Zgodba o Abu Kiru in Abu Siru

Besedilo

Zgodba o Abu Kiru in Abu Siru

Pripovedujejo tudi, da sta v mestu Aleksandrija živela dva moža. Eden je bil barvar in ime mu je bilo Abu Kir, drugi pa brivec po imenu Abu Sir. Na trgu sta bila soseda, saj je brivnica stala tik ob barvarni. Barvar je bil slepar, lažnivec in velik hudobnež, tako brez sramu, kakor da bi imel obraz izklesan iz trde skale ali odlomljen od praga judovske sinagoge. Prav nič ga ni bilo sram grdobij, ki jih je počenjal pred ljudmi. Kadar mu je kdo prinesel blago v barvanje, je po svoji navadi najprej zahteval plačilo in stranki natvezil, da bo z njim kupil potrebne barve. Ko je dobil denar vnaprej, ga je zapravil za jedačo in pijačo; brž ko je lastnik odšel, je prodal še blago in tudi izkupiček porabil za jedačo, pijačo in druge reči. Jedel je samo najokusnejše in najimenitnejše jedi, pil pa le najboljše pijače, ki omamljajo razum. Ko je lastnik prišel po blago, mu je rekel: »Pridi jutri pred sončnim vzhodom in našel boš svoje blago pobarvano.« Stranka je odšla in si mislila: »En dan gor ali dol.« Ko se je naslednji dan ob dogovorjenem času vrnila, ji je rekel: »Pridi jutri. Včeraj nisem utegnil, ker sem imel goste in sem jim moral streči, dokler niso odšli. Jutri pred sončnim vzhodom pa le pridi po pobarvano blago.« Stranka je odšla in prišla tretji dan, on pa ji je rekel: »Včeraj sem imel dober izgovor: žena je ponoči rodila in ves dan sem imel opravke. Toda jutri brez odlašanja pridi po pobarvano blago.« Ko je lastnik spet prišel ob dogovorjenem času, si je barvar izmislil novo zvijačo in jo podkrepil s prisego. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila devetsto enaintrideseta noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da si je barvar vsakič, ko je lastnik prišel po svojo reč, izmislil nov izgovor in se nanj zaklinjal. Kar naprej je obljubljal in prelamljal obljube, dokler se ni stranka naveličala in mu rekla: »Kako dolgo mi boš še govoril: jutri! Vrni mi moje blago, saj ga nočem več barvati.« On pa je odgovoril: »Pri Bogu, brat moj, sram me je pred teboj, vendar ti bom povedal resnico. Naj Bog kaznuje vsakogar, ki ljudem škoduje in jim jemlje imetje.« »Povej mi, kaj se je zgodilo,« je rekel lastnik. Barvar je odgovoril: »Tvoje blago sem pobarval tako lepo, da mu ni bilo para, in ga obesil na vrv, pa ga je nekdo ukradel. Ne vem, kdo ga je vzel.« Če je bil lastnik dobrega srca, je rekel: »Naj mi Bog povrne izgubo.« Če pa je bil prepirljiv, je barvarja zasipal z očitki in mu delal škandal, vendar iz njega ni izvlekel ničesar, četudi se je pritožil oblastniku. Barvar je tako ravnal še naprej, dokler se glas o njem ni razširil med ljudmi. Drug drugega so svarili pred Abu Kirom, ga jemali za zgled sleparja in nazadnje so se ga vsi izogibali. V njegove roke je padel le še kdo, ki ga ni poznal. Kljub temu ni minil dan, da ga kdo ne bi osramotil in mu napravil škandala. Posel mu je zato zamrl in začel je prihajati v brivnico svojega soseda Abu Sira, kjer je sedel nasproti svoji barvarni. Če je pri njenih vratih zagledal človeka, ki ga ni poznal in je prinesel kaj v barvanje, je vstal, stopil iz brivnice in vprašal: »Kaj želiš, dobri mož?« Ta mu je odgovoril: »Vzemi tole in mi pobarvaj.« »Kakšno barvo želiš?« ga je vprašal. Kljub vsem svojim zavržnim lastnostim je namreč znal barvati v vseh barvah, le pošten ni bil nikoli do nikogar, saj je hudobija v njem prevladala. Nato je vzel blago in rekel: »Plačaj vnaprej in pridi jutri ponj.« Mož mu je plačal in odšel. Ko je lastnik odšel svojo pot, je barvar vzel blago, ga odnesel na trg in prodal, za izkupiček pa kupil meso, zelenjavo, tobak, sadje in vse drugo, kar je potreboval. Če je pred barvarno zagledal koga, ki mu je bil izročil blago, se ni prikazal in mu ni dovolil, da bi ga opazil. Tako je ravnal več let.

Nekega dne pa je vzel blago od nasilnega moža, ga prodal in zapravil izkupiček. Lastnik je vsak dan prihajal ponj, vendar ga ni našel v barvarni, saj je Abu Kir takoj, ko je zagledal koga, čigar blago je imel, pobegnil v brivnico Abu Sira. Ko ga nasilnež nikakor ni mogel najti in mu je bilo tega dovolj, je šel h kadiju in se vrnil z njegovim odposlancem. Pred skupino muslimanov so vrata barvarne zabili in zapečatili, saj so v njej našli le nekaj razbitih kadi in ničesar, kar bi lahko nadomestilo moževo blago. Odposlanec je vzel ključ in sosedom rekel: »Povejte mu, naj prinese blago tega moža in pride po ključ svoje delavnice.« Nato sta mož in odposlanec odšla vsak svojo pot. Abu Sir pa je vprašal Abu Kira: »Kaj je vendar s teboj? Vsakdo, ki ti prinese blago, ostane brez njega. Kam je izginilo blago tega nasilnega moža?« »Sosed moj, ukradli so mi ga,« je odgovoril. Abu Sir je rekel: »Čudno! Kdorkoli ti kaj izroči, ti to ukrade tat. Ali si sprt prav z vsemi tatovi? Mislim pa, da lažeš. Povej mi, kako je v resnici.« »Sosed moj, nihče mi ni ničesar ukradel,« je priznal. »Kaj pa potem narediš z imetjem drugih ljudi?« je vprašal Abu Sir. »Karkoli mi kdo prinese, prodam in zapravim denar.« »Ali ti Bog to dovoljuje?« je vprašal Abu Sir. Abu Kir mu je odgovoril: »To počnem iz revščine. Moja obrt ne prinaša ničesar, reven sem in ničesar nimam.« Začel mu je tožiti o slabem poslu in pičlem zaslužku, Abu Sir pa mu je prav tako potožil, da mu obrt ne uspeva: »Mojster sem, ki mu v tem mestu ni para, vendar se nihče ne pride brit k meni, ker sem revež. Brat moj, ta obrt se mi je že uprla.« Barvar Abu Kir mu je rekel: »Tudi meni se je moja obrt uprla, ker ni dela. Toda zakaj bi ostajala v tem mestu, brat moj? Odpotujva in si oglejva tuje dežele. Najino znanje gre z nama in povsod bodo potrebovali najino obrt. Če odpotujeva, se bova nadihala svežega zraka in se rešila teh velikih skrbi.« Abu Kir je tako dolgo hvalil potovanje, da je Abu Sir začutil željo po odhodu, in nazadnje sta se dogovorila, da odpotujeta. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila devetsto dvaintrideseta noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je Abu Kir tako dolgo hvalil potovanje, dokler si Abu Sir ni zaželel oditi, in dogovorila sta se, da odpotujeta. Abu Kir se je razveselil, da je Abu Sir privolil v odhod, in izgovoril pesnikove verze:

Zapusti domovino, če stremiš po višavah, in pojdi na pot, saj potovanje pet darov prinaša: razbremeni te skrbi in da ti zaslužek, znanje, omiko ter družbo plemenitega moža. In če pravijo, da na poti čakajo žalost in stiska, ločitev od dragih ter hude preizkušnje, je vendar mladeniču smrt boljša od življenja v hiši ponižanja, med obrekljivcem in zavistnežem. Ko sta se odločila za pot, je Abu Kir rekel Abu Siru: »Sosed moj, zdaj sva brata in med nama ni razlike. Zato preberiva Fatiho in se zaveživa, da bo tisti, ki dela, služil in hranil tistega, ki je brez dela. Kar ostane, bova spravila v skrinjo, ko pa se vrneva v Aleksandrijo, si bova denar pravično in pošteno razdelila.« »Naj bo tako,« je rekel Abu Sir. Prebrala sta Fatiho in se zavezala, da bo tisti, ki dela, služil in hranil tistega, ki je brez dela. Nato je Abu Sir zaklenil brivnico in izročil ključe lastniku, Abu Kir pa je pustil ključ pri kadijevem odposlancu in barvarno pustil zaklenjeno in zapečateno. Vzela sta, kar sta potrebovala, in zjutraj odšla na pot. Vkrcala sta se na galeon na slanem morju in še istega dne odplula. Sreča jima je bila naklonjena, brivcu pa še posebej, saj na ladji ni bilo nobenega drugega brivca. Poleg kapitana in mornarjev je bilo na njej sto dvajset mož. Ko so razpeli jadra, je brivec vstal in rekel barvarju: »Brat moj, na tem morju bova potrebovala jedačo in pijačo, zalog pa imava malo. Morda mi bo kdo rekel: ‘Pridi, brivec, obrij me.’ Obril ga bom za hlebček kruha, pol srebrnika ali požirek vode in od tega bova imela korist oba.« »Prav,« je rekel barvar, nato položil glavo in zaspal. Brivec pa je vzel orodje in skledico, si vrgel čez ramo krpo, ki mu je namesto brisače služila, ker je bil reven, ter se napotil med potnike. Eden mu je rekel: »Pridi, mojster, obrij me.« Obril ga je in mož mu je dal pol srebrnika. Brivec mu je rekel: »Brat moj, ta polovica srebrnika mi nič ne koristi. Hlebček kruha bi mi na tem morju prišel bolj prav, saj imam tovariša in najina zaloga je pičla.« Mož mu je dal hlebček kruha in kos sira ter mu skledico napolnil s sladko vodo. Brivec je vse to odnesel Abu Kiru in mu rekel: »Vzemi kruh, pojej ga s sirom in popij vodo iz skledice.« Abu Kir je vzel, jedel in pil.

Nato je brivec Abu Sir spet vzel orodje, si vrgel krpo čez ramo in s skledico v roki stopil med potnike na galeonu. Nekoga je obril za dva hlebčka, drugega za kos sira in kmalu je imel veliko dela. Vsakomur, ki mu je rekel: »Obrij me, mojster,« je postavil ceno dva hlebčka in pol srebrnika, saj na galeonu ni bilo drugega brivca. Do večera je nabral trideset hlebčkov in trideset polovic srebrnika, poleg tega pa še sir, olive in ribje ikre. Karkoli je prosil, so mu dali, in kmalu je imel veliko zalogo. Obril je tudi kapitana in mu potožil, da imata za pot premalo živeža. Kapitan mu je rekel: »Dobrodošel si. Vsak večer pripelji svojega tovariša in večerjajta pri meni. Dokler potujeta z nami, naj vaju nič ne skrbi.« Nato se je vrnil k barvarju in ga našel še vedno spečega. Zbudil ga je in Abu Kir je ob svoji glavi zagledal obilico kruha, sira, oliv in ribjih iker. »Od kod ti vse to?« ga je vprašal. »Iz obilja vzvišenega Boga,« je odgovoril. Abu Kir je hotel začeti jesti, Abu Sir pa mu je rekel: »Ne jej tega, brat moj. Pusti, da nama pride prav kdaj drugič. Vedi, da sem obril kapitana in mu potožil, da imava premalo živeža, on pa mi je rekel: ‘Dobrodošel si. Vsak večer pripelji svojega tovariša in večerjajta pri meni.’ Nocoj bova torej prvič večerjala pri kapitanu.« Abu Kir mu je odgovoril: »Od morja se mi vrti in ne morem vstati. Pusti me, da večerjam tole, ti pa pojdi h kapitanu sam.« »Prav,« je rekel Abu Sir. Sedel je in opazoval, kako jé. Trgal je grižljaje, kakor kamnosek lomi skalo iz gore, in jih požiral kakor slon, ki že več dni ni jedel. Nov grižljaj si je tlačil v usta, še preden je pogoltnil prejšnjega, buljil v jed pred seboj kakor ljudožerec in pihal kakor lačen vol nad slamo in bobom. Tedaj je prišel mornar in rekel: »Mojster, kapitan ti sporoča, naj pripelješ tovariša in prideš na večerjo.« Abu Sir je vprašal Abu Kira: »Greš z menoj?« »Ne morem hoditi,« je odgovoril. Brivec je zato odšel sam. Kapitana je našel sedečega pred pogrnjeno mizo, na kateri je bilo dvajset jedi ali še več. S svojo družbo je čakal brivca in njegovega tovariša. Ko ga je zagledal, je vprašal: »Kje je tvoj tovariš?« »Gospod moj, morska bolezen ga muči,« je odgovoril. »Nič hudega, vrtoglavica bo minila,« je rekel kapitan. »Ti pa pridi in večerjaj z nami, saj sem te čakal.« Nato je kapitan odložil krožnik pečenega mesa in nanj dodal nekaj od vsake jedi, tako da bi bilo dovolj za deset ljudi. Ko je brivec povečerjal, mu je kapitan rekel: »Vzemi ta krožnik in ga odnesi tovarišu.« Abu Sir ga je vzel in se vrnil k Abu Kiru. Našel ga je, kako kakor kamela z zobmi melje hrano, ki jo ima pred seboj, in naglo golta grižljaj za grižljajem. Abu Sir mu je rekel: »Ali ti nisem rekel, da ne jej, saj je kapitan zelo radodaren? Poglej, kaj ti je poslal, ko sem mu povedal, da ti je slabo.« »Daj sem,« je rekel Abu Kir. Abu Sir mu je podal krožnik, on pa ga je pograbil, hlepeč po njem in po vsej drugi hrani kakor pes z razgaljenimi zobmi, kakor krvoločna zver, kakor ptica rok, ki plane na golobe, ali kakor človek, ki že skoraj umira od lakote, pa zagleda jed. Začel je jesti, Abu Sir pa ga je pustil in odšel h kapitanu na kavo. Ko se je vrnil, je videl, da je Abu Kir pojedel vse, kar je bilo na krožniku, in praznega odvrgel. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila devetsto triintrideseta noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je Abu Sir ob vrnitvi k Abu Kiru videl, kako je ta pojedel vse s krožnika in praznega odvrgel. Vzel ga je, ga izročil enemu od kapitanovih služabnikov, se vrnil k Abu Kiru in spal do jutra. Naslednji dan je Abu Sir spet bril in vse, kar je dobil, prinašal Abu Kiru. Ta je jedel in pil ter ves čas sedel; vstal je le, da je opravil potrebo. Vsak večer mu je brivec prinesel poln krožnik od kapitana. Tako sta živela dvajset dni, dokler galeon ni pristal v pristanišču nekega mesta. Izkrcala sta se in odšla v mesto, kjer sta najela sobo v hanu. Abu Sir jo je opremil, kupil vse, kar sta potrebovala, prinesel meso in ga skuhal. Abu Kir je spal od trenutka, ko je stopil v sobo, in se ni prebudil, dokler ga Abu Sir ni zbudil ter predenj postavil jedi. Ko se je prebudil, je jedel in nato rekel: »Ne zameri mi, še vedno se mi vrti.« Potem je zaspal. Tako sta živela štirideset dni. Brivec je vsak dan vzel orodje, hodil po mestu, opravil delo, ki mu ga je namenila sreča, in se vrnil v sobo, kjer je našel Abu Kira spečega. Zbudil ga je in ta se je takoj pohlepno lotil jedi. Jedel je kakor človek, ki se ne more ne nasititi ne zadovoljiti, nato pa spet zaspal. Tako je minilo še štirideset dni. Kadar mu je Abu Sir rekel: »Jaz bom malo sedel in si odpočil, ti pa pojdi na sprehod po mestu. Lepo je in veselo, nobeno drugo mesto mu ni enako,« mu je barvar Abu Kir odgovoril: »Ne zameri mi, vrti se mi.« Brivec Abu Sir ga ni hotel vznemirjati niti mu reči besede, ki bi ga prizadela. Enainštirideseti dan pa je brivec zbolel in ni mogel na delo. Za pomoč je prosil vratarja hana, ki jima je opravil nujne opravke in prinesel jedačo in pijačo, Abu Kir pa je medtem samo jedel in spal. Brivec je štiri dni prosil vratarja, naj poskrbi zanju, potem pa se mu je bolezen tako poslabšala, da je izgubil zavest. Abu Kira je medtem že žgala lakota. Vstal je in prebrskal Abu Sirova oblačila, kjer je našel nekaj dirhamov. Vzel jih je, zaklenil Abu Sira v sobo in odšel, ne da bi komu kaj povedal. Vratar je bil na trgu in ga ob odhodu ni videl.

Abu Kir se je odpravil na trg, si kupil dragocena oblačila in se začel sprehajati po mestu ter si ga ogledovati. Ugotovil je, da med mesti nima para, toda vsa oblačila v njem so bila samo bela ali modra, nobene druge barve ni bilo. Stopil je k nekemu barvarju in videl, da je vse v njegovi delavnici modro. Izvlekel je robec in rekel: »Mojster, vzemi ta robec in ga pobarvaj. Plačal ti bom.« »Barvanje tega stane dvajset dirhamov,« je odgovoril barvar. »V naši deželi ga pobarvamo za dva dirhama,« je rekel Abu Kir. »Potem ga pojdi barvat v svojo deželo. Jaz ga ne pobarvam za manj kot dvajset dirhamov, niti za novčič manj.« Abu Kir ga je vprašal: »V katero barvo ga boš pobarval?« »Modro,« je rekel barvar. »Jaz pa bi rad, da ga pobarvaš rdeče.« »Ne znam barvati rdeče.« »Pa zeleno.« »Ne znam barvati zeleno.« »Pa rumeno.« »Ne znam barvati rumeno.« Abu Kir mu je začel naštevati barvo za barvo, barvar pa mu je rekel: »V naši deželi je štirideset mojstrov, niti eden več niti eden manj. Če kdo izmed nas umre, izučimo njegovega sina. Če ni zapustil sina, nas ostane eden manj. Kdor ima dva sinova, izuči le enega; če ta umre, izučimo njegovega brata. Naša obrt ima stroga pravila in ne znamo barvati v nobeni drugi barvi kakor modri.« Barvar Abu Kir mu je rekel: »Vedi, tudi jaz sem barvar in znam barvati v vseh barvah. Rad bi, da me zaposliš za plačilo, jaz pa te bom naučil vseh barv, da se boš lahko postavljal pred vsem barvarskim cehom.« »Tujcu nikoli ne dovolimo vstopiti v našo obrt,« je odgovoril. »Kaj pa, če si odprem lastno barvarno?« »Tega nikakor ne moreš storiti.« Abu Kir ga je zapustil in šel k drugemu, ki mu je odgovoril enako kakor prvi. Tako je hodil od barvarja do barvarja, dokler ni obiskal vseh štiridesetih mojstrov, pa ga niso hoteli sprejeti ne za pomočnika ne za mojstra. Odpravil se je še k starešini barvarjev in mu povedal, kaj se je zgodilo, ta pa mu je rekel: »Tujcu ne dovolimo vstopiti v našo obrt.« Abu Kira je pograbila velika jeza in odšel se je pritožit kralju tega mesta. Rekel mu je: »O kralj tega časa, tujec sem in moja obrt je barvanje. Z barvarji se mi je zgodilo to in to. Znam barvati rdeče v različnih odtenkih, kakor so rožnati in vinsko rdeči, zeleno v različnih odtenkih, kakor so zelena mladega žita, pistacij in papagajevih peruti, črno v različnih odtenkih, kakor sta barva oglja in temno modra, ter rumeno v različnih odtenkih, kakor je oranžna …« Naštel mu je vse barve in nato rekel: »O kralj tega časa, nobeden od barvarjev v tvojem mestu ne zna barvati v nobeni od teh barv. Poznajo le modro, mene pa niso hoteli sprejeti ne za mojstra ne za pomočnika.« Kralj mu je odgovoril: »Resnico govoriš. Jaz pa ti bom odprl barvarno in ti dal začetni kapital. Zanje se ne meni. Kdor te bo nadlegoval, ga bom obesil pred vrata njegove delavnice.« Nato je poklical zidarje in jim ukazal: »Pojdite s tem mojstrom po mestu. Kjerkoli mu bo všeč, odstranite lastnika, naj bo to delavnica, han ali kaj drugega, in mu zgradite barvarno po njegovih željah. Storite vse, kar vam ukaže, in mu v ničemer ne nasprotujte.« Kralj ga je oblekel v lepo opravo in mu dal tisoč dinarjev z besedami: »S tem denarjem živi, dokler stavba ne bo dokončana.« Dal mu je tudi dva mameluka za strežbo in konja z bogato izvezeno opremo. Abu Kir si je nadel opravo, zajahal konja in bil videti kakor emir. Kralj mu je izpraznil hišo in ukazal, naj jo opremijo, kar so tudi storili. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila devetsto štiriintrideseta noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je kralj Abu Kiru izpraznil hišo in ukazal, naj jo opremijo. Ko so jo opremili, se je vselil vanjo. Naslednji dan je zajahal konja in jezdil po mestu, pred njim pa so hodili stavbeniki. Ogledoval si je kraje, dokler mu eden ni ugajal, in rekel: »Ta kraj je primeren.« Lastnika so izselili in ga pripeljali pred kralja, ki mu je za njegovo posest plačal več, kot si je mož sploh želel. Začeli so graditi, Abu Kir pa je zidarjem govoril: »Zgradite tako in tako, naredite to in to.« Tako so mu zgradili barvarno, ki ji ni bilo para. Nato je šel h kralju in mu povedal, da je stavba dokončana, da pa potrebuje denar, da bi v njej začel delati. Kralj mu je rekel: »Vzemi te štiri tisoč dinarjev za začetni kapital in mi pokaži sadove svoje barvarne.« Vzel jih je in odšel na trg. Videl je, da je indiga v izobilju in je skoraj zastonj, ter kupil vse, kar je potreboval za barvanje. Kralj mu je poslal petsto kosov blaga, on pa se je lotil dela, jih pobarval v najrazličnejših barvah in obesil pred vrata barvarne. Ljudje, ki so hodili mimo, so zagledali nekaj čudovitega, česar še nikoli v življenju niso videli. Pred vrati se je zbrala množica, občudovala blago in ga spraševala: »Mojster, kako se imenujejo te barve?« On pa je odgovarjal: »Ta je rdeča, ta rumena, ta zelena …« in jim našteval imena barv. Začeli so mu prinašati blago in govoriti: »Pobarvaj nam tako in tako, pa vzemi, kolikor zahtevaš.« Ko je dokončal kraljevo blago, ga je odnesel v dvorano za sprejeme. Kralj se je ob pogledu na barve razveselil in ga bogato obdaril. Vsi vojaki so mu začeli prinašati blago in govoriti: »Takole nam pobarvaj.« Barval jim je po njihovih željah, oni pa so ga zasipali z zlatom in srebrom. Glas o njem se je razširil in njegovo delavnico so poimenovali Sultanova barvarna. Blaginja se je stekala k njemu od vseh strani, nihče izmed drugih barvarjev pa si mu ni več upal ugovarjati. Prihajali so k njemu, mu poljubljali roke, se opravičevali za svoje prejšnje ravnanje in se mu ponujali z besedami: »Vzemi nas za svoje služabnike.« Toda niti enega ni hotel sprejeti. Pridobil si je sužnje in sužnje ter zbral veliko premoženje.

Tako je bilo z Abu Kirom. Abu Sir pa je, potem ko mu je Abu Kir vzel denar, ga bolnega in nezavestnega zaklenil v sobo ter odšel, ostal ležati za zaklenjenimi vrati. Tako je minilo tri dni. Tedaj je vratar hana opazil, da so vrata sobe zaklenjena in da do večera ni videl nobenega od obeh mož niti slišal ničesar o njiju. Rekel si je: »Morda sta odpotovala, ne da bi plačala sobo, ali pa sta umrla. Le kaj je z njima?« Stopil je do sobe in videl, da so vrata zaklenjena, od znotraj pa je zaslišal brivčevo stokanje. Opazil je ključ v ključavnici, odprl vrata in vstopil. Ko je zagledal brivca, ki je stokal, mu je rekel: »Naj ti bo bolje. Kje je tvoj tovariš?« Brivec je odgovoril: »Pri Bogu, šele danes sem se prebudil iz bolezni. Klical sem, a mi nihče ni odgovoril. Pri Bogu te prosim, brat moj, poglej mošnjo pod mojo glavo, vzemi iz nje pet polovic srebrnika in mi kupi kaj za pod zob, saj sem silno lačen.« Vratar je segel po mošnji in ugotovil, da je prazna. »Mošnja je prazna, ničesar ni v njej,« je rekel brivcu. Abu Sir je tedaj spoznal, da je Abu Kir vzel denar in pobegnil. »Ali nisi videl mojega tovariša?« ga je vprašal. »Že tri dni ga nisem videl. Mislil sem, da sta skupaj odpotovala.« Brivec mu je rekel: »Nisva odpotovala. Polakomnil se je mojega denarja, ga vzel in pobegnil, ko me je videl bolnega.« Nato je zajokal in zaihtel. Vratar hana pa mu je rekel: »Ne obupuj. Bog mu bo povrnil za njegovo dejanje.«

Vratar je nato odšel, mu skuhal juho, jo nalil v skledo in mu jo prinesel. Dva meseca je skrbel zanj in ga preživljal iz lastnega žepa, dokler se brivec ni preznojil in ga je Bog ozdravil bolezni. Ko je spet stal na nogah, je vratarju rekel: »Če mi bo vzvišeni Bog dal možnost, ti bom povrnil tvojo dobroto. Toda resnično lahko poplača le Bog iz svoje milosti.« Vratar hana mu je odgovoril: »Hvala Bogu za zdravje. Vse to sem storil le zaradi plemenitega Boga.« Nato je brivec odšel iz hana in se napotil po trgih. Usoda ga je pripeljala do trga, kjer je stala Abu Kirova barvarna. Videl je pisano blago, obešeno pred vrati, in množico, ki se je gnetla okoli njega ter ga občudovala. Nekega meščana je vprašal: »Kakšen kraj je to? Zakaj se tu zbira toliko ljudi?« Mož mu je odgovoril: »To je Sultanova barvarna, ki jo je zgradil nekemu tujcu po imenu Abu Kir. Kadar pobarva kos blaga, se zberemo in občudujemo njegove barve, saj v naši deželi ni barvarjev, ki bi jih znali narediti. S tukajšnjimi barvarji pa se mu je zgodilo marsikaj.« Povedal mu je, kaj se je zgodilo med Abu Kirom in barvarji, kako se je pritožil sultanu, kako mu je ta pomagal, zgradil barvarno in dal to in ono; opisal mu je vse, kar se je zgodilo. Abu Sir se je razveselil in si rekel: »Hvala Bogu, ki mu je odprl pot do blaginje in iz njega naredil mojstra. Možu ne gre zameriti: najbrž ga je delo tako prevzelo, da je pozabil nate. Toda ti si bil do njega dober in si ga gostil, ko je bil brez dela. Ko te bo zagledal, se te bo razveselil in te pogostil v zahvalo za tvojo dobroto.« Stopil je proti vratom barvarne in zagledal Abu Kira, ki je sedel na visokem blazinjenem sedežu na podestu ob vhodu. Oblečen je bil v kraljevska oblačila, pred njim pa so stali štirje sužnji in štirje beli mameluki v najimenitnejših opravah. V delavnici je delalo deset sužnjev, ki jih je po nakupu izučil barvarske obrti. Sam je sedel med blazinami kakor veliki vezir ali mogočen kralj. Z lastnimi rokami ni delal ničesar, le ukazoval jim je: »Naredite to in to.« Abu Sir je stopil predenj v prepričanju, da se ga bo, ko ga zagleda, razveselil, ga pozdravil, počastil in mu izkazal naklonjenost. Toda brž ko sta se njuna pogleda srečala, je Abu Kir rekel: »Malopridnež! Kolikokrat sem ti že rekel, da ne postavaj pred to delavnico! Me hočeš osramotiti pred ljudmi, tat? Primite ga!« Sužnji so stekli za njim in ga zgrabili. Abu Kir je skočil na noge, vzel palico in rekel: »Položite ga na tla!« Položili so ga in stokrat ga je udaril po hrbtu. Nato so ga obrnili in še stokrat ga je udaril po trebuhu ter mu rekel: »Malopridnež, izdajalec! Če te od danes naprej še kdaj vidim pred vrati te barvarne, te pri priči pošljem h kralju, ta pa te bo izročil upravniku, da ti odseka glavo. Poberi se, Bog ti odreči blagoslov!« Abu Sir je odšel strtega srca zaradi udarcev in ponižanja, ki ga je doletelo. Navzoči so barvarja Abu Kira vprašali: »Kaj pa je storil ta človek?« Odgovoril jim je: »Tat je, ki ljudem krade blago.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila devetsto petintrideseta noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je Abu Kir pretepel Abu Sira, ga spodil in ljudem rekel: »Ta človek je tat, ki krade blago drugih ljudi. Že večkrat je ukradel tudi moje blago, jaz pa sem si rekel: ‘Naj mu Bog odpusti, saj je revež.’ Nisem mu hotel delati težav, zato sem ljudem povrnil vrednost njihovega blaga, njega pa prijazno posvaril, vendar ni odnehal. Če se vrne še enkrat, ga bom poslal h kralju, da ga da usmrtiti in ljudi reši njegovega zla.« Ko je Abu Sir odšel, so ga ljudje začeli zmerjati. Tako je bilo z Abu Kirom. Abu Sir pa se je vrnil v han, sedel in premišljeval o tem, kar mu je storil Abu Kir. Sedel je, dokler bolečina udarcev ni nekoliko popustila, nato pa vstal in se odpravil po mestnih trgih. Domislil se je, da bi šel v kopališče, in vprašal nekega meščana: »Brat moj, kje se pride do kopališča?« »Kaj pa je kopališče?« je vprašal mož. »Kraj, kjer se ljudje umivajo in s sebe spirajo umazanijo. Ena najlepših dobrot tega sveta je,« mu je pojasnil. »Pojdi k morju,« je rekel meščan. »Jaz bi rad v kopališče.« »Mi kopališča ne poznamo. Kakšno pa je? Vsi se hodimo umivat v morje, celo kralj gre k morju, kadar se hoče umiti.« Ko je Abu Sir spoznal, da v mestu ni kopališča in da prebivalci niti ne vedo, kaj je in kakšno je, je odšel v kraljevo sprejemno dvorano. Stopil je pred kralja, poljubil tla pred njim, izrekel molitev zanj in mu rekel: »Tujec sem v tej deželi, moja obrt pa je kopališka. Prišel sem v tvoje mesto in hotel v kopališče, vendar nisem našel niti enega. Kako je lahko tako lepo mesto brez kopališča? Saj je to eden najlepših užitkov tega sveta.« »Kaj pa je kopališče?« ga je vprašal kralj. Abu Sir mu ga je začel opisovati in rekel: »Tvoje mesto ne bo popolno, dokler ne bo imelo kopališča.« »Dobrodošel si,« je rekel kralj. Oblekel ga je v opravo, ki ji ni bilo para, ter mu dal konja in dva sužnja. Nato ga je obdaril še s štirimi sužnjami in dvema mamelukoma, mu pripravil opremljeno hišo ter mu izkazal več časti kakor barvarju. Z njim je poslal zidarje in jim rekel: »Kjer mu bo všeč, mu zgradite kopališče.« Abu Sir jih je popeljal v središče mesta, dokler ni našel kraja, ki mu je ugajal. Pokazal jim ga je in začeli so graditi. Ves čas jih je poučeval, kako naj bo urejeno, dokler mu niso zgradili kopališča, ki mu ni bilo para. Nato je ukazal, naj ga okrasijo, in okrasili so ga tako čudovito, da je razveseljevalo vsakogar, ki ga je videl. Abu Sir je šel h kralju in mu povedal, da sta gradnja in okrasitev kopališča končani. »Manjka samo še oprema,« je dodal. Kralj mu je dal deset tisoč dinarjev. Abu Sir jih je vzel, opremil kopališče in obesil brisače na vrvi. Vsakdo, ki je šel mimo njegovih vrat, je obstal in osuplo strmel v okrasje. Množica se je gnetla pred nečim, česar še nikoli ni videla, občudovala stavbo in spraševala: »Kaj je to?« Abu Sir jim je odgovarjal: »To je kopališče.« Čudili so se, on pa je segrel vodo in kopališče odprl. V bazenčku je uredil vodomet, ki je očaral vsakega meščana, ki ga je videl. Kralja je prosil za deset mladih mamelukov, ki še niso dosegli zrelosti, in dobil jih je deset, lepih kakor mesec. Drgnil jih je s kopališko rokavico in jim govoril: »Tako delajte z gosti.« Nato je prižgal kadilo in poslal glasnika po mestu, da je klical: »O ljudje, pridite v kopališče! Imenuje se Sultanovo kopališče.« Ljudje so se zgrinjali vanj, Abu Sir pa je mamelukom naročal, naj jim umivajo telesa. Gostje so se spuščali v kopalni bazen in prihajali iz njega, nato pa sedali v livan, kjer so jih mameluki masirali, kakor jih je naučil Abu Sir. Tri dni so ljudje prihajali v kopališče, uživali v njem in odhajali, ne da bi plačali. Četrti dan se je kralj odločil, da ga obišče. S svojimi najvišjimi dostojanstveniki je zajahal konja in se odpravil v kopališče. Tam se je slekel in vstopil, Abu Sir pa je prišel k njemu, ga zmasiral in mu s telesa zdrgnil umazanijo, ki se je svaljkala kakor stenji, ter mu jo pokazal. Kralj se je razveselil; ko je z roko potegnil po svojem telesu, je ta zaradi gladkosti in čistoče kar zaškripala. Ko ga je umil, je v kopalni bazen primešal rožno vodo. Kralj se je potopil vanj in prišel iz njega s prijetno navlaženo kožo. Občutil je poživitev, kakršne še nikoli ni poznal. Nato ga je Abu Sir posadil v livan, kjer so ga mameluki masirali, iz kadilnic pa je vel vonj dišečega alojinega lesa. Kralj je rekel: »Mojster, torej je to kopališče?« »Da,« je odgovoril. Kralj mu je rekel: »Pri moji glavi, šele s tem kopališčem je moje mesto zares postalo mesto.« Nato ga je vprašal: »Koliko računaš vsakemu gostu?« Abu Sir je odgovoril: »Toliko, kolikor mi boš določil.« Kralj mu je dal tisoč dinarjev in rekel: »Od vsakogar, ki se pri tebi okopa, vzemi tisoč dinarjev.« Abu Sir je odvrnil: »Oprosti, o kralj tega časa, toda ljudje niso vsi enaki. Med njimi so bogati in revni. Če bom od vsakega vzel tisoč dinarjev, bo kopališče propadlo, saj revež tega ne zmore.« »Kako pa naj bo potem s plačilom?« je vprašal kralj. Abu Sir je rekel: »Naj bo plačilo prepuščeno velikodušnosti: vsak naj da, kar zmore in kar rad da. Od vsakega vzemimo toliko, kolikor dopuščajo njegove razmere. Tako bodo k nam prihajale množice. Bogati bo dal primerno svojemu položaju, revež pa toliko, kolikor more dati brez težkega srca. Tako bo kopališče uspevalo in pridobilo velik ugled. Tisoč dinarjev pa je kraljevski dar, ki si ga ne more privoščiti vsakdo.« Najvišji dostojanstveniki so mu pritrdili: »Tako je prav, o kralj tega časa. Ali misliš, da so vsi ljudje kakor ti, mogočni kralj?« Kralj je odgovoril: »Resnico govorite. Toda ta človek je reven tujec in dolžni smo mu izkazati čast. V našem mestu je zgradil kopališče, kakršnega še nikoli nismo videli. Šele z njim je naše mesto dobilo tak okras in ugled. Če ga počastimo z visokim plačilom, to ni preveč.« Rekli so mu: »Če ga hočeš obdariti, ga obdari iz svojega premoženja. Revežem pa kralj izkaže dobroto z nizko ceno kopališča, da bodo podložniki molili zanj. Tisoč dinarjev celo mi, najvišji dostojanstveniki tvoje države, ne damo z lahkim srcem. Kako naj jih potem dajo reveži?« Kralj je rekel: »Moji dostojanstveniki, tokrat mu bo vsak od vas dal sto dinarjev, enega mameluka, eno sužnjo in enega sužnja.« »Da, dali mu bomo to,« so odgovorili, »toda od danes naprej naj vsak gost plača le toliko, kolikor rad da.« »Prav,« je rekel kralj. Vsak dostojanstvenik mu je nato dal sto dinarjev, sužnjo, mameluka in sužnja. Dostojanstvenikov, ki so se tistega dne kopali s kraljem, pa je bilo štiristo. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila devetsto šestintrideseta noč,

Rekla je: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je bilo velikašev, ki so se tisti dan kopali s kraljem, štiristo. Tako so mu skupaj podarili štirideset tisoč dinarjev, štiristo mamelukov, štiristo sužnjev in štiristo suženj. Že to je bil velikanski dar! Kralj pa mu je povrhu dal še deset tisoč dinarjev, deset mamelukov, deset suženj in deset sužnjev. Abu Sir je stopil predenj, poljubil tla pred njegovimi rokami in dejal: »O srečni kralj, modri vladar, kje naj najdem prostor za vse te mameluke, sužnje in sužnje?« Kralj mu je odgovoril: »Svojim velikašem sem to naročil samo zato, da bi ti zbrali veliko premoženje. Nemara se boš nekoč spomnil svoje dežele in družine, zahrepenel po njih in se hotel vrniti domov. Tedaj boš iz naše dežele odnesel zajetno bogastvo, s katerim si boš olajšal življenje v domovini.« Abu Sir je dejal: »O kralj našega časa, naj te Bog poveliča! Toliko mamelukov, suženj in sužnjev pritiče kraljem. Ko bi mi bil ukazal dati denar v gotovini, bi bilo to zame bolje kakor vsa ta vojska. Jesti morajo, piti in se oblačiti, in kolikor koli denarja zaslužim, ne bo dovolj za njihovo vzdrževanje.« Kralj se je zasmejal in rekel: »Pri Bogu, prav imaš! Res so postali neznanska vojska in ti jih ne moreš preživljati. Ali mi jih prodaš po sto dinarjev za vsakega?« »Za to ceno ti jih prodam,« je odgovoril Abu Sir. Kralj je poslal po zakladnika, da bi prinesel denar, in ko ga je ta prinesel, mu je izplačal celotno kupnino do zadnjega dinarja. Nato jih je podaril njihovim prejšnjim gospodarjem in dejal: »Kdor prepozna svojega sužnja, sužnjo ali mameluka, naj ga vzame, saj vam jih podarjam.« Ubogali so kraljev ukaz in vsak je vzel svoje. Abu Sir mu je dejal: »Naj ti Bog nakloni olajšanje, o kralj našega časa, kakor si ti mene rešil teh požeruhov, ki jih nihče razen Boga ne more nasititi!« Kralj se je njegovim besedam zasmejal in mu pritrdil, nato pa odšel iz kopališča v svojo palačo skupaj z velikaši. Abu Sir je tisto noč prebil ob preštevanju zlata, spravljanju v mošnje in pečatenju. Za strežbo je imel dvajset sužnjev, dvajset mamelukov in štiri sužnje. Ko se je zdanilo, je odprl kopališče in poslal glasnika, da je razglašal: »Vsakdo, ki pride v kopališče in se okopa, naj da toliko, kolikor mu narekujeta dobra volja in plemenitost.« Abu Sir je sedel k skrinji in stranke so se zgrinjale k njemu. Vsakdo je ob odhodu položil vanjo toliko, kolikor je zlahka pogrešil, in še preden se je zvečerilo, je bila skrinja polna darov vzvišenega Boga.

Nato si je kopališče zaželela obiskati kraljica. Ko je Abu Sir to izvedel, je zaradi nje razdelil dan na dva dela: od zore do poldneva je bil čas za moške, od poldneva do sončnega zahoda pa za ženske. Ko je prišla kraljica, je za skrinjo postavil sužnjo. Štiri sužnje je bil izučil za kopališke strežnice in postale so zelo spretne pri svojem delu. Kraljici je bilo ob vstopu vse tako všeč, da se ji je srce razvedrilo, in položila je v skrinjo tisoč dinarjev. Sloves kopališča se je razširil po mestu. Abu Sir je vsakogar, ki je prišel, sprejel s spoštovanjem, naj je bil bogat ali reven, in blaginja mu je prihajala skozi vsa vrata. Spoznal se je s kraljevimi služabniki ter si pridobil prijatelje in ljudi, ki so ga imeli radi. Kralj je prihajal enkrat na teden in mu vselej dajal tisoč dinarjev, druge dni v tednu pa so prihajali velikaši in reveži. Abu Sir je znal vsakogar razveseliti in je z vsemi ravnal nadvse prijazno. Nekega dne je prišel v kopališče kraljevi kapitan. Abu Sir se je slekel, šel z njim v kopel, ga masiral in mu izkazoval posebno pozornost. Ko je kapitan stopil iz kopeli, mu je pripravil šerbet in kavo. Kapitan mu je hotel nekaj dati, a Abu Sir je prisegel, da od njega ne bo ničesar vzel. Kapitan mu je bil hvaležen za tolikšno prijaznost in dobroto ter je premišljeval, kaj bi lahko podaril temu kopališčarju v zahvalo za tako časten sprejem.

Tako je bilo z Abu Sirom. Abu Kir pa je slišal, kako vsi ljudje govorijo o kopališču. Vsakdo je pravil: »To kopališče je brez dvoma raj na zemlji! Če bo Bog dal, pojdiva jutri v to čudovito kopališče.« Abu Kir si je rekel: »Moram iti kakor vsi drugi in si ogledati kopališče, ki je ljudem povsem zmešalo glave.« Oblekel je najlepšo obleko, kar jih je imel, zajahal mulo ter vzel s seboj štiri sužnje in štiri mameluke, ki so hodili pred njim in za njim, in se odpravil v kopališče. Pred vhodom je razjahal. Že pri vratih je zavohal dišeči les in kadilo, videl ljudi, ki so prihajali in odhajali, ter klopi, polne imenitnih in preprostih gostov. Stopil je v vežo, in ko ga je Abu Sir zagledal, je vesel vstal ter mu šel naproti. Abu Kir mu je dejal: »Ali tako ravnajo pošteni ljudje? Odprl sem si barvarno, postal glavni mojster v mestu, se spoznal s kraljem ter dosegel srečo in veljavo, ti pa ne prideš k meni in ne povprašaš po meni, niti ne rečeš: ‘Kje je moj tovariš?’ Izčrpal sem se od iskanja in pošiljal svoje sužnje in mameluke, da so te iskali po gostiščih in povsod drugod, pa niso našli poti do tebe in nihče jim ni znal povedati, kaj je s teboj.« Abu Sir mu je odgovoril: »Mar nisem prišel k tebi, ti pa si me razglasil za tatu, pretepel in osramotil pred ljudmi?« Abu Kir se je pretvarjal, da ga je to silno prizadelo, in rekel: »Kaj govoriš? Si bil ti tisti, ki sem ga pretepel?« »Da, jaz sem bil,« je odgovoril Abu Sir. Abu Kir mu je s tisočerimi prisegami zatrjeval, da ga ni prepoznal, in dejal: »Nekdo, ki ti je bil podoben, je prihajal vsak dan in kradel ljudem blago, zato sem mislil, da si on.« Začel se je kesati, udarjati z dlanjo ob dlan in govoriti: »Ni moči ne sile razen pri Bogu, Vzvišenem in Vsemogočnem! Res smo ti storili krivico. Ko bi se mi le predstavil in povedal, kdo si! Sam si kriv, ker mi nisi povedal svojega imena, še zlasti ker sem bil ves zmeden od tolikšnega dela.« Abu Sir mu je rekel: »Naj ti Bog odpusti, moj tovariš. Tako je bilo zapisano v nevidnem svetu in Bog bo popravil, kar je bilo storjeno. Vstopi, sleci se, okopaj se in se razvedri.« Abu Kir ga je prosil: »Pri Bogu, odpusti mi, brat moj!« »Naj te Bog odveže krivde in ti odpusti,« mu je odgovoril Abu Sir. »To mi je bilo namenjeno že od vekov.« Nato ga je Abu Kir vprašal: »Od kod pa tebi vsa ta imenitnost?« Abu Sir je odvrnil: »Tisti, ki je odprl vrata sreče tebi, jih je odprl tudi meni. Šel sem h kralju in mu povedal za kopališče, pa je ukazal, naj mi ga zgradijo.« Abu Kir mu je rekel: »Kakor ti poznaš kralja, ga poznam tudi jaz.« Tedaj je Šeherezado prehitelo jutro in je utihnila s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila devetsto sedemintrideseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je Abu Kir, potem ko sta si z Abu Sirom izrekla očitke, dejal: »Kakor ti poznaš kralja, ga poznam tudi jaz. Če bo vzvišeni Bog dal, bom dosegel, da te bo zaradi mene še bolj vzljubil in ti izkazal še več časti. Ne ve namreč, da si moj tovariš. Povedal mu bom in te priporočil.« Abu Sir mu je odgovoril: »Priporočila ne potrebujem, saj je tu že Tisti, ki mehča srca. Kralj in vsi njegovi velikaši so me vzljubili ter mi dali to in ono.« In povedal mu je vse, kar se je zgodilo. Nato mu je dejal: »Sleci se za skrinjo in pojdi v kopel. Šel bom s teboj, da te zmasiram.« Abu Kir se je slekel in stopil v kopel, Abu Sir pa je šel z njim, ga zmasiral, namilil, oblekel in skrbel zanj, dokler ni prišel ven. Tedaj mu je prinesel kosilo in šerbet, in vsi ljudje so se čudili tolikšni pozornosti, ki mu jo je izkazoval. Abu Kir mu je zatem hotel nekaj dati, a Abu Sir je prisegel, da od njega ne bo ničesar vzel, in mu dejal: »Sram naj te bo, da sploh pomisliš na to! Moj tovariš si in med nama ni razlike.« Nato je Abu Kir rekel Abu Siru: »Moj tovariš, pri Bogu, to kopališče je veličastno, toda pri tvojem delu nekaj manjka.« »Kaj pa manjka?« ga je vprašal. Abu Kir je odgovoril: »Pripravek iz arzenika in apna, ki zlahka odstrani dlake. Pripravi ga, in ko pride kralj, mu ga ponudi ter ga pouči, kako naj si z njim odstrani dlake. Tedaj te bo silno vzljubil in ti izkazal čast.« Abu Sir je dejal: »Prav imaš. Če bo Bog dal, ga bom pripravil.« Abu Kir je nato odšel, zajahal mulo in se odpravil h kralju. Stopil je predenj in dejal: »O kralj našega časa, prišel sem ti dat dobronameren nasvet.« »Kakšen nasvet?« je vprašal kralj. Abu Kir je rekel: »Slišal sem, da si zgradil kopališče.« »Da,« je odgovoril kralj. »Prišel je neki tujec in sem mu ga dal postaviti, prav kakor sem tebi postavil barvarno. To je čudovito kopališče in moje mesto je z njim še lepše.« Začel mu je naštevati odlike kopališča, Abu Kir pa ga je vprašal: »Si se v njem že kopal?« »Da,« je odgovoril kralj. »Hvala Bogu, da te je rešil zla tega podleža, sovražnika vere, tega kopališčarja!« je vzkliknil Abu Kir. Kralj ga je vprašal: »Kaj je z njim?« Abu Kir je dejal: »Vedi, o kralj našega časa, da boš pogubljen, če po današnjem dnevu še kdaj stopiš vanj.« »Zakaj?« je vprašal kralj. Abu Kir je odgovoril: »Kopališčar je tvoj sovražnik in sovražnik vere. H gradnji kopališča te je napeljal samo zato, ker te hoče v njem zastrupiti. Pripravil ti je neko snov, in ko prideš, ti jo bo prinesel ter rekel: ‘To je zdravilo. Kdor se z njim namaže spodaj, mu dlake zlahka odpadejo.’ Vendar to ni zdravilo, temveč huda nadloga in smrtonosen strup. Kralj kristjanov je temu podležu obljubil, da mu bo iz ujetništva izpustil ženo in otroke, če te ubije. Njegova žena in otroci so namreč ujetniki pri kralju kristjanov. Tudi jaz sem bil z njim v ujetništvu v njihovi deželi, toda odprl sem barvarno in jim barval blago v najrazličnejših barvah. Zato so kralja omehčali, da se me je usmilil. Kralj me je vprašal: ‘Kaj si želiš?’ Prosil sem ga za svobodo, pa me je osvobodil in prišel sem v to mesto. Ko sem svojega tovariša zagledal v kopališču, sem ga vprašal: ‘Kako si se rešil in kako so se rešili tvoja žena in otroci?’ Odgovoril mi je: ‘Z ženo in otroki sem ostal v ujetništvu vse dotlej, ko je kralj kristjanov sklical zbor. Tudi jaz sem bil med navzočimi in sem stal med ljudmi. Slišal sem, kako so se začeli pogovarjati o kraljih, dokler niso omenili kralja tega mesta. Kralj kristjanov je tedaj zavzdihnil in rekel: »Na vsem svetu me ni nihče tako prizadel kakor kralj tistega mesta. Kdor bi našel način, da ga ubije, mu bom dal vse, kar si zaželi.« Stopil sem predenj in vprašal: »Če najdem način, da ga ubijem, boš osvobodil mene, mojo ženo in otroke?« Odgovoril mi je: »Da, osvobodil vas bom in dal ti bom vse, kar si zaželiš.« Tako sva se dogovorila in poslal me je z galeonom v to mesto. Šel sem h kralju in zgradil mi je to kopališče. Zdaj mi preostane samo še, da ga ubijem, se vrnem h kralju kristjanov, rešim ženo in otroke ter od njega zahtevam, kar si želim.’ Vprašal sem ga: ‘Kakšno zvijačo pa si si zamislil, da ga boš ubil?’ Odgovoril mi je: ‘To je prav lahka zvijača, lažja ne bi mogla biti. Kralj prihaja k meni v kopališče in pripravil sem mu snov, v kateri je strup. Ko pride, mu bom rekel: »Vzemi to zdravilo in se z njim namaži spodaj, saj odstranjuje dlake.« Vzel ga bo in se namazal, strup pa bo v njem deloval dan in noč, dokler ne pride do srca in ga pokonča. In s tem bo vsega konec.’ Ko sem slišal te besede, sem se zbal zate, saj si moj dobrotnik, zato sem ti prišel vse povedat.«

Ko je kralj slišal te besede, se je silno razjezil in rekel barvarju: »Ohrani to skrivnost zase.« Nato se je odpravil v kopališče, da bi se na lastne oči prepričal in pregnal dvom. Ko je vstopil, se je Abu Sir po svoji navadi slekel, se posvetil kralju in ga zmasiral. Potem mu je rekel: »O kralj našega časa, pripravil sem sredstvo za odstranjevanje dlak spodaj.« »Prinesi mi ga,« je ukazal kralj. Abu Sir ga je položil predenj, kralj pa je zaznal njegov neprijetni vonj in se prepričal, da je to strup. Razjarjen je zavpil služabnikom: »Zgrabite ga!« Prijeli so ga, kralj pa je zapustil kopališče ves prevzet od jeze. Nihče ni vedel, zakaj se je razsrdil. V svojem besu ni nikomur ničesar povedal in nihče si ga ni drznil vprašati. Oblekel se je in odšel v sprejemno dvorano, nato pa dal pripeljati predse Abu Sira z rokami, zvezanimi na hrbtu. Poklical je še kapitana, in ko je ta prišel, mu je kralj dejal: »Vzemi tega podleža, spravi ga v vrečo in dodaj dva stota nežganega z vodo, živega apna. Zaveži vrečo, tako da bosta on in apno ostala v njej, položi jo v čoln in pridi pod mojo palačo. Videl me boš sedeti pri oknu in me vprašaj: ‘Naj ga vržem?’ Odgovoril ti bom: ‘Vrzi ga!’ Ko ti to rečem, ga vrzi v morje, da se bo apno gasilo na njem in bo umrl hkrati utopljen in ožgan.« »Slišim in ubogam,« je odgovoril kapitan. Nato je odpeljal Abu Sira izpred kralja na otok nasproti kraljeve palače in mu dejal: »Poslušaj, samo enkrat sem prišel v tvoje kopališče, pa si me tako lepo sprejel in mi izkazal vse časti, da sem bil nadvse zadovoljen. Prisegel si, da mi ne boš ničesar zaračunal, in zelo sem te vzljubil. Povej mi, kaj imaš s kraljem? Kaj hudega si mu storil, da se je razjezil nate in mi ukazal, naj te pokončam s tako strašno smrtjo?« Abu Sir mu je odgovoril: »Pri Bogu, ničesar nisem storil in ne vem za noben greh proti njemu, ki bi zaslužil takšno kazen.« Tedaj je Šeherezado prehitelo jutro in je utihnila s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila devetsto osemintrideseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je Abu Sir, ko ga je kapitan vprašal, zakaj se je kralj razjezil nanj, odgovoril: »Pri Bogu, brat moj, ničesar hudega mu nisem storil, da bi si zaslužil takšno kazen.« Kapitan mu je dejal: »Pri kralju imaš tolikšno veljavo, kakršne pred teboj ni imel nihče. Vsakomur, ki mu je sreča naklonjena, drugi zavidajo. Morda ti je kdo zavidal te darove in kralju natvezel nekaj o tebi, da se je tako razjezil. Toda dobrodošel pri meni in nič se ne boj! Kakor si ti mene lepo sprejel, čeprav se nisva poznala, tako bom jaz zdaj tebe rešil. Ko te rešim, pa ostani pri meni na tem otoku, dokler iz mesta ne odpluje galeon proti tvoji deželi. Z njim te bom poslal domov.« Abu Sir je poljubil kapitanovo roko in se mu zahvalil. Kapitan je prinesel apno, ga nasul v vrečo in dodal velik kamen, težak kakor človek, ter dejal: »Na Boga se zanašam.« Nato je Abu Siru dal mrežo in mu rekel: »Vrzi jo v morje, morda ujameš kaj rib. Vsak dan moram priskrbeti ribe za kraljevo kuhinjo, pa sem zaradi nesreče, ki te je doletela, zanemaril ribolov. Bojim se, da bodo prišli kuharjevi pomočniki po ribe in jih ne bodo našli. Če kaj uloviš, jih bodo imeli, jaz pa bom medtem odšel pod palačo in opravil zvijačo, da bo videti, kakor da sem te vrgel v morje.« Abu Sir mu je rekel: »Jaz bom lovil, ti pa pojdi in naj ti Bog pomaga.« Kapitan je položil vrečo v čoln in odveslal pod palačo. Zagledal je kralja, ki je sedel pri oknu, in ga vprašal: »O kralj našega časa, naj ga vržem?« »Vrzi ga!« je odgovoril kralj in zamahnil z roko. Tedaj se je nekaj zableščalo in padlo v morje. Bil je kraljev prstan. Ta je bil začaran: kadar se je kralj na koga razjezil in ga hotel ubiti, je pokazal nanj z desnico, na kateri je nosil prstan. Iz prstana je šinil blisk, zadel tistega, na kogar je pokazal, in glava mu je padla z ramen. Samo zaradi tega prstana so ga ubogale vojske in je premagoval mogočne tirane. Ko mu je zdrsnil s prsta, je kralj izgubo prikril. Ni si upal reči, da mu je prstan padel v morje, saj se je bal, da se bodo vojaki uprli in ga ubili. Zato je molčal.

Tako je bilo s kraljem. Abu Sir pa je po kapitanovem odhodu vzel mrežo, jo vrgel v morje in jo potegnil nazaj, polno rib. Vrgel jo je še drugič in znova je bila polna. Kar naprej jo je metal in vsakokrat izvlekel polno, dokler ni pred njim zrasel velik kup rib. Tedaj si je rekel: »Pri Bogu, že dolgo nisem jedel rib!« Izbral si je veliko, tolsto ribo in dejal: »Ko pride kapitan, ga bom prosil, naj mi jo ocvre, da jo bom pojedel za kosilo.« Z nožem, ki ga je imel pri sebi, jo je zaklal, nož pa se je zataknil v njenem žrelu. Tam je zagledal kraljev prstan. Riba ga je bila pogoltnila, nato pa jo je Božja moč pripeljala do otoka in je zašla v mrežo. Abu Sir je vzel prstan in si ga nataknil na mezinec, ne da bi vedel za njegove čudežne lastnosti. Tedaj sta prišla dva kuharjeva služabnika po ribe. Ko sta stopila k Abu Siru, sta ga vprašala: »Človek, kam je šel kapitan?« »Ne vem,« je odgovoril in pokazal z desnico. V tistem hipu, ko je pokazal proti njima in rekel, da ne ve, sta obema služabnikoma glavi padli z ramen. Abu Sir je osupnil in se spraševal: »Le kdo ju je ubil?« Zasmilila sta se mu in razmišljal je o tem, ko se je vrnil kapitan. Zagledal je velik kup rib, oba mrtva služabnika in prstan na Abu Sirovem prstu ter mu zaklical: »Brat moj, ne premikaj roke, na kateri imaš prstan! Če jo premakneš, me boš ubil.« Abu Sir se je začudil tem besedam. Ko je kapitan prišel do njega, ga je vprašal: »Kdo je ubil ta dva služabnika?« Abu Sir je odgovoril: »Pri Bogu, brat moj, ne vem.« »Res govoriš,« je rekel kapitan. »Toda povej mi, od kod ti ta prstan?« »Našel sem ga v žrelu te ribe,« je odgovoril Abu Sir. Kapitan je dejal: »Res je. Videl sem ga, kako je bleščeč padal iz kraljeve palače v morje, ravno ko je kralj pokazal proti tebi in mi ukazal: ‘Vrzi ga!’ Ko je pokazal, sem vrgel vrečo, prstan pa mu je zdrsnil s prsta in padel v morje. Ta riba ga je pogoltnila in Bog jo je privedel k tebi, da si jo ujel. To je tvoj delež sreče. Toda ali poznaš lastnosti tega prstana?« Abu Sir je odgovoril: »Nisem vedel, da ima kakšne posebne lastnosti.« Kapitan mu je povedal: »Vedi, da vojska našega kralja uboga samo iz strahu pred tem prstanom. Začaran je: če se kralj na koga razjezi in ga hoče ubiti, s prstanom pokaže nanj in glava mu pade z ramen. Iz prstana šine blisk, njegov žarek zadene tistega, ki je vzbudil kraljev srd, in ta pri priči umre.« Ko je Abu Sir to slišal, se je silno razveselil in rekel kapitanu: »Odpelji me nazaj v mesto.« Kapitan mu je odgovoril: »Odpeljal te bom, saj se ne bojim več, da bi ti kralj kaj storil. Če pokažeš z roko in ga nameravaš ubiti, bo njegova glava padla predte. Tudi če bi hotel ubiti kralja in vso njegovo vojsko, bi jih lahko pokončal brez vsake ovire.« Nato ga je posadil v čoln in odveslal z njim proti mestu. Tedaj je Šeherezado prehitelo jutro in je utihnila s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila devetsto devetintrideseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je kapitan, potem ko je Abu Sira posadil v čoln, odveslal z njim v mesto. Ko je Abu Sir prispel, se je odpravil v kraljevo palačo in stopil v sprejemno dvorano. Tam je zagledal kralja, ki je sedel pred svojo vojsko, ves potrt zaradi prstana. Nikomur od vojakov si ni upal povedati, da ga je izgubil. Ko je kralj zagledal Abu Sira, ga je vprašal: »Mar te nismo vrgli v morje? Kako ti je uspelo priti iz njega?« Abu Sir mu je odgovoril: »O kralj našega časa, ko si ukazal, naj me vržejo v morje, me je tvoj kapitan odpeljal na otok in me vprašal, zakaj si se razjezil name. Rekel mi je: ‘Kaj si storil kralju, da je ukazal tvojo smrt?’ Odgovoril sem mu: ‘Pri Bogu, ne vem, da bi mu bil storil kaj hudega.’ Dejal mi je: ‘Pri kralju uživaš veliko veljavo. Morda ti je kdo zavidal in mu natvezel kaj o tebi, da se je razjezil. Toda prišel sem v tvoje kopališče in si me lepo sprejel. V zahvalo za to te bom rešil in poslal v tvojo deželo.’ Nato je namesto mene položil v čoln kamen in ga vrgel v morje. Ko pa si mu pokazal proti meni, ti je prstan zdrsnil z roke in padel v morje, kjer ga je pogoltnila riba. Jaz sem medtem na otoku lovil ribe in med njimi ujel tudi to ribo. Vzel sem jo in jo hotel speči, toda ko sem jo odprl, sem v njej našel prstan. Vzel sem ga in si ga nataknil na prst. Nato sta prišla dva kuhinjska služabnika po ribe. Pokazal sem proti njima, ne da bi poznal moč prstana, in glavi sta jima padli z ramen. Potem se je vrnil kapitan, prepoznal prstan na mojem prstu in mi povedal za njegov urok. Prinesel sem ti ga, ker si mi storil veliko dobrega in mi izkazal neizmerno čast. Tvoje dobrote nisem pozabil. Tu je tvoj prstan, vzemi ga! Če sem ti storil kaj, kar zasluži smrt, mi povej, kaj sem zagrešil, in me ubij. Za mojo kri ti ne bo treba odgovarjati.« Nato je snel prstan s prsta in ga izročil kralju. Ko je kralj videl, kako plemenito je ravnal Abu Sir, je vzel prstan, zamrmral nad njim in spet oživel. Vstal je, objel Abu Sira ter dejal: »Človek, ti si eden najplemenitejših poštenjakov! Ne zameri mi in odpusti mi, kar sem ti storil. Kdor koli drug bi dobil ta prstan, mi ga ne bi vrnil.« Abu Sir je rekel: »O kralj našega časa, če želiš, da ti odpustim, mi povej, kaj sem zagrešil, da si se tako razjezil name in ukazal mojo smrt.« Kralj mu je odgovoril: »Pri Bogu, zdaj, ko si storil tako plemenito dejanje, sem prepričan, da si nedolžen in da nisi ničesar zagrešil. Toda barvar mi je povedal to in ono.« Nato mu je razkril vse, kar je rekel barvar. Abu Sir je dejal: »Pri Bogu, o kralj našega časa, ne poznam kralja kristjanov, nikoli nisem bil v njihovi deželi in nikoli mi ni prišlo na misel, da bi te ubil. Ta barvar pa je bil moj tovariš in sosed v Aleksandriji. Tam sva težko živela, zato sva zaradi revščine odšla. Skupaj sva prebrala Fatiho in se zavezala, da bo tisti, ki bo imel delo, hranil tistega, ki ga ne bo imel. Nato se mi je z njim zgodilo to in ono.« Povedal mu je vse, kar je doživel z barvarjem Abu Kirom: kako mu je ta vzel denar in ga pustil bolnega v sobi v gostišču ter kako je vratar gostišča skrbel zanj, dokler ga Bog ni ozdravil. Potem je šel ven in se po svoji navadi odpravil po mestu z orodjem. Med potjo je zagledal barvarno, pred katero se je gnetla množica. Pogledal je skozi vrata in videl Abu Kira, ki je sedel na klopi. Vstopil je, da bi ga pozdravil, pa je doživel pretepanje in ponižanje: Abu Kir ga je razglasil za tatu in ga dal boleče pretepsti. Kralju je povedal vse od začetka do konca, nato pa dodal: »O kralj našega časa, prav on mi je rekel, naj pripravim to sredstvo in ti ga ponudim, češ da je kopališče v vseh pogledih popolno, manjka mu le ta pripravek. Vedi, o kralj našega časa, da to sredstvo ni škodljivo. V naši deželi ga izdelujemo in sodi med nujne potrebščine kopališča. Sam sem pozabil nanj, toda ko je prišel barvar in sem ga lepo sprejel, me je spomnil ter mi rekel, naj ga pripravim. Pošlji, o kralj našega časa, po vratarja tistega gostišča in po delavce v barvarni ter jih vse vprašaj o tem, kar sem ti povedal.« Kralj je poslal po vratarja in barvarske delavce. Ko so prišli, jih je zaslišal in povedali so mu, kako je bilo v resnici. Nato je poslal po barvarja in ukazal: »Pripeljite ga bosega, razoglavega in z rokami, zvezanimi na hrbtu!« Barvar je sedel doma, vesel, da je bil Abu Sir ubit. Ni se niti zavedel, kaj se dogaja, ko so kraljevi služabniki že planili nadenj, ga začeli udarjati po tilniku, mu zvezali roke in ga pripeljali pred kralja. Zagledal je Abu Sira, ki je sedel ob kralju, pred njima pa vratarja gostišča in delavce iz barvarne. Vratar mu je dejal: »Mar ni to tvoj tovariš, ki si mu ukradel denar in ga pustil bolnega v sobi pri meni, potem pa mu storil še to in ono?« Delavci so mu rekli: »Mar ni to tisti, ki si nam ga ukazal zgrabiti in smo ga pretepli?« Kralju se je razodela vsa Abu Kirova nizkotnost in spoznal je, da si zasluži še hujšo kazen od muk, ki jih zadajata Munkar in Nakir. Zato je ukazal: »Odpeljite ga in ga javno osramotite po mestu!« Tedaj je Šeherezado prehitelo jutro in je utihnila s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila devetsto štirideseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da se je kralj, ko je slišal besede vratarja gostišča in barvarskih delavcev, prepričal o Abu Kirovi hudobiji. Ostro ga je obsodil in svojim služabnikom ukazal: »Odpeljite ga, javno ga osramotite po mestu, nato ga spravite v vrečo in vrzite v morje!« Abu Sir je dejal: »O kralj našega časa, usliši mojo prošnjo zanj, saj sem mu odpustil vse, kar mi je storil.« Kralj mu je odgovoril: »Če si mu ti odpustil, kar je zagrešil proti tebi, mu jaz ne morem odpustiti tega, kar je zagrešil proti meni.« Nato je zavpil: »Odpeljite ga in ga javno osramotite!« Zatem so ga spravili v vrečo, mu dodali apno in ga vrgli v morje, kjer je umrl utopljen in ožgan. Kralj je rekel: »O Abu Sir, zaželi si kaj in dobil boš.« Abu Sir mu je odgovoril: »Želim si, da me pošlješ v mojo deželo, saj nimam več volje ostati tukaj.« Kralj mu je dal še veliko bogastva poleg vsega denarja, darov in nagrad, ki jih je že prejel. Nato mu je podaril galeon, natovorjen z dobrinami. Mornarji na njem so bili mameluki in tudi te mu je podaril. Pred tem mu je ponudil, da bi ga postavil za vezirja, a Abu Sir ni privolil. Poslovil se je od kralja in odplul. Vse na galeonu je bilo njegovo, celo mornarji so bili njegovi mameluki. Plul je, dokler ni dosegel aleksandrijske obale. Zasidrali so se ob Aleksandriji in stopili na kopno. Eden njegovih mamelukov je ob obali zagledal vrečo in mu dejal: »Gospodar, ob morskem bregu leži velika, težka vreča z zavezanim ustjem. Ne vem, kaj je v njej.« Abu Sir je prišel in jo odprl. V njej je našel Abu Kira, ki ga je morje naplavilo proti Aleksandriji. Vzel ga je iz vreče in ga pokopal blizu mesta. Nad grobom mu je postavil grobnico, namenil premoženje za njeno vzdrževanje in na njena vrata zapisal te verze:

Človeka med ljudmi poznajo po dejanjih, plemenitega moža dejanja so enaka njegovemu rodu. Ne obrekuj, da ne bodo obrekovali tebe, saj o človeku pogosto rečejo prav to, kar je sam rekel o drugem. Ogibaj se nespodobnosti in je ne izgovarjaj, ne v resnem pogovoru ne v šali. Psa, ki zna ohranjati zvestobo, vzamejo k sebi, leva pa zaradi njegove nespameti vklenejo v verige. Na morju plavajo trupla puščavskih živali, biser pa leži zavržen pod peskom na dnu. Vrabec se ne spopada s skobcem drugače kakor iz lahkomiselnosti in nespameti. V zraku je na listih vetra zapisano: kdor dela dobro, bo z dobrim poplačan. Nikar ne pričakuj sladkorja iz grenke kolocinte, saj se v okusu vse povrne k svojemu izvoru. Abu Sir je nato živel še nekaj časa, dokler ga Bog ni vzel k sebi. Pokopali so ga ob grobu njegovega tovariša Abu Kira. Zato se je ta kraj imenoval po Abu Kiru in Abu Siru, danes pa je znan kot Abu Kir. To je vse, kar smo izvedeli o njuni zgodbi. Slavljen naj bo Tisti, ki ostaja na veke in po čigar volji se vrstijo noči in dnevi.