Waltey

Prevod

Kui Zhao je živel v kraju Hongshou v okrožju Ruyin. Bil je vešč vedeževanja po Knjigi premen. Pred smrtjo je nekaj napisal na deščico, jo izročil ženi in dejal: »Po moji smrti bo nastopila huda lakota. A naj bo še tako hudo, nikar ne prodaj hiše. Spomladi čez pet let bo sem prišel cesarski odposlanec in se ustavil v tem kraju. Pisal se bo Gong. Ta človek mi dolguje zlato; vzemi to deščico, pojdi k njemu in zahtevaj, naj dolg poravna. Nikar ne pozabi mojih besed.« Po njegovi smrti je družino res zadela huda stiska. Žena je večkrat hotela prodati hišo, a se je vselej spomnila moževih besed in odnehala. Ob napovedanem času je res prišel odposlanec Gong in se ustavil v kraju. Žena mu je odnesla deščico in zahtevala plačilo dolga. Odposlanec jo je vzel v roke, vendar ni razumel, kaj naj bi pomenila. »Nikoli v življenju nisem nikomur dolgoval denarja,« je dejal. »Od kod torej ta zahteva?« Žena je odgovorila: »Moj mož je pred smrtjo lastnoročno pisal na to deščico in mi naročil, naj storim tako. Ne bi si drznila lagati.« Odposlanec je dolgo molče premišljeval, nato pa se mu je posvetilo. Velel je prinesti rmanova stebelca in z njimi sestavil vedeževalsko znamenje. Udaril je z dlanjo ob dlan in vzkliknil: »Kako izjemen je bil mojster Kui! V sebi je nosil takšno modrost, pa je živel skrito in nihče ni vedel zanjo. Zares je jasno videl tako stisko kakor blaginjo in proniknil v srečo in nesrečo!« Nato je njegovi ženi dejal: »Nisem mu dolgoval zlata. Vaš vrli mož je imel svoje zlato. Vedel je, da vas bo po njegovi smrti za nekaj časa zadela revščina, zato ga je skril, da bi počakalo na mirnejše čase. Ženi in otrokom ni povedal zanj, ker se je bal, da bi ga porabili in bi se stiska nikoli ne končala. Vedel je, da sem vešč Knjige premen, zato mi je s pisanjem na deščici le namignil, kaj želi. Petsto jinov zlata je v modrozeleni lončeni posodi, pokriti z bronastim pladnjem. Zakopana je ob vzhodnem koncu glavne hiše, en zhang od nje in devet čijev globoko.« Žena se je vrnila domov in začela kopati. Res je našla zlato; vse je bilo natanko tako, kakor je pokazalo vedeževanje.

Izvirnik

隗炤,汝陰鴻壽亭民也。善易,臨終,書板授其妻曰:「吾亡後,當大荒。雖爾,而慎莫賣宅也。到後五年春,當有詔使,來頓此亭,姓龔,此人負吾金,即以此板往責之。勿負言也。」亡後,果大困,欲賣宅者數矣,憶夫言,輒止。至期,有龔使者,果止亭中,妻遂賚板責之。使者執板,不知所言,曰:「我平生不負錢,此何緣爾邪?」妻曰:「夫臨亡,手書板見命如此,不敢妄也。」使者沈吟良久而悟,乃命取蓍筮之卦成,抵掌歎曰:「妙哉隗生!含明隱跡,而莫之聞。可謂鏡窮達而洞吉凶者也。」於是告其妻曰:「吾不負金,賢夫自有金。乃知亡後當暫窮,故藏金以待太平。所以不告兒婦者,恐金盡而困無已也。知吾善易,故書板以寄意耳。金五百斤,盛以青甖,覆以銅柈,埋在堂屋東頭,去地一丈,入地九尺。」妻還掘之,果得金,皆如所卜。

Nalagam bralnik