Prevod

Nekoč je živel kralj, a kje je vladal in kako mu je bilo ime, se ne spominjam več. Sina ni imel, le edino hčer, ki je bila ves čas bolna in je noben zdravnik ni mogel ozdraviti. Tedaj so kralju prerokovali, da bo njegova hči ozdravela, če bo jedla jabolka. Zato je dal po vsej deželi razglasiti: kdor njegovi hčeri prinese jabolka, od katerih bo ozdravela, jo bo dobil za ženo in povrhu postal še kralj. To je slišal tudi neki kmet, ki je imel tri sinove. Najstarejšemu je rekel: »Pojdi na podstrešje, napolni košaro z najlepšimi jabolki z rdečimi lički in jih odnesi na kraljevi dvor. Morda bo kraljična od njih ozdravela, ti pa se boš smel z njo poročiti in boš postal kralj.« Sin je storil, kakor mu je naročil, in se odpravil na pot. Ko je že nekaj časa hodil, je srečal majhnega, ledeno sivega možička, ki ga je vprašal, kaj ima v košari. Ulrich — tako mu je bilo ime — mu je odgovoril: »Žabje krake.« Možiček je rekel: »No, pa naj bodo in ostanejo žabji kraki,« in šel naprej. Nazadnje je Ulrich prišel pred grad, prosil, naj najavijo njegov prihod, in povedal, da ima jabolka, ki bodo kraljevo hčer ozdravila, če jih bo jedla. Kralj se je tega silno razveselil in dal Ulricha poklicati k sebi. Toda — gorje! — ko je ta odkril košaro, so bili v njej namesto jabolk žabji kraki, ki so še brcali. Kralj se je strašno razjezil in ga dal nagnati iz gradu. Ko je prišel domov, je očetu povedal, kako se mu je godilo. Nato je oče poslal drugega sina, ki mu je bilo ime Samuel, a temu se je godilo prav tako kakor Ulrichu. Tudi on je srečal možička, ki ga je vprašal, kaj nosi v košari. Samuel je rekel: »Prašičje ščetine,« in ledeno sivi možiček je odvrnil: »No, pa naj bodo in ostanejo prašičje ščetine.« Ko je prišel pred kraljevi grad in povedal, da ima jabolka, od katerih bo kraljična ozdravela, ga stražarji niso hoteli spustiti noter. Rekli so, da je bil eden že tam in jih je vlekel za nos. Samuel pa je vztrajno zatrjeval, da ima zares jabolka in naj ga le spustijo noter. Nazadnje so mu verjeli in ga odpeljali pred kralja. A ko je odkril košaro, so bile v njej samo prašičje ščetine. Kralj se je tako strašno razsrdil, da je dal Samuela z biči pregnati iz gradu. Ko je prišel domov, je povedal, kako se mu je godilo.

Tedaj je prišel najmlajši fant, ki so mu pravili samo neumni Hans, in vprašal očeta, ali sme tudi on na pot z jabolki. »Seveda,« je rekel oče, »ti bi bil ravno pravi za to. Če pametna ničesar ne opravita, kaj boš opravil šele ti?« Fant pa ni odnehal: »Pač, oče, tudi jaz hočem iti.« — »Daj mi mir, ti neumnež! Počakati moraš, da boš pametnejši,« je rekel oče in mu obrnil hrbet. Hans pa ga je od zadaj pocukal za suknjič: »Oče, tudi jaz hočem iti!« — »No, pa pojdi, če že hočeš! Saj se boš že spet vrnil,« je nejevoljno odvrnil oče. Fant se je silno razveselil in poskočil od veselja. »No, zdaj se pa nikar ne obnašaj kakor norec! Iz dneva v dan si bolj neumen,« je spet rekel oče. Toda Hans se za to ni zmenil in si ni dal skaliti veselja. Ker pa se je že bližala noč, je sklenil počakati do jutra, saj tistega dne tako ali tako ne bi več prišel na dvor. Ponoči v postelji ni mogel zaspati, kadar pa je le zadremal, je sanjal o lepih mladenkah, gradovih, zlatu in srebru ter še o marsičem takem. Zgodaj zjutraj se je odpravil na pot in kmalu srečal majhnega čemernega možička v ledeno sivem oblačilu, ki ga je vprašal, kaj ima v košari. Hans mu je odgovoril, da ima jabolka, od katerih naj bi kraljična ozdravela. »No,« je rekel možiček, »pa naj bodo in ostanejo taka jabolka.«

Na dvoru pa Hansa nikakor niso hoteli spustiti noter, češ da sta bila tam že dva, ki sta trdila, da prinašata jabolka, pa je imel eden žabje krake, drugi pa prašičje ščetine. Hans pa ni odnehal in je rekel, da zagotovo nima žabjih krakov, temveč najlepša jabolka, kar jih raste v vsem kraljestvu. Ker je govoril tako odkrito, si je vratar mislil, da ta že ne more lagati, in ga je spustil noter. In prav je storil, kajti ko je Hans pred kraljem odkril košaro, so v njej ležala zlato rumena jabolka. Kralj se je silno razveselil, jih dal nemudoma odnesti hčeri in nato v trepetajočem pričakovanju čakal, da mu sporočijo, kako so učinkovala. Ni minilo dolgo, ko mu je nekdo prišel povedat novico. A kdo je bil to? Njegova hči sama! Takoj ko je pojedla nekaj jabolk, je zdrava skočila iz postelje. Kraljevega veselja ni mogoče opisati. Zdaj pa svoje hčere ni hotel dati Hansu za ženo in je rekel, da mora najprej narediti čoln, ki bo po suhem plul še bolje kakor po vodi. Hans je pogoj sprejel, odšel domov in povedal, kako se mu je godilo. Oče je nato poslal Ulricha v gozd, da bi naredil tak čoln. Pridno je delal in si zraven žvižgal. Opoldne, ko je bilo sonce najviše na nebu, je prišel majhen, ledeno siv možiček in ga vprašal, kaj dela. Ulrich mu je odgovoril: »Korito za pranje.« Ledeno sivi možiček je rekel: »No, pa naj bodo in ostanejo korita za pranje.« Zvečer je Ulrich mislil, da je naredil čoln, a ko je hotel sesti vanj, so bila tam sama korita za pranje. Naslednji dan je šel v gozd Samuel, a godilo se mu je prav tako kakor Ulrichu. Tretji dan je šel neumni Hans. Delal je tako pridno, da je ves gozd odmeval od njegovih udarcev, zraven pa veselo žvižgal in pel. Opoldne, ko je bilo najbolj vroče, je spet prišel ledeno sivi možiček in ga vprašal, kaj dela. »Čoln, ki bo po suhem plul bolje kakor po vodi,« je odgovoril, in ko ga bo dokončal, bo dobil kraljično za ženo. »No,« je rekel možiček, »pa naj nastane tak čoln in naj tak tudi ostane.« Zvečer, ko je sonce zašlo v zlatem sijaju, je imel Hans čoln dokončan z vsem, kar spada zraven. Sedel je vanj in zaveslal proti kraljevemu dvoru. Čoln pa je drvel kakor veter. Kralj ga je zagledal že od daleč, vendar Hansu še vedno ni hotel dati svoje hčere. Rekel mu je, da mora najprej pasti sto zajcev — od zgodnjega jutra do poznega večera — in če mu uide en sam, hčere ne bo dobil. Hans je privolil in že naslednji dan odšel s svojo čredo na pašo ter skrbno pazil, da mu noben zajec ne bi ušel. Kmalu zatem je prišla z gradu dekla in mu rekla, naj ji hitro da enega zajca, ker so nenadoma dobili goste. Hans pa je dobro vedel, kam pes taco moli, in je rekel, da ji ne da nobenega; kralj lahko svoje goste z zajčjim golažem pogosti jutri. Dekla pa se s tem ni zadovoljila in ga je nazadnje začela še zmerjati. Tedaj je Hans rekel, da bo dal zajca kraljični, če pride sama ponj. Dekla je to povedala na gradu in kraljična se je res odpravila k njemu. Medtem pa je k Hansu spet prišel ledeno sivi možiček in ga vprašal, kaj počne. »Ha,« je rekel Hans, »sto zajcev moram pasti, da mi niti eden ne uide, potem se bom smel poročiti s kraljično in bom postal kralj.« — »Dobro,« je rekel možiček, »tu imaš piščalko. Če ti kateri uide, samo zapiskaj, pa se bo vrnil.« Ko je prišla kraljična, ji je Hans položil zajca v predpasnik. Toda ko je bila sto korakov daleč, je vzel piščalko in zapiskal. Zajec ji je skočil iz predpasnika in — kot bi mignil — stekel nazaj k čredi. Ko se je zvečerilo, je zajčji pastir še enkrat zapiskal in preveril, ali so vsi na kupu, nato pa jih je odgnal proti gradu. Kralj se je silno čudil, da je Hans zmogel pasti sto zajcev, ne da bi mu kateri ušel. Vendar mu hčere še vedno ni hotel dati in je rekel, da mu mora najprej prinesti pero iz repa ptiča Grifa. Hans se je odpravil na pot in krepko zakorakal naprej. Zvečer je prišel do nekega gradu in prosil za prenočišče, kajti v tistih časih še ni bilo gostiln. Grajski gospod ga je z velikim veseljem sprejel in ga vprašal, kam je namenjen. Hans mu je odgovoril: »K ptiču Grifu.« — »Tako, k ptiču Grifu? Hm, pravijo, da vse ve, jaz pa sem izgubil ključ železne skrinje z denarjem. Bi bili tako dobri in ga vprašali, kje je?« — »Seveda,« je rekel Hans, »bom vprašal.« Zgodaj zjutraj je šel naprej in med potjo prišel do drugega gradu, kjer je spet prenočil. Ko so tam izvedeli, da gre k ptiču Grifu, so mu povedali, da je njihova hči bolna in da so poskusili že vsa zdravila, a doslej ni pomagalo nobeno. Naj bo tako dober in vpraša ptiča Grifa, kaj bi jo lahko ozdravilo. Hans je obljubil, da bo to rad storil, in šel naprej. Prišel je do reke, kjer je namesto broda stal velik, velik mož, ki je moral vse ljudi prenašati čez vodo. Mož je Hansa vprašal, kam potuje. »K ptiču Grifu,« je rekel Hans. »No, ko pridete k njemu,« je rekel mož, »ga vprašajte še, zakaj moram vse ljudi prenašati čez vodo.« Hans je odvrnil: »Da, moj Bog, da, bom vprašal.« Mož ga je nato vzel na ramo in ga prenesel čez reko. Nazadnje je Hans prišel do hiše ptiča Grifa, a doma je bila samo njegova žena, njega pa ni bilo. Žena ga je vprašala, kaj želi. Hans ji je povedal vse: da mora prinesti pero iz repa ptiča Grifa, da so na nekem gradu izgubili ključ skrinje z denarjem in da mora ptiča Grifa vprašati, kje je ključ. Na drugem gradu je bolna hči, pa bi rad izvedel, kaj bi dekle ozdravilo. Nedaleč od tod pa je reka in ob njej mož, ki mora ljudi prenašati čeznjo, in tudi ta bi rad vedel, zakaj mora vse ljudi prenašati čez vodo. Žena je rekla: »Vidite, dobri prijatelj, noben kristjan ne more govoriti s ptičem Grifom, saj jih vse požre. Če pa hočete, se lahko skrijete pod njegovo posteljo in ponoči, ko bo trdno spal, sežete navzgor ter mu iz repa izpulite pero. O vsem, kar bi radi vedeli, pa ga bom vprašala sama.«

Hans je bil s tem zadovoljen in se je ulegel pod posteljo. Zvečer se je ptič Grif vrnil domov. Ko je stopil v sobo, je rekel: »Žena, kristjana voham! Tukaj diši po človeku!« — »Da,« je rekla žena, »danes je bil eden tukaj, a je že odšel.« Ptič Grif ni rekel ničesar več. Sredi noči, ko je glasno smrčal, je Hans segel navzgor in mu iz repa izpulil pero. Ptič Grif se je nenadoma zdrznil in planil pokonci: »Žena, človeka voham in zdi se mi, da me je nekdo potegnil za rep!« Žena je rekla: »Gotovo se ti je sanjalo. Saj sem ti že danes povedala, da je bil tu človek, vendar je odšel. Pripovedoval pa mi je o marsičem. Na nekem gradu so izgubili ključ skrinje z denarjem in ga nikakor ne morejo najti.« — »Oh, ti norci,« je rekel ptič Grif, »ključ leži v drvarnici za vrati, pod skladovnico drv.« — »Povedal je tudi, da je na nekem gradu bolna hči in ne poznajo zdravila, ki bi jo ozdravilo.« — »Oh, ti norci,« je rekel ptič Grif, »pod kletnimi stopnicami si je krastača naredila gnezdo iz njenih las. Ko bo dobila lase nazaj, bo ozdravela.« — »Pa še to je povedal, da je nekje reka in ob njej mož, ki mora vse ljudi prenašati čeznjo.« — »Oh, ta norec,« je rekel ptič Grif, »če bi le enkrat koga odložil sredi vode, mu ne bi bilo treba nikogar več prenašati čez.«

Naslednje jutro je ptič Grif zgodaj vstal in odšel. Tedaj je Hans prilezel izpod postelje z lepim peresom v roki. Slišal je tudi, kaj je ptič Grif povedal o ključu, hčeri in možu. Grifova žena mu je vse še enkrat ponovila, da ne bi česa pozabil, nato pa se je odpravil domov. Najprej je prišel do moža ob reki, ki ga je takoj vprašal, kaj je povedal ptič Grif. Hans mu je rekel, naj ga najprej prenese čez, pa mu bo povedal na drugem bregu. Mož ga je prenesel čez reko. Ko sta bila na drugi strani, mu je Hans povedal, da mora le enkrat koga odložiti sredi reke, pa mu ne bo treba nikogar več prenašati čez. Mož ob reki se je silno razveselil in rekel Hansu, da ga bo v zahvalo še enkrat prenesel tja in nazaj. Hans pa je rekel, da mu hoče prihraniti trud, saj je že tako zadovoljen z njim, in šel naprej. Prišel je do gradu, kjer je bila hči bolna, jo vzel na rame, ker ni mogla hoditi, in jo odnesel po stopnicah v klet. Izpod najnižje stopnice je vzel krastačje gnezdo in ga položil dekletu v roke. Nenadoma je skočila z njegovih ram, stekla po stopnicah navzgor in bila spet povsem zdrava. Oče in mati sta se silno razveselila in Hansu podarila zlato in srebro; kar koli si je zaželel, sta mu dala. Ko je Hans prišel do drugega gradu, je šel naravnost v drvarnico in res: za vrati, pod skladovnico drv, je našel ključ ter ga takoj odnesel grajskemu gospodu. Ta se je neznansko razveselil in mu za nagrado dal veliko zlata iz skrinje, pa tudi marsikaj drugega, krave, ovce in koze.

Ko je Hans prišel h kralju z vsem svojim imetjem, z denarjem, zlatom in srebrom ter s kravami, ovcami in kozami, ga je kralj vprašal, kje je vse to dobil. Hans je rekel, da ptič Grif človeku da, kolikor si le zaželi. Kralj je pomislil, da bi vse to tudi njemu prav prišlo, in se odpravil k ptiču Grifu. Ko je prišel do reke, je bil prvi, ki je prišel za Hansom, in mož ga je odložil sredi vode ter odšel. Kralj je utonil. Hans pa se je poročil z njegovo hčerjo in postal kralj.