil iz palače, smo mu sledili. Odšel je in nas iskal naokrog, nato pa se vrnil s samico, ki je bila še večja in bolj divja. Ob pogledu nanj in na njegovo še strašnejšo spremljevalko nas je prevzela neizmerna groza. Ko sta nas zagledala, smo pohiteli, odvezali splav, ki smo ga zgradili, skočili nanj in ga porinili na morje. Vsak od njiju je imel velikansko skalo in začela sta nas obmetavati. Pod njunimi kamni je umrla večina tovarišev; ostali smo le trije, jaz in še dva. Tedaj je Šeherezado prehitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila petsto oseminštirideseta noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da sta črni velikan in njegova spremljevalka obmetavala pomorščaka Sindbada in njegove tovariše, ko so se odpravili na splavu. Večina jih je umrla, ostali so samo trije, in splav jih je prinesel na neki otok. Sindbad je pripovedoval: Hodili smo do konca dneva. Ko je padla noč, smo za kratek čas zaspali. Prebudili smo se in zagledali velikansko kačo z ogromnim telesom in širokim trebuhom, ki se je ovila okrog nas. Planila je k enemu izmed nas in ga pogoltnila do ramen, nato pa požrla še preostanek. Slišali smo, kako so se mu v njenem trebuhu lomila rebra. Potem je odšla. Strmeli smo od osuplosti, žalovali za tovarišem in se silno bali zase. Rekli smo: ‘Pri Bogu, kako čudna usoda! Vsaka smrt je strašnejša od prejšnje. Veselili smo se, da smo ušli črnemu velikanu, pa se naše veselje ni izpolnilo! Ni moči ne sile razen pri Bogu. Pri Bogu, rešili smo se velikana in utopitve, kako pa se bomo rešili te pogubne nadloge?’ Nato sva vstala in hodila po otoku, jedla njegove sadeže ter pila iz rek. Tako sva prebila dan do večera. Našla sva veliko, visoko drevo, splezala nanj in tam zaspala. Jaz sem se povzpel na najvišje veje. Ko je nastopila noč in se je stemnilo, je prišla kača in se ozrla na desno in levo. Nato se je napotila k drevesu, na katerem sva bila, splezala do mojega tovariša in ga pogoltnila do ramen. Ovila se je okrog njega in drevesa, jaz pa sem slišal, kako so se mu v njenem trebuhu lomile kosti. Pred mojimi očmi ga je nato pogoltnila vsega. Zatem se je spustila z drevesa in odšla. Preostanek noči sem ostal na drevesu. Ko se je zdanilo in je zasijala svetloba, sem zlezel dol, od strahu in groze bolj mrtev kakor živ. Hotel sem se vreči v morje in se rešiti tega sveta, vendar nisem mogel žrtvovati svojega življenja, kajti življenje je dragoceno. Zato sem si počez pod noge privezal široko desko, drugo takšno na levi bok, tretjo na desni bok in četrto na trebuh. Še eno dolgo, široko desko sem si privezal počez nad glavo, kakor tisto pod nogami. Tako sem bil sredi lesa, ki me je obdajal z vseh strani. Vse sem trdno zvezal in se s tem vred spustil na tla. Ležal sem med deskami, ki so me obdajale kakor ograjeno zavetje.

Ko se je znočilo, je kača kakor po navadi prišla, me zagledala in se usmerila k meni. Toda tako obdanega z lesom me ni mogla pogoltniti. Krožila je okrog mene, a ni mogla priti do mojega telesa. Vse sem gledal na lastne oči in od strahu ter groze sem bil kakor mrtev. Kača se je oddaljevala in se vračala. Ves čas je poskušala priti do mene in me požreti, vendar so ji to preprečevale deske, trdno privezane okrog mene. Tako je bilo od sončnega zahoda do zore, ko se je pokazala svetloba in je vzšlo sonce. Tedaj je kača odšla, vsa besna in razjarjena. Iztegnil sem roko in se osvobodil desk. Po vsem, kar sem pretrpel zaradi kače, sem bil skoraj mrtev. Nato sem vstal in hodil po otoku, dokler nisem prišel do njegovega skrajnega konca. Ozrl sem se proti morju in daleč na odprti vodi zagledal ladjo. Vzel sem veliko drevesno vejo, mahal z njo proti ladji in vpil. Ko so me opazili, so rekli: ‘Pogledati moramo, kaj je to. Morda je človek.’ Približali so se, zaslišali moje klice, prišli do mene in me vzeli na ladjo. Vprašali so me, kaj se mi je zgodilo, in povedal sem jim vse od začetka do konca ter opisal nadloge, ki sem jih prestal. Silno so se čudili. Dali so mi oblačila, da sem pokril svojo goloto, nato pa mi prinesli živež. Najedel sem se do sitega, dali pa so mi tudi hladne, sladke vode. Srce mi je oživelo, duša se mi je pomirila in začutil sem neizmerno olajšanje. Vzvišeni Bog me je obudil od mrtvih. Hvalil sem ga in se mu zahvaljeval za njegove obilne dobrote. Potem ko sem bil že prepričan, da bom umrl, se mi je vrnil pogum. Skoraj se mi je zdelo, da je vse, kar se mi dogaja, le sen. Pluli smo dalje in po volji vzvišenega Boga nam je pihal ugoden veter, dokler nismo zagledali otoka, imenovanega Salahita. Kapitan je tam ustavil ladjo. Tedaj je Šeherezado prehitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila petsto devetinštirideseta noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da se je ladja, na katero se je vkrcal pomorščak Sindbad, zasidrala ob otoku. Vsi trgovci in potniki so se izkrcali ter znosili svoje blago na kopno, da bi prodajali in kupovali. Pomorščak Sindbad je pripovedoval: Lastnik ladje se je obrnil k meni in mi rekel: ‘Poslušaj! Tujec si in siromak. Povedal si nam, da si prestal mnogo strahot. Rad bi ti pomagal s čim, kar ti bo omogočilo vrnitev v domovino, ti pa boš še naprej molil zame.’ Odgovoril sem mu: ‘Seveda, molil bom zate.’ Rekel je: ‘Vedeti moraš, da je z nami potoval mož, ki smo ga izgubili. Ne vemo, ali je še živ ali je umrl; nobene novice nimamo o njem. Rad bi ti izročil njegovo blago, da ga na tem otoku prodajaš in zanj skrbiš. Za trud in služenje ti bomo nekaj plačali, preostanek pa odpeljali s seboj v Bagdad. Tam bomo poiskali njegove domače in jim izročili blago, ki bo ostalo, ter izkupiček od prodanega. Ali bi ga prevzel, šel z njim na otok in ga prodajal kakor drugi trgovci?’ Odgovoril sem: ‘Slišim in ubogam, gospod. Hvaležen sem ti za tvojo dobroto in velikodušnost.’ Molil sem zanj in se mu zahvalil. Tedaj je nosačem in mornarjem naročil, naj blago znosijo na otok in ga izročijo meni. Ladijski pisar je vprašal: ‘Kapitan, čigavo je to blago, ki ga odnašajo mornarji in nosači? Na ime katerega trgovca naj ga vpišem?’ Odgovoril je: ‘Zapiši ga na ime pomorščaka Sindbada, ki je bil z nami in je utonil na otoku. O njem nismo dobili nobene novice. Hočemo, da ta tujec blago prodaja in hrani izkupiček. Del mu bomo dali za njegov trud in prodajanje, preostanek pa vzeli s seboj, dokler se ne vrnemo v Bagdad. Če Sindbada najdemo, mu ga izročimo, sicer pa ga damo njegovim domačim v Bagdadu.’ Pisar je rekel: ‘Dobro si povedal in tvoj načrt je moder.’

Ko sem slišal kapitana govoriti, da je blago zapisano na moje ime, sem v sebi dejal: ‘Pri Bogu, saj sem jaz pomorščak Sindbad! Jaz sem tisti, ki je na otoku utonil med drugimi!’ Toda obvladal sem se in počakal, da so trgovci stopili z ladje ter se zbrali k pogovoru o prodaji in nakupu. Tedaj sem stopil k lastniku ladje in mu rekel: ‘Gospod, ali se spominjaš, kakšen je bil lastnik blaga, ki si mi ga izročil v prodajo?’ Odgovoril mi je: ‘Ne vem, kaj se je zgodilo z njim. Bil je mož iz Bagdada, imenovan pomorščak Sindbad. Zasidrali smo se ob nekem otoku in tam je utonilo veliko naših ljudi. Med njimi se je izgubil tudi on in vse do danes nismo slišali ničesar o njem.’ Tedaj sem glasno vzkliknil in mu rekel: ‘Kapitan, ki nas vodiš na srečno pot, vedi, da sem jaz pomorščak Sindbad in da nisem utonil! Ko si se zasidral ob otoku in so trgovci ter potniki odšli na kopno, sem šel med njimi tudi jaz. S seboj sem vzel nekaj hrane, da bi jo pojedel ob obali. Tam sem tako užival v počitku, da me je premagala dremavica in sem utonil v spanec. Ko sem se zbudil, ni bilo več ladje in nikogar ni bilo ob meni. To imetje je moje in to blago pripada meni. Vsi trgovci, ki dobavljajo diamante, so me videli v diamantni gori in lahko potrdijo, da sem pomorščak Sindbad. Povedal sem jim svojo zgodbo in vse, kar se mi je zgodilo z vami na ladji. Povedal sem jim, da ste me spečega pozabili na otoku in da ob prebujenju nisem našel nikogar; potem pa se mi je zgodilo vse, kar se mi je zgodilo.’ Ko so trgovci in potniki slišali moje besede, so se zbrali okrog mene. Nekateri so mi verjeli, drugi pa so me imeli za lažnivca.

Medtem je neki trgovec, ki me je slišal omeniti diamantno dolino, vstal, prišel k meni in rekel drugim: ‘Poslušajte, prijatelji! Nekoč sem vam pripovedoval o najbolj nenavadnem dogodku, ki sem ga doživel na svojih potovanjih. Ko smo v diamantno dolino metali zaklane živali, sem kakor po navadi tudi jaz vrgel svojo. Z njo vred je prišel na vrh mož, ki je bil privezan nanjo. Niste mi verjeli, ampak ste me imeli za lažnivca.’ Rekli so: ‘Res si nam pripovedoval o tem, pa ti nismo verjeli.’ Trgovec je nadaljeval: ‘To je tisti mož, ki se je privezal na mojo zaklano žival! Dal mi je dragocene diamante, kakršnim ni enakih, in me poplačal bogateje, kakor bi me vsi kamni, ki bi se sicer prijeli mojega mesa. Vzel sem ga s seboj in skupaj sva potovala do Basre. Potem se je poslovil od nas in odšel v svojo deželo, mi pa smo se vrnili v svoje. Prav ta mož je! Povedal nam je, da mu je ime pomorščak Sindbad, in nam pripovedoval, kako je ladja odplula, on pa je ostal na otoku. Vedite: ta človek je prišel sem zato, da boste verjeli temu, kar sem vam pripovedoval. Vse to blago pripada njemu, saj nam je povedal o njem že ob našem srečanju. Zdaj se je pokazalo, da je govoril resnico.’ Ko je kapitan slišal trgovčeve besede, je skočil pokonci, prišel k meni in me nekaj časa pozorno gledal. Nato je vprašal: ‘Kakšna znamenja so na tvojem blagu?’ Odgovoril sem mu: ‘Na mojem blagu so takšna in takšna znamenja.’ Povedal sem mu tudi nekaj, kar se je zgodilo med nama, ko sem se v Basri vkrcal na njegovo ladjo. Tedaj se je prepričal, da sem res pomorščak Sindbad. Objel me je, me pozdravil in mi čestital, da sem ostal živ. Rekel je: ‘Pri Bogu, gospod, tvoja zgodba je čudovita in tvoja usoda nenavadna! Hvala Bogu, ki nas je spet združil s teboj ter ti vrnil tvoje blago in imetje.’ Tedaj je Šeherezado prehitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila petsto petdeseta noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da so se kapitan in trgovci prepričali, da je pred njimi res pomorščak Sindbad. Kapitan mu je rekel: »Hvala Bogu, ki ti je vrnil tvoje blago in imetje.« Sindbad je pripovedoval: Tedaj sem spet po lastni presoji razpolagal s svojim blagom. Na tem potovanju sem z njim veliko zaslužil in bil neizmerno vesel. Čestital sem samemu sebi, da sem ostal živ in dobil nazaj svoje premoženje. Še naprej smo prodajali in kupovali po otokih, dokler nismo prišli v deželo Sind. Tudi tam smo trgovali. Na tistem morju sem videl nešteto čudes in nenavadnih stvari. Med drugim sem videl ribo, podobno kravi, in bitja, podobna oslom. Videl sem ptico, ki prihaja iz morske školjke, odlaga jajca in vali mladiče na vodni gladini, na kopno pa nikoli ne stopi. Nato smo po volji vzvišenega Boga potovali dalje. Veter in pot sta nam bila naklonjena, dokler nismo prišli v Basro. Tam sem ostal nekaj dni, potem pa se odpravil v Bagdad. Prišel sem v svojo četrt, vstopil v hišo in pozdravil domače, tovariše in prijatelje. Veselil sem se, da sem ostal živ in se vrnil v svojo deželo, k svojcem, v svoje mesto in dom. Delil sem miloščino in darove, oblačil vdove in sirote ter zbiral okrog sebe prijatelje in ljubljene ljudi. Tako sem živel ob jedi, pijači, zabavi in glasbi. Dobro sem jedel in pil ter se družil z ljudmi. Pozabil sem na vse, kar se mi je zgodilo, in na vse nadloge ter strahote, ki sem jih prestal. Na tem potovanju sem si pridobil neizmerno bogastvo. To so najčudovitejše stvari, ki sem jih videl na tej poti. Jutri pa, če vzvišeni Bog da, pridi spet k meni in pripovedoval ti bom o četrtem potovanju, ki je še bolj nenavadno od prejšnjih.

Nato je pomorščak Sindbad kakor po navadi ukazal, naj nosaču izročijo sto miskalov zlata, in naročil, naj pogrnejo za večerjo. Pripravili so gostijo in vsi so povečerjali, začudeni nad pripovedjo in vsem, kar se je v njej zgodilo. Po večerji so odšli vsak svojo pot. Nosač Sindbad je vzel zlato, ki mu ga je gostitelj namenil, in se vrnil domov, ves prevzet od tega, kar je slišal od pomorščaka Sindbada. Noč je prebil v svoji hiši. Ko je zasijalo jutro in se razlila njegova svetloba, je vstal, opravil jutranjo molitev in se odpravil k pomorščaku Sindbadu. Vstopil je in ga pozdravil. Ta ga je veselo in prisrčno sprejel ter ga posadil poleg sebe, dokler niso prišli še drugi prijatelji. Postregli so jim z jedačo; jedli so, pili in se veselili. Nato je pomorščak Sindbad spregovoril in jim povedal zgodbo o četrtem potovanju.

Sindbad Pomorščak je rekel: Vedite, bratje moji, da sem se po vrnitvi v Bagdad znova sešel s prijatelji in domačimi ter zaživel v največji sreči, veselju in udobju. Ob tolikšnem dobičku sem pozabil na vse, kar sem prestal, in se predal zabavi, glasbi in druženju z ljubimi prijatelji. Ko sem tako užival najslajše življenje, me je moja nemirna duša spet začela nagovarjati, naj odpotujem v tuje dežele. Zaželel sem si družbe drugih ljudstev, trgovanja in zaslužka. Sklenil sem se odpraviti na pot, nakupil dragocenega blaga, primernega za trgovanje po morju, in pripravil še več tovora kakor po navadi. Iz Bagdada sem odpotoval v Basro, naložil svoje blago na ladjo in se pridružil skupini uglednih basrskih trgovcev. Odpravili smo se na pot in z blagoslovom vzvišenega Boga je ladja zaplula po razburkanem morju, kjer so valovi udarjali drug ob drugega. Potovanje nam je bilo prijetno in mnogo dni in noči smo pluli od otoka do otoka, od morja do morja, dokler nas nekega dne ni zajel veter, ki je pihal z vseh strani. Kapitan je spustil sidra in ustavil ladjo sredi morja, ker se je bal, da bi na odprtem potonila. Medtem ko smo molili in ponižno prosili vzvišenega Boga za pomoč, je nad nas planil silovit vihar, raztrgal jadra na kosce in pogubil ljudi z vsem njihovim tovorom, blagom in denarjem. Tudi mene je skupaj z drugimi potegnilo v vodo. Pol dneva sem plaval po morju in že obupal nad življenjem, ko mi je vzvišeni Bog naklonil desko iz ladijskega trupa. Oprijel sem se je in skupaj z nekaj trgovci zlezel nanjo. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in umolknila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 551. noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je Sindbad Pomorščak, potem ko je ladja potonila in je z nekaj trgovci zlezel na desko, pripovedoval: Stisnili smo se drug k drugemu in ostali na deski ter z nogami veslali po morju, veter in valovi pa so nas gnali naprej. Tako smo preživeli dan in noč. Ko se je naslednji dan dopoldne veter znova dvignil, je morje vzvalovilo in veter z valovi se je še okrepil. Voda nas je vrgla na neki otok. Od bedenja, utrujenosti, mraza, lakote, strahu in žeje smo bili kakor mrtvi. Hodili smo po otoku in našli obilico rastlinja. Nekaj smo ga pojedli, da smo si ohranili življenje in se okrepčali, nato pa smo tisto noč prespali na obali.

Ko se je zdanilo in je jutro razlilo svojo svetlobo, smo vstali in se odpravili po otoku sem in tja. V daljavi smo zagledali poslopje in se napotili proti njemu. Hodili smo, dokler nismo obstali pred njegovimi vrati. Ko smo stali tam, je iz njih prišla skupina golih ljudi. Ne da bi spregovorili z nami, so nas prijeli in odpeljali h kralju. Ukazal nam je, naj sedemo, in sedli smo. Prinesli so nam jed, ki je nismo poznali in kakršne še nikoli v življenju nismo videli. Meni se je uprla in v nasprotju s tovariši nisem pojedel ničesar. Da sem se je vzdržal, je bila milost vzvišenega Boga, po kateri sem ostal živ do današnjega dne. Ko so moji tovariši jed pojedli, se jim je omračil razum, začeli so jesti kakor blazneži in povsem so se spremenili. Nato so jim prinesli kokosovo olje, jim ga dali piti in jih z njim namazali. Ko so ga popili, so se jim oči začele obračati in jedli so čisto drugače kakor dotlej. Osupel sem nad njimi in jih globoko obžaloval, sam pa sem se zaradi teh golih ljudi silno zbal zase. Ko sem jih opazoval, sem spoznal, da so častilci ognja, kralj njihovega mesta pa je ljudožerski gul. Vsakogar, ki je prišel v njihovo deželo, ki so ga zagledali ali srečali v dolini ali na poteh, so pripeljali pred svojega kralja. Hranili so ga s tisto jedjo in mazali s tistim oljem, da se mu je razširil trebuh in je lahko veliko jedel, razum pa se mu je zmračil, misli so mu ugasnile in postal je kakor bebavec. Potem so mu dajali čedalje več jedi in olja, dokler se ni zredil in odebelil. Tedaj so ga zaklali, spekli in postregli kralju. Kraljevi spremljevalci pa so človeško meso jedli surovo, ne pečeno ne kuhano.

Ko sem videl, kaj počnejo, me je obšla neizmerna tesnoba zase in za moje tovariše. Ti so bili že tako brez razuma, da niso vedeli, kaj se z njimi dogaja. Izročili so jih nekemu možu, ki jih je vsak dan odpeljal na pašo po otoku kakor živino. Jaz pa sem od strahu in lakote oslabel in zbolel, meso se mi je posušilo na kosteh. Ko so me videli takšnega, so me pustili pri miru in pozabili name. Nihče se me ni več spomnil, nikomur nisem prišel na misel. Nekega dne sem se domislil zvijače, se izmuznil od tam in odšel po otoku daleč stran. Zagledal sem pastirja, ki je sedel na vzpetini sredi morja. Ko sem ga bolje pogledal, sem spoznal moža, ki so mu izročili moje tovariše, da bi jih pasel, ob njem pa je bilo še mnogo njim podobnih. Ko me je zagledal, je uvidel, da sem ohranil razum in da me ni doletelo tisto, kar je doletelo moje tovariše. Od daleč mi je pomignil in dejal: Vrni se nazaj in pojdi po poti na desni; pripeljala te bo na kraljevo cesto. Obrnil sem se, kakor mi je svetoval, opazil pot na desni in krenil po njej. Nekaj časa sem od strahu tekel, nato pa hodil počasi, da sem si odpočil. Tako sem nadaljeval, dokler nisem izginil izpred oči moža, ki mi je pokazal pot, in nisva več videla drug drugega. Sonce je zašlo in spustila se je tema. Sedel sem, da bi si odpočil, in hotel zaspati, vendar vso noč zaradi strahu, lakote in utrujenosti nisem mogel zatisniti očesa.

Opolnoči sem vstal in spet krenil po otoku. Hodil sem, dokler se ni zdanilo, jutro razlilo svoje svetlobe in sonce obsijalo vrhov gričev in ravnic. Bil sem utrujen, lačen in žejen, zato sem začel jesti travo in rastline, ki so rasle na otoku. Jedel sem, dokler se nisem nasitil in si povrnil nekaj moči, nato sem vstal in nadaljeval pot. Tako sem hodil podnevi in ponoči, in kadar me je zgrabila lakota, sem jedel rastlinje. Sedem dni in noči sem preživel tako. Zjutraj osmega dne sem se ozrl in v daljavi zagledal obrise. Napotil sem se proti njim in jih dosegel šele po sončnem zahodu. Še od daleč sem si jih pozorno ogledal, saj je bilo moje srce prestrašeno od vsega, kar sem že prestal. Bila je skupina ljudi, ki so nabirali poprova zrna. Ko sem se jim približal in so me zagledali, so pohiteli proti meni ter me obstopili z vseh strani. Vprašali so: Kdo si? Od kod prihajaš? Odgovoril sem jim: Vedite, dobri ljudje, da sem ubog tujec. Nato sem jim povedal vse, kar se mi je zgodilo, kakšne strahote in stiske so me doletele in kaj vse sem prestal. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in umolknila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 552. noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je Sindbad Pomorščak ljudem, ki jih je videl nabirati poper na otoku in ki so ga vprašali po njegovih okoliščinah, povedal vse, kar se mu je zgodilo, in kakšne stiske je prestal. Dejali so: Pri Bogu, to je res nenavadno! Toda kako si ušel črncem? Kako si se prebil mimo njih po tem otoku, ko pa jih je toliko in jedo ljudi? Nihče se jim ne izmakne in nihče ne more mimo njih. Povedal sem jim, kaj sem doživel med njimi, kako so prijeli moje tovariše in jih hranili s tisto jedjo, sam pa je nisem jedel. Čestitali so mi, da sem se rešil, in se čudili vsemu, kar se mi je zgodilo. Nato so me posedli k sebi, dokler niso končali dela, in mi prinesli nekaj okusne hrane. Lačen sem jo pojedel in si pri njih za nekaj časa odpočil. Potem so me vzeli s seboj, me vkrcali na ladjo in odpeljali na svoj otok, kjer so imeli domove. Privedli so me pred svojega kralja. Pozdravil sem jih, kralj pa mi je izrekel dobrodošlico, me počastil in povprašal o meni. Povedal sem mu vse, kar me je doletelo in se mi pripetilo od dne, ko sem odšel iz Bagdada, do trenutka, ko sem prišel k njemu. Moja zgodba in vse, kar sem doživel, sta njega in vse navzoče na njegovem dvoru silno začudila. Ukazal mi je, naj sedem k njemu, in sedel sem. Velel je prinesti jedi in prinesli so jih. Pojedel sem toliko, kolikor sem potreboval, si umil roke ter se zahvalil vzvišenemu Bogu za njegovo milost in ga hvalil.

Nato sem odšel od kralja in si ogledal njegovo mesto. Bilo je cvetoče, polno ljudi in bogastva, hrane, trgov, blaga, prodajalcev in kupcev. Vesel sem bil, da sem prišel tja, srce se mi je pomirilo in med prebivalci sem se počutil domače. Tako ljudje kakor njihov kralj so me spoštovali in častili, še bolj kakor najuglednejše može svojega kraljestva. Opazil sem, da vsi, veliki in mali, jezdijo lepe, plemenite konje brez sedel, in temu sem se začudil. Kralju sem dejal: Zakaj, moj gospodar, ne jezdite s sedlom? Jezdecu je udobnejše in daje mu več opore. Vprašal me je: Kakšno pa je sedlo? Česa takega še nikoli nismo videli in na njem nikoli jezdili. Rekel sem mu: Ali mi dovolite, da vam izdelam sedlo, da boste jezdili na njem in spoznali njegovo korist? Odgovoril je: Izdelaj ga. Prosil sem ga, naj mi priskrbi nekaj lesa, in ukazal je prinesti vse, kar sem zahteval. Nato sem poiskal spretnega tesarja, sedel k njemu in ga naučil, kako izdelati sedlo. Vzel sem volno, jo razrahljal in iz nje naredil polst, prinesel usnje, z njim oblekel sedlo ter ga zgladil. Namestil sem jermene in pritrdil sedelni pas. Potem sem poklical kovača in mu opisal, kakšna naj bodo stremena. Skoval je velika stremena, ki sem jih spilil in prevlekel s kositrom. Sedlo sem okrasil še s svilenimi resami, nato pripeljal enega najboljših kraljevih konj, mu pritrdil sedlo in stremena, ga uzdal ter privedel pred kralja. Sedlo mu je bilo všeč in po njegovem okusu, zato se mi je zahvalil ter zajahal konja. Sedla je bil neizmerno vesel in za moje delo me je bogato nagradil. Ko je njegov vezir videl sedlo, ki sem ga izdelal, me je prosil za enako, in naredil sem mu ga. Potem so mi začeli naročati sedla tudi državni veljaki in visoki uradniki, jaz pa sem jim jih izdeloval. Tesarja sem naučil izdelovati sedla, kovača pa stremena, in skupaj smo jih delali ter prodajali imenitnim možem in dostojanstvenikom. S tem sem si pridobil veliko premoženje in med njimi dosegel visok ugled. Zelo so me vzljubili in pri kralju, njegovih spremljevalcih, mestnih veljakih in državnih dostojanstvenikih sem užival veliko čast. Nekega dne sem tako sedel pri kralju, ves srečen in spoštovan.

Medtem ko sem sedel pri njem, mi je kralj rekel: Vedi, da te med nami spoštujemo in častimo ter da si postal eden izmed nas. Ne moremo se ločiti od tebe in ne prenesemo misli, da bi zapustil naše mesto. Nekaj želim od tebe; v tem me ubogaj in ne zavrni moje besede. Odgovoril sem mu: Kaj želite od mene, o kralj? Vaše besede ne bom zavrnil, saj ste mi izkazali toliko naklonjenosti, dobrote in milosti. Hvala Bogu, postal sem eden vaših služabnikov. Rekel je: Rad bi te poročil z eno naših žena, dobro, lepo in prijetno, premožno in očarljivo, da bi se naselil pri nas. Dal ti bom prebivališče ob sebi, v svoji palači. Ne nasprotuj mi in ne zavrni moje besede. Ko sem slišal kraljeve besede, me je obšla tolikšna zadrega, da sem molčal in mu nisem odgovoril. Vprašal me je: Zakaj mi ne odgovoriš, sin moj? Rekel sem: Moj gospodar, naj bo po vašem ukazu, o kralj tega časa. Takoj je poslal po kadija in priče ter me še tisti hip poročil z žensko visokega rodu in uglednega porekla, zelo premožno in radodarno, iz imenitne družine, čudovite lepote in miline, lastnico hiš, posestev in zemljišč. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in umolknila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 553. noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je Sindbad Pomorščak, potem ko ga je kralj poročil z imenitno žensko, pripovedoval: Nato mi je dal veliko, lepo hišo samo zame, služabnike in spremstvo ter jim določil živež in plačilo. Zaživel sem v največjem udobju, veselju in zadovoljstvu ter pozabil na vse utrujenosti, tegobe in stiske, ki so me doletele. Mislil sem si: Ko bom odpotoval v domovino, jo bom vzel s seboj. Toda kar je človeku usojeno, se mora zgoditi, in nihče ne ve, kaj ga čaka. Vzljubil sem jo in tudi ona je mene močno vzljubila. Med nama je vladala sloga in živela sva nadvse prijetno in brezskrbno. Tako je minilo nekaj časa, potem pa je vzvišeni Bog vzel ženo mojemu sosedu, ki je bil moj prijatelj. Šel sem k njemu, da bi mu izrekel sožalje. Našel sem ga v obupnem stanju, potrtega in povsem strtega. Tolažil sem ga in mu dejal: Ne žaluj za ženo. Bog ti bo izgubo nadomestil z boljšo od nje in, če bo volja vzvišenega Boga, boš še dolgo živel. Tedaj je silno zajokal in mi rekel: Prijatelj moj, kako naj se poročim z drugo? Kako naj mi Bog podari boljšo od nje, ko pa mi je ostal le še en dan življenja? Rekel sem mu: Brat moj, spametuj se in si ne napoveduj smrti! Saj si zdrav in pri močeh. Prijatelj mi je odgovoril: Pri tvojem življenju, jutri me ne bo več in nikoli več me ne boš videl. Vprašal sem: Kako to? Rekel je: Danes bodo pokopali mojo ženo in mene bodo živega pokopali z njo. Takšna je navada v naši deželi: če umre žena, z njo živega pokopljejo moža, če umre mož, pa z njim živo pokopljejo ženo, da se nihče od njiju po smrti svojega življenjskega tovariša ne bi več veselil življenja. Rekel sem mu: Pri Bogu, to je strašno kruta navada, ki je nihče ne more prenesti.

Medtem ko sva se tako pogovarjala, je prišla večina meščanov in mojemu prijatelju izrekala sožalje zaradi žene in zaradi njega samega. Po svoji navadi so jo začeli pripravljati za pokop. Prinesli so krsto, položili vanjo žensko in jo odnesli iz mesta, mož pa je šel z njimi. Prišli so do kraja ob vznožju gore ob morju, stopili k določenemu mestu in dvignili velik kamen. Pod njim se je pokazal kamnit obod, podoben obodu vodnjaka. Žensko so vrgli vanj; pod goro je bila namreč velika jama. Nato so pripeljali moža, mu pod prsmi privezali vrv in ga spustili v globino. K njemu so spustili še velik vrč sveže vode in sedem hlebcev kruha za popotnico. Ko je dosegel dno, se je odvezal, oni pa so potegnili vrv nazaj, odprtino kakor prej pokrili s kamnom in odšli vsak po svoji poti. Mojega prijatelja so pustili pri ženi v jami. Mislil sem si: Pri Bogu, ta smrt je hujša od prve. Nato sem stopil h kralju in ga vprašal: Moj gospodar, zakaj v vaši deželi pokopavate žive z mrtvimi? Odgovoril je: Vedi, da je takšna navada naše dežele. Če umre mož, z njim pokopljemo ženo, in če umre žena, z njo živega pokopljemo moža, da ju ne ločimo ne v življenju ne v smrti. To navado smo podedovali od prednikov. Vprašal sem: O kralj tega časa, ali ravnate enako tudi s tujcem, kakršen sem jaz, če mu pri vas umre žena? Odgovoril je: Da, pokopljemo ga z njo in z njim ravnamo tako, kakor si videl. Ko sem slišal te besede, mi je od bridkosti in žalosti zase skoraj počilo srce. Razum se mi je zmedel in obšel me je strah, da bo žena umrla pred menoj in me bodo živega pokopali z njo. Potem sem se potolažil z mislijo: Morda bom jaz umrl pred njo. Nihče ne ve, kdo bo odšel prvi in kdo za njim. Skušal sem se zamotiti z raznimi opravili, toda kmalu zatem je moja žena zbolela. Le nekaj dni je ležala bolna, nato pa umrla. Zbralo se je veliko ljudi, da bi meni in njeni družini izrekli sožalje. Tudi kralj je po njihovi navadi prišel žalovat z menoj.

Nato so pripeljali žensko, da bi jo umila. Umili so jo in jo oblekli v najrazkošnejša oblačila, ki jih je imela, ter jo okrasili z nakitom, ogrlicami in dragulji. Ko so mojo ženo opravili, so jo položili v krsto, jo dvignili in odnesli h gori. Odmaknili so kamen z odprtine jame in jo vrgli vanjo. Tedaj so pristopili vsi moji prijatelji in ženini sorodniki, da bi se poslovili od mene, ki sem moral umreti. Jaz pa sem med njimi vpil: Tujec sem! Vaše navade ne morem prenesti! Toda niso me poslušali in se niso zmenili za moje besede. Zgrabili so me in me na silo zvezali, zraven pa mi po svoji navadi privezali sedem hlebčkov kruha in svežo vodo. Spustili so me v tisti vodnjak, ki je bil v resnici velika votlina pod goro. Rekli so mi: Odveži se! Nisem se hotel odvezati, zato so za menoj vrgli še vrvi, odprtino pokrili z velikim kamnom, ki je ležal na njej, in odšli vsak po svoji poti. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in umolknila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 554. noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je Sindbad Pomorščak, potem ko so ga spustili v votlino k mrtvi ženi, zaprli vhod in odšli, pripovedoval: V votlini sem videl mnogo trupel in v njej je vladal oduren, gnusen smrad. Očital sem si vse, kar sem storil, in govoril: Pri Bogu, zaslužim si vse, kar me doleti in se mi zgodi. Še sem znal ločiti noč od dneva. Preživljal sem se z malim; jedel sem šele, ko me je lakota skoraj raztrgala, in pil šele, ko me je žeja silno mučila, saj sem se bal, da mi bo zmanjkalo hrane in vode. Govoril sem: Ni moči ne sile razen pri Bogu, Najvišjem, Veličastnem! Kaj me je obsedlo, da sem se poročil v tem mestu? Vsakič, ko pomislim, da sem ušel nesreči, padem v še hujšo. Pri Bogu, kakšna zlovešča smrt me čaka! Ko bi se le utopil v morju ali umrl v gorah! To bi bilo bolje od te strašne smrti. Tako sem si venomer očital, spal na kosteh mrtvih in prosil Boga za pomoč. V neznosni stiski sem si želel smrti, a ni hotela priti. Naposled mi je lakota razjedala drobovje in žeja me je žgala. Sedel sem, v temi otipal kruh, ga malo pojedel in popil nekaj požirkov vode. Potem sem vstal, se postavil na noge in začel hoditi po votlini. Ugotovil sem, da je obsežna in prostorna, vendar je bilo po tleh mnogo trupel in prhkih kosti iz davnih časov. Ob strani sem si uredil ležišče daleč od svežih mrtvecev in tam spal. Moje zaloge so kopnele, ostalo mi je le še malo. Vsak dan ali še redkeje sem nekaj malega pojedel in popil požirek, saj sem se bal, da mi bo hrane in vode zmanjkalo, še preden umrem.

Tako sem živel, dokler nisem nekega dne sedel in razmišljal, kaj bom storil, ko mi zmanjka hrane in vode. Tedaj se je skala premaknila in svetloba je prodrla do mene. Vprašal sem se: Le kaj se dogaja? Ljudje so stali nad odprtino in vanjo spustili mrtvega moža ter z njim živo žensko, ki je jokala in vpila nad svojo usodo. K njej so spustili še veliko hrane in vode. Opazoval sem jo, ona pa me ni videla. Odprtino so pokrili s kamnom in odšli vsak po svoji poti. Tedaj sem vstal, vzel v roko golenico nekega mrtveca, pristopil k ženski in jo udaril po temenu. Nezavestna se je zgrudila na tla. Udaril sem jo še drugič in tretjič, da je umrla, nato pa ji vzel kruh in vse, kar je imela s seboj. Na njej sem videl veliko nakita, razkošnih oblačil, ogrlic, draguljev in dragocenih kovin. Vzel sem hrano in vodo, ki so ju spustili z njo, ter se vrnil na ležišče, ki sem si ga uredil ob strani votline. Jedel sem le toliko, da sem ostal živ, da zaloge ne bi prehitro pošle in ne bi umrl od lakote in žeje. Dolgo sem ostal v votlini. Kadar koli so koga pokopali, sem ubil človeka, ki so ga z njim spustili živega, ter mu vzel hrano in pijačo, da sem se z njima preživljal. Nekega dne sem spal, pa sem se prebudil in ob strani votline zaslišal ropotanje. Pomislil sem: Kaj je to? Vstal sem in se z golenico mrtveca v roki napotil proti zvoku. Ko me je bitje začutilo, je zbežalo pred menoj. Bila je divja žival. Sledil sem ji v globino votline in zagledal drobno luč, podobno zvezdi, ki se je zdaj prikazala, zdaj izginila. Napotil sem se proti njej in bliže ko sem prihajal, jasnejša in večja je postajala svetloba. Tedaj sem spoznal, da je v votlini odprtina, ki vodi na prosto. Rekel sem si: Tukaj mora biti prehod, bodisi drugi vhod, podoben tistemu, skozi katerega so me spustili, bodisi špranja, ki vodi iz tega kraja.

Nekaj časa sem premišljeval, nato pa krenil proti svetlobi. Bila je luknja na zadnji strani gore, ki so jo izkopale divje živali. Skoznjo so prihajale v votlino, se do sitega najedle mrtvih in se vračale ven. Ko sem to videl, se mi je duša umirila, srce se mi je sprostilo in prepričan sem bil, da bom po smrti spet zaživel. Zdelo se mi je, kakor da sanjam. Z nekaj truda sem se splazil skozi odprtino in se znašel ob slanem morju na veliki gori, ki je ločevala dve morji ter otok od mesta in je bila ljudem nedostopna. Hvalil sem vzvišenega Boga in se mu zahvaljeval, neizmerno sem se veselil in srce se mi je okrepilo. Nato sem se skozi odprtino vrnil v votlino in iz nje znosil vso hrano in vodo, ki sem ju prihranil. Vzel sem tudi oblačila mrtvih in se preoblekel. Pobral sem veliko njihovega nakita: ogrlice z dragimi kamni, biserne ogrlice ter srebrne in zlate okraske, posejane z raznovrstnimi dragulji in dragocenostmi. Oblačila mrtvih sem s svojimi oblačili povezal v svežnje in jih skozi odprtino znosil na zunanjo stran gore. Potem sem obstal ob morju. Vsak dan sem se spuščal v votlino in se spet vračal iz nje. Kogar koli so pokopali živega, naj je bil moški ali ženska, sem ubil in mu vzel hrano in vodo. Nato sem se splazil skozi odprtino in sedel ob morju ter čakal, da mi vzvišeni Bog pošlje rešitev z ladjo, ki bi priplula mimo. Iz votline sem odnašal ves nakit, ki sem ga našel, in ga vezal v oblačila mrtvih. Tako sem živel še nekaj časa. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in umolknila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 555. noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je Sindbad Pomorščak iz votline odnašal nakit in druge stvari, ki jih je našel v njej, ter dolgo posedal ob morju. Pripovedoval je: Nekega dne sem sedel na obali in razmišljal o svoji usodi, ko sem na razburkanem morju med kipečimi valovi zagledal ladjo. Vzel sem belo oblačilo nekega mrtveca, ga privezal na palico in z njim stekel po obali. Mahal sem jim z blagom, dokler se niso ozrli in me zagledali na vrhu gore. Pripluli so bliže, zaslišali moj glas in poslali pome čoln z nekaj možmi z ladje. Ko so se mi približali, so vprašali: Kdo si? Zakaj si na tem kraju? Kako si prišel na to goro? Še nikoli nismo videli, da bi kdo prišel sem. Odgovoril sem jim: Trgovec sem. Ladja, na kateri sem plul, je potonila, jaz pa sem se s svojim imetjem zatekel na desko. Bog mi je olajšal pot do tega kraja in po velikih naporih sem z vztrajnostjo in spretnostjo rešil tudi svoje stvari. Vzeli so me v čoln in naložili vse, kar sem pobral v votlini ter povezal v oblačila in mrtvaške prte. Odpeljali so me do ladje in me z mojim imetjem spravili na krov h kapitanu. Ta me je vprašal: Mož, kako si prišel sem? To je velika gora in za njo leži veliko mesto. Vse življenje plujem po tem morju in mimo te gore, pa na njej še nikoli nisem videl nikogar razen divjih živali in ptic. Rekel sem mu: Trgovec sem. Plul sem na veliki ladji, ki se je razbila, in vse moje blago, tkanine in oblačila, ki jih vidite, je potegnilo v morje. Naložil sem jih na veliko desko iz ladijskega trupa in Božja moč ter sreča sta mi pomagali, da sem prišel do te gore. Od tedaj sem čakal, da kdo priplove mimo in me vzame s seboj. Nisem jim povedal, kaj se mi je zgodilo v mestu in votlini, saj sem se bal, da je na ladji kdo iz tistega mesta.

Nato sem lastniku ladje ponudil veliko svojega bogastva in mu rekel: Moj gospodar, po vaši zaslugi sem se rešil s te gore. Vzemite to od mene v zahvalo za dobroto, ki ste mi jo izkazali. Toda ni hotel sprejeti in mi je dejal: Mi od nikogar ničesar ne vzamemo. Če na obali ali otoku najdemo brodolomca, ga vzamemo s seboj, ga nahranimo in napojimo, in če je gol, ga oblečemo. Ko pridemo v varno pristanišče, mu podarimo še nekaj svojega imetja. Dobroto in usluge mu izkazujemo zaradi vzvišenega Boga. Tedaj sem molil, da bi mu bilo dano dolgo življenje. Še naprej smo pluli od otoka do otoka in od morja do morja, jaz pa sem upal na rešitev in se veselil, da sem ostal živ. Kadar koli sem pomislil na svoje bivanje v votlini z ženo, se mi je skoraj omračil razum. Po Božji moči smo varno prispeli v Basro. Izkrcal sem se in tam ostal nekaj dni, nato pa odpotoval v Bagdad. Prišel sem v svojo četrt, stopil v svojo hišo, se srečal z domačimi in prijatelji ter jih povprašal, kako se jim godi. Veselili so se moje srečne vrnitve in mi čestitali. Vse blago, ki sem ga prinesel s seboj, sem spravil v skladišča, dajal miloščino in darila ter oblačil sirote in vdove. Bil sem nadvse srečen in vesel ter sem se vrnil k nekdanjemu življenju, druženju in prijateljevanju z brati, zabavi in glasbi. To je najnenavadnejše, kar se mi je zgodilo na četrtem potovanju. Toda zdaj, brat moj, večerjaj pri meni in vzemi svoj običajni dar. Jutri pa spet pridi, da ti povem, kaj me je doletelo na petem potovanju, saj je bilo še bolj nenavadno in čudovito od prejšnjih.

Nato je ukazal, naj mu dajo sto mitkalov zlata, in dal pogrniti mizo. Vsi so večerjali in odšli vsak po svoji poti, silno začudeni, saj je bila vsaka zgodba še osupljivejša od prejšnje. Sindbad Nosač se je vrnil domov in preživel noč v velikem veselju in zadovoljstvu, poln začudenja. Ko se je zdanilo in je jutro razlilo svojo svetlobo, je Sindbad Kopenski vstal, opravil jutranjo molitev in se sprehodil do hiše Sindbada Pomorščaka. Vstopil je in mu zaželel dobro jutro. Ta mu je izrekel dobrodošlico in ga povabil, naj sede k njemu, dokler niso prišli še drugi prijatelji. Jedli so in pili, se veselili in zabavali ter se pogovarjali. Nato je Sindbad Pomorščak začel pripovedovati. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in umolknila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 556. noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je Sindbad Pomorščak začel pripovedovati, kaj se mu je zgodilo in kaj ga je doletelo na petem potovanju. Rekel je: Vedite, bratje moji, da sem se po vrnitvi s četrtega potovanja predal zabavi, glasbi in veselju. Od tolikšnega zadovoljstva nad zaslužkom, dobičkom in premoženjem sem pozabil na vse, kar me je doletelo in kar sem prestal. Tedaj me je duša spet začela nagovarjati k potovanju in ogledovanju tujih dežel in otokov. Pri priči sem se lotil priprav, nakupil dragocenega blaga, primernega za trgovanje po morju, povezal tovor in odšel iz Bagdada proti Basri. Ko sem se sprehajal ob obali, sem zagledal veliko, visoko in lepo ladjo. Bila mi je všeč, zato sem jo kupil. Njena oprema je bila nova. Najel sem kapitana in mornarje, svojim sužnjem in slugi zaupal nadzor nad njo ter nanjo naložil svoje blago. Prišla je skupina trgovcev, ki so prav tako vkrcali svoj tovor in mi plačali prevoznino. Odpluli smo nadvse srečni in veseli, v upanju na varno pot in dober zaslužek. Potovali smo od otoka do otoka in od morja do morja, si ogledovali otoke in dežele ter se izkrcavali, da bi tam prodajali in kupovali.

Tako smo potovali, dokler nismo nekega dne prispeli na nenaseljen otok, kjer ni bilo nikogar. Bil je pust in zapuščen, na njem pa je stala velikanska bela kupola. Izkrcali smo se, da bi si jo ogledali, in izkazalo se je, da je veliko jajce ptiča ruha. Trgovci, ki so šli k njemu in si ga ogledovali, niso vedeli, da je ruhovo jajce. Začeli so ga obmetavati s kamenjem, da se je razbilo. Iz njega je izteklo veliko tekočine in pokazal se je ruhov mladič. Izvlekli so ga iz jajca, ga zaklali in si odrezali veliko mesa. Jaz sem bil na ladji in za to nisem vedel, saj mi niso povedali, kaj so storili. Tedaj mi je eden od potnikov rekel: Gospod, pridite pogledat to jajce, ki smo ga imeli za kupolo. Vstal sem, da bi si ga ogledal, in našel trgovce, kako udarjajo po jajcu. Zavpil sem jim: Ne počnite tega! Ptič ruh bo prišel, razbil našo ladjo in nas pogubil! Toda niso me poslušali. Medtem je sonce nenadoma izginilo, dan se je stemnil in nad nami je obvisel oblak, ki je zatemnil nebo. Dvignili smo glave, da bi videli, kaj nam zastira sonce, in zagledali ruhove peruti, ki so nam zakrile sončno svetlobo, da je vse potemnelo. Ko je ruh prišel in videl razbito jajce, je zakričal nad nami. Priletela je še njegova družica in oba sta krožila nad ladjo ter kričala glasneje od grmenja. Zavpil sem kapitanu in mornarjem: Odženite ladjo od obale in rešite nas, preden poginemo! Kapitan je pohitel, trgovci so se vkrcali, odvezal je ladjo in odpluli smo stran od otoka.

Ko je ruh videl, da smo odpluli na morje, je za nekaj časa izginil. Pluli smo kar najhitreje, da bi se rešili obeh ptic in pobegnili z njunega ozemlja. Tedaj sta se vrnila in nas dohitela. Vsak je v krempljih nosil velikansko skalo z gore. Ruh je svojo skalo spustil nad nas, vendar je kapitan zavil z ladjo, tako da jo je skala za las zgrešila in treščila v morje tik pod njo. Zaradi silovitega udarca se je ladja dvignila in spet ugreznila; voda se je tako razmaknila, da smo zagledali morsko dno. Nato je ruhova družica spustila še svojo skalo, ki je bila manjša od prve. Po odredbi usode je zadela krmo, jo razbila in raztreščila krmilo na dvajset kosov. Vse, kar je bilo na ladji, je potonilo v morju. Ker je življenje človeku drago, sem se skušal rešiti in vzvišeni Bog mi je naklonil desko iz ladijskega trupa. Oprijel sem se je, zlezel nanjo in z nogami veslal, veter in valovi pa so me gnali naprej. Ladja je potonila blizu otoka sredi morja in usoda me je z dovoljenjem vzvišenega Boga vrgla nanj. Z zadnjimi močmi sem zlezel na obalo, zaradi prestane utrujenosti, naporov, lakote in žeje že skoraj mrtev. Za nekaj časa sem se zgrudil na morskem bregu, dokler si nisem opomogel in se mi srce ni pomirilo. Potem sem se odpravil po otoku in videl, da je kakor eden rajskih vrtov: drevesa so bujno rasla, reke so tekle in ptice so prepevale hvalo Njemu, ki mu pripadata veličastvo in večnost. Na otoku je raslo veliko dreves, sadja in raznovrstnih cvetlic. Najedel sem se sadja do sitega in pil iz rek, dokler si nisem pogasil žeje, nato pa se zahvalil vzvišenemu Bogu in ga hvalil. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in umolknila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 557. noč,

Rekla je: Izvedela sem, o srečni kralj, da je pomorščak Sindbad, ko se je rešil iz morja na otok, jedel njegove sadeže, pil iz njegovih rek ter se zahvalil Bogu in ga slavil. Takole je pripovedoval: Tako sem ostal na otoku vse do večera in prihoda noči, od utrujenosti in strahu pa sem bil kakor mrtev. Na otoku nisem slišal nobenega glasu in nisem videl nikogar. Ležal sem tam do jutra, nato pa sem se spravil na noge in se napotil med drevesa. Zagledal sem potoček, ki je tekel iz izvira, ob njem pa je sedel prijeten starec. Okoli ledij je imel ovito oblačilo iz drevesnih listov. Rekel sem si: »Morda se je tudi ta starec rešil na otok in je eden izmed brodolomcev, katerih ladja se je razbila.« Približal sem se mu in ga pozdravil. Odgovoril mi je s kretnjo, spregovoril pa ni. Vprašal sem ga: »Starec, zakaj sediš na tem kraju?« Zmajal je z glavo, pokazal žalost in mi z roko nakazal, naj ga posadim na vrat ter ga odnesem na drugo stran potočka. Pomislil sem: »Storil mu bom dobro delo in ga odnesel, kamor želi. Morda bom za to nagrajen.« Stopil sem k njemu, si ga naložil na ramena in ga odnesel na kraj, ki mi ga je pokazal. Rekel sem mu: »Zdaj pa previdno sestopi.« A ni hotel sestopiti z mojih ramen, temveč mi je noge ovil okoli vratu. Pogledal sem jih in videl, da so črne in hrapave kakor bivolja koža. Prestrašil sem se ga in ga skušal vreči z ramen, on pa mi je noge tako močno stisnil okoli vratu in me z njimi dušil, da se mi je stemnilo pred očmi. Izgubil sem zavest in se zgrudil na tla kakor mrtev. Tedaj je nekoliko privzdignil noge in me začel tolči po hrbtu in ramenih. Bolečina je bila tako huda, da sem vstal z njim na ramenih, čeprav sem bil že povsem izmučen. Z roko mi je pokazal, naj grem med drevesa, kjer rastejo najokusnejši sadeži. Če ga nisem ubogal, me je udarjal z nogami huje, kakor bi me bičal. Kar naprej mi je kazal, kam želi, jaz pa sem ga moral nositi tja. Če sem se obotavljal ali upočasnil korak, me je tepel. Bil sem kakor njegov ujetnik. Zašla sva v notranjost otoka med drevesa, on pa je uriniral in iztrebljal po mojih ramenih ter ni sestopil ne podnevi ne ponoči. Kadar je hotel spati, mi je ovil noge okoli vratu in za kratek čas zaspal, nato pa se je prebudil in me pretepel, da sem se moral nemudoma dvigniti in ga spet nositi. Zaradi muk, ki mi jih je prizadejal, se mu nisem upal upirati. Očital sem si, da sem ga sploh vzel na ramena in se ga usmilil. Tako sem živel z njim in trpel nepopisno utrujenost. Govoril sem si: »Storil sem mu dobro, pa se je sprevrglo v zlo. Pri Bogu, do konca življenja ne bom nikomur več storil nič dobrega!« Zaradi izčrpanosti in trpljenja sem vsak trenutek, vsako uro prosil vzvišenega Boga, naj mi pošlje smrt.

Tako je minilo nekaj časa, dokler ga nekega dne nisem prinesel na kraj, kjer je raslo veliko buč. Nekatere so bile že suhe. Vzel sem veliko suho bučo, ji odprl vrh in jo očistil. Nato sem z njo stopil do vinske trte, jo napolnil z grozdjem, zaprl odprtino in jo postavil na sonce. Pustil sem jo tam nekaj dni, dokler se njena vsebina ni spremenila v čisto vino. Vsak dan sem ga malo popil, da bi laže prenašal tegobe s tem hudobnim vragom. Kadar sem se opil, mi je zrasel pogum. Nekega dne me je videl piti in mi z roko nakazal vprašanje: »Kaj je to?« Odgovoril sem mu: »To je nekaj izvrstnega, kar krepi srce in razvedri duha.« Nato sem z njim na ramenih tekel in plesal med drevesi. Vino me je spravilo v veselo razpoloženje, zato sem ploskal, pel in se radostil. Ko me je videl takšnega, mi je pokazal, naj mu dam bučo, da bo še sam pil iz nje. Ker sem se ga bal, sem mu jo izročil. Izpil je vse, kar je še ostalo v njej, in jo vrgel na tla. Prevzelo ga je veselje in začel se je pozibavati na mojih ramenih. Nato se je opil in se povsem pogreznil v pijanost. Vsi udi in mišice so mu omahnili in začel je opletati na mojih ramenih. Ko sem spoznal, da je pijan in da se ne zaveda več ničesar, sem z rokami segel k njegovim nogam, jih odvil s svojega vratu, se sklonil k tlom in ga vrgel nanje. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prekinila je pripoved, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila petsto oseminpetdeseta noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je pomorščak Sindbad, potem ko je vraga vrgel z ramen na tla, takole pripovedoval: Komaj sem verjel, da sem se osvobodil in se rešil nesreče, v kateri sem se znašel. Toda zbal sem se, da se bo prebudil iz pijanosti in mi spet škodoval. Med drevesi sem pobral veliko skalo, stopil k njemu in ga, medtem ko je spal, udaril po glavi. Meso se mu je pomešalo s krvjo in umrl je. Naj se ga Bog ne usmili! Potem sem se z olajšanim srcem sprehodil po otoku in se vrnil na morsko obalo, kjer sem bil že prej. Nekaj časa sem ostal na otoku, jedel njegove sadeže in pil iz njegovih rek ter čakal, ali bo mimo pripeljala kakšna ladja. Nekega dne sem sedel in premišljeval o vsem, kar se mi je zgodilo, ter si govoril: »Ali me bo Bog ohranil živega, da se bom vrnil v domovino in se spet srečal s svojci in prijatelji?« Tedaj se je iz razburkanega morja, polnega besnečih valov, prikazala ladja. Plula je proti otoku, dokler ni pristala ob njem. Potniki so se izkrcali in stopil sem jim naproti. Ko so me zagledali, so vsi pohiteli k meni, me obstopili in me vprašali, kaj je z menoj in kako sem prišel na otok. Povedal sem jim svojo zgodbo in vse, kar se mi je pripetilo. Neznansko so se začudili in mi rekli: »Človeku, ki ti je jezdil na ramenih, pravijo morski starec. Nihče, ki se je znašel med njegovimi nogami, se mu še ni izmuznil, razen tebe. Hvala Bogu, da si se rešil!«

Prinesli so mi nekaj hrane in jedel sem, dokler nisem bil sit. Dali so mi tudi oblačilo, ki sem si ga nadel in z njim pokril svojo goloto. Nato so me vzeli s seboj na ladjo. Pluli smo več dni in noči, dokler nas usoda ni pripeljala v mesto z visokimi stavbami, v katerem so vse hiše gledale na morje. Imenovalo se je mesto opic. Ko se znoči, njegovi prebivalci pridejo iz hiš skozi vrata, obrnjena proti morju, se vkrcajo v čolne in ladje ter prenočijo na morju, ker se bojijo opic, ki se ponoči spuščajo z gora. Izkrcal sem se, da bi si ogledal mesto, medtem pa je ladja odplula, ne da bi vedel. Obžaloval sem, da sem sploh stopil na kopno, se spomnil svojih tovarišev in tega, kar se mi je že prvič in drugič zgodilo z opicami, ter žalosten sedel in zajokal. Pristopil je neki meščan in mi rekel: »Gospod, videti je, da si tujec v teh krajih.« Odvrnil sem mu: »Res sem tujec in nesrečnik. Bil sem na ladji, ki je pristala ob tem mestu. Izkrcal sem se, da bi si ga ogledal, ko pa sem se vrnil, ladje ni bilo več.« Rekel mi je: »Vstani, pojdi z nami in se vkrcaj v čoln. Če boš ponoči ostal v mestu, te bodo opice pokončale.« Odgovoril sem: »Poslušam in ubogam.« Nemudoma sem vstal in stopil z njimi v čoln. Odrinili so od kopnega in se od obale oddaljili za približno miljo. Tisto noč sem prebil z njimi.

Ko se je zdanilo, so se s čolnom vrnili v mesto, se izkrcali in vsak je odšel po svojem delu. Tako so ravnali vsako noč. Kdor je ponoči ostal v mestu, so ga napadle in pokončale opice. Podnevi so opice odhajale iz mesta, jedle sadeže po vrtovih in spale v gorah do večera, nato pa se vračale v mesto. To mesto leži v najbolj oddaljenih krajih dežele Sudan. Med najnenavadnejšimi stvarmi, ki sem jih doživel med njegovimi prebivalci, je bilo to, da mi je eden izmed mož, s katerimi sem prenočil v čolnu, rekel: »Gospod, tujec si v teh krajih. Ali znaš kakšno obrt, s katero bi se lahko preživljal?« Odgovoril sem: »Ne, pri Bogu, brat moj, nobene obrti ne znam in nobenega dela nisem vešč. Sem le trgovec, ki je imel veliko bogastva in dobrin. Imel sem svojo ladjo, natovorjeno z velikim premoženjem in blagom, vendar se je razbila na morju in vse na njej je potonilo. Sam sem se rešil samo po Božji volji. Bog mi je poslal desko, na katero sem se povzpel, in tako sem ušel utopitvi.« Mož je vstal, mi prinesel bombažno vrečo in rekel: »Vzemi to vrečo, jo napolni s kamenčki, ki jih najdeš v mestu, in pojdi s skupino meščanov. Predstavil te bom njihovim ljudem in jim te priporočil. Delaj tako kot oni; morda si boš kaj prislužil in si s tem pomagal na poti domov.« Nato me je odpeljal iz mesta. Nabral sem drobne kamenčke in z njimi napolnil vrečo. Ko je iz mesta prišla skupina ljudi, me je pridružil njim, jim me priporočil in rekel: »Ta mož je tujec. Vzemite ga s seboj in ga naučite nabiranja, da si bo morda kaj prislužil za preživetje, vi pa boste za to nagrajeni.« Odgovorili so: »Poslušamo in ubogamo.« Prijazno so me sprejeli in me vzeli s seboj. Odpravili smo se na pot in vsak izmed njih je nosil vrečo, podobno moji, napolnjeno s kamenčki.

Hodili smo, dokler nismo prispeli v široko dolino z mnogimi visokimi drevesi, na katera nihče ne bi mogel splezati. V dolini je bilo veliko opic. Ko so nas zagledale, so zbežale pred nami in se povzpele na drevesa. Možje so jih začeli obmetavati s kamenčki iz svojih vreč, opice pa so trgale sadeže z dreves in jih metale vanje. Pogledal sem sadeže, ki so jih metale opice, in videl, da so kokosovi orehi. Ko sem spoznal, kaj počnejo moji spremljevalci, sem si izbral veliko drevo, na katerem je bilo mnogo opic, stopil k njemu in jih začel obmetavati. Trgale so orehe in jih metale vame, jaz pa sem jih pobiral kakor drugi. Še preden mi je v vreči zmanjkalo kamenja, sem jih nabral zelo veliko. Ko so možje končali delo, so zbrali ves pridelek in vsak si je naložil, kolikor je mogel nositi. Še istega dne smo se vrnili v mesto. Odšel sem k svojemu znancu, ki me je pridružil skupini, mu izročil vse, kar sem nabral, in se mu zahvalil za dobroto. Rekel mi je: »Vzemi to, prodaj in uporabi denar zase.« Nato mi je dal ključ od prostora v svoji hiši in rekel: »Orehe, ki ti bodo ostali, spravi sem. Vsak dan pojdi s temi ljudmi, kakor si šel danes. Med orehi, ki jih prineseš, odb eri slabše, jih prodaj in porabi izkupiček, druge pa hrani v tem prostoru. Morda si jih boš nabral dovolj, da ti bodo pomagali na poti domov.« Odgovoril sem: »Naj te vzvišeni Bog nagradi.« Storil sem, kakor mi je naročil. Vsak dan sem napolnil vrečo s kamenčki, se odpravil s skupino in delal tako kot drugi. Možje so drug drugemu priporočali, naj pazijo name, in mi kazali drevesa, na katerih je bilo največ sadežev.

Tako sem živel nekaj časa in si nabral veliko dobrih kokosovih orehov. Mnogo sem jih prodal in zbral precej denarja. Začel sem kupovati vse, kar mi je bilo všeč in mi je ugajalo. Življenje se mi je razjasnilo in po vsem mestu sem užival čedalje več naklonjenosti. Tako je minilo še nekaj časa. Nekega dne sem stal ob morju, ko je v mesto priplula ladja in pristala ob obali. Na njej so bili trgovci s svojim blagom. Začeli so kupovati, prodajati in menjavati blago za kokosove orehe in druge stvari. Odšel sem k svojemu prijatelju, mu povedal za ladjo in dejal, da se želim vrniti v domovino. Odgovoril mi je: »Odločitev je tvoja.« Poslovil sem se od njega in se mu zahvalil za vse dobrote, ki mi jih je izkazal. Nato sem šel na ladjo, se srečal s kapitanom in se z njim dogovoril za prevoz. Na ladjo sem naložil svoje kokosove orehe in drugo blago, potem pa smo odpluli. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prekinila je pripoved, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila petsto devetinpetdeseta noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da se je pomorščak Sindbad v mestu opic vkrcal na ladjo, vzel s seboj kokosove orehe in drugo blago ter se s kapitanom dogovoril za prevoz. Takole je pripovedoval: Tistega dne smo odpluli. Potovali smo od otoka do otoka in od morja do morja. Na vsakem otoku, kjer smo pristali, sem prodajal in menjaval kokosove orehe. Bog mi je povrnil več, kot sem imel in izgubil. Pripluli smo do otoka, kjer sta rasla cimet in poper. Nekateri so nam pripovedovali, da so nad vsakim grozdom popra videli velik list, ki mu daje senco in ga ob dežju varuje pred vodo. Ko dež poneha, se list odmakne od grozda in se spusti ob njegovo stran. Na tem otoku sem v zameno za kokosove orehe dobil veliko popra in cimeta. Nato smo pripluli do otoka Al Asrat, kjer raste kamarski alojin les, za njim pa do drugega otoka, ki je bil oddaljen pet dni plovbe. Na njem raste kitajski alojin les, ki je dražji od kamarskega. Prebivalci tega otoka so po življenju in veri še slabši od prebivalcev otoka s kamarskim alojinim lesom: ljubijo razvrat in pitje vina ter ne poznajo ne klica k molitvi ne molitvenih zapovedi. Zatem smo prišli do bisernih lovišč. Potapljačem sem dal nekaj kokosovih orehov in jim rekel: »Potopite se za mojo srečo in moj delež.« Potopili so se v tamkajšnje vode in prinesli veliko velikih, dragocenih biserov. Rekli so mi: »Gospod, pri Bogu, res imaš srečo!« Vse, kar so mi prinesli, sem naložil na ladjo in odpluli smo z blagoslovom vzvišenega Boga. Pluli smo, dokler nismo prispeli v Basro. Tam sem se izkrcal in ostal krajši čas, nato pa sem se odpravil v Bagdad. Prišel sem v svojo četrt, se vrnil domov in pozdravil svojce ter prijatelje. Čestitali so mi za srečno vrnitev. Spravil sem vse blago in imetje, ki sem ju prinesel, oblekel sirote in vdove, delil miloščino in darove ter obdaroval svojce, prijatelje in ljubljene. Bog mi je štirikratno povrnil, kar sem izgubil. Zaradi obilnega dobička in zaslužka sem pozabil vse, kar se mi je zgodilo, in vse prestane tegobe ter se vrnil k nekdanjemu druženju in prijateljevanju. To je bilo najčudovitejše, kar sem doživel na petem potovanju. Zdaj pa povečerjajte in jutri spet pridite, da vam povem, kaj se mi je zgodilo na šestem potovanju, saj je bilo še čudovitejše od tega.

Tedaj so razgrnili pogrinjek in povečerjali. Ko so končali večerjo, je Sindbad ukazal, naj nosaču izročijo sto miskalov zlata. Vzel jih je in odšel, ves začuden nad slišanim. Nosač Sindbad je prenočil doma. Ko se je zdanilo, je vstal, opravil jutranjo molitev in se odpravil do hiše pomorščaka Sindbada. Vstopil je k njemu, ta pa mu je velel sesti, in sedel je poleg njega. Pogovarjala sta se, dokler niso prišli še preostali prijatelji. Kramljali so, nato so razgrnili pogrinjek, jedli, pili, uživali in se veselili. Pomorščak Sindbad jim je začel pripovedovati zgodbo o šestem potovanju: Vedite, bratje moji, ljubljeni in prijatelji, da sem po vrnitvi s petega potovanja ob zabavi, veselju, udobju in vedrini pozabil vse prestane muke. Bil sem nadvse srečen in zadovoljen. Tako sem živel, dokler nisem nekega dne sedel v obilju, veselju in posebnem zadovoljstvu, ko me je obiskala skupina trgovcev, na katerih so bili še vidni sledovi potovanja. Tedaj sem se spomnil dni, ko sem se sam vračal s poti, veselja ob srečanju s svojci, prijatelji in ljubljenimi ter sreče ob vrnitvi v domovino. V duši se mi je zbudilo hrepenenje po potovanjih in trgovanju. Sklenil sem odpotovati in nakupil dragoceno, izvrstno blago, primerno za trgovanje po morju. Natovoril sem svoje tovore in se odpravil iz Bagdada v Basro. Tam sem zagledal veliko ladjo, na kateri so bili trgovci in ugledni možje z dragocenim blagom. Svoje tovore sem naložil k njihovim in varno smo odpluli iz Basre. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prekinila je pripoved, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila petsto šestdeseta noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je pomorščak Sindbad pripravil svoje tovore, jih v Basri naložil na ladjo in odplul. Takole je pripovedoval: Potovali smo iz kraja v kraj in iz mesta v mesto, prodajali in kupovali ter si ogledovali tuje dežele. Sreča in potovanje sta nam bila naklonjena, trgovanje pa nam je prinašalo dobiček. Nekega dne, ko smo pluli, pa je kapitan nenadoma zakričal in zavpil, vrgel turban z glave, se začel udarjati po obrazu in si puliti brado ter se od silne žalosti in obupa zgrudil na ladijsko dno. Vsi trgovci in potniki so se zbrali okoli njega in ga vprašali: »Kapitan, kaj se je zgodilo?« Odgovoril jim je: »Vedite, ljudje, da smo z ladjo zašli. Zapustili smo morje, po katerem smo pluli, in prišli na morje, katerega poti ne poznamo. Če nam Bog ne pošlje česa, kar nas bo rešilo iz teh voda, bomo vsi pogubljeni. Prosite vzvišenega Boga, naj nas reši te nesreče.«

Nato se je kapitan spravil na noge in splezal na jambor, da bi razpel jadra. Toda veter je močno pritisnil na ladjo in jo obrnil s krmo naprej, tako da se ji je blizu visoke gore zlomilo krmilo. Kapitan se je spustil z jambora in rekel: »Ni moči ne sile razen pri Bogu, Vzvišenem in Vsemogočnem. Nihče ne more odvrniti usode. Pri Bogu, znašli smo se v strašni pogubi in ni nam več rešitve ne izhoda.« Vsi potniki so začeli objokovati svojo usodo in se poslavljati drug od drugega, saj so vedeli, da se jim življenje izteka. Upanje jih je zapustilo. Ladjo je zaneslo proti gori, kjer se je razbila in njene deske so se razletele. Vse, kar je bilo na njej, je potonilo, trgovci pa so padli v morje. Nekateri so utonili, drugi so se oprijeli gore in se povzpeli nanjo. Tudi jaz sem bil med tistimi, ki so se rešili na goro. Tam je bil velik otok, ob njem pa mnogo razbitih ladij. Na morski obali je bilo obilo zalog, ki jih je morje naplavilo iz ladij, ki so se razbile in katerih potniki so utonili. Na obrežje je nanosilo toliko blaga in bogastva, da je presegalo razum in domišljijo. Stopil sem na otok in se sprehodil po njem. V njegovi sredini sem zagledal izvir sladke vode, ki je pritekal izpod gore na enem koncu in se na drugem koncu spet izgubljal vanjo. Potniki so se povzpeli na goro do skrajnega konca otoka in se razkropili po njem. Od vsega so bili povsem zbegani in so bili kakor blazni ob pogledu na tolikšno blago in bogastvo na morskem obrežju.

V strugi te vode sem videl mnogo različnih dragih kamnov in rudnin, rubinov ter velikih biserov, vrednih kraljev. Ležali so kakor prod v vodnih strugah sredi polj. Vse dno se je bleščalo od množice rudnin in drugih dragocenosti. Na otoku smo našli tudi veliko najodličnejšega kitajskega in kamarskega alojinega lesa. Tam je bil še izvir surove ambre, ki je zaradi močne sončne pripeke tekla kakor vosek ob izviru in se razlivala po morski obali. Iz morja so prihajale zveri, jo požirale in se z njo vračale v vodo. V njihovih trebuhih se je segrela, nato so jo iz ust izbljuvale v morje, kjer se je strdila na vodni gladini. Tedaj sta se ji spremenila barva in sestava, valovi pa so jo vrgli na obalo. Pobirali so jo popotniki in trgovci, ki so jo poznali, ter jo prodajali. Surova ambra, ki je živali niso pogoltnile, pa je tekla ob izviru in se strjevala na tleh. Ko je nanjo posijalo sonce, se je raztopila in vsa dolina je dišala kakor po mošusu. Ko je sonce zašlo, se je spet strdila. V kraj, kjer je bila ta surova ambra, ni mogel nihče priti in nihče ni mogel najti poti vanj, saj je otok obdajala gora, na katero se ni bilo mogoče povzpeti. Hodili smo po otoku in si ogledovali bogastvo, ki ga je tam ustvaril vzvišeni Bog, zbegani tako zaradi svojega položaja kot zaradi vsega, kar smo videli, in silno prestrašeni. Na obali smo zbrali nekaj malega živeža in ga začeli varčevati. Jedli smo le enkrat na dan ali na dva dni, ker nas je bilo strah, da nam bo hrane zmanjkalo in bomo umrli v mukah od lakote in strahu. Vsakega, ki je umrl, smo umili in zavili v oblačila ali tkanine, ki jih je morje naplavilo na otok. Umrlo nas je že veliko in ostala je le še peščica. Oslabeli smo od trebušnih bolečin, ki nam jih je povzročilo morje. Kmalu so drug za drugim umrli vsi moji prijatelji in sopotniki. Vsakega, ki je umrl, smo pokopali, nazadnje pa sem na otoku ostal sam. Od nekdaj obilnih zalog mi je ostalo le malo živeža. Zajokal sem nad svojo usodo in rekel: »Ko bi le umrl pred svojimi tovariši, da bi me bili umili in pokopali! Ni moči ne sile razen pri Bogu, Vzvišenem in Vsemogočnem.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prekinila je pripoved, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila petsto enainšestdeseta noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je pomorščak Sindbad pokopal vse svoje tovariše in ostal sam na otoku. Takole je pripovedoval: Še nekaj časa sem ostal tam, nato pa sem ob robu otoka izkopal globoko jamo in si rekel: »Ko bom oslabel in bom spoznal, da se mi približuje smrt, bom legel v ta grob in v njem umrl. Veter bo name nanašal pesek, dokler me ne bo prekril, in tako bom pokopan.« Očital sem si svojo nespamet, da sem zapustil domovino in rojstno mesto ter se spet podal v tuje dežele po vsem, kar sem prestal na prvem, drugem, tretjem, četrtem in petem potovanju. Na vsakem potovanju sem doživljal strahote in tegobe, še hujše in težje od prejšnjih. Vsakokrat sem komaj verjel, da sem se srečno rešil, in se zaklinjal, da ne bom več potoval po morju in se nikoli več vrnil nanj. Saj nisem potreboval denarja; imel sem ga veliko, toliko, da ga ne bi mogel porabiti. V preostanku življenja ne bi mogel zapraviti niti polovice svojega premoženja. Imel sem dovolj in še več. Nato sem se zamislil in si rekel: »Pri Bogu, ta reka mora imeti začetek in konec. Nekje mora priteči na plan in doseči naseljene kraje. Najpametneje bo, da si naredim majhen splav, ravno dovolj velik, da bom lahko sedel na njem. Spustil ga bom v reko, sedel nanj in odplul. Če bom našel izhod, se bom po volji vzvišenega Boga rešil. Če ga ne bom našel, pa bom umrl v reki, kar bo bolje kakor umreti tukaj.« Še nekaj časa sem žaloval nad svojo usodo, nato pa sem vstal in se lotil dela. Na otoku sem zbral kose kitajskega in kamarskega alojinega lesa ter jih na morski obali povezal z vrvmi z razbitih ladij. Prinesel sem enako dolge ladijske deske in jih položil na les. Splav sem naredil širok toliko kot reka ali nekoliko ožji in ga čvrsto ter skrbno povezal. Vzel sem nekaj rudnin, dragih kamnov, dragocenosti in velikih biserov, ki so ležali kakor prod, pa tudi druge stvari z otoka in nekaj čiste, kakovostne surove ambre. Vse sem zložil na splav. Nanj sem naložil vse, kar sem nabral na otoku, in vzel še ves živež, ki mi je ostal. Nato sem splav spustil v reko in mu ob straneh namestil dva kosa lesa za vesli. Ravnal sem po besedah nekega pesnika:

Zapusti kraj, kjer te pestijo krivice, in pusti hiši, naj žaluje za svojim graditeljem. Saj eno deželo lahko zamenjaš z drugo, svoje duše pa z nobeno drugo. Ne obupuj nad nesrečami, ki jih prinašajo noči, kajti vsaka nesreča nekoč mine. Komur je usojeno umreti v neki deželi, ne bo umrl v nobeni drugi. In v pomembni zadevi ne pošiljaj svojega sla, saj duša nima boljšega svetovalca od sebe same. S splavom sem odplul po reki in premišljeval, kaj bo z menoj. Plul sem, dokler nisem prišel do kraja, kjer je reka izginjala pod goro. Usmeril sem splav vanj in se znašel v globoki temi pod goro. Voda me je nosila vse globlje v ozek prehod. Stranice splava so drgnile ob rečne bregove, moja glava pa ob strop nad reko. Nisem se mogel več vrniti. Očital sem si, kaj sem storil s svojim življenjem, in govoril: »Če bo ta prehod preozek za splav, se bo komaj mogel prebiti skozenj, nazaj pa tudi ne bo mogel. Tedaj bom tu brez dvoma umrl v mukah.« Zaradi tesnega prehoda sem moral leči z obrazom navzdol na splav. Plul sem naprej in zaradi teme pod goro nisem ločil dneva od noči. Trepetal sem od strahu za življenje. Tako me je reka nosila dalje, zdaj se je širila, zdaj ožila. Toda globoka tema me je neznansko izčrpala in od hudega trpljenja me je premagala dremavica. Zaspal sem na trebuhu na splavu, ta pa me je nosil naprej, ne da bi kar koli vedel. Ko sem se prebudil, sem se znašel na svetlobi. Odprl sem oči in zagledal široko prostranstvo. Splav je bil privezan ob otoku, okoli mene pa je stala skupina Indijcev in Abesincev. Ko so videli, da sem vstal, so pristopili in mi govorili v svojem jeziku, vendar jih nisem razumel. Zaradi stiske in muk, ki sem jih prestal, sem sprva mislil, da so to le sanje. Ko so mi govorili, jaz pa jih nisem razumel in jim nisem odgovarjal, je eden izmed njih stopil k meni in po arabsko rekel: »Mir s teboj, brat naš. Kdo si? Od kod si prišel? Kaj te je pripeljalo sem? Mi obdelujemo polja in njive. Prišli smo namakat svoje posevke in te našli spečega na splavu. Ustavili smo ga in ga privezali pri sebi, da bi se lahko v miru prebudil. Povej nam, kako si prišel sem.« Odgovoril sem mu: »Pri Bogu te prosim, gospod, prinesi mi kaj hrane, kajti lačen sem. Potem pa me vprašaj, kar želiš.« Pohitel je in mi prinesel hrano. Jedel sem do sitega, si odpočil in se pomiril. Lakota je minila in življenje se mi je vrnilo v telo. Za vse sem se zahvalil vzvišenemu Bogu in se razveselil, da sem prišel iz reke in dospel do teh ljudi. Povedal sem jim vse, kar se mi je zgodilo, od začetka do konca, in kaj sem prestal v reki in njenih tesnih prehodih. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prekinila je pripoved, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila petsto dvainšestdeseta noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je pomorščak Sindbad stopil s splava na otoško obalo, tam zagledal skupino Indijcev in Abesincev ter si odpočil od svojih tegob. Vprašali so ga, kaj se mu je zgodilo, in povedal jim je svojo zgodbo. Nato so se pogovorili med seboj in rekli: »Vzeti ga moramo s seboj in ga pripeljati pred našega kralja, da mu bo povedal, kaj je doživel.« Takole je pripovedoval: Vzeli so me s seboj in pomagali prenesti splav z vsem bogastvom, dobrinami, dragimi kamni, rudninami in nakitom, ki je bil na njem. Pripeljali so me pred svojega kralja in mu povedali, kaj se je zgodilo. Pozdravil me je, mi izrekel dobrodošlico in me vprašal o meni ter o vsem, kar me je doletelo. Povedal sem mu svojo zgodbo in vse, kar sem prestal od začetka do konca. Kralj se je neznansko začudil in mi čestital za srečno rešitev. Nato sem vstal, s splava prinesel veliko rudnin, dragih kamnov, alojinega lesa in surove ambre ter mu jih podaril. Sprejel je moje darilo, mi izkazal izredno čast in mi dal bivališče pri sebi. Spoprijateljil sem se z najboljšimi in najuglednejšimi možmi njegove dežele, ki so me zelo cenili. Skoraj ves čas sem prebil v kraljevi palači. Ljudje, ki so prihajali na otok, so me spraševali o moji domovini in pripovedoval sem jim o njej. Tudi sam sem jih spraševal o njihovih deželah in pripovedovali so mi o njih. Nekega dne me je njihov kralj vprašal o razmerah v moji deželi in o tem, kako vlada kalif v Bagdadu. Povedal sem mu, kako pravično razsoja. Kralj se je začudil njegovemu ravnanju in mi rekel: »Pri Bogu, kalif ravna modro in hvalevredno. S svojimi besedami si mi ga zelo priljubil. Rad bi mu pripravil darilo in mu ga poslal po tebi.« Odgovoril sem: »Poslušam in ubogam, moj gospod. Izročil mu ga bom in mu povedal, da si njegov iskreni prijatelj.«

Še nekaj časa sem prebival pri tem kralju, obdan z največjo častjo in spoštovanjem, ter živel v izobilju. Nekega dne sem sedel v kraljevi palači, ko sem izvedel, da so nekateri meščani pripravili ladjo, s katero nameravajo odpluti proti Basri. Rekel sem si: »Nič ne bi bilo zame primernejše, kakor da odpotujem s temi ljudmi.« Nemudoma sem pohitel h kralju, mu poljubil roko in mu povedal, da želim odpotovati z njimi na ladji, ki so jo pripravili, saj hrepenim po svojcih in domovini. Kralj mi je rekel: »Odločitev je tvoja. Če pa želiš ostati pri nas, te bomo z veseljem sprejeli, saj nam je tvoja družba prirasla k srcu.« Odgovoril sem: »Pri Bogu, moj gospod, zasul si me s svojo dobroto in milostjo, vendar hrepenim po svojcih, domovini in družini.« Ko je slišal moje besede, je poklical trgovce, ki so pripravili ladjo, in jim me priporočil. Podaril mi je veliko dragocenosti, plačal zame prevoz in mi izročil veličastno darilo za kalifa Haruna ar Rašida v Bagdadu.

Poslovil sem se od kralja in vseh prijateljev, ki sem jih obiskoval, nato pa sem se vkrcal na ladjo s trgovci. Odpluli smo z ugodnim vetrom in potovanje je bilo prijetno. Zaupali smo v Boga, slavljenega in vzvišenega. Potovali smo od morja do morja in od otoka do otoka, dokler nismo po volji vzvišenega Boga srečno prispeli v Basro. Izkrcal sem se in v Basri ostal več dni in noči, da sem se pripravil na pot in natovoril svoje tovore. Nato sem se odpravil v Bagdad, mesto miru. Stopil sem pred kalifa Haruna ar Rašida, mu izročil darilo in mu povedal vse, kar se mi je zgodilo. Potem sem spravil vse svoje bogastvo in imetje ter se vrnil v svojo četrt. K meni so prišli svojci in prijatelji. Razdelil sem darila med vse svoje domače, delil miloščino in obdaroval ljudi. Čez nekaj časa me je kalif poklical k sebi in me vprašal, zakaj sem mu prinesel tisto darilo in od kod prihaja. Odgovoril sem: »O poveljnik vernikov, pri Bogu, ne poznam ne imena mesta, iz katerega prihaja, ne poti do njega. Ko pa je potonila ladja, na kateri sem potoval, sem se rešil na otok, si tam izdelal splav in z njim odplul po reki, ki je tekla skozi otok.« Povedal sem mu, kaj se mi je zgodilo na potovanju, kako sem se rešil iz reke in prišel v tisto mesto, kaj sem tam doživel in zakaj sem mu prinesel darilo. Kalif se je neznansko začudil in ukazal kronistom, naj zapišejo mojo zgodbo in jo shranijo v njegovo zakladnico, da bo vsakomur, ki jo prebere, v poduk. Nato mi je izkazal velike časti. Ostal sem v Bagdadu in spet zaživel kakor nekoč. Pozabil sem vse, kar se mi je zgodilo, in vse muke, ki sem jih prestal od začetka do konca. Užival sem v prijetnem življenju, zabavi in veselju. To se mi je, bratje moji, zgodilo na šestem potovanju. Če bo vzvišeni Bog hotel, vam bom jutri povedal zgodbo o sedmem potovanju, ki je še čudovitejša in nenavadnejša od prejšnjih. Nato je ukazal razgrniti pogrinjek in povečerjali so pri njem. Pomorščak Sindbad je velel izročiti nosaču Sindbadu sto miskalov zlata. Vzel jih je in odšel po svoji poti. Tudi drugi so se razšli, vsi silno začudeni nad slišanim. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prekinila je pripoved, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila petsto triinšestdeseta noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je pomorščak Sindbad povedal zgodbo o svojem šestem potovanju in so nato vsi odšli po svojih poteh. Kopenski Sindbad je prenočil doma, opravil jutranjo molitev in prišel v hišo pomorščaka Sindbada. Prišli so tudi drugi. Ko so se vsi zbrali, je pomorščak Sindbad začel pripovedovati zgodbo o sedmem potovanju in rekel: Vedite, prijatelji, da sem se po vrnitvi s šestega potovanja spet predal nekdanjemu udobju, vedrini, zabavi in veselju. Tako sem živel nekaj časa in noč in dan užival nepretrgano srečo in zadovoljstvo. Pridobil sem si mnogo bogastva in velik dobiček, pa se mi je v duši spet zbudilo hrepenenje, da bi si ogledoval tuje dežele, plul po morju, se družil s trgovci in poslušal novice. Sklenil sem se podati na pot, pripravil tovore izvrstnega blaga za pomorsko trgovanje in jih prenesel iz Bagdada v Basro. Tam sem našel ladjo, pripravljeno na odhod, na kateri je bila skupina velikih trgovcev. Vkrcal sem se k njim in se prijetno družil z njimi. Odpluli smo varno in brez težav, veter pa nam je bil naklonjen, dokler nismo prispeli v mesto, imenovano mesto Kitajske. Bili smo nadvse veseli in zadovoljni ter se pogovarjali o potovanju in trgovanju.

Ko smo bili tako na morju, je nenadoma od sprednjega konca ladje privršal silovit veter in ulil se je tako hud dež, da smo bili premočeni mi in ves naš tovor. Blago smo prekrili s klobučevino in raševino, da ga dež ne bi uničil, ter začeli moliti k vsemogočnemu Bogu in ga ponižno prositi, naj nas reši stiske, ki nas je doletela. Tedaj je kapitan vstal, si zategnil pas, si zavihal oblačilo in splezal na jambor. Oziral se je na desno in levo, nato pa pogledal ljudi na ladji, se udaril po obrazu in si začel ruvati brado. »Kapitan, kaj se dogaja?« smo ga vprašali. Odgovoril nam je: »Prosite vsemogočnega Boga, naj nas reši iz nesreče, v katero smo zašli. Objokujte svojo usodo in se poslovite drug od drugega. Vedite, da nas je veter premagal in zanesel v najbolj oddaljena morja sveta.« Nato je kapitan splezal z jambora, odprl svojo skrinjo in iz nje vzel bombažno vrečko. Razvezal jo je, iz nje stresel prst, podobno pepelu, in jo zmočil z vodo. Malo je počakal, nato jo je povohal. Iz iste skrinje je vzel še knjižico, nekaj prebral v njej in nam rekel: »Vedite, potniki, da je v tej knjigi zapisana nenavadna stvar: kdor koli pride v to deželo, se iz nje ne reši, temveč pogine. Ta dežela se imenuje Pokrajina kraljev in v njej je grob našega gospoda Salomona, Davidovega sina, mir z obema. V njej živijo kače velikanskega telesa in strašnega videza. Vsaki ladji, ki priplove v to pokrajino, pride iz morja naproti kit in jo pogoltne z vsem, kar je na njej.«

Ko smo slišali te kapitanove besede, smo se njegovi pripovedi neznansko čudili. Še preden je končal, se je ladja z nami vred začela dvigati iz vode in spet spuščati vanjo. Zaslišali smo strašen krik, podoben silovitemu grmenju, ki nas je tako prestrašil, da smo bili kakor mrtvi in smo bili prepričani, da nam je odbila zadnja ura. Tedaj se je ladji približal kit, velik kakor visoka gora. Ob pogledu nanj nas je prevzela groza; bridko smo objokovali svojo usodo in se pripravljali na smrt. Strmeli smo vanj in se čudili njegovemu orjaškemu telesu, ko je proti nam priplaval še en kit, večji od vsega, kar smo kdaj videli. Jokaje smo se poslovili drug od drugega, a že se je prikazal tretji kit, še večji od prvih dveh. Od silnega strahu in groze nismo več vedeli zase in razum nas je zapustil. Vsi trije kiti so začeli krožiti okoli ladje. Tretji se je ravno pognal, da bi jo pogoltnil z vsem, kar je bilo na njej, ko je nenadoma privršal silovit veter, dvignil ladjo in jo treščil na velik greben. Razbila se je, deske so se razletele in ves tovor, trgovci in potniki so potonili v morju. Slekel sem vsa oblačila razen enega, nekaj časa plaval, nato pa dohitel desko z ladje in se je oprijel. Povzpel sem se nanjo in jo zajahal. Valovi in vetrovi so se poigravali z menoj na vodni gladini, jaz pa sem se oklepal deske, medtem ko me je morje dvigalo in spuščalo. Mučili so me neznanska stiska, strah, lakota in žeja. Začel sem si očitati, kar sem storil: po mirnem življenju sem se spet izčrpaval v trpljenju. Rekel sem si: »O Sindbad, pomorščak! Ničesar se nisi naučil. Vsakič prestajaš muke in težave, pa se še vedno ne odpoveš plovbi. In če se že pokesaš, je tvoje kesanje laž. Zdaj pa prenašaj vse, kar te doleti, saj si zaslužiš vse, kar se ti dogaja.« Tedaj je Šeherezado prehitelo jutro in je prekinila pripoved, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila petsto štiriinšestdeseta noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je Sindbad Pomorščak, potem ko se je njegova ladja potopila v morju, zajahal leseno desko in si rekel: »Zaslužim si vse, kar me doleti. Vsemogočni Bog mi je vse to namenil, da bi se odrekel svojemu pohlepu. Zaradi pohlepa trpim, saj imam vendar že veliko bogastva.« Nato je pripovedoval: »Tedaj sem se spametoval in si rekel: Na tem potovanju se pred vsemogočnim Bogom iskreno kesam in se odpovedujem potovanjem. Dokler bom živ, jih ne bom več ne omenjal ne mislil nanje. Nenehno sem ponižno prosil vsemogočnega Boga in jokal ter se spominjal udobja, veselja, zabave, pesmi in brezskrbnosti, ki sem jih nekoč užival. Tako sem prebil prvi in drugi dan, dokler nisem dosegel velikega otoka, polnega drevja in rek. Jedel sem sadeže s teh dreves in pil vodo iz rek, dokler si nisem opomogel, se znova okrepil in začutil, kako se mi vračata pogum in veselje. Nato sem se sprehodil po otoku in na drugi strani zagledal veliko reko sladke vode, ki je imela zelo močan tok. Spomnil sem se splava, ki sem ga bil nekoč izdelal, in si rekel: Narediti si moram enakega; morda se bom z njim rešil iz te stiske. Če me reši, bom dosegel, kar si želim, in se pred vsemogočnim Bogom odpovedal potovanjem. Če pa poginem, bo moje srce rešeno utrujenosti in muk.

Vstal sem in nabral les s tamkajšnjih dreves. Bil je imeniten sandalov les, ki mu ni bilo enakega, vendar sam nisem vedel, kakšen les je to. Ko sem ga zbral dovolj, sem iz vej in rastlin na otoku spletel nekakšne vrvi ter z njimi povezal splav. Rekel sem si: Če bom rešen, bo to po božji milosti. Nato sem se vkrcal na splav in se spustil po reki, dokler nisem prišel do konca otoka in ga pustil za seboj. Po odhodu z otoka sem potoval prvi, drugi in tretji dan, ležeč na splavu. Ves ta čas nisem ničesar jedel; kadar sem bil žejen, sem pil iz reke. Od utrujenosti, lakote in strahu sem bil kakor omotičen ptiček. Nazadnje me je splav prinesel do visoke gore, pod katero je izginjala reka. Ko sem to videl, me je postalo strah, da bom spet zašel v tesen prehod, kakršnega sem doživel že na prejšnji reki. Hotel sem ustaviti splav in stopiti na breg ob vznožju gore, toda tok je bil premočan. Potegnil je splav z menoj vred pod goro. Ko sem to videl, sem bil prepričan, da sem pogubljen, in rekel: Ni moči ne sile razen pri Bogu, Vzvišenem in Vsemogočnem.

Splav je preplul le kratko razdaljo, nato pa prišel na odprto, v veliko dolino. Voda je v njej bučala kakor grom in drvela kakor veter. Z obema rokama sem se oklepal splava v strahu, da bi padel z njega, valovi pa so me sredi doline premetavali sem in tja. Splav se je kar naprej spuščal po deroči vodi in nisem ga mogel ne ustaviti ne usmeriti proti kopnemu, dokler me ni prinesel k veličastnemu mestu z lepimi stavbami in številnimi prebivalci. Ko so me zagledali na splavu, kako me tok nosi po sredi reke, so vrgli nanj mrežo in vrvi ter ga potegnili iz vode na kopno. Zgrudil sem se mednje, kakor bi bil mrtev od lakote, bedenja in strahu. Iz množice je stopil k meni ugleden starec, me prijazno pozdravil in mi dal mnogo lepih oblačil, da sem si pokril goloto. Nato me je odpeljal v kopališče ter mi prinesel osvežilne pijače in dišave. Ko sva prišla iz kopališča, me je odpeljal k sebi domov, kjer so me njegovi domači veselo sprejeli. Posadil me je v prijeten prostor in mi dal pripraviti imenitne jedi. Najedel sem se do sitega in se zahvalil vsemogočnemu Bogu za rešitev. Zatem so mi njegovi služabniki prinesli vročo vodo, da sem si umil roke, služabnice pa svilene brisače, s katerimi sem si osušil roke in obrisal usta. Starec je takoj vstal in mi odstopil posebno sobo v enem od kril svoje hiše. Služabnikom in služabnicam je naročil, naj mi strežejo in poskrbijo za vse moje potrebe. Skrbno so me negovali in tri dni sem ostal v njegovem gostinskem delu hiše, užival dobro hrano, prijetne pijače in blage dišave, dokler se mi niso povrnile moči, se moj strah polegel in sta se srce in duša pomirila.

Četrti dan je starec prišel k meni in mi rekel: Sin moj, razveselil si nas s svojim obiskom in hvala Bogu, da si živ in zdrav. Bi šel z menoj na morsko obalo in na trg, da prodaš svoje blago in prejmeš plačilo? Morda si boš zanj kupil kaj, s čimer boš lahko trgoval. Nekaj časa sem molčal in si mislil: Od kod naj bi imel blago in kaj pomenijo te besede? Starec pa je nadaljeval: Sin moj, ne skrbi in si ne beli glave. Pojdiva na trg. Če najdeva koga, ki ti bo za blago ponudil ceno, s katero boš zadovoljen, bom zate prevzel plačilo. Če pa ti ponudba ne bo po volji, ga bom spravil v svoja skladišča, dokler ne pride primeren čas za prodajo. Premislil sem in si rekel: Ubogaj ga, pa boš videl, kakšno blago ima v mislih. Nato sem mu odgovoril: Poslušam in ubogam, častiti starec. V vsem, kar storiš, je blagoslov, in ničemur, kar želiš, ne morem ugovarjati. Šel sem z njim na trg in tam ugotovil, da je dal razstaviti splav, na katerem sem priplul in ki je bil iz sandalovega lesa, ter naročil klicarju, naj ga ponudi naprodaj.« Tedaj je Šeherezado prehitelo jutro in je prekinila pripoved, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila petsto petinšestdeseta noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je Sindbad Pomorščak s starcem odšel na morsko obalo in tam zagledal svoj splav iz sandalovega lesa razstavljen ter dražitelja, ki je ponujal les naprodaj. Prišli so trgovci, začeli ponujati cene in jih višali, dokler ni ponudba dosegla tisoč dinarjev. Potem ni nihče ponudil več. Sindbad je pripovedoval: »Tedaj se je starec obrnil k meni in rekel: Poslušaj, sin moj, tolikšna je zdaj cena tvojega blaga. Ga želiš prodati za ta denar ali boš počakal, jaz pa ga spravim v svoja skladišča, dokler ne pride čas, ko bo cena višja, in ga tedaj prodava? Odgovoril sem mu: Gospod moj, odločitev je tvoja, stori, kakor želiš. Rekel je: Sin moj, bi ta les prodal meni, če ti ponudim sto zlatih dinarjev več kakor trgovci? Odgovoril sem: Da, prodam ti ga in sprejmem plačilo. Nato je svojim služabnikom naročil, naj les odnesejo v njegova skladišča. Vrnil sem se z njim v njegovo hišo, kjer sva sedla, on pa mi je odštel celotno kupnino za les. Prinesel je vrečke, vanje spravil denar, ga zaklenil z železno ključavnico in mi izročil ključ. Čez nekaj dni in noči mi je starec rekel: Sin moj, nekaj bi ti rad predlagal in želim si, da bi me poslušal. Vprašal sem ga: Kaj pa? Rekel mi je: Vedi, da sem že star in nimam sina. Imam pa mlado hčer, prikupnega videza, lepo in premožno. Rad bi ti jo dal za ženo, da bi ostal z njo v naši deželi. Nato bi ti prepustil vse, kar imam in kar je v moji lasti, saj sem že ostarel in ti bi me nasledil. Molčal sem in nisem ničesar rekel. Nadaljeval je: Sin moj, poslušaj me, saj ti želim le dobro. Če privoliš, te bom oženil s svojo hčerjo in boš kakor moj sin. Vse, kar imam in kar je moje, bo postalo tvoje. Če pa boš hotel trgovati in odpotovati v svojo deželo, ti tega nihče ne bo preprečeval. Tvoje premoženje bo v tvojih rokah in z njim boš lahko storil, kar boš hotel. Odgovoril sem mu: Pri Bogu, častiti starec, postal si mi kakor oče. Toliko grozot sem prestal, da ne znam več ne presojati ne odločati. V vsem naj bo torej tako, kakor želiš.

Tedaj je starec ukazal služabnikom, naj pripeljejo sodnika in priče. Pripeljali so jih in dal mi je svojo hčer za ženo. Priredil nama je veliko gostijo in sijajno slavje, nato pa me odvedel k njej. Bila je nadvse lepa, vitka in skladne postave. Nosila je raznovrsten nakit, dragocena oblačila, zlate okraske, ogrlice in žlahtne dragulje, vredne milijone zlatnikov; nihče ne bi mogel oceniti njihove prave vrednosti. Ko sem prišel k njej, mi je bila takoj všeč in med nama se je rodila ljubezen. Nekaj časa sem živel z njo v največji sreči in zadovoljstvu, nato pa je njen oče odšel v usmiljenje vsemogočnega Boga. Pripravili smo ga za pogreb in ga pokopali, jaz pa sem prevzel njegovo premoženje. Vsi njegovi služabniki so postali moji in so mi služili. Trgovci so me postavili na njegovo mesto, saj je bil njihov predstojnik in nihče med njimi ni ničesar kupil brez njegove vednosti in dovoljenja. Tako sem ga nasledil. Ko sem se pobliže seznanil s prebivalci mesta, sem opazil, da se vsak mesec spremenijo: zrastejo jim krila, s katerimi poletijo visoko v nebo, v mestu pa ostanejo le otroci in ženske. Rekel sem si: Ko se začne naslednji mesec, bom enega od njih prosil, naj me vzame s seboj. Morda me bodo ponesli tja, kamor hodijo.

Ko je prišel začetek meseca, se je njihova polt spremenila in njihova podoba preobrazila. Šel sem k enemu izmed njih in mu rekel: Pri Bogu te prosim, vzemi me s seboj, da si ogledam, kam greste, in se vrnem z vami. Odgovoril mi je: To ni mogoče. Toda tako dolgo sem ga pregovarjal, da mi je nazadnje ustregel. Pridružil sem se jim, se ga oprijel in poletel je z menoj v zrak. Nikomur od domačih, služabnikov ali prijateljev nisem povedal ničesar. Mož me je nosil na ramenih in se dvigal vse više, dokler nisem zaslišal angelov, ki so pod nebesnim svodom slavili Boga. Začudil sem se in rekel: Slava Bogu in hvala Bogu! Še preden sem končal hvalnico, je z neba švignil ogenj in jih skoraj sežgal. Vsi so se spustili, me odvrgli na visoko goro in me v silni jezi zapustili. Ostal sem sam na gori in si očital, kar sem storil. Rekel sem: Ni moči ne sile razen pri Bogu, Vzvišenem in Vsemogočnem! Vsakič, ko se rešim ene nesreče, padem v še hujšo! Ostal sem na gori in nisem vedel, kam naj grem, ko sta prišla mimo dva mladeniča, lepa kakor luni. Vsak je imel v roki zlato palico, na katero se je opiral. Stopil sem k njima in ju pozdravil. Vrnila sta mi pozdrav, jaz pa sem ju vprašal: Pri Bogu, kdo sta in kaj vaju je prineslo sem? Odgovorila sta: Midva sva služabnika vsemogočnega Boga. Nato sta mi dala eno od svojih palic iz rdečega zlata in šla svojo pot. Hodil sem po vrhu gore, se opiral na palico in razmišljal o mladeničih, ko je izpod gore prilezla kača. V gobcu je držala človeka, ki ga je pogoltnila že do pod popkom. Vpil je: Kdor me reši, naj ga Bog reši vsakršne stiske! Stopil sem h kači in jo z zlato palico udaril po glavi, da je izpustila človeka iz gobca.« Tedaj je Šeherezado prehitelo jutro in je prekinila pripoved, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila petsto šestinšestdeseta noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je Sindbad Pomorščak udaril kačo z zlato palico, ki jo je držal v roki, in je ta izpustila človeka iz gobca. Pripovedoval je: »Mož je stopil k meni in rekel: Ker si me ti rešil te kače, te ne bom več zapustil. Odslej si moj tovariš na tej gori. Odgovoril sem mu: Dobrodošel. Hodila sva po gori, ko se nama je približala skupina ljudi. Ozrl sem se po njih in med njimi zagledal moža, ki me je prej nosil na ramenih in letel z menoj. Stopil sem k njemu, se mu opravičil in ga skušal omehčati. Rekel sem: Prijatelj moj, prijatelji vendar ne ravnajo tako drug z drugim! Odgovoril mi je: Ti si nas skoraj pogubil, ko si na mojem hrbtu slavil Boga. Rekel sem mu: Ne zameri mi, saj nisem vedel, kako je s tem. Odslej ne bom izrekel niti besede. Privolil je, da me vzame s seboj, vendar pod pogojem, da na njegovem hrbtu ne omenjam Boga in ga ne slavim. Nato me je spet dvignil in poletel z menoj, kakor prej, ter me pripeljal domov. Žena me je sprejela, pozdravila in mi čestitala za srečno vrnitev. Rekla mi je: Varuj se, da bi še kdaj šel s temi ljudmi, in se ne druži z njimi. Bratje hudičev so in ne poznajo čaščenja vsemogočnega Boga. Vprašal sem jo: Kaj pa tvoj oče, kakšen je bil njegov odnos z njimi? Odgovorila je: Moj oče ni bil eden izmed njih in ni počel tega, kar počnejo oni. Zdaj, ko je umrl, se mi zdi najbolje, da prodaš vse, kar imava, za izkupiček kupiš trgovsko blago in se vrneš v svojo deželo k domačim. Jaz bom šla s teboj, saj po smrti matere in očeta nimam več razloga, da bi ostala v tem mestu. Tedaj sem začel po malem prodajati starčevo imetje in čakal, da bi kdo odpotoval iz mesta, da bi lahko šel z njim.

Medtem se je skupina meščanov namenila na pot, a niso našli ladje. Zato so kupili les in si zgradili veliko ladjo. Pri njih sem najel prostor in jim plačal vso voznino. Nato sva se z ženo vkrcala z vsem, kar sva imela s seboj, zemljišča in hiše pa sva pustila za seboj. Odpluli smo in potovali po morju od otoka do otoka, od morja do morja. Pihal nam je ugoden veter, dokler nismo srečno prispeli v Basro. Tam se nisem zadrževal, temveč sem najel drugo ladjo, prenesel nanjo vse svoje imetje in se odpravil v Bagdad. Prišel sem v svojo četrt in v svojo hišo ter se srečal z domačimi, prijatelji in vsemi, ki sem jih imel rad. Vse blago, ki sem ga prinesel, sem spravil v svoja skladišča. Domači so izračunali, koliko časa me ni bilo na tem zadnjem potovanju, in ugotovili, da je minilo sedemindvajset let, tako da so že izgubili upanje, da se bom vrnil. Ko sem prišel in jim povedal vse, kar se mi je zgodilo in kar sem prestal, so se neznansko čudili ter mi čestitali za srečno vrnitev. Po vseh dogodivščinah na tem zadnjem potovanju, ki je končalo moja potovanja in zadušilo vsako željo po njih, sem se pred vsemogočnim Bogom pokesal in se odpovedal potovanjem po kopnem in morju. Zahvaljeval sem se Bogu, slavljenemu in vzvišenemu, ga hvalil in poveličeval, ker me je vrnil k družini, v mojo deželo in domovino. Poglej torej, Sindbad Kopenski, kaj vse sem doživel, kaj me je doletelo in kakšna je bila moja usoda.« Sindbad Kopenski je rekel Sindbadu Pomorščaku: »Pri Bogu te prosim, ne zameri mi, kar sem ti storil.« Odtlej sta živela v prijateljstvu in ljubezni, v obilnem veselju, sreči in zadovoljstvu, dokler ni k njima prišla uničevalka užitkov in razdruževalka druščin, ki ruši palače in polni grobove — čaša smrti. Slavljen naj bo Živi, ki nikoli ne umre.