Prevod

Nekoč je v Indiji živel bogataš po imenu Ruši, ki mu ni manjkalo ničesar. Imel je nešteto zakladnic in je živel v izobilju, a srce mu je bilo tako nizkotno, da ni privoščil hrane niti ženi in otrokom, kaj šele služabnikom. Kadar si je česa zaželel, je jedel skrivaj, da ga nihče ne bi videl. Ker pa se nikoli ni mogel nasititi in si je zmeraj želel še več, je nekega dne rekel ženi: »Pripravi mi obilo riža, sakeja, sadja in drugega. Daroval bom bogu skoposti, ki se me je oprijel in me sili, da mi je vsega škoda.« Žena se je razveselila, saj je pomislila, da se hoče otresti svoje skoposti. Pripravila je najrazličnejše jedi in mu jih dala v izobilju. Sprejel jih je in si mislil, da bo šel nekam, kjer ga nihče ne bo videl, ter se tam do sitega najedel. Jedi je zložil v posodo, sake nalil v steklenico in se odpravil od doma. »Pod tem drevesom so vrane, tamle so vrabci,« je govoril in izbiral primeren kraj, dokler ni sredi odljudnih gora našel sence pod drevesom, kjer ni bilo ne ptic ne zveri. Ko je tam sam sedel in jedel, je občutil nepopisno ugodje ter začel prepevati: »Zdaj sredi samotne divjine jem riž in pijem sake; moje blaženstvo presega celo Vaišravánovo, prekaša nebeškega vladarja Šakro.« S tem je hotel reči: »Danes sedim sam na kraju, kjer ni nikogar, jem in pijem sake ter uživam bolj kakor Vaišravana in Šakra.« Šakra pa je to nemudoma opazil. Najbrž se mu je bogataš zagnusil, kajti privzel je njegovo podobo in odšel k njemu domov. »Morda je to sad daritve, ki sem jo v gorah opravil bogu skoposti,« je dejal. »Bog me je zapustil in ničesar mi ni več škoda, zato bom storil takole.« Ukazal je odpreti zakladnice in iz njih prinašati dragocenosti ter jih deliti najprej ženi in otrokom, nato služabnikom, pa tudi tujim ljudem, potujočim asketom in celo beračem. Vsi so se veselili in jemali vsak svoj delež. Prav tedaj se je vrnil pravi bogataš. Ko je videl, da so vse zakladnice odprte in da se ljudje trgajo za njegovimi zakladi, sta ga obšla neizrekljiva groza in obup. »Kaj vendar počnete!« je kričal, a pred njim se je pojavil človek, do pičice enak njemu, ki je vse to ukazoval, in njegovemu začudenju ni bilo konca. »Tisti je prikazen! Jaz sem pravi!« je govoril, vendar ga nihče ni hotel poslušati. Pritožil se je kralju, ta pa je ukazal: »Vprašajte njegovo mater.« Ko so jo vprašali, je rekla: »Tisti, ki ljudem deli imetje, bo že moj sin.« Bogataš ni vedel, kaj naj še stori. »Ob pasu sem imel sled kožnega izpuščaja,« je dejal. »Po tem me lahko prepoznate.« Razgalili so ju in pogledali, toda kako bi Šakra pozabil posnemati tudi to? Oba sta imela povsem enako znamenje. Ker ni bilo drugega izhoda, sta se skupaj odpravila k Budi. Tedaj je Šakra spet privzel svojo pravo podobo in obstal pred njim. Bogataš je spoznal, da se nima več o čem prepirati, in z Budovo močjo je takoj dosegel sad vstopa v tok. Ko ga je zapustila hudobna miselnost, je izginila tudi njegova skopost. Tako Šakra na nešteto načinov vodi ljudi na pravo pot. Le zakaj bi si želel bogataša kar tako prikrajšati za premoženje? Vse to je pripravil iz usmiljenja do njega, saj bi ga dejanja, porojena iz skoposti, sicer pahnila v pekel. Kako plemenit je bil njegov namen!