Prevod

Izvirni jezik: latinščina Vir: PerseusDL canonical-latinLit Zanesljivost razčlenitve: srednja Že je Etno, naloženo na gigantovo grlo, in polja Kiklopov, ki ne poznajo ne motike ne rabe pluga in ničesar ne dolgujejo vpreženim volom, zapustil evbojski prebivalec razburkanih voda; zapustil je tudi Zanklo in nasprotno obzidje Regija ter ladjam pogubno ožino, ki, stisnjena med dva bregova, ločuje avzonsko in sicilsko deželo.

Od tam je Glavk z močnimi zamahi preplaval Tirensko morje in prispel do gričev, poraslih z zelišči, ter do dvoran Kirke, Sončeve hčere, polnih najrazličnejših zveri. Brž ko jo je zagledal in sta si izmenjala pozdrav, je rekel: »Boginja, usmili se boga, prosim! Samo ti mi lahko olajšaš gorje — ko bi se ti le zdel tega vreden! Kako velika je moč zelišč, Titanova hči, nihče ne ve bolje od mene, saj so me prav ona preobrazila.

In da ti ne bo neznan vzrok moje blazne strasti: na italski obali, nasproti mesenskemu obzidju, sem zagledal Skilo; sram me je pripovedovati o obljubah, prošnjah in sladkih besedah, s katerimi sem jo snubil, pa jih je zavrgla. A ti, če ima urok kakšno oblast, izgovori urok s svojimi svetimi usti; če pa zelišče laže premaga odpor, uporabi preizkušeno moč učinkovitih zelišč.

Ne prosim te, da ozdraviš mene in zaceliš te rane, in konca jim ne želim: naj tudi ona občuti del tega žara.« Kirka pa — saj nobena ni po svoji naravi bolj dovzetna za takšne plamene, bodisi da je vzrok v njej sami bodisi da to povzroča Venera, užaljena zaradi očetovega razkritja — mu odgovori takole: »Bolje bi bilo, da bi sledil tisti, ki te hoče, ki si želi isto in jo je prevzelo enako hrepenenje.

Vreden si bil, da bi te sama snubila — in prav gotovo bi te lahko —, in če mi daš upanje, verjemi, te bom sama snubila. Nikar ne dvomi, zaupaj svoji lepoti: glej, čeprav sem boginja, čeprav sem hči bleščečega Sonca, čeprav imam tolikšno moč nad zelišči in prav tolikšno nad uroki, si želim biti tvoja; zavrni tisto, ki te zavrača, tisti, ki te išče, pa vrni ljubezen in z enim dejanjem obema povrni, kar zaslužita!« Ko ga je tako skušala pridobiti, ji je Glavk odvrnil: »Prej bo listje raslo v morju in alge na najvišjih gorah, kakor se bo moja ljubezen spremenila, dokler Skila živi!« Boginja se je razjezila, in ker njemu samemu ni mogla škodovati — pa tudi hotela ni, saj ga je ljubila —, se je razsrdila na tisto,

ki ji je dal prednost; užaljena zaradi zavrnjene ljubezni je nemudoma začela treti zloglasna zelišča s strašnimi sokovi in zmletim primešala Hekatine uroke. Nadela si je sinjemodro oblačilo in med krdelom zveri, ki so se ji prilizovale, stopila iz osrčja palače; namenjena proti Regiju nasproti zanklijskih pečin je stopila v valove, ki so kipeli v morskih tokovih. Po njih je hodila kakor po trdni zemlji in s suhimi nogami hitela po morski gladini.

Tam je bil majhen zaliv, upognjen v zaobljen lok, Skili ljub kraj počitka; vanj se je umikala pred vročino morja in neba, kadar je sonce na sredi svoje poti najmočneje pripekalo in od zgoraj metalo najkrajše sence. Boginja ga je vnaprej zastrupila in s strupi, ki porajajo pošasti, oskrunila; vanj je razlila sok, iztisnjen iz pogubne korenine, in s čarovniškimi usti zamrmrala temačen urok, spleten iz skrivnostnih, nenavadnih besed, trikrat po devetkrat.

Skila je prišla in se do pasu spustila v vodo, ko je zagledala, da ji dimlje kazijo lajajoče pošasti. Sprva je verjela, da niso deli njenega lastnega telesa, zato je bežala pred njimi, jih odganjala in se bala predrznih pasjih gobcev; toda tiste, pred katerimi je bežala, je vlekla s seboj. Ko je iskala svoje telo, stegna, goleni in stopala, je namesto njih našla kerberovska žrela: stala je na besnečih psih, njihove hrbte pod seboj pa držala skupaj s pohabljenimi dimljami in trebuhom, ki je molel nadnje.

Zaljubljeni Glavk je jokal in se odrekel poroki s Kirko, ki je moč zelišč uporabila s tolikšno zlobo; Skila je ostala tam in ob prvi priložnosti iz sovraštva do Kirke Odiseju pobila tovariše. Pozneje bi bila potopila tudi tevkrške ladje, če se ne bi prej spremenila v čer, ki še danes stoji tam kot skala: tudi te čeri se mornarji izogibajo.