Prevod
Nato sem rekel: »Moj četrti brat, o vladar vernikov, je tisti, ki ima le eno oko. Bil je mesar v Bagdadu, prodajal je meso in redil ovce. K njemu so prihajali velikaši in premožni ljudje ter pri njem kupovali meso, zato si je pridobil veliko bogastvo, nakupil živine in hiš ter tako živel dolga leta. Nekega dne, ko je bil v svoji mesnici, je k njemu pristopil starec z dolgo brado, mu izročil nekaj dirhamov in rekel: ›Daj mi za ta denar mesa.‹ Brat je vzel dirhame, mu dal meso in starec je odšel. Ko si je brat pobliže ogledal starčeve srebrnike, je videl, da so bleščeče beli, zato jih je spravil posebej. Starec je pet mesecev redno prihajal k njemu, brat pa je njegove dirhame shranjeval v posebno skrinjo. Potem jih je hotel vzeti iz nje in z njimi kupiti ovce, toda ko je skrinjo odprl, je v njej našel samo izrezane koščke belega papirja. Začel se je udarjati po obrazu in vpiti. Okrog njega so se zbrali ljudje, povedal jim je, kaj se je zgodilo, in vsi so se čudili. Nato se je kakor po navadi vrnil v mesnico, zaklal ovna in ga obesil v notranjosti, nekaj mesa pa je razrezal in obesil pred mesnico. Pri sebi si je govoril: ›Morda pride tisti starec, pa ga bom zgrabil.‹ Komaj je minila ura, že se je prikazal starec s srebrniki v roki. Brat je skočil pokonci, ga zgrabil in začel kričati: ›O muslimani! Pridite mi na pomoč in poslušajte, kaj mi je storil ta hudobnež!‹
Ko je starec slišal njegove besede, mu je rekel: ›Kaj ti je ljubše: da me ne osramotiš ali da jaz tebe osramotim pred ljudmi?‹ Brat ga je vprašal: ›S čim pa bi me osramotil?‹ Starec je odgovoril: ›S tem, da prodajaš človeško meso za ovčje.‹ Brat mu je odvrnil: ›Lažeš, prekletež!‹ Starec pa je rekel: ›Preklet je samo tisti, ki mu v mesnici visi človek.‹ Brat mu je odgovoril: ›Če je res tako, kakor praviš, ti je dovoljeno vzeti vse moje imetje in moje življenje.‹ Tedaj je starec zaklical: ›Ljudje, ta mesar kolje ljudi in njihovo meso prodaja za ovčje! Če hočete vedeti, ali govorim resnico, stopite v njegovo mesnico!‹ Ljudje so planili v bratovo mesnico in videli, da se je oven spremenil v obešenega človeka. Ko so to zagledali, so zgrabili brata in vpili nanj: ›Nevernik! Hudobnež!‹ Celo ljudje, ki so mu bili najdražji, so ga začeli pretepati, starec pa ga je tako udaril po očesu, da mu ga je izbil. Zaklanega človeka so odnesli k načelniku straže in starec mu je rekel: ›O emir, ta mož kolje ljudi in prodaja njihovo meso, kakor da bi bilo ovčje. Privedli smo ga k tebi, zato vstani in izvrši pravico v imenu vsemogočnega in vzvišenega Boga!‹ Brat se je zagovarjal, toda načelnik straže ga ni hotel poslušati. Ukazal je, naj mu naložijo petsto udarcev s palico, in zaplenili so mu vse premoženje. Če ne bi bil tako bogat, bi ga ubili. Nato so ga izgnali iz mesta. Odšel je in taval, ne da bi vedel, kam naj se obrne, dokler ni prišel v veliko mesto. Tam je sklenil, da bo postal čevljar. Odprl je delavnico in začel delati, da bi si zaslužil za preživetje. Nekega dne je šel po opravkih in zaslišal rezgetanje konj. Povprašal je, kaj se dogaja, in povedali so mu: ›Kralj se odpravlja na lov.‹ Brat je šel gledat sprevod in pri tem občudoval svojo modro odločitev, da se je lotil čevljarske obrti. Tedaj se je kralj obrnil in njegov pogled je obstal na bratovem očesu. Kralj je sklonil glavo in rekel: ›Naj me Bog obvaruje zla tega dne!‹ Obrnil je konja in se vrnil, z njim pa tudi vsa vojska. Svojim služabnikom je ukazal, naj ujamejo brata in ga pretepejo. Dohiteli so ga in ga tako neusmiljeno pretepli, da je skoraj umrl, ne da bi sploh vedel, zakaj. Ves zdelan se je vrnil domov, nato pa je stopil k nekemu možu iz kraljevega spremstva in mu povedal, kaj se mu je zgodilo. Mož se je smejal, da se je kar zvrnil na hrbet, nato pa mu je rekel: ›Brat moj, vedi, da kralj ne prenese pogleda na enookega človeka. Še posebno, če mu manjka levo oko: tedaj se ne pomiri, dokler ga ne ubije.‹
Ko je brat slišal te besede, je sklenil pobegniti iz mesta. Odšel je in se preselil v drugo mesto, kjer ni bilo kralja, ter tam živel dolgo časa. Pozneje je začel premišljevati o svoji usodi in se nekega dne odpravil na sprehod. Za seboj je zaslišal rezgetanje konj in si rekel: ›Prišla je Božja sodba!‹ Stekel je in iskal kraj, kamor bi se lahko skril, vendar ga ni našel. Potem je zagledal vrata, jih potisnil in vstopil. Pred njim je bil dolg hodnik. Šel je naprej po njem, ko sta ga nenadoma zgrabila dva moža in rekla: ›Hvala Bogu, da nam te je izročil v roke, ti sovražnik Božji! Že tri noči nam ne daš miru, ne pustiš nam spati niti mirno ležati, temveč nam daješ okušati smrt!‹ Brat ju je vprašal: ›Dobri ljudje, kaj vam je?‹ Odgovorila sta: ›Prežiš na nas in nas hočeš razkrinkati, pa tudi gospodarja te hiše! Ali ti ni dovolj, da si njega in svoje tovariše spravil ob vse? Zdaj pa nam izroči nož, s katerim nam groziš vsako noč!‹ Preiskala sta ga in za pasom našla nož, s katerim je rezal usnje za čevlje. Rekel jima je: ›Dobri ljudje, bojte se Boga in mi ne delajte krivice! Vedite, da je moja zgodba nenavadna.‹ Vprašala sta ga: ›Kakšna pa je tvoja zgodba?‹ Povedal jima jo je v upanju, da ga bosta izpustila, toda nista ga hotela poslušati in se nista zmenila zanj. Namesto tega sta ga pretepla in mu raztrgala oblačila. Ko se je pokazalo njegovo golo telo, sta na njegovih bokih opazila sledi udarcev s palicami in mu rekla: ›Prekletež, te sledi pričajo o tvojem zločinu!‹ Nato sta brata odvedla pred mestnega namestnika. Pri sebi si je rekel: ›Moji grehi so me pogubili in reši me lahko le vzvišeni Bog.‹ Ko je stal pred namestnikom, mu je ta rekel: ›Hudobnež, tako so te pretepli s palicami samo zato, ker si zagrešil hud zločin!‹ Nato mu je dal naložiti sto udarcev z bičem. Posadili so ga na kamelo, ga vodili po mestu in razglašali: ›Takšna je kazen za tistega, ki vdira v tuje hiše!‹ Ko sem izvedel zanj, sem šel za njim in ga spremljal, medtem ko so razglašali njegovo kazen, vse dokler ga niso izpustili. Tedaj sem stopil k njemu, ga vzel s seboj in ga skrivaj pripeljal v mesto ter poskrbel, da je imel kaj jesti in piti.
