Prevod

Pripovedujejo tudi, da je al Amin, al Mamunov brat, obiskal hišo svojega strica Ibrahima ibn al Mahdija in tam zagledal sužnjo, ki je igrala na lutnjo. Bila je ena najlepših žensk in njegovo srce se je vnelo zanjo. Stric Ibrahim je to opazil, in ko je spoznal, kaj se dogaja v njegovem srcu, mu jo je poslal skupaj z razkošnimi oblačili in dragocenimi dragulji. Ko jo je al Amin zagledal, je pomislil, da je stric Ibrahim že spal z njo, zato ni hotel ostati sam z njo. Darove, ki jih je prinesla, je sprejel, njo pa poslal nazaj. Ibrahim je od enega izmed služabnikov izvedel, kaj se je zgodilo, zato je vzel brokatno srajco in na njen rob z zlatom napisal ta dva verza:

Ne, pri Njem, pred katerim se čela klanjajo, ničesar ne vem o tem, kar skriva njeno krilo. Tudi njenih ustnic nisem okusil, niti si tega zaželel; med nama sta bila le pogovor in pogled. Nato ji je oblekel srajco, ji izročil lutnjo in jo še enkrat poslal k njemu. Ko je stopila predenj, je poljubila tla pred njegovimi nogami, uglasila lutnjo in ob njeni spremljavi zapela ta dva verza:

Ko si zavrnil darove, si razgalil skrite misli; zdaj je jasno, da me zavračaš, tega ni več moč prikriti. Če mi zameriš kaj iz minulih dni, zavoljo kalifata odpusti, kar je bilo. Ko je odpela svoje verze, jo je al Amin pogledal in opazil napis na robu srajce, pa se ni mogel več zadržati. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je umolknila s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila štiristo devetnajsta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je al Amin ob pogledu na sužnjo opazil napis na robu njene srajce in se ni mogel več zadržati. Pritegnil jo je k sebi, jo poljubil in ji namenil eno izmed zasebnih soban. Stricu Ibrahimu se je zahvalil za dar in ga nagradil z imenovanjem za namestnika v Reju.«