Prevod

Vezir Dandan je rekel: »Vedi, o kralj, da je kralj Omar an Numan, ko se je vrnil z lova in prispel v mesto, povprašal po vaju, vendar vaju ni našel. Spoznal je, da sta se odpravila na romanje; to ga je užalostilo, njegova jeza se je še razvnela in tesnoba mu je stisnila srce. Pol leta je o vaju spraševal vsakogar, ki je prihajal ali odhajal, a nihče mu ni znal ničesar povedati. Nekega dne, ko je od vajinega izginotja minilo že celo leto in smo sedeli pred njim, je k nam prišla starka, na kateri so bila vidna znamenja pobožnosti. Z njo je bilo pet deviških suženj z razvitimi prsmi, podobnih polnim lunam, tako lepih in očarljivih, da jezik ne bi mogel opisati njihove lepote. Poleg vse te krasote so znale recitirati Koran, poznale so modrost in zgodbe o ljudeh davnih časov. Starka je prosila za dovoljenje, da stopi pred kralja, in dovolil ji je. Vstopila je in pred njim poljubila tla. Jaz sem sedel ob kralju, in ko je na njej opazil znamenja odpovedovanja in pobožnosti, jo je povabil bliže. Ko se je starka namestila ob njem, se je obrnila k njemu in rekla: ›Vedi, o kralj, da imam s seboj pet suženj, kakršnih ni imel še noben kralj. Obdarjene so z razumom, lepoto, milino in popolnostjo; Koran znajo recitirati po različnih izročilih, poznajo znanosti in zgodovino nekdanjih ljudstev. Stojijo pred teboj in so ti na voljo, o kralj našega časa. Preizkus pa človeku prinese čast ali sramoto.‹ Tvoj pokojni oče je pogledal sužnje in ob pogledu nanje se mu je srce razveselilo. Rekel jim je: ›Naj mi vsaka izmed vas pove kaj od tega, kar ve o ljudeh davnih časov in nekdanjih ljudstvih.‹« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila devetinsedemdeseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je vezir Dandan rekel kralju Davu al Makanu: ›Tvoj pokojni oče je pogledal sužnje in ob pogledu nanje se mu je srce razveselilo. Rekel jim je: »Naj mi vsaka izmed vas pove kaj od tega, kar ve o ljudeh davnih časov in nekdanjih ljudstvih.«‹«