Prevod

Živel je ribič, ki tri dni zapored v mrežo ni mogel ujeti nič drugega kakor vsak dan po eno jeguljo. Ko je tretji dan ujel tretjo jeguljo, se je razjezil in rekel: »Vrag naj vzame tak ribolov, ko pa ne ujameš nič drugega kakor po eno jeguljo!« Tedaj je ena od treh jegulj spregovorila in mu rekla: »Nikar tako ne preklinjaj, nesrečni človek! Ne veš, kaj si ujel; veliko srečo si si ujel. Zakolji eno izmed nas treh in jo razreži na štiri dele. En kos daj pojesti ženi, drugega psici, tretjega kobili, četrtega pa zakoplji nad hišo. Potem ti bo žena rodila sinova dvojčka, psica bo skotila dva psa, kobila dva žrebčka, nad hišo pa ti bosta zrasli dve zlati sablji.« Ribič je ubogal jeguljo in storil vse, kakor mu je naročila, in vse to se mu je zgodilo že prvo leto: žena mu je rodila dvojčka, psica dva hrta, kobila dva žrebčka, nad hišo pa sta mu zrasli dve sablji. Ko sta sinova nekoliko dorasla, je eden od njiju rekel očetu: »Oče! Vidim, da si revež in da naju ne moreš preživljati. Zato bom vzel enega konja, enega psa in eno sabljo ter odšel po svetu. Mlad sem še in zelen, a kjer bo moja glava, se bo našel tudi kruh zame.« Ko je to povedal očetu, se je obrnil k bratu in mu rekel: »Zbogom, brat! Sam se odpravljam po svetu, ti pa varuj dom, skrbi za gospodarstvo in spoštuj očeta. Na, tu imaš stekleničko, polno vode. Imej jo pri sebi, in ko boš videl, da se je voda v njej skalila, vedi, da sem umrl.« To je izrekel in odšel svojo pot. Ko je hodil po svetu, je prišel v neko veliko mesto. Med sprehodom po njem ga je zagledala cesarjeva hči, se vanj na smrt zaljubila in rekla očetu cesarju, naj ga povabi v hišo. Cesar jo je ubogal. Ko je mladenič stopil v cesarski dvor in si ga je dekle dobro ogledalo ter opazilo njegovo sabljo, psa in konja, ki so bili lepši od vsega na svetu, se je še bolj zaljubilo vanj in reklo očetu: »Oče! Tega mladeniča hočem za moža.« Cesar je privolil, pa tudi mladeniču je bilo po volji, in tako so se domenili ter ju po postavi poročili. Nekega večera je stal z ženo ob oknu in nedaleč od hiše zagledal velik gozd, ves v plamenih. Vprašal jo je, kaj je to, ona pa mu je odgovorila: »Ne sprašuj me, moj gospod! To je čudežni gozd, ki se podnevi bliska, ponoči pa gori. Kdor se mu približa, da bi videl, kaj je tam, pri priči onemi in ostane na tistem mestu začaran.« Ni je poslušal, temveč je zajahal svojega konja, si pripasal sabljo, vzel s seboj psa in odjezdil proti gozdu. Ko je prišel vanj, je zagledal starko, ki je sedela na živi skali ter v eni roki držala palico, v drugi pa neko zel. Brž ko jo je zagledal, jo je vprašal, zakaj je ta gozd takšen, ona pa mu je rekla, naj stopi bliže, pa bo izvedel. Približal se je in starka ga je odpeljala na neko dvorišče, ograjeno s kostmi junakov, po katerem je stalo vse polno nemih in začaranih ljudi. Komaj je stopil na dvorišče, so on, njegov konj in pes onemeli ter okameneli tam, kjer so se znašli. Prav tisti hip se je njegovemu bratu skalila voda v steklenički, zato je povedal očetu in materi, da je njegov brat, njun sin, mrtev in da ga gre iskat. Hodil je iz kraja v kraj, iz mesta v mesto, dokler ga ni sreča privedla v tisto isto mesto pred cesarski dvor. Ko ga je cesar zagledal, je pohitel s hčeri veselo novico: »Tvoj mož je tu!« Pritekla je ven in zagledala svaka, ki je bil bratu podoben kakor ena polovica jabolka drugi. Ker sta videla tudi prav takega konja, prav takega psa in prav tako sabljo, sta oba, cesar in njegova hči, stekla k njemu, ga začela poljubljati in voditi v hišo; cesar je mislil, da je njegov zet, hči pa, da je njen mož. Mladenič se je začudil njuni ljubeznivosti, nato pa sprevidel, da ga imata za brata, in se je tudi sam začel vesti, kakor da je njen mož in cesarjev zet. Ko se je zvečerilo, so se odpravili spat in žena ga je kot svojega moža povabila, naj leže k njej. Toda komaj je legel, je izvlekel sabljo in jo položil medse in njo. Začudila se je in ga vprašala, kaj mu je, on pa ji je odvrnil, da ga je minil spanec. Vstal je, stopil k oknu in, ko je zagledal čudežni gozd, vprašal: »Žena moja, povej mi, zakaj tisti gozd gori.« Odgovorila mu je: »Za božjo voljo, ali ti nisem že tisti večer povedala, kakšen je ta gozd?« »Kakšen pa je?« jo je znova vprašal, ona pa mu je odgovorila: »Kdor gre tja, onemi in ostane začaran. Že sem se zbala, da nisi nemara odšel tja.« Ko je to slišal, je zaslutil nesrečo in je komaj dočakal jutro. Ob svitu je zajahal konja, si pripasal sabljo, vzel s seboj psa in se odpravil proti gozdu. Ko je zagledal starko, je brez besed izvlekel sabljo, pognal konja vanjo in naščuval psa. Starka se je prestrašila in zavpila, naj je ne poseka. »Brata mi pripelji ven!« je zavpil. Tedaj mu je starka pripeljala brata ter mu vrnila govor in življenje. Ko sta se brata videla in se povprašala po zdravju, sta krenila proti domu. Med potjo je brat, ki je bil začaran, rekel: »Oh, brat, za božjo voljo, vrniva se in rešiva še tiste ljudi, ki so začarani, kakor sem bil jaz.« Tako sta tudi storila: vrnila sta se, zgrabila starko, ji vzela zel in začela z njo mazati ljudi, dokler niso vsi spregovorili in se začeli premikati. Ko so tako oživeli vsi, ki so bili tam začarani, sta starko ubila. Nato sta se brata odpravila k cesarju, drugi pa vsak na svoj dom. Laž sem slišal, laž povedal, Bog pa naj te razveseli!