Sultan Darai

Besedilo

Sultan Darai

Neki tesar je odšel in se oženil. Z ženo sta živela mnogo let in rodila se jima je hči. Nato je žena zbolela in umrla, on pa je ostal sam z majhno deklico. Rekel si je: »Moški sem in moram hoditi na delo, moja hčerka pa je še majhna. Najbolje bo, da si poiščem ženo in se oženim, da bo skrbela za mojega otroka. Če ostanem brez žene, bo moja hči trpela.«

Brat mu je rekel: »Prav je, da se oženiš, saj si odrasel moški, otrok pa je še majhen. Sam ne boš zmogel. Bolje bo, da vzameš ženo, ki bo ostajala pri tvojem otroku, ti pa boš lahko hodil na delo.« Odgovoril mu je: »Prav, dober nasvet si mi dal. Ker si mi že tako svetoval, mi še pomagaj: izberi ženo, ki se ti zdi dobra, in jaz bom pristal.« Brat je rekel: »V moji soseščini živi neka ženska, vdova po pokojnem Salibu. Zdi se mi dobrega srca, saj je dolgo živela s svojim možem in nikoli nisem slišal, da bi se prepirala. Ne vem sicer, kakšna sreča te čaka z njo, a meni se zdi dobra ženska. Tudi ona ima hčerko, ki ji jo je zapustil pokojni mož.« Tesar mu je rekel: »Pojdi torej in jo zasnubi. Poslušaj, kaj ti bo odgovorila, jutri pa mi pridi povedat, ko se vrnem z dela.« Brat je odšel k ženski in ji rekel: »Neki moški te prosi za ženo. Povej mi svoj odgovor, da mu ga odnesem.« Odvrnila je: »Ne morem ga zavrniti, saj sem vdova in imam otroka. Če dobim moža, mi bo toliko laže.« Rekel je: »Prav, šel mu bom povedat.«

Odšel je k bratu in mu rekel: »Prišel sem ti povedat odgovor na tisto, zaradi česar si me včeraj poslal. Govoril sem z žensko in ni mi odgovorila nič slabega, temveč mi je dala lep in spodoben odgovor, kakor je prav.« Tesar je rekel: »Dal ti bom oblačila in poročno darilo, da ji jih odneseš. Ko prideš tja, ji reci: ›Tu je tvoje poročno darilo in tu so tvoja oblačila. Če želiš še kaj povedati, mi povej, da mu sporočim.‹« Ženska mu je odgovorila: »Ničesar nimam dodati. Ker so oblačila in poročno darilo prispeli, nimam v srcu nobene druge želje. Povej mojemu možu, naj pride v sredo.«

Vrnil se je in povedal: »Ženski sem odnesel oblačila in poročno darilo ter ji jih izročil. Vprašal sem jo, ali želi še kaj. Rekla je: ›Nobene druge želje nimam.‹ Le eno mi je naročila: ›Naj moj mož pride v sredo.‹ To je vse.« Tesar je rekel: »Sreda ni daleč. Če Bog da, bo že jutri, saj je danes torek.« Brat mu je rekel: »Pripravi torej vse potrebno.« Odvrnil je: »Ničesar več nimam opraviti. Vse je že postorjeno, jaz in moja hči sva pripravljena. Ti pa, brat moj, pojdi povedat ženi, naj bodo tudi pri njej pripravljeni. Če ti reče, da so, me pridi poklicat, pa pojdeva ob dogovorjenem času.«

Odšel je k ženi in ji rekel: »Tvoj mož te pozdravlja. Ali ste pripravljeni? Ženin bi rad prišel.« Odgovorila je: »Pripravljeni smo in čakamo ga. Čas pa teče, pojdi mu povedat, naj hitro pride.«

Brž je stekel nazaj in našel brata, kako stoji pri vratih, pripravljen na odhod. Rekel mu je: »Žena te pozdravlja.« Tesar je vprašal: »No, kaj je novega?« Brat je odgovoril: »Nič drugega, le brž pojdi, kličejo te. Pripravljeni so in čakajo nate. Pohiti, čas teče.« Odšla sta od doma in prispela do ženine hiše, kjer je ženin obstal zunaj. Njegov brat je vstopil in rekel: »Ženske, ženin je prišel in bi rad vstopil.« Žena je odgovorila: »Naj kar pride, dobrodošel je.« In vstopil je.

V njeni hiši so živeli on, njegova žena, njegova hči in ženina hči, dokler ni minilo sedem dni. Tedaj je rekel: »Žena moja.« Odgovorila je: »Da, gospod?« Rekel ji je: »Jutri, v četrtek, pojdem na delo. Dobro skrbi za svojo hčerko, saj je še majhna.« Ko se je zdanilo, je odšel na delo.

Ženska je doma skuhala jed in otrokoma razdelila vsakemu svoj obrok. Svoji hčeri je dala lep riž, moževi pa zažgano skorjo z dna lonca.

Ko se je oče opoldne vrnil, je rekel: »Postrezi jed, žena.« Ženska je odšla v kuhinjo, naložila hrano, jo prinesla možu in mu dala vodo, da si je umil roke. Rekel ji je: »Pokliči otroka, da bomo jedli.« Ženska je odvrnila: »Ah, gospod, naj otroka jesta dvakrat? Saj sem jima že dala njuna obroka. Ne bom ju učila slabih navad. Ko majhni otroci dobijo jed in enkrat pojedo, naj potem počakajo do večerje.« Rekel je: »Prav, žena moja. Mislil sem, da še nista jedli, zato sem ti rekel, naj ju pokličeš. Če sta že jedli, pa nič.«

Odšel je nazaj na delo, ženska pa je skuhala večerjo. Ko je bila gotova, je, še preden se je mož vrnil, dala otrokoma jesti. Svoji hčerki je dala lep riž, drugi pa spet zažgano skorjo. Deklica je pojedla, popila vodo in se šla ven igrat.

Zvečer se je mož vrnil domov in poklical: »Žena moja!« Odgovorila je: »Da, gospod?« Vprašal je: »Je jed gotova?« Odvrnila je: »Gotova je, gospod.« »Postrezi.« »Prav, gospod.« Odšla je, naložila jed, jo prinesla in možu dala vodo za umivanje rok. Rekel je: »Žena moja!« »Da, gospod?« »Pokliči otroka, naj prideta jest.« »Ah, gospod, ali ni bilo dovolj, kar sem ti povedala dopoldne?« Vprašal je: »Kaj pa, žena?« »Ali ti nisem rekla, da otroci ne jedo dvakrat? Slabih navad ju boš naučil.« Odgovoril je: »Nisem vedel, žena moja. Če sta že jedli, naj torej jem sam? Tudi ti si umij roke, da bova jedla skupaj.« Rekla je: »Že prihajam.« Vzela je kokosove tropine in si začela drgniti roke. Mož jo je vprašal: »Zakaj se tako mudiš, žena moja? Čakam te, da bova jedla.« »Roke imam sajaste, zato jih močno drgnem s tropinami, da bodo čiste. Ti kar jej, jaz pridem. Na moj del ne zlivaj omake, jedla bom s prikuho.« Ženska je prišla in sedla sta k jedi. Ko sta pojedla, sta si umila roke in vstala.

Rekel ji je: »Žena moja, prinesi mi betel.« »Saj ni tobaka.« »Poglej pod vzglavje,« ji je rekel. »Dobro vem, da sem ga včeraj dal tja. Poglej in mi ga prinesi.« Ženska je odšla in privzdignila vzglavje, a tobaka ni našla. Rekla je: »Gospod.« Odgovoril je: »Da, žena?« »Pogledala sem pod vzglavje, pa ni tobaka.« Rekel ji je: »Dobro poglej, le počasi. Če boš iskala v naglici, ne boš ničesar našla.« »Saj gledam počasi, gospod, pa tobaka ne vidim.« Rekel je: »Poglej še pri vznožju.« Ženska je razgrnila posteljo, a tobaka ni bilo. Rekel ji je: »Ej, žena, najbrž si prehitro brskala po postelji in si ga vrgla na tla.« Odgovorila je: »Gospod, na tla ni padel. Če mi ne verjameš, bom vzela svetilko in posvetila pod posteljo. Če je tvoj tobak tam, ga bom videla.« »Pa brž posveti. Betel sem že pripravil in čakam samo še tobak. Ves dan ga iščeš, kakor da bi iskala šivanko, pa ga ne vidiš. Le kako bi našla šivanko, ko pa še tobaka ne najdeš? Cel svaljek ga je, ne kak droben košček.« »Ah, gospod, ne morem več. Pridi, pa ga sam poišči, jaz sem že dovolj iskala.« »Ne pridem, utrujen sem. Poišči ga in mi ga prinesi. Dvigni vse rogoznice in poglej. Kam neki je šel ta tobak? O, žena moja, pozabil sem! V vrvi ob posteljnem okviru je, pri majhni postelji.« »A tako! Mučiti si me hotel, pa si vendar vedel, kam si dal tobak. Mene si hotel mučiti, tujo hčer!« Izpod posteljne vrvi je vzela tobak in mu ga prinesla. »Na, vzemi svoj tobak! Saj si nor. Še riž se človeku ni polegel v trebuhu, pa ga že začneš mučiti.« »Ah, žena moja, utrujen sem bil in sem pozabil. Zdaj je že noč. Pokliči otroka, naj gresta spat, ti pa pojdi zapret vrata.« Deklici sta odšli spat v svojo sobo in tudi starša sta legla.

Ko se je zdanilo, jo je poklical: »Žena moja.« Odgovorila je: »Da, gospod?« »Na delo grem. Pazi na deklico, naj ne hodi ven, ampak naj se s sestro igra tu na dvorišču.« Odgovorila je: »Prav, gospod.« In odšel je na delo.

Ženska je skuhala jed in poklicala: »Otroci!« »Da, mama!« sta odgovorili in obe pritekli. Moževa hči ji je rekla: »Tukaj sem, mama.« »Kaj! Kdo je tebe klical? Sem jaz tvoja mati? Kdaj sem te pa rodila? Tvoja mati je umrla, jaz pa kličem svojo hčer, ki sem jo sama rodila.« Deklica je odšla za hišo, se zatopila v spomine in bridko zajokala. Druga je prišla k njej in jo vprašala: »Sestra, zakaj jokaš?«

Odgovorila ji je: »Nisem tvoja sestra. Tvoja mati mi je rekla: ›Tvoja mati je umrla.‹ Nisem tvoja sestra. Če bi bila, mar bi dobivala zažgano riževo skorjo? Ti dobivaš lep riž in prikuho, jaz pa jem suho skorjo, še omake ni na njej, samo zato, ker nimam matere. Nisem tvoja sestra.« Druga deklica je vstala in poklicala: »Mama!« »Hči moja!« »Zakaj je sestra šla za hišo in joka? Kaj si ji storila, mama?« »Kaj jaz? Saj ni moja hči. Samo tebe sem rodila.« »Ali ni očetov otrok?« »Pa kaj potem, če je očetov otrok? Kaj naj z njo? Naj jo spravim v zenico svojega očesa, da boš res vedela, da je tvoja sestra? Tiho, molči, ne govori več. Pojdi jo poklicat, da bosta jedli.« Deklica ji je rekla: »Sestra, kličejo te.« »Kdo me kliče?« »Mama te kliče.« »Norčuješ se iz mene. Jaz nimam matere.«

»Moja mati je umrla. Samo ti imaš mater. Ti dobivaš lep riž, da ga ješ. Kar pojdi k svoji materi.« »Sestra, nikar ne bodi jezna. Pojdiva jest.« »Jaz ne grem tja. Moj obrok mi prinesite sem.«

Deklica je odšla in poklicala mater. Ta se je oglasila: »Hči moja, kje je tvoja sestra?« Odgovorila je: »Poklicala sem jo, pa noče priti. Rekla mi je, naj ji riž odnesem tja.« »Kje pa je?« »Zadaj na dvorišču.« »Vzemi in ji odnesi.« Deklica je vzela jed in jo odnesla. »Sestra, sestra, dali so mi ta riž, da ti ga prinesem.« Odvrnila ji je: »Pusti ga tukaj, bom že jedla.« Deklica je postavila riž na tla in odšla.

»Si dala sestri riž?« »Dala sem ji ga, pa ni jedla. Rekla mi je, naj ga odložim, in sem ga.« »Potem pa sedi in pojej svoj riž.« Deklica je sedla in pojedla. »Pojdi pogledat, ali je sestra že pojedla svojega.« Odšla je in jo našla sklonjeno k tlom, s solzami v očeh. Spominjala se je vsega, kar ji je storila očetova žena. Poklicala jo je: »Sestra moja, ne jokaj toliko, še glava te bo bolela. Raje pojej riž.« Odgovorila je: »Srce me boli in premišljujem o svoji usodi. Riž mi ne gre po grlu, čeprav sem lačna.« »Zakaj, sestra moja?« Odvrnila je: »Tako pač je.« Vzela je riž in ga dala kozi.

Kmalu je prišel oče in zaklical pri vratih: »Smem naprej?« Žena se je oglasila: »Kar naprej! Dobrodošel, gospod!« Vprašala ga je: »Kaj je novega ob obali?« »Vse je dobro. Sonce močno pripeka, daj mi malo vode, da se napijem.« Dala mu je vodo in pil je. Potem jo je poklical: »Žena!« »Da, gospod!«

»Je jed gotova?« »O, že zdavnaj je gotova, gospod, riž se je že ohladil.« »Brž postrezi, rad bi šel spat.« Ženska je odšla v kuhinjo, hitro naložila riž in ga prinesla možu. Prinesla mu je tudi vodo za umivanje rok. Mož si je umil roko in rekel: »Pokliči otroka, da bomo jedli.«

»Ah, mož moj, ali nimaš ušes? Vedno ene in iste besede! Naj otroka sedita in čakata pri že pripravljeni jedi, dokler se ti ob enih ne vrneš z dela? Saj bi umrli od lakote! Zato pa nalašč zgodaj skuham, da pravočasno jesta in nista lačni. Ti pa vsak dan, ko se vrneš z dela, kličeš otroka, da bi jedli s teboj. Dvakrat ali trikrat bi ju rad hranil! Kakšne navade so to?«

»Žena, nisem vedel. Če sta otroka že jedla, potem prav. Če bi vedel, bi ju mar klical še drugič? Mislil sem, da še nista jedli, zato sem ju poklical. Zdaj praviš, da sta, in s tem je konec. Pojdi si umit roke, da bova jedla.«

Ženska si je šla umit roke, se vrnila in jedla sta. Rekla mu je: »Mož moj, ti imaš navado, da moraš, kadar prideš domov, takoj poklicati otroka: ›Pridita jest!‹ Toda po hišnem redu moraš najprej vprašati ženo, saj je ona z njima doma. Ona ve za vse, za kuhano in surovo, za sitega in lačnega. Žena ve, ker ona kuha in deli jed. Zato odslej, mož moj, ko prideš domov, najprej vprašaj mene. Saj si meni zaupal svojo hišo in, kolikor vem, sem jaz tvoja žena.«

»Prav, žena moja. Odpusti mi, kar sem rekel in zagrešil. Kar si mi povedala, je pravilo, ki se ga mora držati mož: ko pride domov, mora vprašati ženo. ›Žena, si skuhala? Žena, sta otroka jedla? Žena, je bilo hrane, ki si jima jo dala, dovolj?‹«

»In jaz, tvoja žena, ti bom odgovorila: ›Da, gospod, otroka sta dobila dovolj jesti.‹ Tako ljudje živijo s svojimi ženami pod isto streho. Saj se prav zato ženijo, da jim ob vrnitvi ni treba spraševati sužnja ali otroka, temveč ženo, ki je doma in ima hišo v svojih rokah. Zato si jemljejo žene: da ob prihodu najdejo doma vse pripravljeno. Če pa v hiši česa zmanjka, ne sprašuj sužnja in ne otroka, temveč mene, svojo ženo, ki sem v hiši. Če me hočeš pretepsti, me pretepi, če me hočeš zvezati, me zveži, če me hočeš ozmerjati, me ozmerjaj. Stori, kar ti je volja, mož moj, če kaj zagrešim.«

»Prav, žena moja, odpusti mi, kar sem storil. Ne bom več. Zdaj pa pojdiva spat.« Ko je minila noč in je mož vstal, ji je rekel: »Žena, danes ne grem na delo. Vse telo me boli. Vendar bom za malo odšel k sosedu igrat bao. Ko bo jed gotova, pošlji otroka pome.« Odgovorila je: »Prav, mož moj.«

Ženska je odšla v kuhinjo in razbila kokosov oreh. Ko je skuhala riž, je bilo sonce že tako visoko, da so izpuščali govedo na pašo. Še preden je utegnila poslati po moža, se je sam vrnil domov. »Žena moja, zakaj se danes tako dolgo kuha?« »Saj sem že skuhala, gospod, samo krožnike še pomivam. Pravkar sem hotela poslati otroka pote. Naj ti postrežem, gospod?« »Če je gotovo, pa postrezi.« Ženska je odšla v kuhinjo in naložila jed na tri krožnike: enega za moža, enega za moževo hčer in enega za svojo. Na dva krožnika je dala lep riž, na moževega in na krožnik svoje hčere, moževi hčeri pa je dala zažgano riževo skorjo in ribjo glavo. Možu so odnesli riž, njena hči je vzela svoj riž, moževa pa tisto zažgano skorjo. Moža je v srcu žalostilo, ker ni mogel jesti s hčerko z istega krožnika, vendar ženi ni upal ničesar reči.

Vprašal jo je: »Žena, sta otroka jedla?« Odgovorila je: »Že sem jima dala njuna obroka. Jedli sta, ona in njena sestra.« Rekel je: »Prav, daj mi vode, da si umijem roke.« Umil si je roko in odšel.

Njegova hči je zadaj sedela pri svoji jedi in jokala. Žalostilo jo je, ko je videla, da druga dobiva lep riž, sama pa mora jesti skorjo. Pustila je tisto skorjo in odšla na materin grob, vsa potrta in v solzah.

Ko je stopila za grob, je zagledala kumarično vrežo. Ozrla se je po tleh in videla kumare. Utrgala je dve: eno je pojedla, drugo pa vzela s seboj, da bi jo imela za punčko. Ko je prišla domov, jo je žena vprašala: »Kje si dobila to kumaro?« Odgovorila je: »Utrgala sem jo tam na njivi.« »Daj mi kumaro,« je rekla žena, ji jo iztrgala in dala svoji hčeri. Deklica je sedla in jokala.

Ko se je oče vrnil, jo je našel objokano. »Hčerka moja, zakaj jokaš?« Odgovorila je: »Nič ni.« »Kar tako jokaš? Nekaj ti leži na srcu. Povej mi, kaj te spravlja v jok, da bom tudi jaz vedel.« Odgovorila je: »Nič ni, oče.« Rekel je: »Ali je mogoče, da jokaš kar brez vzroka?« Odvrnila je: »Samo jokam.«

Prišla je žena. »Kaj počneš z otrokom?« »Gledam jo, ker joka. Sprašujem jo, zakaj, pa mi noče povedati.« Rekla je: »Kaj hočeš od nje? Ta otrok je neumen in nor. Šla je krast kumaro na tujo njivo in jo prinesla sem. Videla sem jo, ji vzela kumaro in jo vrnila lastnikom. Ta otrok nam bo še nakopal prepir! Zaradi nje nas bodo ljudje zmerjali in pretepali. Poglej mojo hčer: ona ne hodi jemat tujih stvari. Ko se naje, sede in plete svoj trak iz palmovih listov, ko se utrudi, pa zaspi. Tvoja pa ne uboga. Ko se naje, hodi po tujih njivah in jemlje tuje stvari. Nama, ubogima božjima revežema, hoče nakopati nesrečo. Če pridejo lastniki, jaz nočem imeti nič s tem. Umikam se. Rekla jim bom, naj gredo k njenemu očetu. Če bo treba plačati, boš plačal ti, če bo treba v ječo, boš šel ti, če bo treba prestati tepež, ga boš prestal ti. Vse to te bo doletelo zaradi tvoje hčere, ker ne uboga, se ne da ukrotiti in ne posluša besede. Kaj naj človek s takim otrokom? Jaz se umikam, mož moj, s početjem te deklice nočem imeti nič.«

Oče je prijel otroka za roko, jo odpeljal noter, ji zvezal roke in noge ter ji vmes zataknil palico. Rekel ji je: »Ne bom te odvezal. Kar tukaj boš umrla.«

Rekla mu je: »Oče, zakaj me vežeš? Ali mi delaš krivico samo zato, ker sem tvoja hči? Sem koga ozmerjala in si me zvezal, da bi me kaznoval, da tega ne bi več počela? Ali sem komu ukradla imetje, pa so prišli k tebi s pritožbo in si me zvezal, da bi me spametoval, da ne bi več jemala tujega?«

Odgovoril ji je: »Na tujo njivo si šla, tako mi je povedala tvoja mati, in trgala tuje kumare. Lastniki so te prišli tožit v hišo. Mati ti je kumaro vzela in jim jo vrnila.«

»Oče moj, nimam kaj reči. Usta imam polna vode. Če bi spregovorila, me je strah zate, oče moj: zelo bi se razjezil in se sprl z ženo zaradi vsega, kar mi počne.«

»Hči moja, povej mi. Ne bom se jezil in ženi ne bom nič rekel. Hočem vedeti sam, zase.« Rekla je: »Oče, ali vidiš, kako hirám?« Odgovoril je: »Vidim, hči moja.« Rekla je: »Ne dobivam riža, samo skorjo, pa še ta je zažgana. Ničesar si ne upam reči. Svoji hčeri daje lep riž, pa še nekaj ji ga naloži in ji ga spravi. Zjutraj, ko greš na delo, jo pokliče v sobo in ji da riž, ki ji ga je prihranila prejšnji dan. Sama ga poje, jaz pa vem, da ga ne bom dobila. Tebi, oče, se bojim povedati. Saj pravite starejši, da ženske nosijo ljubezen do svojih otrok v ledjih, vi moški pa pravite, da hči sodi k materi. Ti, oče moj, si vzel to žensko, da bi skrbela zame. Kako naj jaz, že veliko dekle, hodim k tebi in ti govorim: ›Oče, lačna sem‹? Kako naj pridem k tebi in rečem: ›Oče, rada bi proso‹? Dekle sem in moram k materi. Če bi hodila k tebi, oče moj, in bi ta mati to slišala, me ne bi marala. Rekla bi: ›Ta otrok ni za nobeno rabo. Namesto da bi prosila mene, svojo mater, mora prositi očeta. Čemu sem potem jaz žena v hiši?‹«

Rekel ji je: »Res je, hči moja. Zdaj pa mi povej še za tisto kumaro.« Odgovorila je: »Tisto kumaro, ki sem jo prinesla predvčerajšnjim, na dan, ko se nisi dobro počutil in si šel k sosedu igrat bao. Zgodaj si se vrnil, še preden te je kdo prišel klicat, in vprašal mater, zakaj jedi še ni, ko pa je sonce že tako visoko, da izpuščajo govedo. Ali ti ni rekla: ›Jed je že gotova. Samo krožnike sem pomivala, potem pa bi nekoga poslala pote‹? Rekel si ji: ›Če je jed gotova, postrezi.‹ Odgovorila je: ›Gotova je.‹ Potem je šla in naložila na tri krožnike: enega zate, oče, enega za svojo hčer in enega zame. Na tvojem je bil lep riž in na krožniku njene hčere tudi, na mojem pa zažgana skorja in ribja glava. Svoj obrok sem odnesla za hišo. Gledala sem tisti riž, pa ga nisem mogla jesti. Zelo sem se užalostila in bridko jokala. Mislila sem si: ko bi bila moja mati še živa, bi tudi jaz jedla lep riž, tako kot ga je moja tovarišica, ko ji ga da njena mati. Ko si pojedel, oče, si si umil roko in odšel. Tudi jaz sem odšla, ker me je tako bolelo srce. Šla sem na materin grob in tam bridko žalovala in jokala. Potem sem vstala, stopila za grob, pogledala po tleh in zagledala kumarično vrežo. Utrgala sem dve kumari, eno pojedla, drugo pa vzela s seboj, da bi jo imela za punčko. Ko sem prišla domov, me je ta mati vprašala: ›Od kod ti kumara?‹ Nisem ji povedala, da sem jo prinesla z materinega groba, temveč sem rekla, da sem jo prinesla z neke njive. Vzela mi jo je in dala svoji hčeri. Tedaj se je moje srce napolnilo z jezo in občutkom krivice. Sklonila sem glavo, mislila na svojo mater in si govorila: ko bi imela svojo mater, mi ta ženska ne bi mogla vzeti kumare in je dati svoji hčeri. Bala sem se ji povedati, da kumare nabiram na materinem grobu, saj bi takoj odšla tja, vse potrgala in jih dala svoji hčeri, jaz pa bi ostala brez njih. Namenoma sem jih pustila tam, da bi, kadar bi me mučila lakota, dobila eno za pod zob in si potešila srce, drugo pa bi imela za punčko. Nisem ukradla tistih kumar, oče. Če mi ne verjameš, pojdi sam h grobu. Tam je sedem velikih kumar, majhnih in cvetov pa toliko, da jih ni mogoče prešteti. Po krivici si me zvezal, oče. Ničesar nisem zagrešila ne proti tebi ne proti tej tvoji ženi.«

Odvezal je hčer in ji rekel: »Ljuba moja, odpusti mi, kar sem ti storil. Nisem vedel, nisem slišal in nisem razumel.« »Ah, oče moj, vse ti odpustim, kar koli mi storiš.« »Jutri ti bom kupil sužnjo, hči moja. Preselil te bom v hišo tvoje pokojne matere. Tam boš živela s svojo sužnjo, za hrano pa bom skrbel jaz.«

Ko se je zdanilo, je odšel na trg. Okoli devetih je izbral in kupil lepo sužnjo, ki mu je bila všeč, ter jo odpeljal domov. Rekel je: »Hči moja, to je tvoja sužnja. Ona bo tvoja varuška, ona bo tvoja mati. Živi z njo. Ti, sužnja!« »Da, gospodar.« »Kupil sem te zaradi svoje hčere. Kuhaj ji dobro hrano, oblači jo v lepa oblačila, postiljaj ji dobro posteljo in prijazno se pogovarjaj z njo. Ona je tvoja mati, tvoj oče, tvoj mož, tvoja prijateljica in tvoj otrok. Prosim te, dobro skrbi za deklico.«

Mož je odšel k svoji ženi. Ta je že izvedela, da je kupil priležnico in jo nastanil v hiši svoje pokojne žene, zato je rekla: »Ko pride, ne bo vstopil v to hišo. Vrnil se bo k tisti priležnici, tja, kjer jo je nastanil, ali pa greva še ta hip k šejku, naj se loči od mene. Tega moža nočem več. Če si je kupil priležnico, čemu potem še potrebuje mene?«

Ko se je mož približal, je ženska stopila na prag, postavila eno nogo na eno stran in drugo na drugo ter se razkoračila čez vhod, da mu bo, ko pride, zaprla pot v hišo. Tudi obe roki je razprla čez podboja.

Ko se je mož prikazal, mu je rekla: »Nazaj, nazaj! Ustavi se, ne hodi v mojo hišo! Ne prihajaj sem! Kupil si priležnico in jo nastanil v hiši, zato se vrni tja in tam ostani. Na tej hiši lahko gledaš streho, na moj prag pa ne stopaj!«

»O, ženska, ali si nora? Najprej bi počakala in me vprašala, ti pa kar planeš name! Pokliči me na samo v hišo in me vprašaj. Ti pa stojiš na pragu, ena noga tu, druga tam, ena roka tu, druga tam, razpeta čez ves vhod. Vsi mimoidoči te lahko vidijo, kako stojiš na vratih. Te ni nič sram?«

»Danes nočem poslušati tvojih besed. Vrni se tja, vrni se tja in ne hodi v mojo hišo.« »Žena moja, prosim te, pusti mi spregovoriti samo tri besede.«

»Lažnivec! Danes nočem poslušati tvojih besed. Hočem samo, da me zapustiš in živiš s svojo priležnico.« Prav tedaj je prišel neki človek in ga poklical: »Mojster!« Odgovoril je: »Da?« Rekel mu je: »Nekaj besed bi ti rad povedal.« »Kar povej.« »Pridi, da se pomeniva na samem.« »Prav.« Rekel mu je: »Neki moški bi se rad oženil s tvojo hčerjo.« Odgovoril je: »Dobro, zelo sem vesel. Saj vidiš, kakšen prepir imava z ženo pred hišo. Zaradi te deklice sem kupil sužnjo, žena pa pravi, da je moja priležnica. Bolje bo, da se moja hči poroči in bom imel mir.« Posrednik je rekel: »Tudi jaz se strinjam.« Nato je odšel k snubcu, da bi mu sporočil odgovor očeta njegove neveste.

Ko je prispel in poklical snubca, ga je našel doma spečega. Otroku, ki je bil v hiši, je rekel: »Takoj ga zbudi. Poslal me je po opravku in zdaj mu hočem sporočiti odgovor, ki sem ga dobil tam, od koder prihajam.« Otrok je odgovoril: »Prav.« Odšel je v notranjost in ga zbudil: »Oče!« Ta se je oglasil: »Da? Zakaj me zbujaš? Čemu me budiš, ko se še nisem naspal?« Otrok mu je rekel: »Tvoj posrednik je prišel, tisti, ki si ga poslal. Odgovor ti je prinesel.« Mož je rekel: »Naj bo dobra novica!« Vstal je in šel ven. Pozdravil ga je: »Dobrodošel! Kaj je novega tam, od koder prihajaš?« Odgovoril je: »Tam je vse dobro, zate pa ne vem.« Mož je rekel: »Moje srce je vzljubilo, še preden sem karkoli vprašal.« Posrednik mu je povedal: »Tvoj tast me pošilja. Najprej ti pošilja obilo pozdravov, potem pa pravi, da mu še nihče ni storil tolikšne dobrote, kakor si mu jo ti.«

»On je torej pripravljen. Zdaj pa še ti uredi svoje.« Mož je odgovoril: »Ničesar več nimam urejati. Vse sem že pripravil. Samo izročim ti še oblačila, poročno darilo, dar za materino porodno prevezo, turban za očeta in dar za nošenje otroka.«

»Potem mi brž daj, da odnesem, preden sonce zaide.« Odgovoril je: »Vse je pripravljeno, že sem spravil skupaj. Čakal sem samo tebe, da prevzameš. Če hočeš, je vse nared.« »Pojdi noter in mi brž prinesi. Tudi jaz imam opravke in moram iti.«

Mož je vstopil v hišo, vzel poročno darilo, nato turban, dar za porodno prevezo in dar za nošenje otroka. Potem mu je rekel: »Vzemi še dar za umivanje nog in dar za odpiranje vrat. Dar ob prvem stisku roke pa bom prinesel sam. Pojdi in jim vse izroči ter jih pozdravi. Jaz sem pripravljen in čakam le, da me pridejo poklicat.«

Posrednik je odšel, vzel vse, kar je dobil, in prišel na dom nevestinega očeta. Tam je njegovo ženo vprašal: »Kam je šel tvoj mož?« Odgovorila je: »Rekel nam je, da gre zadaj k sosedu igrat karte. Naročil je, naj te, če prideš, otrok odide poklicat.«

Rekel je: »Pohiti torej in mi ga pokliči, jaz pa ga bom počakal tukaj.« Otrok je vstal in stekel k sosedovi hiši, kjer je našel očeta pri igri s kartami, ter mu pomahal, naj pride. Oče je razumel in rekel tovarišem: »Zdaj pa grem, prijatelji. Otrok me je prišel klicat, najbrž je doma kak opravek.« Odgovorili so mu: »Prav, pojdi.«

Odšel je domov in na verandi našel svojega sla, ki ga je čakal. »Si že prišel?« Ta mu je odvrnil: »Prišel sem, gospod.« »Kakšne novice prinašaš?« Rekel mu je: »Prav dobre novice, vesele in prijetne. Kar ti pripada, je prispelo: prvo je poročni dar, drugo so ta oblačila, tretje je dar za nevestino vzgojo, četrto dar za materino poporodno oskrbo, peto dar za nošenje otroka, šesto dar za umivanje nog, sedmo pa dar za odpiranje vrat. Vse to so mi izročili, da predam tebi. Dar ob podaji roke pa bo, kakor je rekel, prinesel sam. Pravi tudi, da je pripravljen in čaka le še, da ga prideš poklicat.« Odgovoril mu je: »Tudi jaz nimam nobenih zadržkov. Pokliči ga še danes, pa bo jutri dobil svojo ženo.«

Vzel je oblačila in jih odnesel noter k ženi. Rekel ji je: »Žena moja, pokliči hčer, pokaži ji njena oblačila in poročni dar, pa naj stori, kar se ji zdi prav.«

Poklicala je hčer: »Pridi, ljuba moja. Ta oblačila ti pošilja tvoj ženin in to je tvoj poročni dar. Drugo pa so darovi po naših običajih, namenjeni meni in tvojemu očetu.« Odgovorila ji je: »Mati, ali bi mogla zavrniti, kar sta vidva že sklenila? Kar je všeč vama, je všeč tudi meni. Ne morem očetu obraza zamazati z blatom, da bi hodil okoli in si ne upal dvigniti oči. Rada bi ga osrečila, da bi lahko povsod hodil z dvignjenimi očmi, se smejal kakor drugi ljudje, govoril kakor drugi ljudje in hodil med njimi, kakor je v navadi. Nočem si nakopati očetove jeze. Želim si živeti z njim tako, kakor drugi živijo s svojimi očeti.«

Rekla ji je: »Dobro, otrok moj, lepo si govorila. Mislila sem, da bom zaradi tebe pred ljudmi povesila obraz, ti pa si mi ga dvignila. Naj ti Bog nakloni dolgo življenje, otrok moj, in naj ti ohrani tako dobro srce, kakršno kažejo tvoje besede. Razumno si govorila in oba s tvojim očetom sva zadovoljna.«

Ostali so torej doma in do jutra urejali vse potrebno za poroko. Naslednjega dne so ženinu poslali sporočilo: »Čas je, pridi, da se poročiš in stopiš v svoj novi dom.« Sel je odšel k njegovi hiši in našel moža na verandi, kjer je čakal, da ga pridejo poklicat. Rekel mu je: »Gospod, kličejo te, čas je prišel.« Odgovoril mu je: »Pripravljen sem, seveda.«

Vstal je in s sorodniki odšel na pot. Ko so prišli do hiše njegovega tasta, je zaklical: »Smemo vstopiti?« Odgovorili so mu: »Kar naprej! Dobrodošel, šejk, dobrodošli, plemeniti gostje!« Rekel je: »Tukaj smo.« Stopili so na verando in poslali po verskega učitelja. Ta je prišel in ju poročil. Preden so gostje odšli, so jim postregli z rižem. Jedli so in bili deležni imenitne postrežbe. Gostitelji so jim govorili: »Dobrodošli, plemeniti gostje.« Ti pa so dejali: »Tebi, ženin, pa srečno!« Nato so vstali in odšli.

Ženin je stopil v notranje prostore in z ženo ostal v tastovi hiši sedem dni. Ko je minilo vseh sedem dni, je poklical tasta in ta se je odzval: »Tukaj sem.« Rekel mu je: »Tri reči bi ti rad povedal.« Tast je odgovoril: »Gospod, moj šejk, ne le treh, tudi trinajst mi jih lahko poveš, pa v tem ne bom videl nič slabega.« »Samo te tri imam.« »Prav, povej.« Rekel mu je: »Prvič, rad bi, da nama dovoliš oditi k meni domov. Drugič, nikar se ne jezi zaradi tega, kar ti govorim. In tretjič, rad bi, da nama dovoliš oditi že danes, ne šele jutri, ker se mi zdi današnji dan ugoden za odhod z ženo. Nikar ne reci, da sva pobegnila. Videval naju boš zjutraj in zvečer, morda se boš najinih obiskov celo sam naveličal.«

Odgovoril mu je: »Prav nič nisem jezen na vaju. Rad bi, da prihajata vsak dan, ob vsakem času, in me obiščeta. Saj imam le tega enega otroka in nočem je preveč pogrešati.« Rekel mu je: »Če Bog da, gospod.«

Ko je sonce zahajalo, sta se z ženo preselila v njegov dom. Dolgo sta živela skupaj in se silno ljubila. Žena je svojega moža ljubila z neprimerljivo ljubeznijo. Tudi njen oče je imel zeta neizmerno rad.

Minilo je mnogo let, ne da bi se mož in žena kdaj sprla ali da bi se sprla zet in tast. Živeli so v slogi in se o vsem skupaj posvetovali, dokler ni za tasta napočila poslednja ura in je umrl. Mož in žena sta poskrbela za njegov pogreb.

Preteklo je še mnogo let, potem pa je napočila poslednja ura tudi za njegovo ženo. Umrla je in mož jo je pokopal. Ostal je sam. Po dolgem času se je vdal razuzdanemu življenju in zaradi svojega razvrata izgubil vse, kar je imel.

Postal je berač in hodil od hiše do hiše prosit vbogajme. Sprva je še kaj dobil. Potem pa so prišli dnevi, ko mu v hišah, kjer je prosil, niso dali ničesar več. Zatekel se je na smetišče in tam brskal kakor kokoš. Kadar je našel kako proseno zrno, ga je pobral in pojedel. Tako je živel mnogo dni.

Nekega dne je spet brskal po smetišču in našel kovanec za osmino riala. Še enkrat se je sklonil in prebrskal smetišče, a ni našel niti enega prosenega zrna. »Ah,« si je rekel, »našel sem ta kovanec, zdaj pa grem domov spat.« Odšel je domov, vzel vodo in se napil, nato pa vzel še tobak in ga žvečil. To je bilo vse, kar je dobil tistega dne: kovanec, voda za pitje in tobak za žvečenje. Zlezel je na posteljo in legel.

Ko se je zdanilo, je spet odšel na smetišče. Ozrl se je proti glavni cesti in zagledal moža iz ljudstva Hadimu, ki je nosil pleteno kletko iz palic. Poklical ga je: »Hej, Hadimu, kaj nosiš v tej kletki?« Ta mu je odgovoril: »Gazele! Gazele!« Rekel mu je: »Prinesi jih sem! Prinesi!«

V bližini so stali trije možje in rekli prodajalcu: »Ti, Hadimu, zaman se trudiš.« »Zakaj, gospodje moji?« »Tisti revež nima ničesar, siromak je do kraja.« Odgovoril jim je: »Morda pa gospod kaj ima.« »Nima. Saj ga vidiš, da ne gre s smetišča. Brska kakor kokoš, vsak dan najde po dve proseni zrni in ju prežveči. Če bi kaj imel, ali si ne bi kupil prosa, da bi se najedel? Bi mar hotel kupiti gazelo? Še sebe ne more prehraniti, pa bo hranil gazelo?«

Hadimu jim je odvrnil: »Gospodje, jaz ga ne poznam. Prodajat sem prišel in vsakomur, ki me pokliče, se odzovem. Ko mi kdo reče, naj pridem, grem. Kako naj vem, ali bo kupil ali ne? Naj se prepiram z ljudmi? S seboj nosim blago, pa naj ne grem, ko me kličejo? Kdor prodaja, gre k vsakomur, ki ga pokliče, naj bo otrok ali odrasel, ženska, revež ali siromak. Na to se jaz ne oziram. Jaz prodajam in grem k vsakomur, ki me pokliče.«

»Torej nočeš poslušati, kar ti pravimo? Vemo, kako je pri njem, in dobro vemo, da ta ni kupec.« Drugi mož pa je pristopil in rekel: »Kaj vendar govorite? Morda mu je Bog kaj naklonil. Ali pa bo Bog, kadar mu bo kaj dal, prišel k tebi in ti rekel: Danes sem nekaj dal temu in temu, pojdi ga pogledat?«

Tretji je nato rekel: »Mar niso oblaki znamenje dežja? Mi pa še znamenja nismo opazili, da bi temu človeku kaj kapnilo v roke.« Hadimu je odgovoril: »Plemeniti gospodje, jaz bom šel poslušat tistega, ki me kliče. Odkar sem odšel od doma na podeželju in prišel do sem, me je poklicalo že mnogo ljudi, vsaj petdeset, če ne še več, pa ni niti eden ničesar kupil. In vsi ti ljudje so premožni, niso reveži, pa vendar niso kupili. Pokazal sem jim živali, ogledali so si jih in mi nazadnje rekli: Odnesi jih. Povsod ista pesem. Prinesi gazele! Snameš si tovor, oni pogledajo: Ah, predrago, odnesi! Pa sem odnesel. Grem naprej in spet: Hej, Hadimu, prinesi gazele, prinesi! Prinesem, odložim in gledajo. Ah, lepe gazele, ampak predrage, odnesi jih. Pa sem jih spet vzel. In naj se zato jezim? Tako je pri prodaji: kličejo te sem in tja, ti odlagaš tovor in si ga spet nalagaš. Zakaj bi se jezil, saj je taka trgovska navada. Ne veš, kdo bo kupil. Govoriš si: Morda bo ta kupil, morda oni, dokler ne najdeš kupca, ki res kupi.«

»Torej ne boš upošteval naših besed? Res imaš dolg jezik in za vse najdeš odgovor. Kar pojdi, nesrečnik.« Nato so si tisti trije rekli: »Hm! Pa pojdimo še mi za njim pogledat, ali bo revež res kupil.«

»Od kod pa naj kaj dobi, gospod? Kaj vendar govoriš? Hm! Nobenega znamenja ni, da bi kaj imel. Odkar mu je umrla žena, je vse svoje premoženje zapravil za razvrat. Zdaj teče že tretje leto, odkar v trebuhu ni občutil tople jedi. Človek, ki še enkrat na deset dni ne more priti do toplega obroka, naj bi imel s čim kupiti gazelo? Pa pojdimo pogledat. Hadimu, pojdimo pogledat tistega razuzdanca, ki se napreza s kričanjem in nadleguje še tebe s tovorom na glavi. Pojdimo pogledat, ali bo res kupil. Če ne bo, ga bo vsak od nas enkrat udaril s palico, da ga bo izučilo in drugič ne bo več klical ljudi, ko jih vidi nositi blago.«

Šli so in prišli do njega. »No, tukaj so gazele, pa kupi! Hočem gazelo, hočem gazelo! Izvoli! Govoriti ni isto kakor storiti. Hm! Z očmi si jo boš želel, z roko pa je ne boš prijel.«

Vprašal je prodajalca: »Koliko stane tvoja gazela?« Tisti trije so nemudoma planili pokonci. »Lažnivec! Saj veš, da se vedno prodajata po dve za četrt riala.« Rekel je: »Eno hočem za osmino.« »Lažnivec, ti da imaš osmino? Kje si jo pa dobil?« In eden ga je sunil.

»Zakaj me brez vzroka suvata, gospodje? Kaj sem vam storil? Sem vas žalil? Sem vam zaničljivo zacmokal? Sem vam kaj vzel? Tega človeka z gazelami sem poklical, da bi eno kupil, vi pa ste se postavili po robu. Hočete mi pokvariti kupčijo, da je ne bi dobil?« Prijel je za vogal svojega oblačila, odvezal kovanec in rekel: »Vzemi, Hadimu, in mi daj eno gazelo, da jo pogledam.« Prodajalec je vzel gazelo. »Tole, gospod, vzemi jo.« Nato se je zasmejal in rekel: »Vi pa nosite kanzuje in turbane, meče in bodala in imate čevlje na nogah. Plemeniti in premožni možje ste, ničesar vam ne manjka, pa ste mi rekli, da je ta človek ubog siromak, ki nima ničesar na svetu. On pa je lahko kupil gazelo za osmino riala, medtem ko vi, imenitni in bogati gospodje, niste mogli kupiti niti za polovico tega. Ta, ki ste ga imenovali reveža in siromaka, ki nima ničesar na svetu, mi je olajšal tovor, vi, plemeniti gospodje, pa niste zmogli niti polovice osmine.«

Revež je vzel svojo gazelo in z njo v naročju odšel na smetišče. Sklonil se je in brskal, dokler ni našel nekaj prosenih zrn, ki jih je dal v usta, potem pa še nekaj zrn za svojo gazelo. Nato je odšel domov, tja, kjer je stala posteljica, na kateri je spal. Razgrnil je rogoznico in legel skupaj z gazelo. Ko je minila noč, je vstal, vzel gazelo in šel spet na isto smetišče. Med brskanjem je našel za prgišče prosenih zrn, nekaj jih je dal v usta, ostanek pa svoji gazeli. Nato se je vrnil domov. Tako je minilo pet dni.

Neke noči je gazela spregovorila in ga poklicala: »Gospodar!« Njen gospodar je odgovoril: »Tukaj sem,« potem pa rekel: »Kakšno čudo sem doživel!« Gazela je vprašala: »Kakšno čudo si doživel, da si se tako zdrznil, vznemiril in ves prestrašil?«

Odgovoril je: »To, kar sem doživel, ni majhna reč: ti, gazela, govoriš!« Rekla mu je: »Si mar obupal nad Božjo milostjo?« Odgovoril ji je: »Od časov naših očetov in mater in med vsemi ljudmi na svetu še nikoli nisem slišal nikogar pripovedovati, da bi gazele znale govoriti.«

»Nikar se torej ne čudi. Vsemogočni Bog zmore vse. Lahko stori, da govorim jaz ali še kaj bolj nenavadnega. Zdaj pa pusti to in poslušaj, kaj ti bom povedala.«

Odgovoril ji je: »Prav, poslušal bom. Lepo mi razloži, da bom vse razumel.« Rekla mu je: »Najprej: sprejela sem te za svojega gospodarja. Zame si dal tisto edino, kar si imel. Videla sem, kako si ubog, in ne morem te zapustiti. Vendar ti bom dala obljubo in tudi ti se drži tega, kar ti bom rekla.«

Rekel ji je: »Če Bog da. Četudi bo tvoja obljuba slaba, bo zame dobra, če pa bo dobra, bo zame več kakor dobra.« Rekla mu je: »Najprej, gospodar, ti si reven človek in vem, s čim se hraniš. Sam to še preneseš, in še to le zato, ker nimaš drugega. Toda jaz, tvoja služabnica, se s tistim, kar ješ ti, mučim in nisem prav nič zadovoljna.«

Vprašal jo je: »Kaj bi torej rada?« Odgovorila mu je: »Gospodar moj, rada bi, da mi ne zameriš, kajti povedala ti bom nekaj, kar ti ne bo všeč in bi te utegnilo razjeziti.«

Rekel ji je: »Zame nisi več gazela, postala si moj otrok, mati pa bolečino za otroka čuti v svojem telesu. Kar povej, karkoli že je.«

Rekla mu je: »Rada bi, da mi dovoliš in mi oprostiš, če se odidem past do večera, potem pa se vrnem in tukaj prespim. Naj tvoja duša ne bo v skrbeh zaradi tega, kar ti govorim. Tvoje hrane je malo, jaz pa sem še majhna. Zato ne morem hoditi s teboj, da bi jedla skupaj. Prosim torej, ne zameri mi in bodi prepričan, da se bom vrnila. Zdaj pa, gospodar, ostani zdrav. Poslavljam se, odhajam.«

Rekel ji je: »Prav, pojdi.« Gazela je stekla ven, revež pa je planil iz hiše in obstal na dvorišču. Gazela je tekla vse dlje. Reveža je obšel obup in oči so se mu napolnile s solzami. Prvič je zakričal: »Mati moja!« in se prijel za glavo. Drugič je zakričal: »Oče moj!« Tretjič pa: »O, moja gazela je pobegnila!«

Sosedje so prihiteli in se mu posmehovali: »Ti bedak, ti norček, ti razuzdanec! Toliko dni si tičal na smetišču in brskal kakor kokoš, dokler ti ni Bog naklonil tistega kovanca. Pa nisi mogel kupiti manioke in se najesti, ampak si kupil gazelo, potem pa si jo še izpustil. Zakaj zdaj tuliš? To je jok norca!«

Utihnil je in se sprijaznil. Odšel je na svoje smetišče, našel nekaj prosenih zrn in se vrnil domov, kjer je žaloval v samoti. Ko pa je napočil večerni mrak, se je njegova gazela vrnila. Revež se je na ves glas zasmejal od veselja. »Naj te Bog ohrani! Ah, prišel si, otrok moj!«

Rekla mu je: »Ali ti nisem tega obljubila? Vem, da je bil kovanec, s katerim si me kupil, zate vreden sto tisočakov. Zdelo bi se mi krivično, da si vse svoje premoženje dal drugim, jaz pa bi ti zdaj pobegnila. Lahko bi šla v gozd in bi me kdo ujel v past ali pa bi prišel kdo s puško in me ustrelil. Tako bi me dobil nekdo drug. Čemu bi te ob nesreči, ki bi me doletela, pustila še na izgubi? Tega ne morem storiti. Hodila bom iskat hrano, zvečer pa se bom vračala spat.«

»Ah, dobro, otrok moj. Naj ti Bog nakloni usmiljeno srce.« Gazela in njen gospodar sta legla na posteljo in zaspala. Tistega dne je bila gazela do sitega napasena. Ko se je zdanilo, je rekla gospodarju: »Odhajam na pašo.« Odgovoril ji je: »Pojdi zdrava in močna.« Gazela je odšla, gospodar pa se je odpravil na smetišče. Sosedje so govorili o njem: »Ah, ubogi norec! Morda je pa čarovnik. Ali nismo včeraj rekli, da se gazela ne bo več vrnila? Pa je sinoči res prišla nazaj in spala v njegovi hiši? Zdaj zjutraj je spet stekla ven in odšla po cesti. Včeraj je tako vpil in jokal za gazelo, danes pa jo je spet izpustil! S tem človekom nekaj ni prav. Mislim, da je nor, le da je njegova norost še skrita in se še ni docela razodela.« Sosedje so se razšli, revež pa se je vrnil domov.

Ko je sonce zašlo, se je gazela vrnila domov in našla gospodarja ležečega na postelji, kjer je žvečil tobak. Stopila je k njemu, dvignila nogo in mu jo položila na brado, da bi ga priklicala.

»No, je bilo lepo tam, od koder prihajaš?« Odgovorila mu je: »Ah, zelo lepo. Danes sem prišla na kraj, kjer raste izvrstno zelenje, kjer sta senca in hlad. Najedla sem se do sitega. Tam je tudi mir in blizu teče reka. Jedla sem, potem legla in pustila, da me hladi veter, šla do reke in pila, se vrnila, spet legla in uživala v sapici. Tako je bilo vse do časa za vrnitev: jedla sem, spala, se hladila v vetru, hodila k reki pit in se vračala v prijetno sapo. Danes je moja duša zadovoljna, ker sem se tako lepo odpočila ob tistem zelenju, v tisti senci in prijetnem vetru. Pa še reka je blizu in mir je, nikjer poti in nobene hiše v bližini. Celo reka teče skrita med goščavo. Jutri, ko vstanem, bom šla spet tja.«

Rekel ji je: »Ko vstaneš, kar pojdi, ljuba moja.« Zaspala sta. Ko se je zjutraj zdanilo, je gazela stekla ven. Na poti je naletela na ljudi. »Tam je, tam je gazela tistega reveža! Primite jo! Tam je! Primite reveževo gazelo, primite, primite!« A je niso ujeli. Gazela je pospešila tek in odšla, tisti, ki so jo lovili, pa so se vrnili.

Petega dne, ko je šla na pašo, je prišla do velikega drevesa sredi trnja in goščave. Sonce jo je utrudilo in rekla si je: »Pod tistim velikim drevesom se bom skrila. Tam je senca in bom lahko počila pred sončno pripeko.« Šla je tja in legla pod veliko drevo. Dolgo je spala pod njim.

Ko se je prebudila, se je sprehodila okoli drevesa in opazila kup listja. Dvignila je nogo, pobrskala in zagledala velikanski diamant, ki se je silno bleščal. »O!« se je začudila gazela. »To je bogastvo, to je celo kraljestvo! Toda če ga odnesem svojemu gospodarju, ga bodo ubili. Reveža bodo vprašali: Kje si ga dobil? Če bo rekel, da ga je našel, mu ne bodo verjeli. Tudi če bo rekel, da ga je dobil v dar, mu ne bodo verjeli. Zakaj bi torej spravljala svojega gospodarja v težave? Poiskala bom mogočne ljudi, ki si ga lahko privoščijo.«

Gazela je stekla v gozd, diamant pa je držala v gobcu. Tekla je in tekla, vendar tistega dne ni našla nobenega mesta, zato je prespala v gozdu. Naslednje jutro je vstala še pred svitom in tekla do poznega dopoldneva, ko navadno že odženejo živino na pašo. Tedaj je počila. Ko je bilo sonce nad glavo, se je spet podala v hiter tek z diamantom v gobcu. Ob sončnem zahodu je legla ob poti. Ko se je zjutraj zdanilo, je spet tekla in se gnala na vso moč, dokler ni zgodaj dopoldne počila. Opazila je znamenja, da je v bližini mesto, in se spet pognala v tek. Ko se je sonce prevesilo čez poldne in je že razločila hiše in mesto, se ni več ustavljala. Tekla je na vso moč, dokler ni prišla na glavno mestno cesto, ki je vodila naravnost proti sultanovi palači. Nadaljevala je pot in pred njo se je odprl pogled na palačo. Še pospešila je korak. Ljudje ob cesti so strmeli v gazelo, ki je tekla z nečim, zavitim v listje, v gobcu in se namenila proti sultanovi palači.

Meščani so osuplo gledali, dokler ni gazela prispela pred sultanova vrata. Sultan je sedel pred vhodom. Gazela je zaklicala: »Smem naprej? Smem naprej?« Diamant je položila na tla in sedla na cesto, vsa zasopla. Še enkrat je zaklicala: »Smem naprej? Smem naprej?« Sultan je rekel: »Poslušajte, nekdo prosi za vstop.« Odgovorili so mu: »Gospod, gazela prosi za vstop.« Rekel jim je: »Povabite jo, povabite jo!« Trije možje so stekli k njej in ji rekli: »Vstani, kličejo te. Dobrodošla!« Gazela je vstala, pobrala diamant in ga odnesla k sultanu ter položila pred njegove noge.

Rekla mu je: »Dober večer, gospod.« Sultan ji je odgovoril: »Bog naj ti nakloni dober večer. Dobrodošla.« »Hvala, gospod, tukaj sem.« Sultan je ukazal stražarjem: »Prinesite preprogo, prinesite še drugo in blazine.« Takoj so jih prinesli in razgrnili. Gazeli je rekel: »Sedi tja.« »Ah, gospod, dobro mi je tukaj, kjer sedim. Jaz sem tvoja služabnica in že na golih tleh mi je prav, kaj šele tukaj, kjer je razgrnjena rogoznica.« Rekel ji je: »Vseeno vstani in sedi tja.« Vstala je in se presedla. Sultan je ukazal, naj ji prinesejo mleka in riža. Prinesli so oboje. Pojedla je riž in popila mleko, potem pa so jo pustili, da si je malo odpočila.

Vprašal jo je: »Povej mi, kaj te je pripeljalo sem.« Odgovorila mu je: »Gospod, povedala ti bom, zakaj sem prišla. Poslali so me, da te užalim, poslali so me, da pri tebi iščem spor. Prišla sem se prepirat s teboj, poslali so me, da pri tebi iščem bratstvo in sorodstvo.«

Sultan ji je rekel: »O, gazela, ti pa znaš govoriti! Tudi jaz iščem človeka, ki bi me užalil, iščem človeka, ki bi me opravljal, iščem človeka, s katerim bi se pobratil in povezal v sorodstvo. In dobro je, da sem ga našel. Zdaj pa mi povej, kaj imaš povedati.«

Vprašala ga je: »Si torej naklonjen, sultan?« Odgovoril ji je: »Tisočkrat.« Rekla mu je: »Če si naklonjen, odvij to, kar ti je namenjeno.« Sultan se je sklonil, pobral zavitek, si ga položil na stegno in ga sam odvil. Ko je zagledal diamant, se je silno začudil njegovi lepoti in svetlobi, ki jo je izžareval. V srcu je začutil, da je deležen neprimerljive dobrote. Rekel ji je: »Videl sem, kaj mi je namenjeno.«

Rekla mu je: »Ta dar mi je izročil moj gospodar, sultan Darai, in z njim sem prišla k tebi. Slišal je, da imaš hčer, zato ti ga pošilja. Prosi te, da mu ne zameriš in da si prizanesljiv do njega, ker ti pošilja nekaj, kar ni vredno tebe, saj je tako majhno.«

Sultan ji je odgovoril: »Pri Bogu, nadvse sem zadovoljen, nadvse zadovoljen! Še moj grob bo zadovoljen, ko umrem, zaradi tega, kar je zame storil sultan Darai. Hvala mu, iskrena hvala! Nadvse sem zadovoljen. Nevesta je njegova nevesta, brat je njegov brat in služabnik je njegov služabnik. Kadar bo sultan Darai hotel, mu bom dal svojo hčer za ženo. Od njega nočem niti polne mere darov, niti polovice, niti četrtine, niti polovice četrtine, niti četrtine četrtine. Naj pride sam, brez vsega. Po tem daru naj ne dodaja ničesar več. Kar mi je prinesel, ni malo. Drugo naj pusti tam, kjer je. To so moje besede, prenesi jih sultanu Daraiu.«

Gazela je vstala in rekla: »Gospod, ostani zdrav! In oprosti meni, svoji služabnici.« Odgovoril ji je: »Tvoje opravičilo sem že sprejel. Zdaj pa te tudi jaz prosim, gazela, da mi oprostiš, če sem ti kako neprimerno odgovoril.« Rekla mu je: »Oproščeno, gospod, tudi za vse drugo. Zadovoljna sem, gospod. Zdaj se vračam v naše mesto. Ne bomo dolgo odlašali; čez osem ali morda deset dni bomo prišli k vam v goste.« Odgovoril ji je: »Prav, srečno pot!«

Medtem so se v domačem mestu gazelinemu gospodarju posmehovali, se mu smejali, nekateri so zaničljivo godrnjali, drugi pa govorili: »Ta revež je zdaj še bolj nor kakor prej. Imel je svoj kovanec, pa je šel in kupil gazelo, potem jo je izpustil. Zdaj tava po mestu in joka: Moja uboga gazela, o moja uboga gazela!« Ljudje so se mu smejali, njemu pa se je zaradi gazele že mešalo.

Tistega dne se je vrnil domov in komaj je sedel, se je prikazala gazela. Revež je planil s postelje, jo objel in zajokal. Gazela mu je rekla: »Pomiri se, gospodar, ne jokaj, da ti povem novice.« »Ah, moja gazela, toliko dni te ni bilo! Jaz pa sem tukaj jokal in žaloval. Mislil sem, da si umrla.« Odgovorila mu je: »Ah, gospodar, živa in zdrava sem. Sedi, da ti povem, kaj se je zgodilo.«

Gospodar je sedel in ji rekel: »Povej.« Rekla mu je: »Gospodar, nekaj ti bom povedala, vendar moraš biti pripravljen vse prenesti.« Odgovoril ji je: »Karkoli mi boš rekla, bom prenesel, tako zelo te imam rad. Če bi mi rekla: Gospodar, lezi na tla, da nate prevrnem goro, bi legel.« Rekla mu je: »Gospodar, videla sem veliko hrane, toliko, da se lahko naješ do sitega in še ostane. Toda ta hrana je silno slastna, gospodar.«

Odgovoril ji je: »Ali je na svetu samo dobro? Na svetu morata biti dobro in zlo. Tudi hrana je sladka in grenka; taka je prava hrana. Če bi bila hrana samo sladka, ali ne bi mogla biti zastrupljena?«

Rekla mu je: »Zdaj torej leziva spat, zjutraj pa pojdi za menoj.« Zaspala sta. Ko se je zdanilo, sta gospodar in gazela odšla in stopila v gozd. Potovala sta prvi dan in nato še drugi dan skozi gozd. Petega dne je gazela rekla gospodarju: »Sedi tukaj.« Bila sta blizu reke. Nato se ga je lotila in ga tako pretepla, da je gospodar zavpil: »Spokoril sem se, gospodar moj!«

Pustila ga je tam in mu rekla: »Ne premakni se od tod. Jaz grem, in ko se vrnem, naj te najdem prav tukaj.« Gazela je stekla in do poznega dopoldneva prispela do sultanove palače. Stražarji, ki so bili postavljeni ob cesti, da bi pričakali sultana Daraia, so jo takoj opazili. Eden je stekel k sultanu in mu rekel: »Sultan Darai prihaja! Videl sem gazelo, ki teče sem.«

Sultan je s spremstvom odšel na cesto, da bi ga pričakal. Ko je prehodil približno polovico poti, so srečali gazelo. Rekla mu je: »Dobro jutro, gospod.« Odgovoril ji je: »Pozdravljena, gazela. Si dobro?« Rekla mu je: »Gospod, zdaj me nikar ničesar ne sprašuj. Niti koraka več ne zmorem.«

Sultan je vprašal: »Kaj se je zgodilo, gazela?« Odgovorila mu je: »Prišla sem s sultanom Daraiem. Na pot sva se odpravila čisto sama; razen mene ga ni spremljal nihče. Ko sva prišla v gozd, sva naletela na razbojnike. Zgrabili so mojega gospodarja, ga zvezali in hudo pretepli. Pobrali so mu vse, kar je imel s seboj, sneli so mu celo tkanino, ki jo je nosil okoli ledij. Zdaj je tam, gospod, tak, kakršen je prišel na svet.«

Sultan je z vojaki stekel iz hiše in z njimi pohitel nazaj v svojo palačo. Poklical je konjarja in mu rekel: »Osedlaj najboljšega konja v mojem hlevu in mu nadeni tisto najlepšo opravo, s katero jezdim sam.« Nato je poklical svojo služabnico: »Henzerani!« Odgovorila mu je: »Tukaj sem, gospodar.« Rekel ji je: »Odpri veliko skrinjo z okraski in prinesi zavoj oblačil.« Šla je, odprla skrinjo in prinesla zavoj. Sultan ga je razvezal ter vzel iz njega prelep črn plašč, lepo črtasto dolgo srajco, krasen ovoj kikoi iz blaga albunseyidi, čudovit kos blaga kariyati za turban in lep šal. Nato je dal prinesti še prelep zlat meč in čudovito bodalo z zlatim okrasjem. Prinesli so tudi par čevljev in lepo palico iz lesa mtobwe.

Gazeli je rekel: »Vzemi te reči in te vojake ter pojdi z njimi k sultanu. Izroči mu vse, da bo lahko prišel k meni.« Gazela mu je odgovorila: »Ah, gospodar! Kako naj vzamem s seboj vojake in osramotim svojega gospodarja, ko pa je tam, kjer sem ga pustila, gol kakor ob rojstvu? Sama bom dovolj, gospodar.«

»Kako boš sama zmogla s konjem in vsemi temi oblačili?« jo je vprašal. Odgovorila je: »Gospodar, privežite mi konja sem okoli vratu, oblačila pa mu trdno privežite na hrbet, kajti tekla bom z njim.« Sultan ji je rekel: »Če zmoreš, bom storil tako.« Odgovorila mu je: »Gospodar, ko ne bi zmogla, ti ne bi rekla, da zmorem.«

Konja so ji privezali okoli vratu in oblačila pritrdili na njegov hrbet. Gazela je rekla: »Zbogom, gospodar, zdaj grem.« Sultan jo je vprašal: »Gazela, kdaj naj te pričakujemo?« Odgovorila je: »Pozno popoldne, pred večerno molitvijo.« Rekel je: »Če Bog da.«

Gazela je stekla s konjem; ona spredaj, konj za njo. Ljudje v mestu, sultan, emirji, vezirji, poveljniki, sodniki ter vsi plemenitaši in bogataši so se čudili gazeli, ki je znala govoriti in tako spretno obračati besede. In zdaj je odpeljala še konja! Gazela si je zaupala. Konj je bil večji od nje; kadar je sklonil glavo in jo pogledal, se mu je zdela kakor nam mravlja na tleh. Tako majhna je bila pod njim. Toda mi ne poznamo modrosti te gazele.

Sultan je dejal: »Ta gazela je morala odrasti pri plemenitem človeku, na sultanovem dvoru, pred očmi mogočnih ljudi. Od tod njena imenitnost.« In odtlej jo je zelo cenil.

Gazela je šla do svojega gospodarja, tja, kjer mu je bila rekla: »Ne premakni se od tod.« Našla ga je prav tam; ni se bil nikamor premaknil. Ko je zaslišal topot, se je ozrl, zagledal gazelo s konjem in se na ves glas zasmejal. Ko je gazela prišla do njega, je zaklicala: »Smem naprej? Smem naprej, gospodar moj?« Odgovoril ji je: »Dobrodošla, moja dobrotnica, dobrodošla, moja zagovornica, dobrodošla, moja čast!« Rekla mu je: »Tukaj sem, gospodar moj, tukaj sem, moj gospod.« Nato je dodala: »Prinesla sem ti tole slastno jed.« Odgovoril je: »Kako rad imam takšno jed! Toda če je vse samo sladko, postane jed strup.«

Rekla mu je: »Vstani, gospodar, in se okopaj.« Njen gospodar je stopil v reko. Dejala mu je: »Tu je plitvo, stopi tja v tolmun.« Odgovoril ji je: »Prav tistega tolmuna se bojim. Tam je veliko, veliko vode, in kjer je globoka voda, kjer je tolmun, ne manjka sovražnih živali.«

»Kakšnih živali, gospodar?« ga je vprašala. Odgovoril je: »Prvič, v tolmunih ne manjka pitonov; drugič, ne manjka varanov; tretjič, ne manjka kač; in četrtič, če ni drugega, so tam žabe, ki grizejo ljudi. Vsega tega se bojim.« »Potem pa se, gospodar, okopaj kar tu v plitvini.«

Njen gospodar je stopil v reko in se umil. Rekla mu je: »Dobro se zdrgni z ilovico.« Nato je dodala: »Vzemi pesek in si z njim temeljito zdrgni zobe, saj so vsi obloženi.« Dobro se je zdrgnil z ilovico in si s peskom očistil zobe. Potem mu je rekla: »Tako, zdaj pa ven. Sonce zahaja, pojdiva.«

Prinesla je oblačila in mu rekla: »Odveži jih, gospodar.« Odvezal jih je in se oblekel. Ovil si je kikoi seyediya, oblekel črtasto dolgo srajco, si za pas zataknil zlato okrašeno bodalo, nadel prelep črn plašč in si iz čudovitega blaga kariyati zavezal turban. Obul je čevlje, si dal meč pod pazduho in v roko vzel palico iz lesa mtobwe.

Gazela ga je poklicala: »Gospodar!« Odgovoril ji je: »Poslušam, otrok moj, poslušam, moja dobrotnica, moja hraniteljica, moja zagovornica, moja luč. Povej.« Rekla mu je: »Tam, kamor greva, naj ti ne pride iz ust niti besedica razen pozdravov in vprašanj po zdravju. Ničesar drugega ne reci. Vse govorjenje prepusti meni, ti ne dodajaj ničesar.« Odgovoril je: »Prav.« Rekla mu je še: »Tam sem ti izprosila nevesto. Dala sem jim poročno darilo, oblačila, pasove, turbane, nosilnico za otroka in vse drugo, kar po navadi pripada nevesti, njeni materi in njenemu očetu.« Rekel ji je: »Ničesar ne bom govoril.« Gazela mu je rekla: »Potem pa zajaši konja in pojdiva.«

Gazela je stekla naprej, se nekoliko stran ustavila in zaklicala: »Gospodar, gospodar!« Odgovoril ji je: »Poslušam.« Rekla je: »Žena, obleka in bananovec potrebujejo nego, pa dobro uspevajo. Gospodar moj, ko te takole gledam od daleč, sedečega na konju in oblečenega v ta oblačila, nihče ne bi uganil, da si še včeraj brskal po smetišču. Ne le tukaj, v tuji deželi, kamor greva, še ko se vrneva domov, od koder sva prišla, ljudje ne bodo verjeli, če jim kdo reče: To je tisti revež, ki je brskal po smeteh. Tako lep si, tako čist je tvoj obraz! In tvoji zobje so danes tako beli, da jih človek lahko primerja le s polno luno štirinajste noči, ki sije v vsej svoji luči.« Odgovoril ji je: »Vse to je tvoja dobrota, s katero si me obdarila.«

Šla sta naprej. Hodila sta in hodila, dokler ni gazela v daljavi zagledala sultanove palače. Vprašala ga je: »Gospodar, vidiš tisto hišo?« Odgovoril je: »Vidim jo.« Rekla mu je: »Tja sva namenjena. Zdaj nisi več revež. Pa veš, kako ti je ime?« Rekel je: »Vem.« »Kako ti je ime?« Odgovoril ji je: »Imenujem se Hamdani.« Rekla je: »To ni tvoje ime.« »Kako pa mi je potem ime, oče?« jo je vprašal. Odgovorila mu je: »Tvoje ime je sultan Darai.« Rekel je: »Prav.«

Tedaj sta zagledala vojake, ki so jima tekli naproti, drugi pa so odhiteli obvestit sultana. Do njiju je prišlo štirinajst vojakov. Šli so še malo naprej in zagledali sultana, ki je prihajal z vezirji, emirji, sodniki in mestnimi bogataši.

Gazela mu je rekla: »Razjahaj, gospodar. Tvoj tast ti prihaja naproti. To je tisti na sredi, ki nosi nebesno moder plašč.« Odgovoril je: »Prav.« Stopil je s konja, poklicali so vojake in ti so prevzeli konja.

Šli so naprej, dokler se niso srečali. Sultan Darai in njegov tast sta si podala roke in se prisrčno poljubila, nato pa so skupaj odšli v palačo. Ko so prišli tja, je sultan naročil: »Dekle odpeljite v odmaknjeno sobo, da je nihče ne bo videl, kajti prišel je njen ženin.« Nato je ukazal prinesti jedi. Jedli so in se dolgo pogovarjali. Ko je napočila noč, je sultan Darai z gazelo odšel v svoje sobane, trije vojaki pa so do jutra stražili pri vratih.

Ko se je zdanilo, je gazela odšla k sultanu in mu rekla: »Gospodar, človek naj opravi tisto, zaradi česar je prišel. Zato želiva, da nama izročiš nevesto, kajti sultanu Daraiu srce že nemirno bije.« Odgovoril je: »Nevesta je pripravljena. Pokličite učenjaka, naj pride.« Šli so ponj in prišel je. »Želimo, da tega gospoda poročiš.« »Seveda, vse je pripravljeno.« In opravil je poročni obred. Sultan je ukazal streljati s topovi in zaslišale so se številne salve. Ukazal je tudi bobnati; vsako ljudstvo naj udarja na svoje bobne. Sultan Darai pa je vstopil v poročno sobo.

Drugi dan je gazela rekla svojemu gospodarju: »Odhajam na pot. Čez sedem dni se vrnem. Če me v sedmih dneh ne bo nazaj, ne odhajaj iz hiše, dokler ne pridem.« Odgovoril ji je: »Prav, če Bog da.« Rekla mu je: »Ostani mi zdrav, gospodar.«

Potem se je šla poslovit od sultana, ki je vladal deželi. Poklicala ga je: »Gospodar!« Odgovoril je: »Poslušam, gazela.« Rekla mu je: »Sultan Darai me je poslal v svoje mesto, da pripravim palačo. Naročil mi je, naj se vrnem v sedmih dneh. Če se v sedmih dneh ne vrnem, ne bo zapustil svojih soban, dokler ne pridem.« Sultan je odgovoril: »Prav, srečno pot.«

Sultan jo je vprašal: »Mar ne želiš, da te spremljajo ljudje?« Odgovorila mu je: »Ko so me poslali od doma z vsem tistim bogastvom, sem šla skozi pustinjo. V pustinji pa ni nič dobrega; vse zlo izvira od tam. In vendar sem prišla sem sama, brez strahu. Kako bi se bala danes, ko ničesar ne nosim s seboj? Zbogom, gospodar, zdaj grem.«

Šla je in šla skozi gozdove in pustinje, dokler ni prišla v neko mesto. Bilo je veliko mesto z lepimi palačami. Toda vse je bilo tiho in zapuščeno. Gazela je obstala v začudenju; ni mogla ne naprej ne nazaj. Sklonila je glavo, premišljevala, tehtala in se razgledovala, pa ni našla druge rešitve, kakor da vstopi v mesto. Stopila je vanj in šla po glavni ulici. Na njenem koncu je stala velika palača, tako lepa, da ji v vsem mestu ni bilo enake. Zgrajena je bila iz rubinov, turkizov in prelepega marmorja.

Gazela je strmela, razmišljala in tuhtala, nato pa rekla: »To bo palača za mojega gospodarja. Zbrala bom pogum in šla pogledat, kdo živi v njej, ali je sploh kdo doma. Odkar sem stopila v to mesto, od obrobja pa do sem, do njegovega središča, nisem videla niti enega človeka: ne moškega ne ženske, ne starca ne mladeniča. Zato bom zbrala pogum in vstopila tudi v to palačo.« Rekla si je: »Če mi je namenjeno umreti, bom umrla; če mi je namenjeno ostati živa, bom ostala živa. Zdaj sem že tu in vrnitev ni več mogoča, saj sem prišla od daleč. Če mi je usojeno, da me kaj ubije, naj me ubije.«

S pestjo je potrkala na vrata in zaklicala: »Smem naprej?« Še enkrat je potrkala: »Smem naprej?« Toda od znotraj ji ni nihče odgovoril. »Ah, v tej hiši ni nikogar. Zakaj pa vrata niso zaklenjena od zunaj? Morda stanovalci spijo ali pa so daleč stran in me ne slišijo. Zdaj bom zaklicala na ves glas, da me bodo slišali, če so daleč, in se prebudili, če spijo.«

Zaklicala je: »Smeeem napreeej! Smeeem napreeej!« Od znotraj se je oglasila starka: »Kdo je? Kdo si, ki kličeš pred vrati?« Gazela ji je odgovorila: »Jaz sem, babica, tvoj vnuk.« Starka je rekla: »Če si moj vnuk, otrok moj, se vrni, od koder si prišel, da ne boš tu umrl in v smrt potegnil še mene.«

Gazela ji je rekla: »Babica, odpri. Tri reči bi ti rada povedala.« Odgovorila je: »Vnuk moj, ne branim se odpreti, le bojim se, da boš pogubil sebe in z menoj vred še moje življenje.« Gazela ji je rekla: »Babica, ne bo izgubljeno ne moje ne tvoje življenje. Prosim te, odpri, da ti povem svoje tri reči.«

Starka je odprla vrata. Gazela jo je spoštljivo pozdravila: »Klanjam se ti, babica.« Odgovorila je: »Bodi blagoslovljen, vnuk moj. Kako je tam, od koder prihajaš?« Gazela je rekla: »Dobro je tam, od koder prihajam, in dobro naj bo tudi tu, kamor sem prišla.« Starka je odgovorila: »Ah, otrok moj, tukaj nikakor ni dobro! Če iščeš pot v smrt ali če smrti še nisi videl, jo boš danes videl in spoznal.«

Gazela ji je rekla: »Babica, muha, ki umre v kokosovem mleku, ne umre zaman.« Starka je odgovorila: »Če je tako, otrok moj, mi je žal zate, kajti tu je umrlo že veliko ljudi z meči in ščiti.« Gazela ji je rekla: »Mati, tisto je minilo. Zdaj poglej, kaj bom storila jaz.« Starka je rekla: »Otrok moj, če niso zmogli tisti na dveh nogah, boš mar ti na štirih?« Gazela je odgovorila: »Mati, ne verjamem slovesu, dokler se ne prepričam na lastne oči.«

Starka je rekla: »Želim si, otrok moj, da bi se vrnil, od koder si prišel.« Gazela ji je odgovorila: »To ni več mogoče, mati. Da bi se zdaj vrnila nazaj! Kaj sem ti prej rekla?« »Mar nisi rekla, da muha, ki umre v kokosovem mleku, ne umre zaman?« »Res sem ti to rekla.« »In mar ti nisem odgovorila, otrok moj?« »Kaj si mi odgovorila, mati?« »Mar ti nisem rekla, da mi je žal zate?« Gazela je dejala: »Ne želim, da bi zaradi mene žalovala. Vendar te moram nekaj vprašati, pa če mi odgovoriš ali ne: kdo je gospodar te hiše?«

Starka ji je odgovorila: »Oh, otrok moj! V tej hiši je neizmerno bogastvo, veliko ljudi, veliko hrane in veliko konj. Gospodar vsega tega mesta pa je neznansko velika, čudežna kača.«

»Torej mi, babica, svetuj, kako naj pridem do te kače in jo ubijem.« Starka ji je rekla: »Oh, otrok moj, ne govori tako, pogubil me boš! Še tam, kjer je, te lahko sliši. Mene, staro žensko, je pustila tukaj samo, da ji kuham. Vidiš tiste lonce? Ko kača prihaja sem, zaveje hladen veter in prah se dvigne kakor pred viharjem. Pride na dvorišče, jé, dokler ni sita, potem pa gre sem noter pit vodo. Ko se napije,

odide in se vrne šele naslednji dan ob istem času, ko je sonce nad glavo. Kako bi jo torej ti premagal, otrok moj? Sedem glav ima! Niti pravi pravcati kralji, številni kakor čebele, ji niso bili kos. Ji boš mar ti?«

Gazela ji je rekla: »Mati, glej tisto, kar imaš pred seboj, ne tistega, česar ni. Ali ima ta kača meč?« Odgovorila je: »Ima ga, lepega in izvrstnega. To je meč groma.« Gazela je rekla: »Prinesi mi ga, mati.« Starka je šla do kljuke, ga snela in prinesla gazeli. »Je to ta meč, mati?« jo je vprašala. »Ta je, otrok moj. A pohiti, zdaj zdaj bo kača tu. Prišel si umret in še mene boš pahnil v smrt.« »Zakaj, mati?« »Saj ti pravim, da ji ne boš kos.« Gazela je odgovorila: »Če nama je usojeno umreti, sva že mrtvi, le zgniti morava še. Zato zberi pogum, mati, jaz pa bom danes poskusila srečo. Če tisti pravi pravcati kralji, številni kakor čebele, niso mogli premagati te kače, jo bom danes jaz.« Starka je vzdihnila: »Ah, otrok moj!«

Tedaj se je zaslišalo bučanje viharja. Starka ji je rekla: »Slišiš? Junak prihaja.« Gazela je odgovorila: »Tudi tu notri je junak. Dva bika ne moreta biti v isti ogradi. Ali bo v tej hiši prebivala kača ali pa jaz.« Starka se je ob teh besedah na ves glas zasmejala. Vendar se je že imela za mrtvo, saj je videla ljudi, tisočkrat močnejše od gazele, pa niso bili kos kači; vse je premagala. Gazela ji je rekla: »Mati, pusti zdaj to. Ni vsak sadež zrel; zrel je tisti, ki pordeči. Potrpi, mati.«

Tedaj je silak prispel domov. Lotil se je hrane v svojih loncih, in ko se je najedel, je prišel do vrat. Zavohal je, da je v hiši še nekaj drugega. Poklical je starko: »Hej, starka, zakaj danes vonjam drugačen duh? Kaj imaš tam notri?« Odgovorila mu je: »Gospodar, tu sem sama. Že mnogo dni se nisem natrla z dišavami, danes pa sem se. To je vonj, ki ga čutiš, zato misliš, da je v hiši še kaj drugega. Od kod pa naj bi kaj prišlo sem, gospodar?«

Gazela pa je že izvlekla meč in pripravljena čakala. Ko je kača pomolila glavo v hišo, je gazela zamahnila in ji jo odsekala. Kača še opazila ni, da je ostala brez glave. Pomolila je noter drugo in gazela je spet zamahnila ter odsekala še drugo glavo. Kača je dvignila naslednjo glavo in rekla: »Kdo je prišel v mojo hišo in me praska?« Ko je hotela vstopiti s tretjo glavo, je gazela zamahnila z mečem in ji odsekala tudi to.

Ko ji je odsekala že šest glav, se je kača tako razbesnela in začela tako silovito zvijati, da se je dvignil prah, skozi katerega se gazela in starka nista več videli. Ko je kača pomolila v vrata sedmo glavo, ji je gazela rekla: »Danes je prišla tvoja smrt. Na vsakršna drevesa si že splezala, toda tole te bo opraskalo.« Kača je dvignila glavo, da bi prišla v hišo, gazela pa je zamahnila z mečem in ji odsekala še sedmo glavo. Nato se je zgrudila v nezavest.

Starka je zavriskala in vzklikala od veselja. Zdelo se ji je, da so njeno telo, oči, duša in moč spet kakor pri devetletnem otroku, čeprav je imela petinsedemdeset let. Pohitela je h gazeli, jo dvignila, nezavestno škropila z vodo, jo pahljala in odnesla na hladen prepih. Nazadnje je gazela zasopla in kihnila: »Čih!« Starka se je silno razveselila, ko jo je slišala kihniti. Še naprej jo je pahljala, močila z vodo in obračala sem ter tja, dokler se ni gazela dvignila.

Starka je rekla: »Ah, vnuk moj, ubogi otrok! Nikoli si ne bi mislila, da ji boš kos.« Gazela ji je odgovorila: »Mati, že prej sem ti rekla: ne verjamem slovesu, dokler se ne prepričam na lastne oči.« Starka je rekla: »Res je, otrok moj. Zdaj sem se tudi sama prepričala.«

Gazela ji je rekla: »Zdaj pa mi povej še nekaj.« »Kaj, otrok moj?« »Ali je pred nama še kakšna ovira?« Starka je odgovorila: »Ne pred vama ne za vama je ni več, kolikor vem. Kaj nameni Bog, pa ne vem.« Gazela je rekla: »Potem želim, da mi razkažeš to hišo od začetka do konca, od spodaj navzgor, znotraj in zunaj.« Starka je odgovorila: »Seveda, otrok moj.« »Najprej pojdiva na dvorišče.« »Popeljala te bom povsod in ti pokazala vse, kar je shranjeno, skrito in odkrito.« Gazela je rekla: »Prav, mati moja. Dobrota ne zgnije.« Starka je odgovorila: »Res je, otrok moj.«

Pokazala ji je zakladnice in shrambe, polne dragocenih živil. Pokazala ji je tudi sobe, v katerih so bili že od davnih časov zaprti lepi ljudje. Popeljala jo je v zgornje nadstropje ter ji razkazala vse, kar je bilo v hiši, živo in neživo. »Vse to bogastvo je zdaj tvoje, gospodar.« Gazela ji je rekla: »Ti ga čuvaj, dokler ne pripeljem svojega gospodarja. Njemu pripada vse to.«

Gazela je bila neznansko vesela. Palača ji je bila nadvse všeč. Ko bo njen gospodar prišel sem s tastom, ženo in vsemi spremljevalci, bo vsakdo, ki bo videl to hišo, rekel: »To je prava palača!« Saj v tistem mestu ni bilo hiše, ki bi dosegala vsaj polovico njene veličine. »Ah,« si je rekla gazela, »moj gospodar se bo razveselil tega, kar sem storila zanj. Ko bo dobil to palačo, bo on, ki je bil nekoč tako daleč od vsega tega, kakor na novo rojen. Tako imenitno se bo počutil!«

Ostala je v palači in se pogovarjala s starko, po treh dneh pa se je odpravila nazaj. Hodila je, dokler ni prispela v mesto, kjer je bil njen gospodar. Ko je sultan izvedel, da se je gazela vrnila, se je silno razveselil, kakor človek, ki ga je obiskala sreča. Ko je novica dosegla njenega gospodarja v njegovih sobanah, se mu je zdelo, kakor da je doživel blagoslovljeno noč usode, lejlat al kadr. Vstal je in gazelo prisrčno poljubil. »Oče moj, dolgo te ni bilo! Pustil si me v skrbeh. Ves čas sem mislil nate; nisem mogel ne jesti ne piti ne smejati se. Nič mi ni moglo razvedriti srca, ker sem tako mislil nate.«

Gazela mu je rekla: »Zdrava sem in tam, od koder prihajam, je vse dobro. Želim, da čez štiri dni vzameva tvojo ženo in se odpravimo domov.« Odgovoril ji je: »Kakor želiš. Storil bom, kar mi rečeš.« Gazela je rekla: »Zdaj grem k tvojemu tastu, da mu to sporočim.« Odgovoril ji je: »Pojdi.«

Odšla je v sprejemnico in rekla sultanu: »Gospodar, prišla sem k tebi.« Odgovoril ji je: »Prinesi dobro novico in povej, zakaj si prišla.« Rekla mu je: »Moj gospodar me je poslal, da ti povem, da bo čez štiri dni odšel s svojo ženo. Zato sem te prišla obvestit.« Sultan je odgovoril: »Ni mi všeč, da bi tako hitro odšel. S sultanom Daraiem še nisva dolgo prebivala skupaj in se nisva veliko pogovarjala. Od njegovega prihoda je minilo šele štirinajst dni, pa še nisva utegnila sedeti skupaj in se pomenkovati, niti nisva šla jezdit, niti se družno gostila. Njegov odhod se mi zdi velika izguba.« Gazela mu je rekla: »Gospodar, drugače ne gre. Želi se čim prej vrniti domov; pravi, da je bil že predolgo zdoma.« Sultan je odgovoril: »Prav.« Gazela je odšla in prenesla odgovor svojemu gospodarju. Rekla mu je: »Tvojemu tastu sem povedala za tvoj načrt in je privolil.« Sultan pa je ukazal razglasiti vsem ljudem: »Čez štiri dni gre sultanova hči na dom svojega moža. Naj bo to vsem znano.«

Sultan je meščanom, ženskam in moškim, naročil: »Na dan, ko bo odšla moja hči, naj jo spremljajo plemenite gospe.« Določil je tudi ljudi in jim rekel: »Vi boste na poti skrbeli za mojo hčer.«

Ko je napočil četrti dan, so prišle vse najimenitnejše gospe s svojimi sužnji in konji ter se zbrale v sprevod, da pospremijo sultanovo hčer k možu, sultanu Daraiu. Odpravili so se na pot in potovali do poldneva, potem pa počivali. Gazela je ukazala pripraviti dobre jedi. Vsi, od plemenitašev do sužnjev, so se do sitega najedli in njihova srca so se razveselila ob tako okusni hrani.

Potovali so do poznega popoldneva. Tedaj jim je gazela rekla: »Gospoda, tu se ustavimo; tukaj bomo prenočili.« Pripravili so dobre jedi in izvrsten riž. Jedli so plemenitaši in sužnji; vsi so bili veseli in so legli k počitku. Gazela pa je tisto noč obšla tabor od kraja do kraja, od prvega do zadnjega, obiskala plemenitaše in sužnje ter celo jezdne živali, da ne bi nikomur manjkala dolžna skrb. Od sužnjev do plemenitašev in njihovih živali so bili vsi zadovoljni, kajti nadvse si je želela razveseliti svojega gospodarja. Ta jo je poklical: »Oče! Vidim, da si zelo utrujen. Od sončnega vzhoda do zahoda in še zdaj ponoči se nisi niti enkrat spočil. Prosim te, lezi tudi ti. In nikar ne bodi jezen, oče: velik človek je kakor smetišče, sprejme vse; častilec je tisti, ki izkazuje čast, kdor je ne izkazuje, ni častilec.« Gazela je odgovorila: »Res je.« Potem so zaspali.

Zgodaj zjutraj, še preden se je dobro zdanilo, je gazela začela buditi popotnike. »Gospoda, gospoda, vstanite! Tovariši, tovariši, tovariši, vstanite! Gospoda, umijte si obraz, in vi, moji tovariši, si prav tako umijte obraz!«

Rekla jim je: »Pridite, gospoda, pozajtrkovat! In vi, tovariši, pridite k zajtrku, da ubežimo vročemu soncu.« Plemenitaši so vstali in jedli dobre jedi. Vsi so bili veseli, tudi sužnji. In vsi, od sužnjev do plemenitašev, so imeli gazelo rajši kakor sultana Daraia.

Ko so pojedli, so vstali. »No, gospoda, ste siti?« je vprašala gazela. Odgovorili so: »Siti smo. Mi smo plemeniti ljudje; tudi če ne bi jedli te hrane, bi nas nasitili že tvoja pozornost in prijaznost.« Gazela jim je rekla: »Hvala.« Nato je vprašala: »Kaj pa vi, moji ljudje, ste siti?« Odgovorili so ji: »Tako siti smo, da bi nam bilo še trepalnico pretežko spraviti v želodec.«

Rekla jim je: »Potem pa zdaj pojdimo.« Potovali so do poldneva in se ustavili. »Tu si odpočijmo, pijmo vodo in jejmo.« Prinesli so hrano in vsi, plemenitaši in sužnji, so jedli, se nasitili in razveselili.

Plemenitaši so gazelo vzljubili z izredno, neprimerljivo ljubeznijo. Njihovim sužnjem pa je bila ljuba kakor punčica lastnega očesa, tako zelo jih je osvojila s svojo prijaznostjo.

Vprašala jih je: »Gospoda, ste siti?« Odgovorili so ji: »Tako smo siti, da nam še za dih zmanjkuje prostora.« Vprašala je še: »Moji tovariši, ženske in moški, če je kdo lačen, naj mi tega ne prikriva.« Odgovorili so: »Nismo lačni.« Rekla je: »Potem pa, gospoda, pojdimo.« Vstali so in potovali do večera. Tedaj jim je rekla: »Gospoda, ponoči ne bomo hodili. Tu ostanimo.« Posedli so in prinesli so jedi. Jedli so plemenitaši in sužnji, se nasitili in bili vsi zadovoljni s pozornostjo, ki jim jo je izkazovala gazela. Čeprav je bila le gazela, se jim je zdela imenitnejša od njenega gospodarja, sultana Daraia. Obšla je vse od prvega do zadnjega: plemenitaša na njegovem prostoru, sužnja na njegovem, velikega in malega, vsakega posebej. Nato se je vrnila in legla ter spala do prvega petelinjega petja. Tedaj je vstala in poklicala svojega gospodarja: »Gospodar!« Odgovoril ji je: »Poslušam, oče. Poslušam, moj dragi, ti, ki me oblačiš. Povej, kaj imaš v mislih, oče.« Rekla mu je: »Ko pomislim, kje smo zdaj in kam smo namenjeni, si želim, da bi se od tod odpravili zgodaj.« Odgovoril ji je: »Prav.« »Potem bom zbudila gospodo, da zgodaj pozajtrkujejo in se odpravimo. Še preden bo poldne, bomo zagledali mesto.« Odgovoril ji je: »Prav.«

Zbudila jih je: »Gospoda! Gospoda!« Odgovorili so: »Poslušamo.« Rekla jim je: »Vstanite in si umijte obraz.« Vstali so. Nato je zaklicala: »Tovariši! Tovariši!« Odgovorili so: »Poslušamo, oče.« »Vstanite in si umijte obraz.« Rekli so: »Smo že pokonci, oče.« Postregli so hrano vsem, plemenitašem in sužnjem, velikim in malim. »Izvolite, gospoda, pozajtrkujte.« Nato je odšla še k drugim in rekla: »Izvolite, tovariši, pozajtrkujte.« Ljudje so jedli do sitega. Ko so končali, se še ni zdanilo. »Zdaj pa, gospoda, pojdimo!«

Odpravili so se naprej. Potovali so do poldneva, ko je gazela pred seboj zagledala obrise palače. Opazile so jih tudi gospe, ki so jih spremljale, in jo poklicale: »Gazela!« Odgovorila je: »Poslušam, moje gospe.« Rekle so ji: »Pred nami se kaže nekaj, kar je podobno hiši.« Gazela jim je odgovorila: »O, gospe, saj to je naše mesto! Tisto je palača sultana Daraia.«

Ženske so se silno razveselile in prav tako njihovi sužnji. Potovali so še dve uri in prispeli do mestnih vrat. Gazela jim je rekla: »Gospoda, ostanite tu, plemenitaši in sužnji, ženske in moški. Pustite, da greva s sultanom Daraiem sama v palačo.« Odgovorili so ji: »Prav.« Gazela se je s svojim gospodarjem odpravila naprej in skupaj sta prispela v palačo.

Ko je starka, ki je bila v hiši, zagledala gazela, da prihaja, je poskočila, zavriskala od veselja in stekla naravnost k njegovim nogam. Objela ga je in poljubila. Gazel ji je rekel: »Pusti me. Našega gospodarja moraš objeti in njega poljubiti. Kadar hodim z gospodarjem po isti poti, pripada prva čast njemu in šele potem meni.« Odgovorila mu je: »Odpusti mi, oče, lepo te prosim.

Nisem vedela, da je to naš gospodar.« Nato je rekla mladeniču: »Tudi vi mi odpustite, gospodar. Vaša sužnja sem, a nisem vedela, da ste vi naš gospodar.« Odgovoril ji je: »Odpuščeno ti je.«

Odšla je in odpirala vrata od spodnjih prostorov do vrha hiše, vse sobe in vse shrambe, na desni in na levi. Mladenič je vstopil in jim velel: »Osvobodite te zvezane ljudi. Eni naj pometejo, drugi posteljejo postelje, tretji naj kuhajo, četrti prinesejo vode, nekateri pa naj gredo po nevesto.«

Sultan Darai je videl, kako lepa je hiša in kako čudovite so postelje. Takšnega razkošja še nikoli ni videl niti ni o njem slišal. Duša se mu je neizmerno razveselila in pri srcu mu je bilo, kakor bi mu Bog sporočil, da sme vstopiti v raj; tolikšna radost ga je navdala.

Ljudje so odšli po nevesto, po plemenitaše, ki so jo spremljali, in po njihove sužnje. Z nevesto na čelu so se vsi vrnili do hiše. Gazel jim je govoril: »Dobrodošli, plemeniti gostje, kar naprej! Dobrodošli, dragi moji, vstopite! Ženske, pojdite v zgornje nadstropje.« Ko so plemenitaši vstopili, je naročil še: »Konje, s katerimi so prijezdili gospodje, odpeljite na dvorišče, tam naj ostanejo.«

Potem so pripravili obilico jedi in skuhali izvrsten riž. Vsi so jedli, plemenitaši in sužnji, in vsakdo se je dodobra nasitil. Ženske, ki so prišle z nevesto, so govorile gazelu: »Ah, gazel, oče naš! Videle smo že palače, videle smo ljudi in slišale marsikaj. Toda takšne hiše in takšnega, kakršen si ti, še nismo videle, niti nismo o čem takem slišale. Kdor si želi kaj videti, naj vidi takšno hišo; večje krasote si ne more želeti. In kdor ti reče, da je kje še imenitnejša hiša, je lažnivec. Če pa ti kdo reče, da živi človek, ki te prekaša po pameti in modrosti, ki bolje ve, kam sodijo plemenitaši in kam sužnji, kdo je velik in kdo majhen, vedi, da je lažnivec. Če je kdo pred teboj, je to le tvoj gospodar, ti pa si takoj za njim. Kdor ti pravi drugače, mu reci, da laže.«

V hiši so ostale mnogo dni, potem pa so ženske prosile za dovoljenje, da odidejo. »Rade bi se vrnile domov.« Rekel jim je: »O, moje plemenite gospe, moje drage, moje spoštovane! Saj ste prišle šele včeraj zjutraj, pa bi že danes zvečer odšle?« Odgovorile so: »Že mnogo dni smo tu, oče. Nevesto smo pripeljale k možu, srečno smo prispele, zdaj pa bi se rade vrnile in poskrbele za domače opravke.« Rekel jim je: »Prav zares, gospa, prav zares, moje gospe, prav zares, dragi moji.«

Pripravil jim je veliko darov in jih razdelil plemenitim gostom, obdaroval pa je tudi njihove sužnje. Tako gospodje kakor sužnji so se daril silno razveselili. Gazel se jim je zdel tisočkrat boljši od svojega gospodarja, sultana Daraija. Odpravili so se proti domu, on pa jim je dal ljudi za spremstvo.

Gazel in njegov gospodar sta dolgo živela v tisti hiši. Nekega dne je gazel dejal starki: »S svojim gospodarjem sem prišel v to hišo in v to mesto. Veliko sem storil zanj, in to dobrega, takšnega, kar mu je dvignilo ugled med ljudmi. Toda odkar sva prišla sem, me vse do danes ni niti enkrat vprašal: ›Oče moj,

moj gazel, moj služabnik, moje obuvalo, kako si dobil to hišo? Čigavo je to mesto? Čigava je hiša? Si jo najel ali kupil? So ti to mesto podarili? Mar v vsem mestu ni niti deset ljudi, niti enega samega?‹ No, mati, kakšno ravnanje je to? Toliko dobrega storim gospodarju, on pa mi še nikoli ni povrnil z dobroto. Saj ve, da tisti, ki je prišel z njim, ni bil nikakršen veljak, da ta hiša ni njegova in da dežela ni njegova. Od rojstva do današnjega dne ni videl takšne hiše niti takšnega mesta. Če me že ne bi zares vprašal, bi me lahko vsaj za šalo. Toda ljudje pravijo: za dobroto ni hvale, kdor dela dobro, naj bo pripravljen na bridkost. In stari so rekli: če hočeš človeku dobro, mu ne delaj samo dobrega, stori mu tudi kaj slabega, pa se bosta razumela.« Nato je dodal: »No, mati, dovolj sem govoril. Zdaj bi rad videl, ali mi bo gospodar povrnil dobrote, ki sem mu jih storil.« Rekla mu je: »Prav, oče.« In legla sta spat.

Ko se je zdanilo, je gazela začel boleti trebuh, dobil je vročino in vse noge so ga bolele. Poklical je: »Mati!« Odgovorila je: »Tukaj sem, oče.« Rekel ji je: »Pojdi gor h gospodarju in mu povej, da je gazel hudo bolan.« Odgovorila je: »Prav, oče. In če me vpraša, kaj ti je, kaj naj mu rečem?« »Povej mu: vse telo me strašno boli, niti enega mesta ni, ki me ne bi bolelo.«

Starka je odšla v zgornje nadstropje. Gospodarja in njegovo ženo je našla na marmornati postelji, na žimnici, prevlečeni z blagom iz Mdarahanija, z blazinami na obeh straneh. Sedela sta in žvečila betel.

Vprašala sta jo: »Kaj bi rada, starka?« Rekla je: »Gospodarju sem prišla povedat, da je gazel bolan.« Žena se je zdrznila in vprašala: »Kaj mu je?« »Vse telo ga boli, gospa, niti enega mesta ni, ki ga ne bi bolelo.«

»Ah, kaj pa naj storim? Poišči tisti drobni sirek, skuhaj mu kašo in mu jo daj.« Njegova žena je osupnila. »Gospodar, gazelu boš dal skuhati kašo iz drobnega sirka, ki ga še konj zavrača? Ah, gospodar, nisi dober človek.«

Rekel ji je: »Oh, umakni se, nora si! Mar naj ga ljudje kar zavržejo? Je že to, da bo dobil sirek, zanj premalo?« Odgovorila je: »Takšen, kakršen je on, gospodar, ni gazel, temveč zenica tvojega očesa. Če pride vanjo pesek, ti ne bo vseeno.«

»Ah, preveč govoriš, ti ničvredna ženska!« Starka je odšla dol. Ko je zagledala gazela, jo je prevzelo gorje in solze so ji obilno lile iz oči. Glasno je zajokala: »Ah, gazel!«

Vprašal jo je: »Kaj je, mati? Poslal sem te, ti pa se vrneš vsa objokana in mi ne odgovoriš na tisto, za kar sem te prosil. Če je novica dobra, mi jo povej, in če je slaba, mi jo prav tako povej. Takšen je pač svet: človeku storiš dobro, on pa ti povrne s hudim. Saj nisem prvi; že davno pred menoj so ljudje doživljali enako. Le povej mi.«

Rekla mu je: »Usta so mi polna sline in jezik mi je nabrekel v njih. Ne morem ti izreči tega, kar so mi rekli, in ne morem ti storiti tega, kar so mi naročili.«

Odgovoril ji je: »Mati, kar so ti naročili storiti z menoj, stori, in kar so ti naročili povedati, povej. Nikar se ne boj in naj te ne bo sram. Teh besed ne govoriš ti; dobro vem, kdo mi jih pošilja. Povej mi, mati.«

Rekla je: »Šla sem gor in našla gospo in gospodarja, kako sedita na marmornati postelji, na žimnici, prevlečeni z blagom iz Mdarahanija, z blazinami na obeh straneh. Mož in žena sta žvečila betel. Gospodar se je vzravnal in me vprašal: ›Kaj bi rada, starka?‹ Rekla sem: ›Tvoj služabnik gazel me je poslal povedat, da je bolan.‹ Njegova žena je poskočila in vsa zaskrbljena vprašala: ›Kaj je gazelu?‹ Povedala sem ji: ›Vse telo ga boli, niti enega mesta ni, ki ga ne bi bolelo.‹ Gospodar mi je rekel: ›Vzemi tisti drobni sirek in mu skuhaj kašo.‹ Gospa pa je rekla: ›Ah, gospodar, gazel je vendar zenica tvojega očesa. Nimaš otroka, pa ti je gazel kakor sin. Nimaš pisarja, pa ti je gazel kakor pisar. Sam ne moreš upravljati posestva, pa ti je gazel upravitelj. Gospodar, med desetimi tvojimi dejanji ni niti enega dobrega! S tem gazelom ne smeš grdo ravnati. Le po telesu je gazel, ne po srcu. Po srcu in dejanjih prekaša še tako odličnega plemenitaša.‹

On pa ji je rekel: ›Neumnica, preveč govoriš. Jaz že vem, koliko je vreden: kupil sem ga za osmino rijala. Kaj bi torej izgubil?‹ Odgovorila mu je: ›Gospodar, ne glej tega, kar je bilo, glej to, kar imaš pred očmi. Ta gazel ni vreden osmine rijala, niti sto tisočakov ne. Ena sama njegova beseda, njegova uglajenost, s katero umiri jezik in nagovori tvoj razum, je vredna več kot dvesto tisočakov.‹

›Eh, koliko govoriš, ti ničvredna ženska! Mar ne boš odnehala?‹« Starka je nato rekla gazelu: »Gospodar mi je naročil, naj ti vzamem drobnega sirka in ti iz njega skuham kašo, da jo popiješ.«

Gazel je rekel: »Kaj! Meni naj skuhaš takšno kašo? To ti je rekel gospodar?« »Bi se ti mar zlagala, oče? Sam gospodar mi je tako rekel, njegova žena pa je bila zraven. Še prepirala se je z njim, zakaj tako ravna s teboj, in ker te je branila, jo je ozmerjal.«

Gazel je dejal: »Stari so rekli: kdor dela dobro, naj bo pripravljen na bridkost. Jaz sem mu storil dobro, dobil pa sem hudo, prav kakor so rekli.« Nato ji je velel: »Mati, pojdi še enkrat gor h gospodarju. Naj te ne utrudijo neprijetna opravila, ki ti jih nalagam. Povej mu, da je gazel zelo bolan in da ni popil kaše iz sirka, ki jo je naročil.«

Starka je odšla in našla gospodarja in gospo, kako sedita ob oknu in pijeta kavo. Gospodar se je ozrl in jo zagledal za seboj. »Kaj hočeš, starka?« jo je vprašal. »Gospodar, gazel me pošilja. Kaše iz sirka, ki si mi jo naročil skuhati, ni popil in zelo je bolan.«

Rekel ji je: »Eh, dovolj! Brzdaj svoj jezik in svoje noge, zatisni oči in si zamaši ušesa z voskom. Če ti gazel reče, da pojdi gor, mu povej: noge me ne nesejo po stopnicah, pohabljene so. Če ti reče, naj ga poslušaš, mu povej: moja ušesa ne slišijo tvojih besed, z voskom so zamašena. Če ti reče, naj ga pogledaš, mu povej: na očeh imam košarici, kakršni nataknejo kameli. Če ti reče, naj prideš, da se pogovorita, mu povej: jezik imam pripet s kavljem in ne morem govoriti s teboj.«

Starka je osupnila nad temi besedami. Spominjala se je, kako je gazel prišel v to mesto, pripravljen prodati življenje za bogastvo; ohranil je življenje in pridobil bogastvo. Zdaj pa je videla, da pri svojem gospodarju nima nobene veljave. Smilil se ji je zaradi nesreče, ki ga je zadela. Takšne so reči tega sveta.

Ko je sultanova žena slišala moževe besede starki, ji je obraz ugasnil, srce ji je napolnilo sočutje in iz oči so ji pritekle solze. Mož je opazil njene solze in upadli obraz ter jo vprašal: »Kaj ti je, sultanova hči?« Odgovorila mu je: »Na tem svetu ima tisti, ki nima veliko, vsaj malo, in človekova norost je včasih vsa njegova pamet.«

»Zakaj tako govoriš, žena?« Odgovorila je: »Žal mi je zate, moj mož, zaradi tega, kar delaš gazelu. Kadar ti rečem dobro besedo zanj, me nočeš poslušati, temveč se zanašaš samo na svojo pamet. Smiliš se mi, moj mož, ker te tvoja pamet vodi v pogubo.«

Vprašal jo je: »Zakaj mi to praviš?« Odgovorila je: »V posvetu je blagoslov. Če živita v hiši dva, mož in žena, naj žena pove možu, kar ji pride na misel, in mož naj pove ženi. V posvetu je namreč blagoslov.«

Rekel ji je: »Ženska, nora si, in tvoja norost je že očitna. Še v okove te bo treba vkleniti.« Odgovorila mu je: »Gospodar, nisem nora. Če pa sem, je ta moja norost moja pamet.«

Starki je rekel: »Ne poslušaj te gospe. Reci mu, naj se pobere! Povej gazelu, naj me ne nadleguje. Naj ne sedi tam spodaj in se dela, da je on sultan. Zaradi njega nimam miru ne ponoči ne podnevi, ne morem ne jesti ne piti vode, ker me nenehno nadleguje. Zdaj pride nekdo povedat, da je gazel bolan, potem pride kdo drug, da gazel noče jesti. Naj se pobere! Če hoče jesti, naj jé, če noče, naj gre k vragu. Mati mi je umrla in oče mi je umrl, pa še vedno jem in pijem. Ali me bo zdaj en sam gazel, ki sem ga kupil za osmino rijala, gnal gor in dol? Pojdi mu povedat, naj se že nauči lepega vedenja.«

Starka se je odpravila dol, kakor da bi iz nje tekla kri in gnoj. Ko je prišla h gazelu, ga je objela, vzela v naročje in rekla: »Moj sin, vse tvoje dobrote so šle v nič. Kar ti še ostane, potrpežljivo prenesi.«

Rekel ji je: »Mati, drobovje mi je prepolno, jezik težak in oči se mi mračijo od hudega, ki ga slišim.« Oba sta se bridko razjokala, gazel in starka.

Rekel ji je: »Mati, umrl bom. Duša mi je polna silne jeze in grenkobe. Sram me je, da sem gospodarju delal dobro, on pa mi vrača z zlom.«

Rekla mu je: »Ah, moj sin, nimam besed.« On pa je dejal: »Mati, koliko vsega bogastva v tej hiši pa pojem jaz, en sam gazel? Če bi mi vsak dan skuhal pol merice žita, mu ne bi ničesar zmanjkalo. Jaz sem se trudil pridobivati bogastvo, zdaj pa sem zbolel in ukazuje, naj mi vzamejo tisti drobni sirek, ki ga še konj ne jé, in mi skuhajo kašo! Stari so rekli: kdor dela dobro, naj bo pripravljen na bridkost.«

Rekel ji je: »Pojdi še enkrat gor in povej gospodarju, da je gazel hudo bolan. Povej mu, da se nam zdi bliže smrti kakor življenju.« Odšla je v zgornje nadstropje in našla gospodarja, kako žveči grižljaj.

Starka je jokala, ko ga je nagovorila: »Gospodar, gazel je zelo bolan. Zdi se nam bliže smrti kakor ozdravljenju.« Odgovoril ji je: »Rekel sem ti že, da me ne nadleguj.«

Njegova žena mu je rekla: »Gospodar, mar ne boš šel dol pogledat svojega gazela? Ne boš šel pogledat svojega obuvala, zenice svojega očesa, svojega pisarja, svojega upravitelja? Če nočeš ti, pa pusti, da grem jaz. Med desetimi tvojimi dejanji res ni niti enega dobrega.«

Rekel je: »Pojdi in povej gazelu: če ljudje umrejo enkrat, naj on umre enajstkrat.« Žena mu je rekla: »Ah, gospodar, kaj ti je gazel storil? S čim se ti je pregrešil? Takšne grde besede človek nameni le sovražniku, ki ga noče videti. Kakšno sovraštvo pa je med teboj in gazelom, gospodar? To, kar mu delaš, ni prav. Ne spodobi se, da tako ravnaš, še najmanj pa z gazelom. Ljudje se ti bodo smejali, ko bodo slišali. Ta gazel ni nepomemben: radi ga imajo plemenitaši in sužnji, mali in veliki, ženske in moški. Zakaj ga torej sovražiš, gospodar? To ni plemenito. Plemenit človek dobroto poplača z dobroto, ne pa s hudim. To ni vedenje plemenitaša. Med desetimi tvojimi dejanji ni niti enega dobrega. Če tega gazela ne ljubiš zaradi njegove lepote, ga ljubi zaradi besed. Če ga ne ljubiš zaradi besed, ga ljubi zato, ker je tvoj človek in ga pošiljaš sem in tja. Če ga ne ljubiš zaradi tega, ga ljubi, ker zna ljudem izkazovati čast. Če ga ne ljubiš zaradi tega, ga ljubi, ker je upravitelj tvoje hiše. In ta gazel, moj gospodar, moj mož, moj šejk! O, sultan Darai, mislila sem, da si zelo pameten, pa vidim, da nimaš niti trohice pameti. Med desetimi tvojimi dejanji ni niti enega dobrega. Gospodar, veličina ni rog, ki bi človeku kar zrasel. Velik človek mora biti potrpežljiv. Velikaš je kakor smetišče, kamor vsakdo strese svoje smeti. Kajti smetišče ni samo za enega človeka: ne samo za bogataša, ne za sultana, ne za kadija, ne za reveža, ne za velikega, ne za malega, ne za žensko, ne za moškega.«

Rekel ji je: »Nora si, žena moja.« Odgovorila je: »Vse te tvoje besede so mi kakor drugo ogrinjalo. Toda gospodar, starka joka, ti pa ne nehaš žvečiti.«

Starka je odšla dol in našla gazela, kako bruha. Pohitela je k njemu, ga prestregla in vzela v naročje. Oba sta bridko jokala. Gospa pa je zgoraj skrivaj vzela mleko in nekaj riža ter poklicala sužnjo. Rekla ji je: »Vzemi to in spodaj skuhaj gazelu, da bo jedel. Nesi mu še to odejo, da se bo pokril, in to blazino, da bo na njej spal. Kar koli potrebuje in česar koli si zaželi, naj pošlje koga k meni. Gospodarju naj ne govori, saj mu ne bo dal ničesar. Če bi rad odšel od tod, mu bom dala ljudi, da ga ponesejo k mojemu očetu. Tam ga bodo zdravili in skrbno negovali. Poslala ga bom tja.«

Sužnja je odšla dol in rekla gazelu: »Gospa te lepo pozdravlja. Ta hudobija ne prihaja od nje, temveč od tvojega gospodarja. Najraje bi te hranila kakor zenico svojega očesa, pa si ne upa, saj kot ženska nima oblasti. Poslala me je, da ti prinesem to mleko, ta riž, odejo in blazino. Kar koli potrebuješ, ji povej in ji ničesar ne prikrivaj, tako ti naroča gospa. Če bi rad šel k njenemu očetu, ti bo dala ljudi, da te previdno ponesejo tja. Tam te bodo zdravili in zelo skrbno negovali, saj te silno spoštujejo. Odgovori mi, da bom povedala gospe.«

Tedaj je gazel umrl. Ko je umrl, je vsa hiša zajokala: sužnji in plemenitaši, veliki in mali, ženske in moški. Sultan Darai je vstal in jih vprašal: »Zakaj jokate? Zakaj jokate? Gazela objokujete, kakor da sem umrl jaz! Saj je umrl le gazel, vreden osmino rijala.«

Žena mu je rekla: »Gospodar, najprej smo poznali gazela, šele potem tebe. Gazel je prišel k mojemu očetu prosit zame. Gazel me je odpeljal od očeta. Gazelu me je moj oče izročil.«

Drugi so mu rekli: »Mi tu nismo videli tebe, videli smo gazela. On je prišel sem in doživel stisko, on je prišel sem in našel blagostanje. Ko je tak človek odšel s tega sveta, jočemo zaradi sebe, ne zaradi gazela.«

Rekli so mu: »Gazel ti je storil veliko dobrega. Če že mora biti dobrota, naj bo tolikšna in nič večja; kdor bi rekel, da obstaja še večja dobrota, ga posvari, saj je lažnivec. Kaj boš šele storil nam, ki ti nismo storili toliko dobrega? Gazel je storil vse to, ti pa se nisi zmenil zanj ne v dobrem ne v hudem. Nazadnje je umrl s srcem, polnim jeze in grenkobe, ti pa si še ukazal, naj ga vržejo v vodnjak! Ah, pusti nas, da jočemo.«

Gazela so odnesli in ga vrgli v vodnjak, iz katerega so zajemali vodo. Ko je gospa zgoraj to slišala, je v naglici napisala pismo: »Oče moj, pošiljam ti to pismo. Brž ko ga prebereš, se odpravi na pot.« Skrivaj je vzela tri osle in jih dala trem sužnjem. Rekla jim je: »Zajahajte in se kar najhitreje odpravite. Ko mojemu očetu izročite pismo in ga prebere, mu recite, naj se nemudoma odpravi. Tebe osvobajam, tudi tebe, drugega, osvobajam, in tebe, tretjega, prav tako, samo da boste to pismo čim prej dostavili.«

Možje so z osli hiteli noč in dan, dokler niso prispeli in izročili pisma sultanu. Ko ga je sultan prebral, je sklonil glavo in bridko zajokal, kakor bi mu umrla mati. Prevzela ga je globoka žalost. Ukazal je osedlati konje. Poklical je namestnika, kadije in vse bogate meščane. Rekel jim je: »Hitro za menoj! Smrt nas je obiskala, pojdimo na pogreb.«

Sultan se je odpravil in potoval noč in dan, dokler ni prispel do vodnjaka, v katerega so vrgli gazela. Sam je splezal vanj, za njim njegov vezir, za njima kadiji in najuglednejši bogataši. Vsi so sledili sultanu v vodnjak. Ko je sultan zagledal gazela, je bridko zajokal, in vsi, ki so bili z njim, so jokali od žalosti za gazelom. Sultan ga je dvignil iz vodnjaka in odnesli so ga.

Trije možje so se vrnili k gospe s sporočilom. Rekli so ji: »Tvoj oče je prišel z najodličnejšimi plemenitaši iz mesta. Vzeli so gazela in ga odnesli s seboj. Ko bi vedela, kakšen jok je bil v vodnjaku! Vsi so jokali kakor tistega dne, ko je umrla sultanova mati.«

Rekla jim je: »Od dne, ko je umrl gazel, nisem jedla, ne pila vode, ne govorila, ne se smejala.« Njen oče je gazela pokopal. Priredil mu je velik pogreb in vse mesto je globoko žalovalo.

Ko so minili dnevi žalovanja, je žena neke noči spala ob svojem možu in sanjala, da je pri očetu. Medtem ko je sanjala, je nastopilo jutro. Ko je odprla oči, je videla, da je v očetovem mestu, v prav tisti hiši, v kateri je živela nekoč.

Mož pa je sanjal, da brska po smetišču. Medtem ko je sanjal, je sonce že vzšlo in ura je bila osem, prav tisti čas, ko je vsak dan hodil brskat. Ko je sultan Darai odprl oči, je videl, da z roko brska po smeteh. Osupnil je. »Ah, kdo me je pripeljal sem?« Ozrl se je na desno in levo, a ni videl ničesar. Pogledal je predse in videl temo, pogledal za seboj in videl prah. Tedaj so mimo prišli otroci. Spet je bil takšen kakor nekoč, in otroci so ga začeli zasmehovati: »Hu! Hu! Kje pa je bil tale? Od kod se je vzel? Mislili smo že, da je umrl, pa je očitno še živ!«

Žena pa je ostala tam s svojim bogastvom, z očetom, bratom in sorodniki ter živela srečno in v miru. Tisti moj ubogi očak pa se je spet oprijel starega opravila: brskal je po tleh in žvečil zrna sirka, ki jih je našel.

Če je zgodba dobra, naj bo dobro vseh nas; če je slaba, pa naj bo samo tistega, ki jo je povedal.