Trgovec in duh

Besedilo

Trgovec in duh

Rekla je: Slišala sem, o srečni kralj, da je nekoč živel trgovec, ki je imel veliko premoženje in je trgoval po mnogih deželah. Nekega dne je zajahal konja in se odpravil v drugo deželo izterjat dolgove. Ko ga je začela pestiti huda vročina, je sedel pod drevo, segel v svojo popotno torbo ter pojedel kos kruha in datelj, ki ju je imel s seboj. Ko je pojedel datelj, je odvrgel koščico, in glej, pred njim se je pojavil velikanski ifrit z mečem v roki. Stopil je k trgovcu in mu rekel: »Vstani, da te ubijem, kakor si ti ubil mojega sina!« Trgovec ga je vprašal: »Kako pa sem ubil tvojega sina?« Odgovoril mu je: »Ko si pojedel datelj in odvrgel koščico, je ta zadela mojega sina v prsi in v hipu je umrl.« Trgovec je rekel ifritu: »Vedi, o ifrit, da imam dolgove, veliko premoženja, otroke in ženo, pri meni pa so tudi zastavljene stvari. Pusti me domov, da vsakomur vrnem, kar mu pripada, potem pa se vrnem k tebi. Trdno ti obljubim in prisežem, da bom prišel nazaj, in tedaj stori z menoj, kar hočeš. Bog naj bo priča mojim besedam.« Duh je sprejel njegovo prisego in ga izpustil. Trgovec se je vrnil v domači kraj, uredil vse svoje zadeve, vsakomur izročil, kar mu je pripadalo, ter ženi in otrokom povedal, kaj se mu je zgodilo. Vsi so zajokali, pa tudi njegovi sorodniki in vse ženske v hiši. Napisal je oporoko in ostal pri njih do konca leta. Nato si je pod pazduho vzel mrtvaški prt, se poslovil od svojcev in sosedov ter se z bolečino v srcu odpravil na pot. Za njim so se razlegali jok in kriki. Hodil je, dokler ni prišel do tistega vrta; bil je prvi dan novega leta. Ko je sedel tam in jokal nad usodo, ki ga je čakala, je k njemu prišel ostarel mož, ki je na verigi vodil gazelo. Pozdravil je trgovca in mu rekel: »Zakaj sam sediš na tem kraju, kjer prebivajo duhovi?« Trgovec mu je povedal, kaj se mu je zgodilo z ifritom in zakaj sedi tam. Starec z gazelo se je začudil in rekel: »Pri Bogu, brat moj, tvoja zvestoba dani besedi je res velika in tvoja zgodba nenavadna! Če bi jo z iglami zapisali v kotičke oči, bi bila v poduk vsakomur, ki se zna učiti iz zgledov.« Nato je sedel poleg njega in rekel: »Pri Bogu, brat moj, ne bom odšel od tebe, dokler ne vidim, kaj se bo zgodilo med teboj in tem ifritom.« Sedel je ob njem in se pogovarjal z njim, trgovca pa so obšli slabost, strah in groza; preplavljala sta ga bridka žalost in vse hujša skrb. Ko je starec z gazelo tako sedel ob njem, je k njima prišel drugi starec, ki je vodil dve črni hrtici. Pozdravil ju je in vprašal, zakaj sedita na tem kraju, kjer prebivajo duhovi. Povedala sta mu zgodbo od začetka do konca. Komaj je sedel, že je prišel tretji starec z mulico škorčje sive barve. Pozdravil jih je in vprašal, zakaj sedijo na tem kraju, oni pa so mu povedali zgodbo od začetka do konca, saj je nima smisla še enkrat ponavljati. Tedaj se je dvignil oblak prahu in iz osrčja puščave se je približal silovit vrtinec. Prah se je razkadil in prikazal se je tisti duh z golim mečem v roki in očmi, iz katerih so švigale iskre. Stopil je k njim, potegnil trgovca iz njihove srede in mu rekel: »Vstani, da te ubijem, kakor si ti ubil mojega sina, srce mojega srca!« Trgovec je zaihtel in zajokal, trije starci pa so začeli na glas jokati, tarnati in žalovati.

Tedaj se je prvi starec, tisti z gazelo, zbral, poljubil ifritovo roko in mu rekel: »O duh, krona kraljev med duhovi, če ti povem svojo zgodbo s to gazelo in se ti bo zdela nenavadna, ali mi boš podaril tretjino krvi tega trgovca?« Odgovoril je: »Da, starec. Če mi poveš zgodbo in se mi bo zdela nenavadna, ti podarim tretjino njegove krvi.« Prvi starec je rekel: »Vedi, o ifrit, da je ta gazela moja sestrična, moja kri in moje meso. Poročil sem se z njo, ko je bila še zelo mlada, in živel z njo kakih trideset let, vendar mi ni rodila otroka. Zato sem si vzel priležnico, ki mi je rodila sina, lepega kakor polna luna, s čudovitimi očmi, lepo izrisanimi obrvmi in popolnim telesom. Počasi je rasel, dokler ni dopolnil petnajst let. Tedaj sem moral odpotovati v neko mesto in sem se odpravil na pot z veliko tovora. Moja sestrična, ta gazela, se je že v mladosti naučila čarovništva in vedeževanja. Sina je začarala v telička, njegovo mater, mojo sužnjo, pa v kravo in oba izročila pastirju. Ko sem se po dolgem potovanju vrnil, sem vprašal po sinu in njegovi materi. Rekla mi je: ‘Tvoja sužnja je umrla, sin pa je pobegnil in ne vem, kam je šel.’ Leto dni sem preživel z žalostjo v srcu in solzami v očeh, dokler ni prišel praznik žrtvovanja. Pastirju sem naročil, naj mi pripelje debelo kravo. Pripeljal mi je prav mojo priležnico, ki jo je ta gazela začarala. Zavihal sem si oblačilo, vzel nož in se pripravil, da jo zakoljem. Toda krava je zatulila in bridko zajokala. Umaknil sem se in naročil pastirju, naj jo zakolje in odere. To je storil, a pod kožo ni našel ne tolšče ne mesa, samo kosti. Obžaloval sem, da sem jo dal zaklati, vendar je bilo kesanje zaman. Prepustil sem jo pastirju in mu rekel: ‘Pripelji mi debelega telička.’ Pripeljal mi je mojega sina, začaranega v telička. Ko me je teliček zagledal, je pretrgal vrv, stekel k meni, se podrgnil obme ter začel ječati in jokati. Zasmilil se mi je in pastirju sem rekel: ‘Pripelji mi kravo, tega pa pusti.’«

Šeherezado je dohitelo jutro in utihnila je, saj se je iztekel čas, ko ji je bilo dovoljeno govoriti. Sestra ji je rekla: »Kako prijetna, ljubka, sladka in čudovita je tvoja pripoved!« Odgovorila ji je: »Kaj je to v primerjavi s tem, kar vam bom povedala prihodnjo noč, če bom še živa in mi bo kralj prizanesel!« Kralj si je rekel: »Pri Bogu, ne bom je ubil, dokler ne slišim nadaljevanja njene zgodbe.« Tisto noč sta preživela objeta do jutra. Nato je kralj odšel v dvorano, kjer je razsojal, vezir pa je prišel z mrtvaškim prtom pod pazduho. Kralj je ves dan sodil, postavljal in odstavljal uradnike, vezirju pa o tem ni povedal ničesar. Vezir se je silno čudil. Ko se je dvorna seja končala, se je kralj Šahrijar vrnil v svojo palačo.

Ko je nastopila 2. noč

je Dunjazad rekla svoji sestri Šeherezadi: »Sestra, dokončaj nam zgodbo o trgovcu in duhu.« Odgovorila je: »Z veseljem in v čast mi bo, če mi kralj dovoli.« Kralj ji je rekel: »Pripoveduj.« In rekla je: »Slišala sem, o srečni in modri kralj, da se je starcu ob pogledu na jokajočega telička omehčalo srce in je pastirju rekel: ‘Pusti tega telička med živino.’ Duh se je ves čas čudil tej nenavadni pripovedi. Starec z gazelo je nadaljeval: ‘O moj gospod, kralj duhov, moja sestrična, ta gazela, je vse to gledala in govorila: »Zakolji tega telička, saj je debel.« Toda nisem ga mogel zaklati in sem pastirju naročil, naj ga odpelje. Vzel ga je in odšel z njim. Naslednji dan, ko sem sedel doma, je prišel pastir in mi rekel: »Gospod, povedal ti bom nekaj, kar te bo razveselilo, meni pa pripada nagrada za dobro novico.« Rekel sem: »Seveda.« Nadaljeval je: »O trgovec, imam hčer, ki se je v mladosti naučila čarovništva od neke starke, ki je živela pri nas. Ko si mi včeraj izročil telička, sem ga pripeljal domov. Hči ga je pogledala, si zakrila obraz in zajokala, nato pa se zasmejala in rekla: ‘Oče, ali sem v tvojih očeh tako malo vredna, da k meni vodiš tuje moške?’ Vprašal sem jo: ‘Kje pa so tuji moški? In zakaj si najprej jokala, potem pa se smejala?’ Odgovorila mi je: ‘Ta teliček, ki si ga pripeljal, je sin mojega gospodarja trgovca. Začaran je; njegova mačeha je začarala njega in njegovo mater. Zato sem se smejala, jokala pa sem zaradi njegove matere, ki jo je njegov oče dal zaklati.’ Silno sem se začudil in komaj sem dočakal jutro, da sem prišel k tebi in ti povedal.« Ko sem, o duh, slišal pastirjeve besede, sem šel z njim, od veselja in sreče pijan brez vina, dokler nisva prišla do njegove hiše. Pastirjeva hči me je pozdravila in mi poljubila roko. Teliček je pritekel k meni in se podrgnil obme. Vprašal sem jo: »Ali je res, kar praviš o tem teličku?« Odgovorila je: »Da, gospod, to je tvoj sin, srce tvojega srca.« Rekel sem ji: »Dekle, če ga rešiš, ti dam vso živino in imetje, ki ju oskrbuje tvoj oče.« Nasmehnila se je in rekla: »Gospod, ne želim si bogastva, imam pa dva pogoja: prvi je, da me omožiš z njim, drugi pa, da smem začarati tisto, ki je začarala njega, in jo tako zadržati v ujetništvu, saj sicer ne bom varna pred njenimi spletkami.«

Ko sem, o duh, slišal besede pastirjeve hčere, sem ji rekel: »Poleg tega ti za povrh pripada vse imetje, ki ga oskrbuje tvoj oče. Kar pa se tiče moje sestrične, smeš razpolagati tudi z njenim življenjem.« Ko je slišala moje besede, je vzela skledo, jo napolnila z vodo, nad njo izgovorila čarobne besede in poškropila telička. Rekla mu je: »Če te je Bog ustvaril za telička, ostani v tej podobi in se ne spremeni. Če pa si začaran, se z dovoljenjem vzvišenega Boga vrni v svojo prvotno podobo.« Teliček se je zdrznil in postal človek. Objel sem ga in mu rekel: »Pri Bogu, povej mi vse, kar je moja sestrična storila tebi in tvoji materi.« Povedal mi je vse, kar se jima je zgodilo, in rekel sem: »Sin moj, Bog ti je poslal nekoga, ki te je rešil in ti priboril pravico.« Nato sem ga, o duh, oženil s pastirjevo hčerjo, ona pa je mojo sestrično začarala v to gazelo. Prišel sem semkaj, zagledal te ljudi in jih vprašal, kaj se jim je zgodilo. Povedali so mi, kaj je doletelo tega trgovca, in sedel sem, da bi videl, kako se bo izteklo. To je moja zgodba.’«

Duh je rekel: »To je nenavadna zgodba in podarjam ti tretjino njegove krvi.« Tedaj je pristopil drugi starec, tisti z obema hrticama, in mu rekel: »Vedi, o gospodar kraljev duhov, da sta ti dve hrtici moja brata, jaz pa sem tretji izmed nas. Oče je umrl in nam zapustil tri tisoč dinarjev. Odprl sem trgovino, v kateri sem kupoval in prodajal, moj brat pa se je s svojim blagom odpravil na pot. Leto dni je potoval s karavanami, nato pa se je vrnil praznih rok. Rekel sem mu: ‘Brat, ali ti nisem svetoval, da ne hodi na pot?’ Zajokal je in rekel: ‘Brat, tako mi je namenil vsemogočni in vzvišeni Bog. Zdaj o tem nima smisla govoriti; ničesar nimam.’ Vzel sem ga s seboj v trgovino, nato sem ga odpeljal v kopališče in ga oblekel v razkošna oblačila. Skupaj sva jedla in rekel sem mu: ‘Brat, izračunal bom letni dobiček svoje trgovine in ga, ne da bi posegel v glavnico, razdelil med naju.’ Pregledal sem račune in ugotovil, da sem s svojim imetjem zaslužil dva tisoč dinarjev. Zahvalil sem se vsemogočnemu in vzvišenemu Bogu, se silno razveselil in dobiček razdelil na dva enaka dela. Nekaj časa smo živeli skupaj, nato pa sta moja brata spet hotela na pot in sta želela, da grem z njima. Nisem privolil in sem jima rekel: ‘Kaj sta zaslužila na svojih potovanjih, da naj bi jaz kaj zaslužil?’ Vztrajala sta, a ju nisem poslušal. Ostali smo v svojih trgovinah, kupovali in prodajali leto za letom, onadva pa sta me ves čas vabila na pot, dokler ni minilo šest polnih let. Tedaj sem privolil in jima rekel: ‘Brata moja, preštejmo denar, ki ga imamo.’ Prešteli smo ga in bilo ga je šest tisoč dinarjev. Rekel sem: ‘Polovico zakopljimo v zemljo, da nam bo koristila, če nas doleti nesreča. Vsak naj vzame tisoč dinarjev in trguje z njimi.’ Odgovorila sta: ‘Dober predlog.’ Vzel sem denar, ga razdelil na polovico in zakopal tri tisoč dinarjev. Od preostalih treh tisoč je vsak od nas dobil tisoč dinarjev. Pripravili smo blago, najeli ladjo, nanjo prenesli svoje stvari in pluli ves mesec, dokler nismo prispeli v neko mesto. Prodali smo blago in za vsak dinar zaslužili deset dinarjev. Ko smo se hoteli odpraviti naprej, smo na morskem bregu našli dekle v raztrganih cunjah. Poljubila mi je roke in rekla: ‘Gospod, ali mi lahko izkažeš dobroto in prijaznost, ki ti ju bom povrnila?’ Odgovoril sem: ‘Da, izkazal ti ju bom, tudi če mi ju ne povrneš.’ Rekla je: ‘Gospod, poroči se z menoj in me vzemi s seboj v svojo deželo. Izročam se ti, zato mi izkaži dobroto. Sem namreč izmed tistih, ki si zaslužijo dobroto in prijaznost in ju znajo povrniti. Naj te moj sedanji položaj ne zavede.’

Ko sem slišal njene besede, se mi je omehčalo srce, kakor je hotel vsemogočni in vzvišeni Bog. Vzel sem jo s seboj, jo oblekel in ji na ladji pripravil lepo ležišče. Skrbel sem zanjo in ji izkazoval spoštovanje. Nato smo odpluli. Moje srce jo je močno vzljubilo in ne podnevi ne ponoči se nisem ločil od nje. Tako sem se posvečal njej in zanemarjal brata, ki sta postala ljubosumna name ter mi zavidala denar in obilico blaga. Pohlepno sta se ozirala po vsem mojem premoženju in se začela dogovarjati, da me ubijeta ter si ga prilastita. Rekla sta: ‘Ubijva brata, pa bo vse bogastvo najino.’ Satan jima je njuno dejanje prikazal kot lepo. Prišla sta k meni, ko sem spal ob ženi, naju dvignila in vrgla v morje. Ko se je žena prebudila, se je stresla in spremenila v ifritko. Dvignila me je in me odnesla na otok, nato za kratek čas izginila in se ob jutru vrnila k meni. Rekla mi je: ‘Jaz sem tvoja žena, ki te je z dovoljenjem vzvišenega Boga odnesla in rešila smrti. Vedi, da sem duh; ko sem te zagledala, te je moje srce vzljubilo zaradi Boga. Verujem v Boga in njegovega poslanca, naj bosta z njim mir in blagoslov. Prišla sem k tebi v podobi, v kateri si me videl, in poročil si se z menoj. Zdaj sem te rešila pred utopitvijo, na tvoja brata pa sem tako jezna, da ju moram ubiti.’ Ko sem slišal njeno pripoved, sem se začudil in se ji zahvalil za to, kar je storila. Rekel sem ji: ‘Toda mojih bratov ne smeš pokončati.’ Nato sem ji povedal vse, kar se mi je z njima zgodilo, od začetka do konca. Ko je slišala moje besede, je rekla: ‘Še nocoj bom poletela k njima, potopila njuno ladjo in ju pogubila.’ Rekel sem ji: ‘Pri Bogu, nikar tega ne stori! Saj pregovor pravi: Kdor vrača dobro za zlo, naj ve, da je hudobnežu dovolj že njegovo lastno dejanje. Navsezadnje sta moja brata.’ Rekla je: ‘Moram ju ubiti.’ Prosil sem jo usmiljenja. Nato me je dvignila, poletela z menoj in me odložila na strehi moje hiše. Odprl sem vrata, izkopal denar, ki sem ga skril v zemljo, pozdravil ljudi in znova odprl trgovino ter nakupil blaga. Ko sem se zvečer vrnil domov, sem v hiši našel ta dva psa, privezana na vrvi. Ko sta me zagledala, sta se dvignila, zajokala in se me oklenila. Tedaj se je nenadoma oglasila moja žena: ‘To sta tvoja brata.’ Vprašal sem: ‘Kdo jima je to storil?’ Rekla je: ‘Poslala sem po svojo sestro in ona jima je to storila. Rešena bosta šele čez deset let.’ Zdaj, ko sta v tej podobi preživela deset let, sem se odpravil k njej, da bi ju rešila. Na poti sem zagledal tega mladeniča, ki mi je povedal, kaj se mu je zgodilo. Sklenil sem, da ne bom odšel, dokler ne vidim, kaj se bo zgodilo med teboj in njim. To je moja zgodba.« Duh je rekel: »Res je nenavadna zgodba. Za njegov prestopek ti podarjam tretjino njegove krvi.«

Ko je nastopila 3. noč

je rekla: »Slišala sem, da je tretji starec, tisti z mulico, rekel duhu: ‘Povedal ti bom zgodbo, ki je še bolj nenavadna od zgodb teh dveh, ti pa mi, o duh, podari preostanek njegove krvi in mu odpusti prestopek!’ Odgovoril je: ‘Da.’ Starec je rekel: ‘O sultan in poglavar duhov, ta mulica je bila moja žena. Odpotoval sem in bil zdoma vse leto. Ko sem opravil potovanje, sem se ponoči vrnil k njej in zagledal temnopoltega sužnja, ki je ležal z njo v postelji. Pomenkovala sta se, si laskala, se smejala, poljubljala in ljubkovala. Ko me je zagledala, je hitro vstala in prišla k meni z vrčem vode. Nad njim je izgovorila čarobne besede, me poškropila in rekla: »Zapusti to podobo in prevzemi podobo psa!« V hipu sem postal pes. Nagnala me je iz hiše, jaz pa sem odšel skozi vrata in hodil, dokler nisem prišel do mesarjeve prodajalne. Približal sem se in začel glodati kosti. Ko me je mesar zagledal, me je vzel s seboj domov. Njegova hči si je ob pogledu name zakrila obraz in rekla: »Ali nam pripelješ moškega kar v hišo?« Oče je vprašal: »Kje pa je moški?« Odgovorila je: »Tega psa je začarala njegova žena in jaz ga lahko rešim.« Ko je oče slišal njene besede, ji je rekel: »Pri Bogu, hči moja, reši ga!« Vzela je vrč vode, nad njim izgovorila čarobne besede, me poškropila z malo vode in rekla: »Zapusti to podobo in se vrni v svojo prvotno podobo!« Spet sem postal tak, kakršen sem bil prej. Poljubil sem ji roko in rekel: »Rad bi, da začaraš mojo ženo, kakor je ona začarala mene.« Dala mi je nekaj vode in rekla: »Ko jo najdeš spečo, jo poškropi s to vodo in postala bo, kar boš želel.« Našel sem jo spečo, jo poškropil z vodo in rekel: »Zapusti to podobo in prevzemi podobo mulice!« V hipu je postala mulica, prav ta, ki jo vidiš pred seboj, o sultan in poglavar kraljev duhov.’ Nato se je obrnil k njej in vprašal: ‘Ali je res?’ Pokimala je in z gibom potrdila: ‘Da, res je.’ Ko je končal pripoved, je duh vztrepetal od navdušenja in mu podaril tretjino trgovčeve krvi.«

Šeherezado je dohitelo jutro in utihnila je, saj se je iztekel čas, ko ji je bilo dovoljeno govoriti. Sestra ji je rekla: »Sestra, kako sladka, prijetna, očarljiva in čudovita je tvoja pripoved!« Odgovorila je: »Kaj je to v primerjavi s tem, kar vam bom povedala prihodnjo noč, če bom še živa in mi bo kralj prizanesel?« Kralj je rekel: »Pri Bogu, ne bom je ubil, dokler ne slišim nadaljevanja njene zgodbe, saj je res nenavadna.« Tisto noč sta preživela objeta do jutra. Nato je kralj odšel v dvorano, kjer je razsojal. K njemu so prišli vezir in vojaki in dvorna seja se je začela. Kralj je do konca dneva sodil, postavljal in odstavljal uradnike, prepovedoval in ukazoval. Potem se je seja končala in kralj Šahrijar se je vrnil v svojo palačo. Ko je nastopila noč in je potešil svojo željo z vezirjevo hčerjo, ji je sestra Dunjazad rekla: »Sestra, dokončaj nam svojo zgodbo.«

Odgovorila je: »Z veseljem in v čast mi bo. Slišala sem, o srečni kralj, da se je duh, ko mu je tretji starec povedal zgodbo, še bolj nenavadno od prvih dveh, silno začudil in vztrepetal od navdušenja. Rekel je: ‘Odpustil sem mu še preostanek prestopka in ga na vašo prošnjo izpuščam.’ Trgovec je stopil k starcem in se jim zahvalil, oni pa so mu čestitali, ker je ostal živ in zdrav. Nato se je vsak vrnil v svojo deželo.«