Prevod

Pred davnimi časi je ob vladarskem obisku svetišča Iwashimizu Hachiman Kuni no Toshinobu, nižji uradnik uprave vzhodnega dela prestolnice, spremljal cesarja Sanjōja. Ko so prišli do kraja Terado pri Nagaoki, so ljudje med potjo govorili: »Menda tod okoli prebiva duh, ki popotnike speljuje na kriva pota.« Toshinobu je dejal: »Pa srečno naprej!« in nadaljeval pot. Toda nikakor ni mogel priti mimo tistega kraja. Sonce se je že počasi nagibalo k zatonu in morali bi biti že pri Yamazakiju, a nenavadno: ko je mislil, da je vendarle pustil Nagaoko za seboj in hodi ob reki Otokuni, se je spet vzpenjal po bregu pri Teradu. Šel je skozi Terado in hodil naprej, in ko je spet prišel do reke Otokuni ter mislil, da jo bo prečkal, se je znašel pri prečkanju reke Katsura. Počasi se je začelo mračiti. Oziral se je naprej in nazaj, vendar ni videl nikogar več. Izginili so tudi ljudje, ki so se prej pred njim in za njim vili v dolgi povorki. Ko je noč že napredovala, je sestopil pod napušč hiše z deskasto streho zahodno od Terada in tam prebil noč. Zjutraj je pomislil: »Saj sem vendar uradnik uprave vzhodnega dela prestolnice. Ustaviti bi se moral že pri Kujōju; prav nobenega smisla ni, da sem prišel tako daleč. In ko sem vso noč blodil po istem kraju, me je moral voditi duh, ki se me je oprijel že pri Kujōju in me od tam zvabil sem.« Ko se je zdanilo, se je vrnil domov v zahodni del prestolnice. To je pripovedoval sam Toshinobu.