Prevod
Myles Standish, čokati, trmasti kapitan puritanske straže v Plymouthu, ni vedel, kaj je strah, dokler ni začel dvoriti Priscilli Mullins — ali pa se je pisala Molines, kakor pravijo nekateri? Bojeval se je z belci in rdečekožci, ne da bi se kdaj menil za nevarnost, toda pogum mu je zdrknil v pete, kadar ga je ta zadržana mladenka pogledala, kakor se mu je zdelo, z naklonjenostjo. To je bilo še toliko bolj nenavadno, ker je bil že enkrat poročen in Rose še ni bila tako dolgo mrtva, da bi pozabil ženske navade in želje; vendar pri snubljenju ni nikamor prišel in je nazadnje izbral Johna Aldna, da bi se zavzel zanj. John — ki si z Mary Chilton deli čast, da je prvi stopil na Plymouthsko skalo — je bil čeden dvaindvajsetleten mladenič. Dokler si ni mogel zgraditi lastne hiše, je živel v Standishevi koči in v tem vrlem možu videl svojega varuha, toda naloga, ki mu jo je ta zdaj naložil, je bila težka. S počasnim korakom in resnim obrazom je odšel k dobremu možu Mullinsu ter ga prosil za dovoljenje, da bi se zavzel za svojega zaščitnika. Oče mu je dovolil, poklical hčer in ju pustil sama; mladenič pa je, plemenito zvest svojemu poslanstvu, zaprosil za njeno roko v kapitanovem imenu ter poudarjal njegov pogum, moč, modrost, vojaško veličino, zanesljive obete za napredovanje, plemeniti rod in vse druge dobre lastnosti, ki mu jih je lahko pripisal.
Priscilla je med tem dolgim govorom še naprej predla, vendar ji brnenje kolovrata ni preprečilo, da ne bi zaznala vzdihov in zastajanja diha, ki so tu in tam prekinili njegove besede. Zardela je in odgovorila: »Zakaj kapitan Standish ne pride sam k meni? Če sem vredna, da me osvoji, bi morala biti vredna tudi tega, da mi dvori.«
Toda zdelo se je, da John Alden ne opazi dekletove zadrege, dokler ni Priscilla med premorom v njegovem zgovornem nagovarjanju nekoliko sklonila glave, kakor da bi hotela popraviti pretrgano laneno nit, in rekla: »Povej mi, John, zakaj ne govoriš zase?«
Tedaj se je Johnu Aldnu nenadoma posvetilo, srce mu je preplavila silna toplina in — poročila sta se. Myles Standish — no, nekateri pravijo, da je hodil v svatovskem sprevodu, neki pripovedovalec pa trdi, da je krepki okrogloglavec odkorakal v gozd, kjer je ves dan presedel v sovraštvu do samega sebe, in da ni nikoli odpustil ne svojemu varovancu ne mladenki, ki je izkoristila prestopno leto. Kakor koli že, zakon je bil srečen in Aldnovi po vsej Ameriki imajo Johna in Priscillo za svoja prednika.
