Zgodba o tretjem sužnju Bahitu

Besedilo

Zgodba o tretjem sužnju Bahitu

Rekel jim je: »Bratranci moji, vse, kar je ta povedal, je prazno govoričenje. Jaz vam bom povedal, zakaj so mi odrezali moda; zaslužil sem si še hujšo kazen, saj sem fukal svojo gospodarico in gospodarjevega sina. Moja zgodba je dolga, zdaj pa ni čas zanjo, kajti jutro je blizu, bratranci moji. Če nas zora zaloti s to skrinjo, se bomo osramotili pred ljudmi in izgubili življenje. Zato odprimo vrata; ko bomo stopili noter in opravili svoje, vam povem, zakaj so me skopili.« Nato se je oprijel zidu, splezal z njega in odprl vrata. Vstopili so, odložili sveče in med štirimi grobovi izkopali jamo, veliko ravno za skrinjo. Kafur je kopal, Savab pa je v košarah odnašal prst, dokler jama ni bila globoka za pol človeške postave. Potem so vanjo položili skrinjo, jo zasuli s prstjo, zapustili pokopališče, zaprli vrata za seboj in izginili izpred oči Ganima ibn Ajuba.

Ko je Ganim ostal sam in se prepričal, da ni nikogar več, ga je začelo mučiti, kaj neki je v skrinji. »Le kaj bi bilo v njej?« se je spraševal. Počakal je, da je zasijala zora in se je razlila jutranja svetloba, nato pa splezal s palme in z rokami odgrebel prst, dokler ni razkril in osvobodil skrinje. Vzel je kamen, razbil ključavnico in dvignil pokrov. V skrinji je zagledal mladenko, ki je spala omamljena; prsi so se ji dvigale in spuščale. Bila je izredno lepa, krasili pa so jo zlati okraski in ogrlice iz dragih kamnov, katerih vrednost bi pogoltnila vse sultanovo bogastvo, tako da mu ne bi ostalo nič. Ko jo je Ganim ibn Ajub zagledal, je spoznal, da so se zarotili proti njej. Previdno jo je izvlekel iz skrinje in jo položil na hrbet. Ko je vdihnila sveži zrak in ji je ta napolnil nosnice in dihalne poti, je kihnila, se začela dušiti in zakašljala. Iz grla ji je padla kroglica omamila, tako močnega, da bi slon že ob njegovem vonju spal od večera do večera. Odprla je oči, pogledala naokrog in jasno spregovorila: »Gorje ti, Rih! Žejnemu ne daješ odžeje, napojenemu ne družbe! Kje je Zahr al Bustan?« Nihče ji ni odgovoril. Obrnila se je in poklicala: »Sabiha, Šadžarat ad Dur, Nur al Huda, Nadžmat as Subh! Šahr, Nuzha, Halva, Zarifa, spregovorite!« Ker ji ni nihče odgovoril, se je ozrla naokrog in rekla: »Gorje meni, položeni med grobove! O ti, ki veš, kaj skrivajo prsi, in na dan vstajenja povrneš vsakomur po zaslugah: kdo me je odnesel izza zaves mojih soban in me položil med štiri grobove?«

Ganim je ves ta čas stal ob njej. Rekel ji je: »Gospa moja, tu ni ne zastrtih soban ne palač ne grobov, temveč le tvoj služabnik Ganim ibn Ajub. Vladar, ki pozna vse skrito, me je privedel k tebi, da te rešim teh stisk in ti pomagam doseči, kar si želiš.« Nato je umolknil. Ko je dojela, kaj se je zgodilo, je rekla: »Pričujem, da ni boga razen Boga, in pričujem, da je Mohamed Božji poslanec.« Obrnila se je h Ganimu, položila roke na prsi in ga z milim glasom vprašala: »Blagoslovljeni mladenič, kdo me je prinesel na ta kraj? Zdaj sem se prebudila.« Odgovoril je: »Gospa moja, prišli so trije skopljeni sužnji in prinesli to skrinjo.« Potem ji je povedal vse, kar se je zgodilo, in kako ga je tam zatekla noč ter je tako postal vzrok njene rešitve; sicer bi se v skrinji zadušila. Nato jo je vprašal po njeni zgodbi. Rekla mu je: »Mladenič, hvala Bogu, ki me je izročil človeku, kakršen si ti. Zdaj pa vstani, položi me v skrinjo in pojdi na cesto. Ko najdeš tovornika z mulami, ga najemi, da bo odnesel skrinjo, in me odpelji v svojo hišo. Ko bom pri tebi, bo vse dobro; povedala ti bom svojo zgodbo in z menoj te bo doletelo mnogo dobrega.« Vesel je odšel na prosto. Dan se je že razsvetlil, sonce je vzšlo v vsem sijaju, ljudje pa so prihajali iz hiš in hodili po svojih poteh. Najel je moža z mulo in ga pripeljal na pokopališče. Mladenko je položil v skrinjo, mož pa jo je naložil na žival. Ljubezen do nje se je že naselila v Ganimovem srcu in veselo jo je peljal domov, saj je bila sužnja vredna deset tisoč dinarjev, njeni dragulji in oblačila pa pravo premoženje. Komaj je dočakal prihod v hišo; tam je snel skrinjo in jo odprl. Šeherezado pa je dohitelo jutro in prekinila je dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila štirideseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je Ganim ibn Ajub pripeljal skrinjo domov, jo odprl in iz nje pomagal mladenki. Ozrla se je in videla prijeten prostor, prekrit s pisanimi preprogami živahnih barv in lepo opremljen. Opazila je tudi zvezane bale blaga in drugo trgovsko robo, zato je spoznala, da je njen gostitelj bogat trgovec. Odkrila si je obraz in ga pogledala. Bil je lep mladenič in vzljubila ga je. Rekla mu je: »Prinesi nama kaj za pod zob.« Ganim ji je odgovoril: »Z največjim veseljem.« Odšel je na trg, kupil pečeno jagnje in krožnik slaščic, vzel še prigrizke, sveče, vino in vse, kar je potreboval za dišave, nato pa se z nakupi vrnil domov. Ko ga je mladenka zagledala, se je zasmejala, ga poljubila in objela ter mu začela izkazovati nežnost. Njegova ljubezen je še narasla in mu povsem prevzela srce. Jedla sta in pila do noči ter se zaljubila drug v drugega, saj sta bila enako mlada in enako lepa.

Ko se je znočilo, je zaljubljeni in očarani Ganim ibn Ajub vstal, prižgal sveče in svetilke ter razsvetlil sobo. Prinesel je posodje za vino, pripravil vse za večerno druženje in sedel k njej. On ji je polnil čašo in dajal piti, ona pa njemu. Zabavala sta se, smejala in recitirala pesmi, njuno veselje je raslo in ljubezen ju je vse tesneje povezovala. Slava njemu, ki združuje srca! Tako sta ostala skoraj do jutra, ko ju je premagal spanec in je vsak zaspal na svojem mestu. Ob svitu je Ganim ibn Ajub vstal, odšel na trg in kupil zelenjavo, meso, vino in vse drugo, kar sta potrebovala. Vrnil se je domov in sedel z njo k jedi. Ko sta se nasitila, sta prinesla pijačo ter pila in se zabavala, dokler se jima niso lica obarvala rdeče, oči pa potemnele. Ganim ibn Ajub si je zaželel, da bi mladenko poljubil in spal z njo, zato ji je rekel: »Gospa moja, dovoli mi poljub s tvojih ustnic; morda bo pogasil ogenj v mojem srcu.« Odgovorila je: »Ganim, počakaj, da se opijem in izgubim zavest, pa ti ga bom skrivaj dovolila, tako da ne bom vedela, da si me poljubil.« Nato je vstala, slekla nekaj oblačil in sedla v tanki srajci s čepico na glavi. Ganimu se je vnela strast in rekel je: »Gospa moja, mi ne boš dovolila tega, za kar sem te prosil?« Odgovorila mu je: »Pri Bogu, tega ne smeš, kajti na vrvici mojih hlač so zapisane usodne besede.« Ganim ibn Ajub je bil potrt, ker pa mu je bilo želeno nedosegljivo, je njegova ljubezen le še rasla. Zapel je te verze:

To, ki me je ranila, sem prosil za poljub, da ozdravi mi bolečino. Rekla je: »Ne, ne, nikoli!« Jaz pa: »Da, da, le daj!« »Vzemi ga z dovoljenjem, kakor je prav,« je rekla in se nasmehnila. »Pa če ga vzamem na silo?« »Ne, razen na vrhu zastave!« Ne sprašuj, kaj se je zgodilo; prosi Boga odpuščanja in zaspi. Misli si o nama, kar hočeš: ljubezen slajša je ob govoricah. In meni je odslej vseeno, ali nekoč skrivnost razkrije ali jo zamolči. Nato je njegova ljubezen še narasla in v duši so mu vzplamteli ognji, ona pa se mu je odmikala in govorila: »Do mene ne moreš.« Še naprej sta se ljubila in skupaj pila; Ganim ibn Ajub se je utapljal v koprnenju, ona pa je bila vse strožja in nedostopnejša. Ko je noč razgrnila temo in nad njima spustila kopreno spanja, je Ganim vstal, prižgal svetilke in sveče ter še polepšal prostor. Prijel je njeni stopali in ju poljubil; bili sta kakor mehko maslo. Ob njiju si je podrgnil obraz in rekel: »Gospa moja, usmili se ujetnika svoje ljubezni, njega, ki so ga pokončale tvoje oči! Če ne bi bilo tebe, bi bilo moje srce zdravo.« Malo je zajokal, ona pa mu je rekla: »Gospod moj in luč mojih oči, pri Bogu, ljubim te in ti zaupam, vendar vem, da se ne moreš združiti z menoj.« Vprašal jo je: »Kaj nama to preprečuje?« Odgovorila je: »Nocoj ti bom povedala svojo zgodbo, da boš razumel, zakaj te zavračam.«

Nato se mu je vrgla v naročje, ga z rokami objela okoli vratu, ga poljubljala in ljubkovala ter mu obljubila ljubezensko združitev. Zabavala sta se in smejala, dokler ni ljubezen povsem zavladala obema. Tako sta živela in vsako noč spala v isti postelji, vendar se mu je vselej, kadar jo je prosil, naj se mu vda, izmikala. To je trajalo ves mesec. Ljubezen vsakega od njiju je prežela srce drugega in nista več prenesla ločitve. Neko noč je ležal ob njej in oba sta bila pijana. Iztegnil je roko, jo pobožal po telesu, nato pa mu je roka zdrsnila prek trebuha do popka. Prebudila se je in sedla. Preverila je oblačilo, ugotovila, da je še zavezano, ter znova legla. Spet jo je pobožal in spustil roko do hlač in njihove vrvice. Potegnil jo je, ona pa se je prebudila in sedla; Ganim je sedel ob njej. Vprašala ga je: »Kaj hočeš?« Rekel je: »Hočem spati s teboj, da bi se povsem združila.« Tedaj mu je odgovorila: »Zdaj ti bom razložila svoj položaj, da boš vedel, kdo sem, da se ti razkrije moja skrivnost in spoznaš razlog mojega zavračanja.« Rekel je: »Prav.« Razprla je spodnji rob srajce, segla po vrvici svojih hlač in rekla: »Gospod moj, preberi, kaj piše na tem koncu.« Vzel je konec vrvice v roko in videl, da je na njem z zlatom izvezeno: »Jaz sem tvoja in ti si moj, o bratranec Prerokov.«

Ko je to prebral, je vrvico izpustil in rekel: »Povej mi, kdo si.« Odgovorila je: »Prav. Vedi, da sem ljubljenka vladarja vernikov in da mi je ime Kut al Kulub. Vladar vernikov me je vzgojil v svoji palači. Ko sem odrasla, je opazil moje vrline in lepoto, ki mi jo je naklonil moj Gospod, ter me silno vzljubil. Vzel me je k sebi, me naselil v posebnih sobanah in mi dodelil deset suženj, da bi mi stregle. Dal mi je tudi ves nakit, ki ga vidiš pri meni. Nekega dne je kalif odpotoval v eno svojih dežel. Gospa Zubajda je tedaj prišla k eni od mojih služabnic in ji rekla: ›Ko tvoja gospodarica Kut al Kulub zaspi, ji položi to omamilo v nos ali v pijačo in dala ti bom denarja, kolikor ga potrebuješ.‹ Sužnja je odgovorila: ›Rada in z veseljem.‹ Vzela je omamilo in se veselila denarja; prvotno je bila namreč Zubajdina sužnja. Prišla je k meni in mi dala zaužiti omamilo. Zgrudila sem se na tla, glava mi je omahnila k nogam in znašla sem se kakor v drugem svetu. Ko je ukana uspela, me je položila v tisto skrinjo, skrivaj poklicala sužnje in bogato obdarila tako njih kot vratarje. Poslala me je z njimi prav tisto noč, ko si spal na palmi, in storili so z menoj, kar si videl. Ti si me rešil, me privedel sem in z menoj ravnal nadvse dobro. To je moja zgodba; ne vem pa, kaj se je med mojo odsotnostjo zgodilo s kalifom. Zato upoštevaj moj položaj in ne razkrivaj moje skrivnosti.« Ko je Ganim ibn Ajub slišal besede Kut al Kulub in se prepričal, da je kalifova ljubljenka, se je iz strahu pred kalifovim veličanstvom odmaknil od nje. Sedel je sam v kot, se grajal in premišljeval o svoji usodi. Bil je ves zbegan, ker je ljubil žensko, ki je ni mogel doseči. Zaradi silne ljubezni in žgočega koprnenja je jokal ter tožil nad časom in krivicami, ki mu jih je prizadejal. Slava njemu, ki plemenita srca zaposli z ljubeznijo, nizkotnim pa je ne nakloni niti za zrno! Zapel je ta dva verza:

Srce zaljubljenca zaradi ljubljenih trpi, razum mu čudovita lepotica ugrabi. Nekdo me je vprašal: »Kaj je ljubezen?« Rekel sem: »Sladka je, a v njej je tudi muka.« Tedaj je Kut al Kulub pristopila k njemu, ga objela in poljubila. Ljubezen do njega ji je povsem zavladala v srcu, zato mu je razkrila svojo skrivnost in mu priznala, kako močno ga ljubi. Ovila mu je roke okoli vratu in ga poljubljala, on pa se ji je iz strahu pred kalifom izmikal. Nekaj časa sta se pogovarjala, oba potopljena v morje medsebojne ljubezni, dokler se ni zdanilo. Ganim je vstal, se oblekel in kot navadno odšel na trg, nakupil vse potrebno ter se vrnil domov. Našel je Kut al Kulub v solzah. Ko ga je zagledala, je nehala jokati, se nasmehnila in rekla: »Pogrešala sem te, ljubljeni mojega srca. Pri Bogu, ta ura, ko te ni bilo ob meni, se mi je zdela kakor leto. Ne prenesem ločitve od tebe in svoj položaj sem ti razkrila le zato, ker te tako silno ljubim. Zdaj pa pridi, pozabi, kar je bilo, in si z menoj poteši željo.« Odgovoril je: »Bog me obvaruj! To se ne sme zgoditi. Kako bi pes sedel na levovo mesto? Kar pripada mojemu gospodarju, se ne smem niti dotakniti.« Izvil se je iz njenega objema in sedel v kot, ona pa ga je zaradi njegovega zavračanja ljubila še bolj. Sedla je k njemu, z njim pila in se zabavala. Opila sta se in tako ga je želela, da se ni več menila za sramoto. Zapela je te verze:

Srce zaljubljene se bo razletelo; doklej to odklanjanje, doklej? O ti, ki se brez moje krivde obračaš proč, gazele vendar rade se ozrejo! Odmik, vse hujša ločitev in koprnenje — vsega tega mlad človek ne prenese. Ganim ibn Ajub je zajokal in ob njegovih solzah je zajokala tudi ona. Pila sta do večera, nato je Ganim vstal in pripravil dve ležišči, vsako na drugem koncu sobe. Kut al Kulub ga je vprašala: »Komu je namenjeno drugo ležišče?« Odgovoril je: »To je zame, drugo pa zate. Odslej bova spala le tako. Vse, kar pripada gospodarju, je služabniku prepovedano.« Rekla je: »Gospod moj, pustiva to; vse se zgodi po Božjem sklepu in usodi.« Toda ni hotel popustiti. V srcu ji je vzplamtel ogenj in njena ljubezen se je še okrepila. Rekla je: »Pri Bogu, spala bova samo skupaj!« Odgovoril je: »Bog ne daj!« Vztrajal je in do jutra spal sam. Njena ljubezen in strast sta se še povečali, koprnenje jo je vse huje mučilo. Tako sta živela tri dolge mesece; kadar se mu je približala, se ji je odmaknil in rekel: »Vse, kar je namenjeno gospodarju, je služabniku prepovedano.« Ker jo je zaljubljeni in očarani Ganim ibn Ajub tako dolgo zavračal in sta njena žalost in stiska vse bolj rasli, je zapela te verze:

Čudoviti lepotec, zakaj ta krutost? Kdo te je pregovoril, da se odvračaš od mene? V sebi združuješ vso milino, osvojil si vse umetnosti ljubkosti. V vsako srce si pognal ljubezen, vsakemu očesu naložil nespečnost. Doslej sem vedela, da veje obirajo; a ti, veja araka, sam prizadevaš bolečino. Vedela sem, da so gazele plen; zakaj zdaj vidim, da loviš nosilce ščitov? Najbolj čudno, kar o tebi povem, pa je, da si me očaral, ne da bi sploh vedel zame. Ne nakloni mi torej združitve s seboj: še nate samega sem ljubosumna — kako ne bi bila nase? In dokler živim, ne bom več rekla: čudoviti lepotec, zakaj ta krutost? Tako sta ostala še nekaj časa in strah je Ganima zadrževal, da se ji ni približal. Tako je bilo z zaljubljenim in očaranim Ganimom ibn Ajubom. Zubajda pa je med kalifovo odsotnostjo storila s Kut al Kulub, kar smo že povedali, nato pa se je vsa zbegana spraševala: »Kaj naj rečem kalifu, ko se vrne in vpraša po njej? Kako naj mu odgovorim?« Poklicala je starko, ki je bila pri njej, ji zaupala svojo skrivnost in rekla: »Kaj naj storim, ko pa sem s Kut al Kulub že šla predaleč?« Ko je starka izvedela, kaj se je zgodilo, ji je rekla: »Vedi, gospa moja, da se kalif kmalu vrne. Pokliči tesarja in mu naroči, naj iz lesa izdela podobo mrtvega človeka. Zanjo naj izkopljejo grob, okoli njega pa prižgejo sveče in svetilke. Ukaži vsem v palači, naj se oblečejo v črno. Svojim sužnjam in služabnikom naroči, naj ob novici o kalifovi vrnitvi začnejo žalovati v preddverju. Ko bo vstopil in vprašal, kaj se je zgodilo, naj mu povedo: ›Kut al Kulub je umrla. Naj ti Bog obilno povrne za to izgubo. Naša gospa jo je iz ljubezni do nje pokopala v svoji palači.‹ Ko bo to slišal, bo jokal in težko mu bo. Bralci Korana naj potem bedijo pri njenem grobu in prebirajo vso sveto knjigo. Če si bo rekel: ›Moja sestrična Zubajda je iz ljubosumja povzročila smrt Kut al Kulub,‹ ali če ga bo premagalo koprnenje in bo ukazal, naj jo vzamejo iz groba, se nikar ne prestraši. Četudi izkopljejo leseno podobo v človeški obliki in jo prinesejo na dan, zavito v razkošen mrtvaški prt, mu prepreči, da bi prt odstranil in jo pogledal. Tudi druga naj ga ustavi in mu reče: ›Gledati njeno razgaljeno telo je prepovedano.‹ Tedaj bo verjel, da je umrla, ukazal, naj jo vrnejo v grob, in se ti zahvalil za tvoje ravnanje. Tako se boš, če Bog da, rešila iz te zagate.«

Ko je gospa Zubajda slišala njene besede, se ji je nasvet zdel pravilen. Podarila ji je častno oblačilo, ji dala precej denarja in naročila, naj vse to opravi. Starka se je lotila dela in tesarju naročila, naj izdela podobo, kakor smo že povedali. Ko je bila končana, jo je prinesla gospe Zubajdi. Ta jo je zavila v mrtvaški prt, prižgala sveče in svetilke, okoli groba razgrnila preproge ter se oblekla v črno. Tudi sužnjam je ukazala, naj oblečejo črnino, in po palači se je razširila novica, da je Kut al Kulub umrla. Čez nekaj časa se je kalif vrnil s potovanja in odšel v svojo palačo, v mislih pa je imel le Kut al Kulub. Ko je videl, da so vsi paži, služabniki in sužnje oblečeni v črno, mu je srce zatrepetalo. Vstopil je h gospe Zubajdi in tudi njo našel v črnini. Vprašal je, kaj se je zgodilo, in povedali so mu, da je Kut al Kulub umrla. Omedlel je. Ko se je zavedel, je vprašal po njenem grobu. Gospa Zubajda mu je rekla: »Vedi, vladar vernikov, da sem jo iz ljubezni do nje pokopala v svoji palači.« Še v potnih oblačilih je odšel obiskat Kut al Kulub. Našel je razgrnjene preproge ter prižgane sveče in svetilke. Ko je to videl, se je Zubajdi zahvalil za njeno ravnanje. Vendar je ostal zbegan in ni vedel, ali naj verjame ali ne. Ko so ga dvomi premagali, je ukazal, naj grob odprejo in jo vzamejo iz njega. Zagledal je mrtvaški prt in ga hotel odstraniti, da bi jo videl, toda obšel ga je strah pred vzvišenim Bogom. Starka je rekla: »Vrnite jo na njeno mesto.« Kalif je nato nemudoma ukazal poklicati verske učenjake in bralce Korana, da so ob njenem grobu prebrali vso sveto knjigo. Sedel je ob grobu in jokal, dokler ni omedlel. Ves mesec je ostajal pri njenem grobu. Šeherezado pa je dohitelo jutro in prekinila je dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila enainštirideseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je kalif ves mesec obiskoval njen grob. Nekega dne, ko so se emirji in vezirji poslovili od njega in odšli domov, je stopil v harem ter za nekaj časa zaspal. Ena sužnja je sedela pri njegovi glavi, druga pri nogah. Ko ga je spanec že premagal, se je zdramil in odprl oči. Slišal je sužnjo pri svoji glavi, ki je rekla oni pri nogah: »Gorje ti, Hajzuran!« Ta jo je vprašala: »Zakaj, Kadib?« Odgovorila je: »Naš gospodar ne ve, kaj se je zgodilo. Bedi ob grobu, v katerem ni drugega kot kos lesa, ki ga je obtesal tesar.« Druga je vprašala: »Kaj pa se je zgodilo s Kut al Kulub?« Rekla je: »Vedi, da je gospa Zubajda po sužnji poslala omamilo in jo dala omamiti. Ko jo je omamilo povsem obvladalo, jo je položila v skrinjo in jo poslala s Savabom in Kafurjem ter jima ukazala, naj jo odvržeta na pokopališču.« Hajzuran je rekla: »Gorje ti, Kadib! Ali gospa Kut al Kulub ni umrla?« Odgovorila je: »Njena mladost je obvarovana smrti! Slišala pa sem gospo Zubajdo govoriti, da je Kut al Kulub pri mladem trgovcu po imenu Ganim iz Damaska in da je danes že štiri mesece pri njem. Naš gospodar pa joka in prebedi noči ob grobu, v katerem ni mrliča.«

Tako sta se pogovarjali, kalif pa je poslušal njune besede. Ko sta končali in je izvedel, kaj se je zgodilo, da je grob lažen in da je Kut al Kulub že štiri mesece pri Ganimu ibn Ajubu, ga je popadla silna jeza. Vstal je in poklical velikaše svoje države. Prišel je vezir Džafar al Barmaki in pred njim poljubil tla. Kalif mu je jezno ukazal: »Džafar, pojdi s četo mož in poišči hišo Ganima ibn Ajuba. Vdrite vanjo in mi pripeljite mojo sužnjo Kut al Kulub. Njega pa bom vsekakor dal mučiti.« Džafar je odgovoril: »Slišim in ubogam.« Odšel je s svojimi možmi, z njim pa tudi mestni načelnik, in hodili so, dokler niso prispeli do Ganimove hiše. Ganim je prav tedaj prišel domov z loncem mesa in že hotel seči vanj, da bi s Kut al Kulub začela jesti. Ona pa se je ozrla in zagledala nesrečo, ki je obdajala hišo: vezirja, mestnega načelnika, biriče in mameluke z izdrtimi meči. Obkolili so jo kakor črnina obdaja oko. Spoznala je, da je novica o njej prišla do njenega gospodarja kalifa, in bila prepričana, da je pogubljena. Prebledela je in njena lepota je ovenela. Pogledala je Ganima in rekla: »Ljubi moj, reši se, zbeži!« Vprašal je: »Kako naj to storim in kam naj grem? Vse moje imetje in blago sta v tej hiši.« Rekla mu je: »Ne ostajaj, sicer boš izgubil življenje in imetje.« Odgovoril je: »Ljubljena moja in luč mojih oči, kako naj pridem ven, ko so obkolili hišo?« Rekla je: »Ne boj se.« Slekla mu je oblačila, ga oblekla v stare raztrgane cunje, vzela lonec z mesom in mu ga postavila na glavo. Vanj je dodala nekaj kruha in skledo jedi ter mu rekla: »S to zvijačo pojdi ven, zame pa ne skrbi. Vem, kako naj ravnam s kalifom.«

Ko je Ganim slišal besede Kut al Kulub in njen nasvet, je šel mimo mož z loncem na glavi. Tisti, ki zakriva, ga je skril njihovim očem in po blagoslovu svojih čistih namenov se je rešil spletk in nesreče. Ko je vezir Džafar prišel do hiše, je razjahal in vstopil. Zagledal je Kut al Kulub, ki se je lepo oblekla in okrasila ter napolnila skrinjo z zlatom, nakitom, dragulji in dragocenostmi, lahkimi za prenašanje in velike vrednosti. Ko je stopil k njej, je vstala, pred njim poljubila tla in rekla: »Gospod moj, pero je zapisalo, kar je Bog sklenil.« Džafar ji je rekel: »Pri Bogu, gospa moja, naročil mi je le, naj primem Ganima ibn Ajuba.« Odgovorila je: »Vedi, da je zložil svoje trgovsko blago in z njim odšel v Damask. Več ne vem. Prosim pa te, da mi varuješ to skrinjo in jo odneseš v palačo vladarja vernikov.« Džafar je odgovoril: »Slišim in ubogam.« Prevzel je skrinjo, ukazal, naj jo odnesejo, in Kut al Kulub v spremstvu mož odpeljal v kalifovo palačo, pri čemer so ji izkazovali vse spoštovanje in čast.

Pred odhodom so izropali Ganimovo hišo. Ko so se vrnili h kalifu, mu je Džafar povedal vse, kar se je zgodilo. Kalif je ukazal Kut al Kulub zapreti v temen prostor in ji dodelil starko, ki naj bi skrbela za njene potrebe, saj je mislil, da je Ganim z njo zagrešil nečistost. Nato je napisal pismo emirju Mohamedu ibn Sulejmanu az Zajniju, svojemu namestniku v Damasku. V njem je pisalo: »Takoj ko prejmeš to pismo, primi Ganima ibn Ajuba in mi ga pošlji.« Ko je emir prejel ukaz, ga je poljubil in položil na glavo, potem pa dal po trgih razglasiti: »Kdor hoče pleniti, naj gre v hišo Ganima ibn Ajuba!« Prišli so tja in našli Ganimovo mater in sestro, ki sta mu postavili grob in ob njem sedeli ter jokali. Prijeli so ju in izropali hišo, onidve pa nista vedeli, kaj se dogaja. Ko so ju privedli pred vladarja, ju je vprašal po Ganimu ibn Ajubu. Odgovorili sta: »Že leto dni nimava nobene novice o njem.« Nato so ju poslali nazaj.

Tako je bilo z njima. Zaljubljeni in očarani Ganim ibn Ajub pa je bil, potem ko mu je bilo odvzeto vse blagostanje, povsem izgubljen. Jokal je nad svojo usodo, dokler se mu skoraj ni razpočilo srce. Hodil je do konca dneva; lakota ga je vse bolj mučila, hoja pa ga je izčrpala. Nazadnje je prišel v neko naselje, stopil v mošejo, sedel na preprogo in se s hrbtom naslonil na zid. Tam je od silne lakote in utrujenosti obležal ter ostal do jutra. Srce mu je trepetalo od lakote, kožo so mu prekrile uši, zaudarjal je in ves njegov videz se je spremenil. Ko so prebivalci kraja prišli k jutranji molitvi, so ga našli ležati, oslabelega od lakote, vendar so bile na njem še vidne sledi nekdanjega blagostanja. Približali so se mu in videli, da ga zebe in da je lačen. Oblekli so ga v staro oblačilo z obrabljenimi rokavi ter ga vprašali: »Od kod si, tujec, in zakaj si tako slaboten?« Odprl je oči, jih pogledal in zajokal, odgovoril pa ni. Eden od njih je spoznal, kako zelo je lačen, zato je odšel in mu prinesel skledico medu in dva hlebčka. Ganim je jedel, oni pa so sedeli pri njem do sončnega vzhoda, nato so odšli po svojih opravkih.

V takem stanju je ostal pri njih mesec dni, slabost in bolezen pa sta vse bolj napredovali. Usmilili so se ga in se posvetovali, kaj naj storijo z njim. Nazadnje so sklenili, da ga pošljejo v bagdadsko bolnišnico. Medtem sta prišli k njemu dve beračici; bili sta njegova mati in sestra. Ko ju je zagledal, jima je dal kruh, ki ga je imel pri glavi. Tisto noč sta prespali pri njem, vendar ju ni prepoznal. Naslednji dan so prišli vaščani in pripeljali kamelo. Njenemu lastniku so rekli: »Naloži tega bolnika na kamelo. Ko prideš v Bagdad, ga odloži pred vrata bolnišnice; morda ozdravi in ti boš za to nagrajen.« Odgovoril je: »Slišim in ubogam.« Odnesli so Ganima ibn Ajuba iz mošeje in ga skupaj z ležiščem, na katerem je spal, naložili na kamelo. Tudi njegova mati in sestra sta se pridružili ljudem, ki so ga gledali, ne da bi vedeli, kdo je. Pozorno sta se zazrli vanj in rekli: »Podoben je našemu Ganimu. Ali je ta bolnik res on ali ne?« Ganim se je zavedel šele na kameli in začel jokati ter tožiti. Vaščani so gledali njegovo mater in sestro, kako jokata za njim, ne da bi ga prepoznali. Nato sta tudi onidve odpotovali in prispeli v Bagdad. Kamelar pa ga je peljal naprej, dokler ga ni odložil pred vrati bolnišnice, potem pa je odšel s svojo kamelo. Ganim je ostal tam do jutra. Ko so začeli ljudje hoditi po cesti, so ga videli, shujšanega na debelino zobotrebca. Zbirali so se okoli njega in ga ogledovali, dokler ni prišel predstojnik trga, jih odgnal in rekel: »S tem ubogim človekom si bom zaslužil raj. Če ga spravijo v bolnišnico, ga bodo v enem dnevu pokončali.« Svojim pomočnikom je ukazal, naj ga odnesejo v njegovo hišo. Tam mu je pripravil novo ležišče in novo blazino ter ženi rekel: »Skrbno mu strezi.« Odgovorila je: »Z veseljem.« Zavihala si je rokave, mu pogrela vodo, umila roke, noge in telo, ga oblekla v oblačilo ene svojih suženj, mu dala čašo pijače in ga poškropila z rožno vodo. Prišel je k sebi in se spomnil ljubljene Kut al Kulub, zato je njegova žalost še narasla.

Tako je bilo z njim. Kar pa se tiče Kut al Kulub, se je kalif razjezil nanjo … Šeherezado je dohitelo jutro in prekinila je dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila dvainštirideseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je Kut al Kulub, potem ko se je kalif razjezil nanjo in jo zaprl v temen prostor, ostala tam osemdeset dni. Nekega dne je kalif šel mimo in jo slišal recitirati pesmi. Ko je končala, je rekla: »Ljubi moj Ganim, kako dober si in kako čista je tvoja duša! Dobro si storil njemu, ki ti je prizadejal zlo, spoštoval si čast njega, ki je poteptal tvojo, in obvaroval njegovo žensko, on pa je zasužnjil tebe in tvojo družino. Nekoč bosta z vladarjem vernikov stala pred pravičnim razsodnikom in dosegel boš pravico proti njemu, tistega dne, ko bo sodnik Bog, priče pa angeli.«

Ko je kalif slišal njene besede in razumel njeno tožbo, je spoznal, da se ji godi krivica. Vrnil se je v palačo in poslal služabnika ponjo. Ko je stopila predenj, je sklonila glavo; oči je imela objokane in srce žalostno. Rekel ji je: »Kut al Kulub, slišim, da se pritožuješ nad menoj in mi očitaš krivico. Trdiš, da sem storil zlo človeku, ki je meni storil dobro. Kdo je ta, ki je spoštoval mojo čast, jaz pa sem poteptal njegovo, ki je obvaroval mojo žensko, jaz pa sem zasužnjil njegove?« Odgovorila je: »Ganim ibn Ajub. Pri blagodati, ki mi jo naklanjaš, vladar vernikov, ni se mi nečisto približal.« Kalif je rekel: »Ni moči ne sile razen pri Bogu! Kut al Kulub, povej mi svojo željo in izpolnil ti jo bom.« Rekla je: »Od tebe si želim svojega ljubljenega Ganima ibn Ajuba.« Ko je slišal njene besede, je odgovoril: »Če Bog da, ga bom dal pripeljati z vsemi častmi.« Vprašala je: »Vladar vernikov, če ga pripelješ, me boš podaril njemu?« Odgovoril je: »Če ga pripeljem, mu te bom podaril kakor velikodušen človek, ki svojega daru ne vzame nazaj.« Rekla je: »Vladar vernikov, dovoli mi, da ga poiščem; morda me Bog spet združi z njim.« Odgovoril ji je: »Stori, kakor želiš.«

Vesela je odšla s tisoč dinarji, obiskovala pobožne starce in v Ganimovem imenu delila miloščino. Naslednji dan je odšla na trgovski trg, dala predstojniku trga srebrnike in rekla: »Razdeli jih med tujce.« Naslednji petek je spet šla ven s tisoč dinarji in obiskala trg zlatarjev in draguljarjev. Poklicala je predstojnika trga, mu izročila tisoč dinarjev in rekla: »Razdeli jih med tujce.« Predstojnik jo je pogledal in rekel: »Bi hotela priti v mojo hišo in pogledati mladega tujca, ki je pri meni? Kako plemenit in popoln mladenič je!« To je bil zaljubljeni in očarani Ganim ibn Ajub, vendar ga predstojnik ni poznal. Mislil je, da je nesrečnik, ki so ga dolgovi oropali blagostanja, ali zaljubljenec, ločen od svojih dragih. Ko je slišala njegove besede, ji je srce zatrepetalo in vsa duša se ji je oprijela upanja. Rekla mu je: »Pošlji z menoj koga, da me pelje v tvojo hišo.« Poslal je mladega dečka, ki jo je pripeljal do hiše, kjer je bival tujec. Zahvalila se mu je, vstopila in pozdravila predstojnikovo ženo. Ta je vstala in pred njo poljubila tla, saj jo je prepoznala. Kut al Kulub jo je vprašala: »Kje je bolnik, ki biva pri vas?« Žena je zajokala in rekla: »Tu je, gospa moja. Iz dobre družine je in na njem so še sledi nekdanjega blagostanja.« Kut al Kulub se je obrnila proti njegovemu ležišču in ga pozorno pogledala. Zdelo se ji je, da je prav on, vendar se je silno spremenil in tako shujšal, da je bil tenak kakor zobotrebec. Ni vedela, kaj naj si misli, in ni mogla biti prepričana, da je res Ganim. Prevzelo pa jo je sočutje do njega, zato je jokala in govorila: »Tujci so ubogi, četudi so bili v svoji deželi emirji.« Poskrbela je zanj s pijačami in zdravili, nekaj časa sedela pri njegovi glavi, nato pa odjahala nazaj v palačo. Še naprej je obiskovala vse trge, da bi našla Ganima.

Potem je predstojnik trga pripeljal njegovo mater in sestro Fitno h Kut al Kulub ter rekel: »Gospa dobrotnic, danes sta prišli v naše mesto ženska in dekle. Obe sta iz ugledne družine in na njiju so še vidne sledi blagostanja, vendar sta oblečeni v oblačila iz živalske dlake, vsaka ima okoli vratu obešeno beraško torbo, oči imata objokane in srci žalostni. Pripeljal sem ju k tebi, da jima ponudiš zavetje in ju obvaruješ ponižanja beračenja, saj nista vajeni prositi nizkotnih ljudi. Če Bog da, si bomo zaradi njiju zaslužili raj.« Rekla je: »Pri Bogu, gospod moj, vzbudil si mi željo, da ju vidim. Kje sta?« Ukazal jima je vstopiti. Fitna in njena mati sta stopili pred Kut al Kulub. Ko je videla, kako lepi sta, je zajokala nad njuno usodo in rekla: »Pri Bogu, iz blagostanja prihajata; sledi bogastva so še vidne na njiju.« Predstojnik je rekel: »Gospa moja, revne in uboge imamo radi zaradi nagrade pri Bogu. Tema dvema so morda kruti ljudje storili krivico, ju oropali blagostanja in jima opustošili dom.« Ženski sta bridko zajokali in se spomnili zaljubljenega in očaranega Ganima ibn Ajuba, zato sta še glasneje zaihteli. Ob njunih solzah je zajokala tudi Kut al Kulub. Nato je njegova mati rekla: »Prosiva Boga, naj naju združi s tistim, ki si ga želiva videti — z mojim sinom Ganimom ibn Ajubom.« Ko je Kut al Kulub slišala te besede, je spoznala, da je ta ženska mati njenega ljubljenega, druga pa njegova sestra. Tako silno je zajokala, da je omedlela. Ko se je zavedela, se je obrnila k njima in rekla: »Nikar ne skrbita. Današnji dan je začetek vajine sreče in konec vajine nesreče. Ne žalujta.« Šeherezado pa je dohitelo jutro in prekinila je dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila triinštirideseta noč,

Rekla je: »Izvedela sem, o srečni kralj, da jima je Kut al Kulub rekla: ‘Ne žalostita se.’ Nato je starešini naročila, naj ju odpelje na svoj dom, njegova žena pa naj ju popelje v kopališče, ju obleče v lepa oblačila, skrbno pazi nanju in jima izkaže vso čast. Dala mu je tudi precej denarja. Naslednji dan je Kut al Kulub odjezdila k starešinovi hiši in stopila k njegovi ženi. Ta je vstala, ji poljubila roke in se ji zahvalila za dobroto. Tam je zagledala Ganimovo mater in sestro, ki ju je starešinova žena že odpeljala v kopališče in jima slekla stara oblačila, tako da so se na njiju spet pokazali sledovi nekdanjega blagostanja. Sedla je in se nekaj časa pogovarjala z njima, nato pa starešinovo ženo vprašala po bolniku, ki je ležal pri njej. ‘Še vedno je enako,’ je odgovorila žena. Kut al Kulub je rekla: ‘Pojdimo pogledat, kako je z njim, in ga obiščimo.’ Vstale so ona, starešinova žena ter Ganimova mati in sestra, stopile k njemu in sedle ob njegovo ležišče. Ko je Ganim ibn Ajub, od ljubezni prevzeti in oropani mladenič, zaslišal, da omenjajo Kut al Kulub, se je vanj vrnilo življenje, čeprav mu je telo shujšalo in so mu kosti oslabele. Dvignil je glavo z blazine in zaklical: ‘O Kut al Kulub!’ Pogledala ga je, se zazrla vanj in ga prepoznala ter vzkliknila: ‘Da, moj ljubi!’ Rekel ji je: ‘Pridi bliže.’ Vprašala ga je: ‘Ali si res Ganim ibn Ajub, od ljubezni prevzeti in oropani?’ Odgovoril ji je: ‘Da, jaz sem.’ Tedaj je omedlela. Ko sta njegova sestra in mati slišali njune besede, sta vzkliknili: ‘O, kakšna sreča!’ in tudi sami izgubili zavest. Ko so se spet zavedli, je Kut al Kulub rekla Ganímu: ‘Hvala Bogu, ki nas je spet združil s teboj, tvojo materjo in tvojo sestro.’ Približala se mu je in mu povedala vse, kar se ji je zgodilo pri kalifu. Rekla je: ‘Dejala sem mu: Razodela sem ti resnico, o vladar pravovernih. Verjel mi je in ti odpustil; zdaj si želi, da bi te videl.’ Nato je Ganímu rekla: ‘Kalif me je podaril tebi.’ Tega se je neizmerno razveselil. Kut al Kulub jim je rekla: ‘Nikar ne odhajajte, dokler se ne vrnem.’

Takoj je vstala in odšla v svojo palačo. Prinesla je skrinjo, ki jo je vzela iz Ganimove hiše, iz nje vzela dinarje in jih dala starešini z besedami: ‘Vzemi te dinarje in vsakemu od njih kupi štiri popolne oprave iz najlepšega blaga, dvajset robcev in vse drugo, kar potrebujejo.’ Nato je mater, sestro in Ganima odpeljala v kopališče ter naročila, naj jih umijejo. Ko so prišli iz kopališča in se oblekli, jim je pripravila krepčilne juhe, napitek iz galangala in jabolčni napitek. Tri dni je ostala pri njih, jih hranila s piščančjim mesom in juhami ter jim dajala piti napitek iz prečiščenega sladkorja. Po treh dneh so se jim povrnile moči. Spet jih je odpeljala v kopališče in jim po kopanju zamenjala oblačila, nato pa jih pustila v starešinovi hiši ter odšla h kalifu. Pred njim je poljubila tla in mu povedala vso zgodbo: da se je našel njen gospodar Ganim ibn Ajub, od ljubezni prevzeti in oropani, in da sta prišli tudi njegova mati in sestra. Ko je kalif slišal njene besede, je služabnikom ukazal: ‘Pripeljite mi Ganima.’ Džafar se je odpravil ponj, toda Kut al Kulub ga je prehitela, stopila h Ganímu in mu rekla: ‘Kalif je poslal pote, da te privedejo predenj. Zato govori zgovorno, bodi trdnega srca in prijetnih besed.’ Oblekla ga je v razkošno opravo, mu dala veliko dinarjev in rekla: ‘Ko boš šel h kalifu, bodi radodaren do njegovega spremstva.’ Tedaj je na svoji muli prispel Džafar. Ganim je vstal, mu stopil naproti, ga pozdravil in pred njim poljubil tla. Njegova zvezda sreče je znova zasijala in njegova zvezda slave se je vzpenjala. Džafar ga je vzel s seboj in šla sta, dokler nista stopila pred vladarja pravovernih. Ko se je Ganim znašel pred njim, je pogledal vezirje in emirje, dvorne komornike in namestnike, državne dostojanstvenike in druge veljake. Bil je zgovoren, trdnega srca, uglajenih besed in prefinjenih kretenj. Sklonil je glavo k tlom, nato pa pogledal kalifa in zapel te verze:

Življenje bi dal zate, kralj veličastni, ki dobra dela nizaš in dobrote trosiš. Tvoja volja je ogenj, darežljivost povodenj — govori naj se o ognju in poplavi! Ne cesar ne gospodar palače se v tem dostojanstvu s teboj ne more meriti. Kralji ob pozdravu na prah tvojega praga polagajo dragulje svojih kron. Ko se njihovi pogledi dvignejo k tebi, pred tvojim veličastjem padejo z obrazi na tla. Ta čast jim s tvojo naklonjenostjo prinese visok položaj in vladarsko slavo. Za tvojo vojsko so puščave in prostranstva pretesna, zato postavi šotore na Saturnovih višavah. Zvezde pogosti, dobrotljiv in radodaren: sreča srečnega je sreča vsega človeštva. Visoke trdnjave si osvojil s silo, z modrim načrtom in neomajnim srcem. Svojo pravičnost si razprostrl po vsej zemlji, da sta v njej enaka tako daljni kot bližnji. Ko je končal pesem, je bil kalif očaran nad njeno lepoto; občudoval je njegovo zgovornost in prijetnost njegovih besed. Šeherezado pa je dohitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila štiriinštirideseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je Ganim ibn Ajub kalifa navdušil s svojo zgovornostjo, pesnitvijo in prijetnimi besedami, zato mu je ta rekel: ‘Pridi bliže.’ Ganim se mu je približal, kalif pa je nadaljeval: ‘Povej mi svojo zgodbo in mi razodeni, kaj se ti je v resnici zgodilo.’ Sedel je in kalifu povedal vse od začetka do konca, a ponavljati povedano nima smisla. Ko je kalif spoznal, da govori resnico, mu je podaril častno oblačilo, ga sprejel med svoje bližnje in rekel: ‘Oprosti mi, da bo moja vest čista.’ Ganim mu je odpustil in dejal: ‘O vladar pravovernih, suženj in vse, kar ima v rokah, pripadata njegovemu gospodarju.’ Kalif se je teh besed razveselil. Nato je ukazal, naj mu namenijo palačo, ter mu določil bogato plačo in obilno oskrbo. Ganim je tja preselil mater in sestro. Kalif je slišal, da je njegova sestra Fitna s svojo lepoto prava skušnjava, zato ga je zaprosil za njeno roko. Ganim mu je odgovoril: ‘Ona je tvoja služabnica in jaz tvoj suženj.’ Kalif se mu je zahvalil in mu podaril sto tisoč dinarjev. Privedli so kadija in priče ter sestavili poročni pogodbi. Kalif in Ganim sta še isti dan stopila k svojima nevestama: kalif k Fitni, Ganim ibn Ajub pa h Kut al Kulub. Ko se je zdanilo, je kalif ukazal, naj vse, kar se je Ganímu zgodilo od začetka do konca, zapišejo in shranijo v kronike, da bodo tisti, ki pridejo za njim, to prebrali, se čudili preobratom usode in svoje zadeve prepustili Stvarniku noči in dneva.«