Ugrabljena plemkinja in njeni hčeri

Besedilo

Ugrabljena plemkinja in njeni hčeri

Nasproti je prebival mož, ki so mu pravili guverner Ečizena. Bil je oče izjemne pesnice, znane kot Hakujeva mati, njegova žena pa je bila Ise no Tajū. Imela sta več hčera. Take no Tajū se je nekoč dolgočasil in je šel k njim poslušat pridigo. Veter je privzdignil zastor in za njim je zagledal nenavadno lepo mladenko v oblačilih, pod katerimi se je kazala škrlatna spodnja halja. Brž ko jo je uzrl, ga je prevzela silna želja, da bi jo dobil za ženo. Pridobil si je naklonjenost mladega hišnega služabnika in ga izprašal o njej. Ta mu je povedal, da je škrlatno haljo nosila najstarejša gospodična. Take no Tajū ga je začel nagovarjati: »Pomagaj mi jo ugrabiti.« Služabnik mu je odvrnil, da česa takega nikakor ne more storiti. »Potem pa me seznani z njeno dojiljo,« je rekel. »To pa lahko,« je odgovoril služabnik in ju spravil v stik. Take no Tajū je dojiljo vztrajno pregovarjal, ji dal sto rjōjev zlata in jo na vse načine silil, naj mu pomaga ugrabiti gospodično. Morda ju je vezala usoda iz prejšnjega življenja, saj mu jo je nazadnje res pomagala odpeljati. Skupaj z dojiljo sta nemudoma odhitela v Hitači. Domači so jokali in žalovali, a zaman. Čez nekaj časa so poslali sporočilo dojilji. Čeprav se jim je vse skupaj zdelo nezaslišano in jih je silno bolelo, niso mogli ničesar več spremeniti, zato so odtlej tu in tam pošiljali novice in tako so tekla leta. Hakujeva mati je sestri v Hitači poslala tole pesem: »Je zacvetel cvet iz prestolnice tam daleč na vzhodu? Veter, ki se vrača vzhodniku naproti, mi je prinesel glas o njem.« Sestra ji je odgovorila: »Veter, ki je zapihal nazaj, me je prešinil do srca, ko sem pomislila, da mi prinaša sled cvetja iz prestolnice.« Minila so leta in Hakujeva mati je kot žena guvernerja Hitačija odšla v to pokrajino, toda njena starejša sestra je bila tedaj že pokojna. Zapustila je dve hčeri. Ko sta izvedeli za tetin prihod, sta jo prišli obiskat. Prav nič nista bili podobni podeželkama: bili sta nadvse uglajeni, zadržani in prikupno sramežljivi. Ker je bila guvernerjeva žena tako podobna njuni pokojni materi, so se vse tri bridko razjokale. V štirih letih, ki so sledila, se nečakinji nista niti trudili prihajati na obiske niti nista prosili za pomoč. Ko se je guvernerju iztekla služba in se je pripravljal na vrnitev v prestolnico, je rekel ženi: »Kako brezsrčni sta! Pošlji jima vsaj sporočilo, da odhajava.« Hakujeva mati jima je torej sporočila, da se vrača v prestolnico. Odgovorili sta: »Slišali sva. Prišli se bova poslovit.« Prišli sta na dan, ko je bilo do odhoda še dva dni. Vsaka je pripeljala po deset nepopisno lepih konj, od katerih je bil že en sam pravi zaklad, poleg tega pa še po sto konj, otovorjenih z usnjenimi skrinjami, in vse to sta ji podarili. Darove sta izročili, kakor da to ni nič posebnega, ne da bi se jima zdelo, da sta storili kaj velikega, nato pa sta se vrnili domov. Vse, kar je guverner Hitačija zbral v štirih letih službovanja, ni bilo nič v primerjavi s tem; prav ti darovi so jima pozneje omogočili najrazličnejša dobra dela in pobožne daritve. Pripovedovali so, kako neizmerno velikodušni in širokosrčni sta bili ti ženi. Med potomci Ise no Tajū je bilo mnogo izredno srečnih in uspešnih ljudi; toliko bolj ganljivo in bridko pa je, da je njena najstarejša hči tako postala žena podeželana.