Prevod

Pripovedujejo tudi, da je Abu Hasan az Zijadi dejal: »Nekoč sem se znašel v tako hudi stiski, da so me špecerist, pek in vsi drugi, pri katerih sem bil zadolžen, neprestano terjali. Skrbi so me vse bolj dušile in nisem vedel, kako naj si pomagam. Ko sem tako obupano premišljeval, kaj naj storim, je k meni stopil moj sluga in rekel: ‘Pri vratih je neki romar, ki želi govoriti s teboj.’ Rekel sem: ‘Spusti ga noter.’ Vstopil je mož iz Horasana, me pozdravil in jaz sem mu odzdravil. Nato me je vprašal: ‘Si ti Abu Hasan az Zijadi?’ Odgovoril sem: ‘Sem. Kaj želiš?’ Rekel je: ‘Tujec sem in odpravljam se na romanje. S seboj imam precej denarja, ki mi je v breme, zato bi rad pri tebi pustil teh deset tisoč dirhemov, dokler ne opravim romanja in se vrnem. Če se karavana vrne brez mene, vedi, da sem umrl, in denar ti podarjam. Če pa se vrnem, je moj.’ Odgovoril sem: ‘Naj bo tako, če bo vzvišeni Bog hotel.’ Izvlekel je usnjeno vrečo in slugi sem naročil: ‘Prinesi mi tehtnico.’ Prinesel jo je, mož je stehtal denar, mi ga izročil in odšel svojo pot. Nato sem poklical upnike in poravnal dolgove.« Šeherezado je dohitelo jutro in prekinila je pripoved, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila tristo petdeseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je Abu Hasan az Zijadi dejal: ‘Poklical sem upnike in poravnal vse dolgove. Nekaj denarja sem porabil tudi zase, si olajšal življenje in si rekel: Do njegove vrnitve nam bo Bog že naklonil kaj iz svoje zakladnice. Toda že naslednji dan je vstopil sluga in mi rekel: »Tvoj znanec iz Horasana je pri vratih.« Odgovoril sem: »Spusti ga noter.« Mož je vstopil in dejal: »Nameraval sem na romanje, toda izvedel sem, da mi je umrl oče. Sklenil sem se vrniti domov, zato mi daj denar, ki sem ti ga včeraj zaupal v hrambo.« Ko sem slišal te besede, me je prevzela tolikšna tesnoba, kakršne ni občutil še nihče. Zmeden sem obmolknil. Če bi zanikal, da mi je izročil denar, bi od mene zahteval prisego in na onem svetu bi me čakala sramota; če bi mu povedal, da sem ga porabil, bi zagnal vik in krik ter me osramotil. Zato sem mu rekel: »Bog ti daj zdravja! Ta moja hiša ni dovolj trdna in varna za tolikšen denar. Ko sem prevzel tvojo vrečo, sem jo poslal nekomu, pri katerem je še zdaj. Pridi jutri in jo boš dobil, če bo vzvišeni Bog hotel.« Odšel je, jaz pa sem vso noč prebedel, ves iz sebe zaradi njegove vrnitve. Nisem mogel zaspati niti zatisniti očesa. Vstal sem, stopil k slugi in mu rekel: »Osedlaj mi mulo.« Odgovoril je: »Gospod, komaj se je stemnilo, noč se je šele začela.« Vrnil sem se v posteljo, a spanca ni bilo. Kar naprej sem budil slugo, on pa me je pošiljal nazaj, dokler se ni zdanilo. Tedaj mi je osedlal mulo. Zajahal sem jo, ne da bi vedel, kam naj grem. Vajeti sem ji vrgel čez vrat in se zatopil v skrbi in premišljevanje, ona pa je krenila proti vzhodnemu delu Bagdada.

Med potjo sem zagledal skupino ljudi in zavil na drugo pot, da bi se jim izognil, toda šli so za menoj. Ko so me videli ogrnjenega v tajlasan, so pohiteli k meni in vprašali: »Ali veš, kje stanuje Abu Hasan az Zijadi?« Odgovoril sem: »Jaz sem ta.« Rekli so: »Pridi pred vladarja pravovernih.« Šel sem z njimi in stopil pred al Mamuna. Vprašal me je: »Kdo si?« Odgovoril sem: »Sem eden izmed učencev kadija Abuja Jusufa, učenjak verskega prava in izročila.« Vprašal je: »Po katerem imenu te poznajo?« Odgovoril sem: »Po imenu Abu Hasan az Zijadi.« Rekel je: »Povej mi svojo zgodbo.« Razložil sem mu, kaj se mi je zgodilo, on pa je bridko zajokal in rekel: »Nesrečnik! Božji poslanec, mir in blagoslov z njim, mi zaradi tebe nocoj ni pustil spati. Ko sem na začetku noči zaspal, mi je rekel: ‘Pomagaj Abu Hasanu az Zijadiju!’ Prebudil sem se, a nisem vedel, kdo si. Spet sem zaspal in prišel je k meni ter rekel: ‘Nesrečnik! Pomagaj Abu Hasanu az Zijadiju!’ Prebudil sem se, a še vedno nisem vedel, kdo si. Nato sem znova zaspal, on pa je prišel in rekel: ‘Nesrečnik! Pomagaj Abu Hasanu az Zijadiju!’ Potem si nisem več drznil zaspati. Vso noč sem bedel, zbudil svoje ljudi in jih poslal na vse strani, da bi te poiskali.« Nato mi je dal deset tisoč dirhemov in rekel: »To je za moža iz Horasana.« Dal mi je še deset tisoč dirhemov in rekel: »S tem si olajšaj življenje in uredi svoje zadeve.« Nato mi je dal še trideset tisoč dirhemov in rekel: »S tem se primerno opremi. Na dan slovesnega sprevoda pridi k meni, da ti zaupam službo.« Odšel sem z denarjem in se vrnil domov, kjer sem opravil jutranjo molitev. Tedaj je prišel mož iz Horasana. Povabil sem ga v hišo, mu prinesel mošnjo in rekel: »Tu je tvoj denar.« Rekel je: »To niso isti novci, ki sem ti jih dal.« Odgovoril sem: »Res niso.« Vprašal je: »Kako to?« Povedal sem mu vso zgodbo, on pa je zajokal in rekel: »Pri Bogu, če bi mi že takoj povedal resnico, te ne bi terjal. Zdaj pa, pri Bogu, ne vzamem ničesar.«’« Šeherezado je dohitelo jutro in prekinila je pripoved, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila tristo enainpetdeseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je mož iz Horasana rekel az Zijadiju: ‘Pri Bogu, če bi mi že takoj povedal resnico, te ne bi terjal. Zdaj pa, pri Bogu, ne vzamem ničesar od tega denarja in odvezujem te dolga.’ Abu Hasan je nadaljeval: ‘Potem je odšel. Uredil sem svoje zadeve in se na dan slovesnega sprevoda odpravil k al Mamunovi palači. Vstopil sem k njemu, ko je sedel na svojem mestu. Ko sem stopil predenj, me je poklical bliže, izpod molitvene preproge vzel listino in rekel: »S to listino te imenujem za kadija plemenitega mesta na zahodni strani, od Vrat miru pa vse do koder seže. Določil sem ti tudi tolikšno in tolikšno mesečno plačilo. Boj se torej mogočnega in vzvišenega Boga ter ostani vreden skrbi, ki ti jo je izkazal Božji poslanec, mir in blagoslov z njim.« Ljudje so se čudili njegovim besedam in me spraševali, kaj pomenijo. Povedal sem jim zgodbo od začetka do konca in glas o njej se je razširil med ljudmi.’ Abu Hasan az Zijadi je ostal kadi v plemenitem mestu vse do smrti v času al Mamunove vladavine. Naj mu bo Bog milostljiv.«