Waltey

Waltey

Skopuh

Ezopove basni · Ezop / Karl Halm
Kupi e-knjigo Kupi tiskano izdajo

O besedilu

Skopuh

Vir
Ezopove basni
Avtor
Ezop / Karl Halm
Jezik branja
Slovenščina
Jezik izvirnika
Ancient Greek
Čas branja
1 min branja
Obseg
1 stran
Naslov izvirnika
412. Φιλάργυρος. (C. 59.)

O izvirniku

Ezopove basni

Kratke basni, kjer živali v nekaj potezah razkrijejo človeške slabosti. Bralni jezik je Slovenščina, izvirnik pa prihaja iz vira Ezopove basni v jeziku Ancient Greek.

Besedilo

Skopuh

Neki skopuh je prodal vse svoje premoženje, si zanj kupil kepo zlata in jo zakopal na skrivnem kraju, z njo pa zakopal tudi svojo dušo in svoje misli. Vsak dan je prihajal tja in jo ogledoval. Eden izmed delavcev ga je opazoval, dognal, kaj je storil, nato pa kepo izkopal in jo odnesel. Ko je skopuh zatem spet prišel in videl, da je skrivališče prazno, je začel tarnati in si puliti lase. Nekdo, ki ga je videl tako žalovati in izvedel za vzrok, mu je rekel: »Človek, nikar tako ne obupuj! Saj zlata tudi takrat, ko si ga imel, pravzaprav nisi imel. Vzemi torej kamen, ga položi na mesto zlata in si predstavljaj, da je tam tvoje zlato. Prav enako ti bo koristil; kolikor vidim, svojega bogastva nisi uporabljal niti takrat, ko je bilo zlato še tam.« Basen uči, da imetje nič ne pomeni, če ga ne uporabljamo.

Izvirnik

412. Φιλάργυρος. (C. 59.)

Naslednje strani prikazujejo izvirno besedilo za primerjavo.

Φιλάργυρός τις, ἅπασαν αὑτοῦ τὴν οὐσίαν ἐξαργυρισάμενος καὶ χρυσοῦν βῶλον ποιήσας, ἔν τινι τόπῳ κατώρυξε, συγκατορύξας ἐκεῖ καὶ τὴν ψυχὴν ἑαυτοῦ καὶ τὸν νοῦν· καὶ καθʼ ἡμέραν ἐρχόμενος αὐτὸν ἔβλεπε. Τῶν δὲ ἐργατῶν τις αὐτὸν παρατηρήσας καὶ τὸ γεγονὸς συννοήσας, ἀνορύξας τὸν βῶλον ἀνείλετο. Μετὰ δὲ ταῦτα κἀκεῖνος ἐλθών καὶ κενὸν τὸν τόπον ἰδὼν, θρηνεῖν ἤρξατο καὶ τίλλειν τὰς τρίχας. Τοῦτον δέ τις ὀλοφυρόμενον οὕτως ἰδών καὶ τὴν αἰτίαν πυθόμενος, ,,μή οὕτως“ εἶπεν ,,ὦ οὗτος, ἀθύμει· οὐδὲ γὰρ, ἔχων τὸν χρυσὸν, εἶχες. Λίθον οὖν ἀντὶ χρυσοῦ λαβών θὲς, καὶ νόμιζέ σοι τὸν χρυσὸν εἶναι. Τὴν αὐτὴν γάρ σοι πληρώσει χρείαν· ὡς ὁρῶ γὰρ, οὐδʼ, ὅτε ὁ χρυσὸς ἠν, ἐν χρήσει ἦσθα τοῦ κτήματος.“

Ὀ μῦθος δηλοῖ, ὅτι οὐδὲν ἡ κτῆσις, ἐὰν μὴ ἡ χρῆσις προσῇ.