Prevod

Ni bilo ženske, ki bi se ji bil začel dobrikati s pismi, pa je ne bi pridobil zase. Toda dvorna dama, imenovana Hon’in no Džidžū, ki je služila materi cesarja Murakamija, je bila drugačna. Bila je vešča ljubezenskih iger; na njegova pisma je sicer prijazno odgovarjala, a na ljubezensko srečanje ni pristala. Mislil si je, da bo tako le nekaj časa in da se mu bo nazadnje vendarle vdala. Zato jo je obiskoval ob urah, ko je mogel najmočneje prevzeti srce: ob večerih, ko je bilo nebo polno otožne lepote, ali ob nočeh, ko je svetlo sijala luna. Dama je dobro vedela, kaj namerava, in mu je naklonjenost vračala, srca pa mu ni odprla. Ostajala je hladna, vendar je odgovarjala tako, da ga ni spravljala v zadrego; kjer so bili navzoči tudi drugi in pogovor ni mogel vzbuditi nelagodja, se je z njim pogovarjala, a se mu je vselej izvrstno izmuznila in ga ni pustila bliže. Moški tega ni razumel. Ker ni mogel več mirno prenašati, da dnevi tako minevajo, jo je začel obiskovati pogosteje kakor prej in ji sporočil, da bo prišel. Odgovorila mu je kakor navadno, ne da bi ga odvrnila. Proti koncu četrtega meseca je nekega dne dež tako silovito lil, da je bilo kar srhljivo. »Če jo obiščem v takem vremenu, se je bo to gotovo dotaknilo,« si je mislil in se odpravil. Med potjo je komaj prenašal naliv, a ga je opogumljala misel: »Če pridem k njej v takem dežju, me vendar ne bo poslala proč, ne da bi me sprejela.« Ko je prišel do njenih sob, mu je nekdo stopil naproti in rekel: »Zgoraj je. Sporočim ji, da ste prišli,« ga spustil v prostor ob robu sobane in odšel. Ozrl se je naokrog: za zastorom je medlo tlela svetilka, oblačila, očitno pripravljena za noč, pa so bila razgrnjena čez ogrodje za odišavljanje. Vonj dišav, s katerimi so jih prekajevali, je bil nenavadno izbran. Vse je izdajalo takšno pretanjenost, da ga je očaranost prevzela do dna duše. Tedaj se je služabnica vrnila in rekla: »Pravkar prihaja dol.« Njegovo veselje ni imelo meja. Dama je res nemudoma prišla. »Kako ste le mogli na pot v takem dežju?« ga je vprašala. »Če bi me kaj takega zadržalo, bi bila moja čustva resnično plitva,« je odgovoril. Ko sta si izmenjala nekaj besed, se ji je približal in se dotaknil njenih las; bili so hladni, kakor da bi nanje položili led, vse na njej pa ga je neizmerno očaralo. Govorila sta o tem in onem, si izmenjavala nežnosti, ki jih ni mogoče povedati, in prav nič ni več dvomil o njej. Tedaj je rekla: »Ojoj, drsna vrata sem pustila odprta! Zjutraj bodo spraševali, kdo je odšel in jih pustil tako, in še sitnosti bodo. Samo zaprem jih in se vrnem; še opazili ne boste, da me ni.« Zdelo se mu je razumljivo. Ker je bila zdaj do njega tako zaupljiva, je bil povsem brez skrbi in je ni skušal zadržati za oblačilo, temveč jo je pustil oditi. Res je zaslišal, kako so se drsna vrata zaprla, in je čakal, da se vrne k njemu, ona pa se je neslišno umaknila v notranje sobe. Tedaj ga je obšla strašna negotovost; bil je tako osupel, da je povsem izgubil razsodnost in bi bil najraje kar po vseh štirih zlezel za njo. A ni mogel storiti ničesar. Naj je še tako obžaloval, da jo je izpustil, mu to ni pomagalo, in malo pred svitom je v solzah odšel. Doma je dočakal jutro v bridkih mislih, nato pa ji poslal pismo, v katerem je izlil vso bolečino, ker ga je tako ukanila. Odgovorila mu je: »Zakaj neki bi vas hotela ukaniti? Ko sem se že hotela vrniti, so me poklicali. Kdaj drugič pač …« In tako je ostajalo pri drobnih obljubah; vse je kazalo, da mu bližine nikoli ne bo dovolila. Nazadnje si je rekel: »Prav, potemtakem bom skušal na njej videti kaj grdega in odvratnega, da se mi bo uprla. Če bo šlo tako naprej, se bom od hrepenenja še povsem izmučil.« Poklical je svojega spremljevalca in mu naročil: »Ko bo njena služkinja odnašala usnjeno posodo za nočno potrebo, ji jo iztrgaj in mi jo prinesi pokazat.« Ta je več dni prežal nanjo, dokler mu ni nazadnje, ko je skušala pobegniti, uspelo steči za njo in ji posodo iztrgati ter jo prinesti gospodarju. Heičū se je razveselil in jo odnesel na samoten kraj, da bi si jo ogledal. Bila je zavita v tri plasti tanke, temno škrlatne tkanine in je neprimerljivo dišala. Ko jo je odvil in odprl, je bil vonj tako čudovit, da ga ni bilo s čim primerjati. Pogledal je vanjo: v njej je bil gost prevretek agarovega lesa in nageljnovih žbic, poleg tega pa še množica kroglic, zgnetenih iz dišav. Lahko si predstavljamo, kako je vse to dehtelo. Ob pogledu nanjo je osupnil. »Mislil sem, da se mi bo, če jo zalotim pri čem zares ogabnem, pogled nanjo uprl in se bo moje srce pomirilo. Kaj pa je zdaj to? Ali sploh obstaja človek s tolikšno pretanjenostjo? To vendar ni več navadno človeško bitje!« Še bolj kakor prej je umiral od ljubezni, a zaman. »Saj vendar ni mogla vedeti, da bom to videl prav jaz!« si je govoril; ko je spoznal, kako daleč sega njena skrb za uglajenost, je bil le še bolj izgubljen. Pa vendar je nazadnje ostalo pri tem, da je ni nikoli dobil. »Še samega sebe me je bilo pred njo neznansko sram, obenem pa me je razjedala jeza,« je Heičū pozneje skrivaj zaupal nekomu, s katerim sta si bila blizu.