Waltey

Prevod

Pripovedujejo tudi, da je bil neki mož tat, pa se je pokesal pred vzvišenim Bogom in iskreno opustil svoja hudodelstva. Odprl si je prodajalno blaga in se nekaj časa preživljal s trgovino. Nekega dne je zaprl prodajalno in odšel domov. Tedaj je prišel prebrisan tat, oblečen kakor lastnik prodajalne, in iz rokava potegnil ključe. Bila je že noč in tat je rekel čuvaju na tržnici: »Prižgi mi to svečo.« Čuvaj jo je vzel in odšel, da bi jo prižgal … Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je prekinila pripoved, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 399. noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je čuvaj vzel svečo in odšel, da bi jo prižgal. Tat je medtem odklenil prodajalno in prižgal drugo svečo, ki jo je imel pri sebi. Ko se je čuvaj vrnil, ga je našel sedečega v prodajalni z računsko knjigo v roki. Zrl je vanjo in računal na prste. Tako je ostal vse do časa pred zoro, nato pa je rekel čuvaju: »Pripelji mi kamelarja s kamelo, da mi odpelje nekaj blaga.« Čuvaj mu je pripeljal kamelarja in njegovo kamelo, tat pa je vzel štiri bale blaga in mu jih izročil. Kamelar jih je naložil na kamelo, tat pa je zaprl prodajalno, dal čuvaju dva dirhama in odšel za kamelarjem. Čuvaj je bil prepričan, da je to lastnik prodajalne. Ko je napočilo jutro in se je zdanilo, je prišel pravi lastnik. Čuvaj ga je zaradi dveh dirhamov začel zasipati z blagoslovi, toda lastnik ni vedel, o čem govori, in se je njegovim besedam čudil. Ko je odprl prodajalno, je našel nakapan vosek in odvrženo računsko knjigo. Ozrl se je po prodajalni in ugotovil, da manjkajo štiri bale blaga. »Kaj se je zgodilo?« je vprašal čuvaja. Ta mu je povedal vse, kar se je zgodilo ponoči, in kako se je dogovoril s kamelarjem za prevoz bal. Lastnik mu je rekel: »Pripelji mi kamelarja, ki je pred zoro v tvoji navzočnosti odpeljal blago.« »Slišim in ubogam,« je odvrnil čuvaj in mu ga pripeljal. Lastnik je kamelarja vprašal: »Kam si pred zoro odpeljal blago?« Ta mu je odgovoril: »Na ta in ta pristan, kjer sem ga naložil na čoln tega in tega moža.« »Pojdi z menoj tja,« mu je rekel lastnik. Kamelar ga je odpeljal do pristana in mu pokazal: »To je čoln in to je njegov lastnik.« Trgovec je vprašal čolnarja: »Kam si odpeljal trgovca in blago?« Čolnar je odgovoril: »Na ta in ta kraj. Tam je pripeljal kamelarja, ki je naložil blago na kamelo in odšel. Ne vem, kam je šel.« Trgovec mu je rekel: »Pripelji mi kamelarja, ki je od tebe odpeljal blago.« Čolnar mu ga je pripeljal in trgovec ga je vprašal: »Kam si s trgovcem odpeljal blago s čolna?« »Na ta in ta kraj,« je odgovoril kamelar. »Pojdi z menoj in mi ga pokaži,« mu je rekel trgovec. Kamelar ga je odpeljal na kraj daleč od brega, mu pokazal karavanseraj, kjer je odložil blago, in trgovčevo skladišče v njem. Lastnik blaga je stopil do skladišča in ga odprl. V njem je našel vse štiri bale, še vedno nedotaknjene in nerazvezane, ter jih izročil kamelarju. Tat je na blago položil tudi svoj plašč, zato je lastnik še tega izročil kamelarju. Ta je vse naložil na kamelo, lastnik pa je zaprl skladišče in odšel z njim. Tedaj jima je nasproti prišel tat in mu sledil, dokler ni bilo blago spet naloženo na čoln. Nato mu je rekel: »Brat moj, naj te Bog varuje! Dobil si nazaj svoje blago in ničesar ti ne manjka, zato mi vrni plašč.« Trgovec se mu je zasmejal in mu izročil plašč, ne da bi mu delal težave, potem pa sta šla vsak svojo pot.

Izvirnik

فلما كانت الليلة ٣٩٨

ومما يُحكَى أنَّ رجلًا كان لصًّا وتاب إلى الله تعالى وحسنت توبته، وفتح له دكانًا يبيع فيها القماش، ولم يزل على ذلك مدةً من الزمان، فاتفق في بعض الأيام أنه أغلق دكانه ومضى إلى بيته، فجاء اللصوص المحتالين وتزيَّا بزيِّ صاحب الدكان، وأخرج من كمه مفاتيح، وكان ذلك ليلًا، وقال لحارس السوق: أشعِلْ لي هذه الشمعة. فأخذها منه الحارس ومضى ليُشعِلها … وأدرك شهرزاد الصباح فسكتَتْ عن الكلام المباح.

فلما كانت الليلة ٣٩٩

قالت: بلغني أيها الملك السعيد، أن الحارس أخذ منه الشمعة ومضى ليشعلها، ففتح اللص الدكان وأشعل شمعة أخرى كانت معه، فلما جاء الحارس وجده جالسًا في الدكان ودفتر الحساب في يده، وهو ينظر إليه ويحسب بأصابعه، ولم يزل على تلك الحالة إلى وقت السَّحَر، ثم قال للحارس: ائتني بجمَّال وجَمَلِه ليحمل لي بعض البضائع. فأتاه بجمَّال وجَمَلِه، فتناوَلَ أربع رزم من القماش وناولها له، فحملها على الجمل، ثم أغلق الدكان وأعطى الحارس درهمين ومضى خلف الجمَّال والحارس معتقد أنه صاحب الدكان. فلما أصبح الصباح واتضح النهار، جاء صاحب الدكان فجعل الحارس يدعو له لأجل الدرهمين، فأنكَرَ صاحب الدكان مقالته وتعجَّبَ منها، فلما فتح الدكان وجد سيلان الشمع ودفتر الحساب مطروحًا، وتأمَّلَ في الدكان فوجد أربع رزم من القماش مفقودة، فقال للحارس: ما الخبر؟ فحكى له ما صنع بالليل ومقاولة الجمَّال على الرزم، فقال له: ائتني بالجمَّال الذي حمل القماش معك سَحَرًا. فقال: سمعًا وطاعةً. ثم أتاه به فقال له: إلى أين حملتَ القماش سَحَرًا؟ فقال له: إلى الموردة الفلانية، ووضعته في مركب فلان. فقال له: سِرْ معي إليها. فمضى معه إليها وقال له: هذه المركب وهذا صاحبها. فقال للمراكبي: إلى أين حملتَ التاجر والقماش؟ فقال له: إلى المكان الفلاني، وأتاني بجمَّال فحمل القماش على جملة ومضى ولم أعرف إلى أين ذهب. فقال له: ائتني بالجمال الذي حمل من عندك القماش. فأتاه به فقال له: إلى أين حملتَ القماشَ من المركب مع التاجر؟ فقال: إلى موضع كذا. فقال له: سِرْ معي إليه وأَرِنِي إياه. فمضى معه الجمَّال إلى مكان بعيد عن الشاطئ، وعرَّفَه الخان الذي وضع فيه القماش، وأراه حاصل التاجر، فتقدَّمَ إلى الحاصل وفتحه، فوجد الأربع رزم القماش بحالها لم تنفك، فناوَلَها إلى الجمَّال، وكان اللص قد وضع كساءه على القماش، فناوَلَه صاحب القماش إلى الجمَّال أيضًا، فحمل الجميع على الجمل ثم أغلق الحاصل وذهب مع الجمَّال، وإذا باللص واجهه، فتبعه إلى أن أنزل القماش في المركب، فقال له: يا أخي، أنت في وداعة الله وقد أخذتَ قماشك وما ضاع منه شيء، فأَعْطِني الكساء. فضحك منه التاجر وأعطاه الكساء ولم يشوِّش عليه، وانصرف كلٌّ منهما إلى حال سبيله.

Nalagam bralnik